Ali je to mom
Pozdravljeni!
Že nekaj časa prebiram teme in moram reči, da moj partner precej ustreza tem opisom. V zadnjem mesecu sva imela tri večje konflikte, pred kratkim je pa počilo. Dala sem mu vedeti že prej, da sem pomalo vedno na preži glede njegovih dejanj, sploh po prejšnjih dogodkih. Prepričan je v svoj prav in to, da so vedno drugi krivi za vse kar sledi. Večje količine alkohola mu povzročajo motnje na način, da sploh dejansko ne ve, kaj govori, nepovezane in nesmiselne stavke, in vztraja pri svojih trditvah, čeprav sploh ne veš, kaj bi rad povedal. Postane verbalno nasilen in uničuje predmete. Do mene še ni bil, vendar takrat grozi. Po raznih incidentih je obljubil, da ne bo več “toliko” pil in da bo dal mir. “Toliko” je obljubil samo kozarec ali dva, potem je pa hitro obrnil besede, da ima on visok prag, koliko prenese in da se to samo tako reče!?! Ker pa tudi jaz po tolikih letih nisem več tolerantna in sem občutljiva na vsako napako (tudi če ne teži in ga vidim, da je preveč popil), delam po svoje ali pa grem ven. Takrat pa mu poči. Kar naprej me obtožuje, da z drugimi seksam (kar mi je zadnja stvar), da vse, kar njemu naredim (to, da grem, ko njemu ne paše), potem on dvojno vrne, tako da slišim vse žaljivke, ki jih moj besedni zaklad ne premore, in da razgraja. Ima svoje principe in v pogovorih kadar kaj popije VEDNO kontrira in če vidi, da komu to ni všeč, dobi še večji zagon, kar lahko pripelje tudi do fizičnega obračuna, kar se je že zgodilo, tako da je posredovala tudi policija. Postane kot podivjana zver, ki kriči in razbija. Tudi nima nobenega spoštovanja do katerihkoli oseb in mu je vseeno, kaj pove. Je čisto brez zadržkov (seveda, kadar preveč popije). Po drugi strani pa hoče bit ves prijazen, kuhat in ves pribor za tem pospravit… Do tu. Nima izpita za avto, se pravi, povsod jaz vozim, nima služe, se pravi, je odvisen od mene. Navadna služba mu je izpod časti (včasih je imel svoje podjetje, vendar ker je mislil samo nase in ni s firmo nič delal, je šla adijo). Misli, da mu bo delo kar v roke padlo, nič se ne pozanima, ne išče si ga, nič. Sita sem že vsega in z njim vztrajam še edino zaradi otrok. Ja, žal sta tu še dva mladoletna otroka, do katerih je prijazen in hoče bit zabaven, čeprav se starejšemu vidi, da je napet. Sam mi je že grozil, da me bo ubil, če bom odšla, da mu je vseeno, da bo uporabil vsa sredstva da mi vse zagreni in da otroci v nobenem primeru ne bojo šli stran od njega. Misli, da je vsaka stvar, ki se je zgodila, že pozabljena in se čudi, če se jaz še vedno grdo držim, pa še jezen je zaradi tega. Tako, da vztrajam zaradi otrok in groženj. Vem, da je narobe in vsakič si rečem, da mi tega ni treba prenašati. Ko to pišem, sem še pod stresom zaradi zadnjega dogodka.
Upam, da mi boste lahko podali kakšno informacijo glede takega profila človeka.
