Živjo,

na vas se obračam, ker prijateljicam žal o teh problemih ne govorim, ker se že 2 leti vse vrti okoli mene in se mi ne da več razlagati, tudi nobena nima pametnega odgovora zame.
Imam fanta že eno leto, stara sva 23 let, na začetku še ni izkazoval svoje posesivnosti, sedaj pa je čedalje huje.
Pravi da sedaj sva midva in da si vse deliva in da vse delava skupaj, če grem na kavo s prijateljicami imam slabo vest ker hoče povsod zraven tudi če rečem da imam zasebne pogovore, hoče zraven. Ne pusti mi hoditi vsak dan na rekreacijo, pravi da imam 3 krat na teden dovolj, (z njemu na kave pa bi morala hoditi in njegovijmi prijatelji), telefon mi pregleda vsak dan in če mu ne pustim se skregava češ da sva skupaj in kaj mu skrivam, vse hoče početi skupaj, da bi šla za 1 dan na morje s prijateljicam lahko kar sanjam ker lahko greva samo skupaj. Tudi on hoče da sem zraven vedno in povsod z njegovimi prijatelji in z njim. Naj še povem da ne more niti en dan spati brez mene in če rečem da rabim kakšen dan zase ga seveda nimam rada in se spet skregava.
Rada bi imela dovolj časa za rekreacijo oz.svoje hobije (ena ura na dan max), kakšno kavo s prijateljicami, kakšen dan da sem sama in lahko diham. Zahtevam preveč ?

To ni niti malo normalno, čudi me, da sploh pristajaš na to tako dolgo.

Ali fant izhaja iz kakšnega posebnega okolja? Problemi doma, v otroštvu? Vera mogoče, je musliman? Povej več o njem.

Ti pa ne živiš ampak životraiš. Postavi mu jasto mejo, odločno mu povej da tako ne gre in da rabiš prostor za dihat.

Ni zdravo ne to, kar počne on in ne to, kar mu ti dovoljuješ.

Naj povem da izvira iz normalnega okolja, niti ne vem da bi imel kakšne probleme v otroštvu, čudi me da je tak.Iz drugih razlogov se ga žal ne morem kar odkrižati, tudi navezala sem se na njega kljub temu in ne vem kako iz tega začaranega kroga.

Edino tako, da odločno postaviš meje, do kje on lahko gre. Če se ti zdi nedopustno, da te pri nečem omejuje, mu to poveš tako, da ti bo verjel in tako narediš. Če želiš iti vsak dan na rekreacijo, greš. Ampak obstaja nekaj, kar ti to dejanje preprečuje in to je, da tega ne boš želela naredit, ker veš, da on s tem ne bo zadovoljen. Zato moraš pri sebi skleniti, koliko se mu lahko prilagodiš in še posebej, ali je to vredno. Pozorna pa moraš biti tudi na to, da te ne bo postopoma popolnoma zaprl v stanovanje. Zdaj ti dovoljuje 3 dni, ko bo videl, da si poslušna (prilagodljiva), bo rekel, da imaš dovolj 1 dan in potem bo morda celo ugotovil, da sploh ne rabiš športa. Vedeti moraš, da to počne le zato, da se on počuti bolj varno oziroma, da ker nesiguren vase.
V bistvu sta taka oba in v mladosti je pač tako, da se skozi odnose šele učimo, do kje smo se pripravljeni prilagodit. Način, kako si nam povedala tole zgodbo, se bere, kot da so te poslali v zapor. Verjetno pa on ni tako zelo grozljiv, ampak je tako le tvoje počutje/doživljanje, ki pa ga on ne vidi oziroma mu zanj ni kaj veliko mar. To pa zato, ker mu je bolj pomembno, da se on počuti varno, kot pa da sta oba skupaj zadovoljna. Z drugimi besedami, še veliko se mora naučiti tako on, kot tudi ti, da se v odnosu ne bosta počutila ujete oziroma ogrožene.

Že sama zaljubljenost ima precej značilnosti obsesivnosti in lahko v parih, kjer je en do ušes zaljubljen, drugi pa ne, hitro prestopa meje tistega, kar je temu drugemu še sprejemljivo.

Ni torej nujno, da je karkoli trajno narobe s fantom, ali pa s tabo, problem je lahko tudi v vajinem morebiti trenutno asimetričnem odnosu.

Kaj je zate normalno in kaj so “problemi v otroštvu”?

Glede na to kar opisuješ NI imel normalnega otroštva oz odraščal je v okolju kjer ni prerasel infantilnega razmišljanja (in ga verjetno nikoli ne bo!), kar pomeni, da ima nizko samozavest, ki si jo “popravlja” s podrejanjem bližnjih.
Z leti se bo zadeva še stopnjevala v kolikor boš to dopuščala.
Značilno za take primerke je, da svoja dejanja opravičujejo z ljubeznijo – partnerja omejujejo v imenu ljubezni(Pravi da sedaj sva midva…-vcepljanje občutka krivde). Na ta način si podredijo osebo in manipulirajo z njo. Nadzorujejo vsak njen korak, vse v imenu ljubezni. Resnica je daleč od tega.
Iz vsega skupaj se razvije posestniški odnos. Če osebi nadzor ne uspe je to zanjo znak, da lahko poseže po vseh sredstvih, da si zagotovi “ljubezen”. Pogosto so tudi fizično nasilni. Sposobni so celo ubiti partnerja, če jih želi le ta zapustiti….

Posesivnost, potreba po nadzoru, manipuliranje, omejevanje… Kaj ti ni jasno? Znebi se ga čim prej.

Njega ne boš spremenila, izkušnje drugih govorijo, da gre v 99% samo še na slabše, cel kup
je žensk, ki jim partner predpisuje kaj lahko oblečejo in česa ne, ki komaj smejo v službo, ki
v službi ne upajo niti na stranišče, ker bi lahko partner ravno takrat poklical in bi bil cirkus, če
jih ne bi bilo na delavnem mestu, ki jim kontrolirajo prevožene kilometre v avtu in imajo izračunano,
koliko minut lahko porabijo v trgovini. (če seveda sploh smejo v trgovino) …si tega želiš?
Pravo vprašanje, ki si ga moraš resno zastaviti je pa tole:
Ne, kaj je z njim narobe, ampak kaj je narobe s tabo, DA MU TO PUSTIŠ. A si petleten otrok, da
ti mora kdo DOVOLITI rekreacijo ali kavo s prijateljicami? Kako sploh lahko to sprejemaš kot
normalno? Poskusi nekomu vzeti telefon in ga kontrolirati….pa ti bo vsak povedal, da TO NI DOPUSTNO.
Reši torej SVOJE komplekse, da ti ne bo treba šele spraševati, ali je tako ravnanje s tabo “normalno”.

In še končno dejstvo – jaz ne vem za noben primer, da bi se tak posesivec spremenil na boljše.
Pusti ga.