Ne glede na to ali ima tvoj partner MOM ali ne, to zagotovo ni odnos, ki bi veljalo mu reči pravi partnerski odnos. Odnos, ki ga opisuješ je poln manipulacij, odvisnosti, grobosti, zajedalstva, da se sprašujem, kaj te drži v tem? Praviš, da vztrajaš zaradi otrok?! Ker?….Tvojim otrokom dovoljuješ dnevno gledanje dram…. Je to tisto, kar jim ne želiš odvzeti?! Otrokom sporočaš, da je vredno trpeti, se mučiti in obstajati v patološkem odnosu, da je to prav… in tak način bodo izbrali tudi oni…saj je to vse kar poznajo, saj jih puščaš/siliš biti v tvoji drami (ki jo niso izbrali oni). Če ne zaradi sebe, razmisli zaradi njih… Je res to to kar želiš od življenja? Partnerstva? Kaj pravzaprav dobivaš od tega vsega skupaj? Zakaj vztrajaš? Kaj potrebuješ? Kaj si želiš?
Mogoče enkrat za spremembo poskušaš prvo poskrbeti zase. Želim ti vse dobro !
Xena to kar opisuješ je zagotovo hud alkoholoziem in morda tudi MOM – vendar, ker sta si v mnogočem pogodba je težko reči ali je eno ali drugo.
V vsakem primeru bi morala iz takšnega okolja čimprej umakniti tako sebe in še najbolj nujno otroke. Praviš, da vztrajaš zaradi njih – otroci ne potrebujejo tako zelo bolnega okolja, ki jim lahko ( in verjetno bo) pustilo precejšne posledice. Tisto, kar v resnici potrebujejo je, da jih zaščitiš in obvaruješ pred takšnim očetom.
Kar se pa groženj tiče. V večinim primerov takšni osebki ( pa naj bo to alkohol, mom ali kaj temu podobnega) zganjajo hudiča dokler jim pač okolica pusti, da ga zganjajo. Ko se jim postavi meje ( v bistvu niti ne njim , temveč okoli sebe postaviš ograje, kaj dopuščaš in kaj ne) in ko dojamejo, da gre zares, potem prenehajo in si običajno poiščej drugo žrtev, ki bo spet voljna prenašati kar počnejo.
Nekaj je sicer takšnih osebkov, ki lahko svoje grožnje tudi uresničijo, vendar je teh med takšnimi, kot opisuješ izjemno malo, gre le zato, da se s pomočjo ustrahovanja napajajo na svojih žrtvah in jih s strahom držijo v šahu. Ko dobijo enkaovrednega nasprotnika ( to si lahko tudi ti, če se porihtaš in postaviš stvari na svoje mesto) velike pošasti uplahnejo na velikost vrtnega palčka.
Ker se zdi, da si v takšnem kot opisuješ že tako dolgo, da sploh ne prepoznaš kako bolno je že vse skupaj in si nekako pozabila, da ti tega sploh ni treba trpeti ali pa še bolj primerno, da tega sploh ne bi smela trpeti, če ne že zaradi drugega, zaradi otrok ne, ti svetujem, da si čimprej poiščeš pomoč, to je strokovnjake, ki se ukvarjajo z družinskim nasiljem. Kakšen dober psihoterapevt bi prišel praav, če ne pa tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, ki imajo res veliko izkušenj kako s takšnim primerki, kot je tvoj in ti lahko povsem konkreno pomagajo.
Upam, da sem bila v kakšno pomoč.
GittaAna
Hvala za odgovore in bodrilne besede. Verjetno sem ob vsej svoji burni reakciji njega mogoče prikazala kot hudega alkoholika. Naj se popravim, ne pije vsak dan, v enem tednu je pa lahko po 3x zvečer nekje na litru vina, čeprav kadar ni povoda, se ne prepira in vse mine mirno. Kadar mu pa gre kaj v nos, če se spričkava, sploh kadar se počuti ogroženega (lahko samo z besedami), postane žaljiv. Incidenti ponavadi nastanejo, kadar nekdo ne popusti oz. se ne strinja z njim. V zadnjih dveh mesecih so bili trije, prej pa dolgo nič. Pri zadnjem k sreči otrok ni bilo zraven in se je naslednji dan želel na svoj način opravičit, še vedno z dejstvom, da sem jaz kriva za to, kar je sledilo. Nikakor noče priznat, da je bil on za kaj kriv. Po njegovem ni nikoli. Čeprav je malo zatem priznal, da je bilo vse skupaj zanj nočna mora in da bi se najraje fental in da je najprej mislil, da so bile vse to sanje. In da ne ve, kako naj se opraviči in kaj naj še naredi.
Zato me zanima, kakšen profil človeka je to, da kljub temu, da je opitost popustila, še vedno na sprožilne dejavnike tako reagira. Tako da se ne kesa za dejanja. Kasneje pa pove, da govori tisto kar ve, da človeka prizadane, čeprav tako ne misli. Jaz nisem čitalec misli in sem mu povedala, da besede bolijo. Da v bistvu ne veš ali misli resno, ali “spet govori”. Nikoli ne veš, kaj zares misli. Čeprav, kot mi je znano, tudi alkohol potencira tisto, kar je že v človeku, oz. tisto, kar mu leži na duši.
Verjetno, kakor se poznam, moram sama bit 100% pripravljena na drastičen korak, da grem iz te veze. Dnevi lahko minejo čisto prijetno in mirno in je ves prijazen, ko pa se o kakšni resni zadevi, s katero se ne strinjam, začne debatirat, je pa žaljiv.
Zaradi otrok še vztrajam, ker vem, da bi za tem sledile nočne more. Nebi dal miru niti meni, niti otrokom, ker bi se na vse pretege in z vsemi sredstvi boril, da jih ima on, mene pa ustrahoval, saj je že grozil. Seveda mu strahu nočem pokazat, ker vem, da se takšni njemu podobni napajajo na tem. Mislim, da je on med tistim procentom, ki bi bil zmožen svoje grožnje tudi uresničiti, saj se ima kar naprej za drugačnega in takrat zanj ni mej, čeprav mu je lahko po tem žal za dejanja. Ima visok prag tolerance, ampak ko mu poči, vrne vse za nazaj.
Na preži sem do naslednjega koraka, ki pa upam, da me bo streznil in premaknil s te točke. Obrnila bi se na vse te svetovalnice, samo nevem, kako je vse skupaj učinkovito, saj fizičnega nasilja nad mano ne zganja. In tudi, če bi se želela umaknit… Kam? Stanovanje, v katerem smo, sem jaz najela in pod nobenim pogojem nebi šel on ven. Se pravi, bi morala najti kaj drugega, kar je spet povezano s financami. Pa še to nebi nikoli vedela za katerim vogalom bo čakal in kaj bo ušpičil. Zaradi vsega tega še nisem naredila koraka. Trenutno je teh par dni minilo mirno in njemu to izgleda, kot da je že vse mimo in pozabljeno in življenje spet v svojih tirnicah, vendar mene razjeda od znotraj. Nazadnje mi je očital, da sem sama samo čakala na prepir. Mogoče sem res.
Lep pozdrav!
Pokliči svetovalnico, ker imaš ti še mnogo tega za razčistit. Nasilje ni samo fizično, ampak tudi psihično, besedno, spolno. Psihično in besedno tudi boli, kot si že sama ugotovila. Na teh svetovalnicah vedo, kaj je nasilje, in vedo, da je tudi “samo” besedno nasilje nasilje v pravem pomenu besede.
Tvoj mož je alkoholik, tudi če ni pijan vsak dan.
Obstajajo tudi zavetišča za ženske in otroke, kamor se lahko začasno zatečeš. Najemno pogodbo za stanovanje odpoveš in se bo moral odseliti.
Iščeš izgovore namesto rešitev. Rabiš vso podporo, ki jo le lahko najdeš. Pogovarjaj se s prijateljici, starši, in s strokovnjaki na teh telefonih. Nihče od tebe nima pravice pričakovati, da boš kaj naredila. Lahko pa se vsaj potožiš, pogovoriš, začneš počasi razmišljati o odhodu (če si tega želiš) in potem boš nekoč že naredila tisti prvi korak.
Po kakšnem ključu bi lahko dobil otroke, če je nasilen in zapit?
Se pravi, da te je čisto enostavno strah oditi.
Naštela si kup izgovorov,
– da ostajaš zaradi otrok (ta je najbolj bosa, ker otroci najbolj trpijo v taki družini)
– da nimaš kam iti (če si najela eno stanovanje, zakaj ne moreš drugega?)
– da saj drugače je čisto v redu človek (razen kadar te je strah, da te bo ubil)
Teh izgovorov ne razumem, ker so prazni., strah pa razumem. Ampak zato so varne hiše,
pa cel kup institucij, ki morajo nekako opravičiti svoj obstoj in ti bodo že zato rade pomagale…
Premisli, kaj nam govoriš. Ostajaš z nasilnim, neprištevnim človekom in mu prostovoljno puščaš
na razpolago za izživljanje tudi otroke. Ti bodo res hvaležni?
Edina pot, razen da greste stran, bi bila ta, da gre mož na zdravljenje alkoholizma in povsem
neha piti. Če mu je toliko do vas, kot govori, bo to seveda storil, kajne?
Če pa vidi samo sebe, ostale pa namerava z nasiljem pripraviti od tega, da ga bodo celo
življenje neprostovoljno prenašali……ste obsojeni na propad, otroci seveda najbolj.
Xena, to kar bom napisala je moje mnenje, ki se morda ne sklada s tvojim videnjem realnosti in ga vzemi ali pusti. Zgoraj opisano je skoraj knjižni primer življenja z alkoholikom. Tudi v zanikanju okolice, da ima tako on, kot okolica veliko težavo. Nekako tako kot slon v dnevni sobi o katerem nihče ne govori in se vsi pretvarjajo, da ne obstaja. Precej zapletena zadeva, ki pa se slej ko prej podre.
Skoraj vse (razen vmesnih premorov, ki se mi zdi so bolj čakanje na naslednjo krizo) kar si zgoraj opisala je nasilje. Fizično nasilje je le majhen košček zelo širokega spektra nasilja nad sočlovekom. Verbalno, psihično in čustveno nasilje je dokazano bolj škodljivo, kot zgolj fizično, tudi zato, ker ga žrtve težje prepoznajo.
Ta stavek je pa skoraj filmski, saj ni filma, knjige ali pa zgolj pripovedi žene ( ali moža) alkoholika, ki ne bi vseboval tega ( ali temu podobnega) stavka. To je železen repertoar v odnosu z alkoholikom ( pa tudi odnosov z ljudmi, ki imajo osebnostne motnje):
Morda sem pa res sama kriva, ker….:
Če bi se bolj potrudila hoditi po prstih in ga ne vznemirala…ne bi totalno znorel in bi bil mir.
Če mu ne bi omenila, da ( kakšna malenkost)….potem ga ne bi spravila v slabo voljo.
Saj si ne more pomagati, drugače je tako zelo čudovit človek, samo kaj ko ga alkohol spravi v tako grozljiva stanja, da kriči name, me ponižuje, čustveno manipulira…..drugače je pa tako super…itd
Seveda si jezna nanj, kaj ne bi bila, v resnici še premalo, ker če bi videla situacijo takšno, kot je, brez zanikanja , bi bila verjetno ti tista, ki bi besnela, rjovela in bi ga, verjetno ne da bi okleval, postavila pred vrata, vse dokler ne pride k sebi in se začne normalno obnašat. In bi mu vsakič, ko bi prišel trkat na vrata, da ne more brez vas ali vas izsiljevat z grožnjami mrtvo hladno zaprla vrata pred nosom, vse do trenutka, ko bi videla, da mu je res toliko mar, da se je zares spremenil. In bi šele takrat sedla z njim za mizo in se pogovorila kako naprej. In jasne in trdne meje, strah, da bodo izgubili nekaj, kar jim je pomembno, če ne bodo spremenili svojega vedenja je skoraj edino, kar deluje tako pri ljudeh, ki imajo osebnostne motnje, kot pri alkoholikih.
Jeza je zdrava, normalna in nujna tudi za resnično transformacijo, tvoja jeza pa je bolj podobna občasnemu zelo rahlemu in skoraj neslišnemu godnrnanju iz globin zamrznjenega vulkana, ki bi v resnici moral že zdavnaj izbruhniti, da bi bolno eroptiralo in se spremenilo v zdravo. In še za tisti godrnjajček kdaj pa kdaj se opravičuješ.
Kar bi ti priporočila je, da greš na kakšno anonimno srečanje svojcev alkohlokov alanon. Če ne zaradi drugega, da preveriš ali ti mi tukaj s tem alkoholizmom težimo ali pa imaš morda vseeno slona v dnevni sobi. Vednar se mi zdi, da ti bo večina njih povedala, da je bilo pri njih vse do faze, ko je bilo konec zanikanja bolj ali manj isto.
Informacije lahko najdeš tukaj.
http://www.al-anon.si/index.php
GittaAna
Vem, da sem “premehka” in bi že zdavnaj morala nekaj ukreniti. Ker pravim da “zaradi otrok”, je to zato, ker vem, da bojo trpeli ob njegovem nagajanju in manipuliranju, če odidem. In zato, ker je z njimi dober, se jim posveča in ne želijo, da smo narazen. Tukaj bi morala poslušati sebe in zdravo dejstvo, tudi to mi je jasno.
Težava z najemom je večja, ker nimam prišparanega denarja, kot sem to imela nazadnje.
Trditev, da je v redu človek, je takrat, ko ni izpadov. Tudi tukaj vem, da si zatiskam oči in ne vključim ostalih trenutkov, ko ni ok.
Po toliko letih sem vedno upala, da pa saj bo mogoče vendarle bolje. Tu sem se uštela, ker po vsakem neljubem dogodku je daljše obdobje mirnega življenja, dokler spet ne poči. In že zdaj vem, da je samo vprašanje časa.
Kar se tiče alkoholizma, se zaveda, da je alkohol kriv za izpade in je to tudi priznal. Obljubil je tudi, da bo samo kozarček ali dva spil kdaj ob kosilu. Pa ko mu to vržem pod nos, kadar vidim, da si toči četrtega, se izgovarja, da se to samo tako reče. Da pa ne bo pijan in ne bo težil. No, nazadnje ni težil, ampak je bil pod dozo, ko je prišel. Zato sem slabe volje odšla ven, on pa je nadaljeval. Nalašč. In je seveda sledilo, kar je. Potem je tudi priznal, da se ga bo še sigurno kdaj napil in da ne morem pričakovat, da ne bo nič. Da on ni alkoholik, ker ne rabi alkohola, da mu je zjutraj slabo, če pomisli nanj in da bi lahko bil komot brez, ampak da spije, kadar mu paše. To mu pa v glavnem pri jedi… Tako, da sem tukaj nemočna. V bistvu ne več tako zelo, ker se vsaj kakšni prijateljici olajšam in pa tukaj na forumu, da dobim spodbudo in zavedanje, da je čas za ukrepanje. Mislim, da se bom res obrnila na posvet na institucijo, ali SOS ali DNK ali pa na Žensko svetovalnico. Katero mi glede na mojo situacijo najbolj priporočate? Da se vsaj pripravim in razčistim tudi sama s sabo.
Xena res mislim, da bi bilo super, če bi šla na kakšno ( anonimno in brezplačno) srečanje Alanon. Oni ti bodo znali veliko povedati kako in kam se obrnit, saj so večino, kar opisuješ že dali skozi.
Super bi bilo, če lahko, da si privoščiš tudi kakšnega dobrega psihoterapevta, ki bi te znal dobro vodit čez vse procese.
Otroci – četudi s teboj dobro dela jim je zagotovo grozno, ko opazujejo, kako dela s teboj in to jim škoduje prav toliko, kot če bi delal grdo tudi z njimi, včasih še bolj, ker se počutijo razcepljeni med njim in teboj, med svojo, tvojo in njegovo realnostjo. Sama sem živela v družini, kjer v dnevni sobi ni bilo samo slona ( da je moj oče v bistvu hud alkoholik sem dojela šele v mojih 30 letih, čeprav je bil očiten) temveč cel živalski vrt in mater je vedno govorila, da se ne ločita zgolj zaradi otrok. V bistvu pa je bil to samo priročen izgovor, da se jima ni bilo potrebno soočiti drug z drugim, samim s seboj in dejansko situacijo. Meni je bilo živeti tam vmes med njunimi dramami grozno in sem celo sama prosila, naj se vendarle hudiča že enkrat ločita, da bo končno vsaj malo mira. vse bi bilo boljše, kot tista neprestana napetost, ko nisi nikoli vedel kdaj bo počilo in kam bo letelo. In četudi je moja mater tudi MOM mi je bilo grozno, ko sem gledala, kaj ji je počel oče ( četudi sem kasneje odkrila, da ji to paše, ker je tako lahko do popolnosti izpilila svojo vlogo poklicne Žrtve – da ne bo pomote, s tem v ničemer ne namigujem nate, moja mater je poseben primer).
GittaAna
Gitta
Xena tvoj mož žal je alkoholik. Najbrž je bil tudi tvoj oče, glede na to, kako normalno se ti pijančevanje zdi. Običajni moški niso pijani trikrat na teden, res ne. Pri pijancih zaleže samo trda roka. Prej ko se te bo začel bati, bolje zate.
Vem da je to dolg proces, zato le pokliči kakšno svetovalnico. počasi boš videla, da si samo ena od mnogih žensk, ki so se znašle v taki situaciji in da obstaja celo rešitev iz tega.
Xena:
]quote]Trenutno je teh par dni minilo mirno in njemu to izgleda, kot da je že vse mimo in pozabljeno in življenje spet v svojih tirnicah, vendar mene razjeda od znotraj. Nazadnje mi je očital, da sem sama samo čakala na prepir. Mogoče sem res.[/quote
———————————————————————————————————————————————–
To je pa tipično, veš!
Moteni osebki namreč MORAJO ustvarjati drame. Napetost v njih narašča in narašča in lahko še tako hodiš po prstih- enkrat jim bo spet počil film, pa ne glede na to, koliko se ti trudiš. Lahko je povod še tako droben prahec- ko je njihova napetost pripravljena za kipenje, jim bo pač prekipelo. Ti s tem nimaš nič!
In tipično je, da je potem nekaj časa res mir- do nadaljnjega izbruha. “Moj” vampir je nekaj časa (dni, tednov …) po izbruhu domneval, da sem se res jaz nenadoma spremenila na bolje ( ne, se nisem!), potem pa je napetost v njem počasi spet naraščala in se mu je spet zdelo, da gre z mano vse bolj na slabše. Do naslednjega izbruha, po katerem se je spet začasno umiril. (V začetku so izbruhom še sledili “medeni tedni”, ko mu je bilo žal, po nekaj letih pa tudi tega ni bilo več) Pa se je to dogajalo kar brez alkohola in tudi brez fizičnega nasilja.
Ampak presledki med izbruhi so pri teh primerkih čedalje krajši, izbruhi pa vse hujši.
Tudi jaz ti svetujem strokovno pomoč- sama boš v situaciji, v kakršni si, težko pogledala svojega “slona”. Razumem te, ker ga tudi jaz nisem zmogla, dokler sem bila v tistem zosu.
Drži se!
Prizemljena
Vsega tega se še kako zavedam in vem, da ni prav, da ko je na programu mirno obdobje, živim v iluziji, da bo vedno tako. Pravzaprav mi zmanjkuje energije za nadaljne korake. Kako ste pa ve odšle iz odnosa? V obdobju “premirja”, ko misli, da so se stvari nekako poštimale in se mu ne sanja, da še vedno želite stran, ali, ko je izbruhnilo? V vsakem primeru bo izbruh, že samo če bom spet omenila, da želim ločeno življenje, kaj šele, da želim otroke ob sebi. Ni hotel slišati niti za deljeno skrbništvo! Zdaj ve, da se kujam zaradi preteklih dogodkov in ne dreza vame, čeprav vem, da je to spet nekako zatišje pred nevihto. Zato sprašujem, ali se je morda vseeno obrnit najprej na svetovalnico (ali imajo tam tudi kakšnega terapevta?) in pripravit načrt?
Glej, ti imaš skoraj “šolski primer” odhoda od alkoholika. Vse, prav vse, kar pišeš, je dalo
skozi že na stotine žensk, nisi prva, nisi edina, uspelo je drugim, uspelo bo tudi tebi.
Najprej – seveda rabiš načrt, predvsem logistični – finance, stanovanje, šola, varstvo….
Urejaj si stvari vnaprej, potihoma, dajaj denar na stran, naveži stike s prijatelji in sorodniki, za
katere veš, da ti bodo pomagali.
Drugo – skrbništvo otrok – tvojemu (kot že toliko pred njim) niti najmanj ni do tega, da bi moral
skrbeti za otroke, niti (verjetno) ne ve, kaj to zajema (šola, zdravniki, krožki) lahko da se motim,
ampak tako kot pišeš, se bere, da je to vse na tebi in ti skrbiš za te stvari. On bo pritiskal
nate samo zato, da te ustrahuje, da boš odnehala, da te podredi. Moj nasvet je ta, da se narediš
kot da se strinjaš, naj ima on skrbništvo, ti boš imela pa stike ….naredi se, kot da ti to
prav paše, da boš imela čas zase , veliko govori o tem, da boš končno lahko hodila okoli, tako
kot je do zdaj on….on bo moral biti pa doma pri otrocih….boš videla, kako hitro bo
obrnil ploščo. Potem se pa pogajajta normalno naprej.
Seveda se obrni na vse možne svetovalnice….Alanon, Varne hiše, DNK, kar ti pride na pamet –
predvsem zato, ker imajo veliko takih primerov in ti lahko konkretno svetujejo pri dejanskih
problemih, ker jih poznajo in vedo, kako stvari potekajo
Še zadnje – da boš imela “čisto vest” in občutek, da si naredila vse, kar se je dalo – se najprej
usedita in pogovorita. Lepo mirno mu povej, da z alkoholom ne boš več živela, če hoče, da
ostanete, se mora zdraviti (alkoholizem) in se popolnoma odreči pijači. To je cena, če hoče
da ostanete. Naj se on odloči, ali ima raje flašo ali družino. Ne pusti se zavesti v prerekanja,
ker stvar je enostavna – ali bo pil in greste stran, ali pa ne bo pil in ostanete. Odločitev je
NJEGOVA:
Ob vsaki grožnji, nasilju, besnenju, TAKOJ kliči policijo, nastopi odločno, ker je vse namenjeno
samo temu, da te ustrahuje in da odnehaš.
Le pogum, ko narediš prvi majčken korak, ostali sledijo veliko lažje….
Hvala, res tale slon izgleda takole nekako 🙂
Skela, hvala za spodbudo. Včeraj sem se dogovorila za sestanek prihodnji teden z eno od ustanov, danes sem pa naredila rahel korak naprej. Ker je bil še umirjen, sem sicer po telefonu dobila priložnost, da sem mu na miren način vse povedala, kje sem prizadeta, kako se počutim in zakaj ne morem več tako živeti. Imela sva enourno debato, nadaljevala bova kasneje v živo. Kadarkoli sem omenila, da je edini pogoj prenehanje pitja alkohola in najti si delo, je rekel, da si delo išče ampak ni tako enostavno, ker je splošnih del malo. Da bi pa tudi on zagrabil karkoli (celo do tu smo prišli, ko mu je bilo prej izpod časti opravljati “nižja” dela). Za pijačo je pa kar zapihal, da kaj govorim, da saj pa ni alkoholik, da se ga je zadnjič napil, ker sem ga jaz sprovocirala, da drugače nebi. Ko sem rekla, da se ga 3x na teden napije, je tudi skočil v zrak, da kaj govorim. Ja, petek, sobota in še kakšen dan vmes. On trdi, da ni pijan takrat!? Po litru vina? Skratka, vztrajala bom pri tem, da se popolnoma odpove pijači, drugače gremo narazen. Tega mislim, da ne bom dosegla in tudi verjetno, če slučajno bi, bi se pa v treznem stanju najbrž spričkala zaradi kakšne meni pomembne zadeve.
Tako, da lahko še prenašam to nevtralno stanje še naprej, ali pa že danes naredim konec.
Xena!
V Kolikor dejansko želite priti resnici do dna in čimprej ustrezno ukrepati, vam priporočam, da si preberete knjigo dr. Janeza Ruglja “Dolga pot”. Res, toplo priporočam! Brez vedenja in ustreznega znanja, se vam utegnejo zadeve pretirano vleči in močno zapletati. Že tako so dovolj zapletene. Lp
Xena,
niti malo nisi (še) Xena!
Tvoj mož ni samo alkoholik, po mojem je psihopat. Imela sem krajšo izkušnjo s človekom, ki popolnoma ustreza profilu tvojega moža v vseh niansah in dolgo sem se ukvarjala z njim ter naposled ugotovila, da je nediagnosticiran psihopat in alkoholik. Tudi ustrahoval me je na enak način kot tvoj mož tebe, ko pa sem nastopila s policijo in ‘resnimi ukrepi’ je potihnil kot ranjena podgana.
A dojameš sploh, da se ga na smrt bojiš??? In kaj hočeš še s takim človekom? Pomagati mu, da te do konca uniči vred s tvojimi otroki? Losaj se tega psihopata za vselej in ne bodi tako bojazljiva! ‘Priznaj’ okolici in prijateljem in znancem in staršem, da je tvojega klavrnega zakona konec in naj ti pomagajo finančno, da se odseliš in da se urediš. Zagotovo ti bodo pomagali – vendar šele takrat, ko se boš ti ‘ponižala’ in jim povedala resnico ter jih iskreno prosila za pomoč.
Tvoj problem je v tvojem vztrajnem zanikanju nemogočega in nečloveškega ter absolutno zavoženega zakona.
Zelo globoko verjamem, da je tvoj mož psihopat – ljudje s to osebnostno motnjo pa se ne spremenijo nikoli – vsaj jaz nisem zasledila, v vsej strokovni in poljudni literaturi, da obstaja primer tako zavoženega psihopata, ki bi se spremenil. Pa tudi na zdravljenje ne bo šel nikoli, sem prepričana 99 %.
Ja, ni samo mejna osebnostna motnja tabu in neznano področje v družbi, tudi o psihopatskih ljudeh se ne govori, pa so vseeno med nami – pa so doooosti manj problematični, kot tvoj mož. Navsezadnje so tudi Clintonu in še dostim znanim osebnostim diagnosticirali psihopatijo (tudi v Sloveniji). Preberi si raje o tem nekaj, kot pa le o osebnostni motnji. Če pa še dvomiš, da je alkoholik, si pa enostavno slepa in tako zmanipulirana, da mi te je zelo zelo žal, saj zelo dobro vem, kako manipulativni so taki ljudje – sem občutila na lastni koži, vsaj za toliko časa, da stojim za vsem, kar sem napisala.
POSTANI XENA!
Vse dobro ti želim.