Ko preberem tako zgodbo, se največkrat vprašam ali je vzrok za te vrste hladnost res v zaupanju in strahom pred tistim procentom? Kaj pa, če sta vzrok in posledica tu obrnjeni? Recimo, da ti odprte knjige nekako niso zanimive in pride do otoplitve šele, ko “grozi kakšna nevarnost”? Kajti predpostavljam, da je do spremembe prišlo po tvoji reakciji in ne samo na podlagi njegove odločitve. Morda je prav isto bil tudi eden od “triggerjev”, da se je spustil v vse skupaj: da se je pač ob tebi bolj ali manj zavestno počutil nezanimivega, ker je že tudi prej bil odprta knjiga.

Se bom omejil samo na vprašanje: kaj konkretno pa je narobe, če sta dva skupaj samo zaradi užitka in da se oba tega tudi zavedata ter sprejemata kot dejstvo?

V povezavi z užitki (zanimivo da največkrat samo, ko gre za seks) se vedno govori o neki živalskosti, dejstvo pa je ravno nasprotno: delati nekaj iz in/ali zaradi užitka je tipično človeška lastnost. Živali istega ne počnejo zaradi užitkov samih.

S kontrolo pa sem mislil le to, da nekaj ne postane odvisnost.

O.K. na kratko.
Užitek temelji na psihofizični dimenziji, kar pomeni, da ni prisotne duhovne dimenzije, zaradi katere vemo, da je človek, človek.
Ali živali določene stvari počnejo zaradi užitka ali zaradi njega in nagona pa je drugo vprašanje.
Meni je bolj prioriteta človek in njegovo življenje. Ko se človek zavzema za ravnovesje tega trojega, ki je v enem, lepše je življenje.To pomeni, da ni dobro, da nam je prioriteta tista dimenzija , ki jo človek ima, ampak to kar človek je . OSEBA.
Človek ima psiho in telo, on pa je duhovna duša- znanstveno gledano (dr. Lipton, Dr. Amen, Tomislav Ivančič…)

Kdo ali kaj uravnava človeku do katere meje naj gre na področju užitkov, ki jih zaznava pri sebi?

Offtopic sicer, vendar: kolikor mi je poznano, je recimo prav Buda definiral nirvano kot “najvišjo srečnost”, kar pravzaprav čisto lahko povežemo z užitkom. Torej užitek le ni nujno nekaj neduhovnega. 🙂

Kaj pa če si si na jasnem s tem, da si tudi sam bistveno pripomogel k nastanku pogojev, na katere je partner reagiral z afero (!! seveda bi lahko “normalen” partner reagiral drugače in ne s kurbarijo!!), ampak meni to vseeno ni dovolj, da bi se lahko sprijaznil in odpustil.

Meni se dogaja podobno, kot punci “zaPrinca”. Čutim apatijo in nobenega veselja do svoje partnerke. S tem da traja vse skupaj “šele” pol leta in jaz 4 leta ne mislim vztrajati.

Tudi sam bi se s svojo izkušnjo približal zadnjemu prispevku. Mene se je dotaknilo to kar piše Boom o površnosti odnosa pred prevaro. Sam sem tak tip človeka, da najprej pri sebi poskusim poiskati kje sem pa sam zamočil, da se je to zgodilo, saj je bila (in je še) moja soproga zame visoko moralna oseba. Tudi sam sem ene stvari prezrl, da pomenijo “prosim malo več pozornosti” pa je zadeva šla mimo nič hudega sluteč in potem je verjetno lažje – hitreje prišlo do tega..

To kar sedaj skupaj preživljava je skupen terapevtski projekt. Sam sem mnenja, da je pri gospe “zaPrinca” odnos tak, da vsak po svoje preživljata zadevo. Pri meni ni tako. Jaz povečujem samozavest in zaupanje, ona pa si izboljšuje samopodobo, ker se tudi ona ni počutila dobro ko se je pogledala v ogledalo. Enostavno jo je to tako žrlo, da sem moral izvedet z vsemi tveganji, da se nama ne bo izšlo.. no je pa prisotno veliko ljubezni, ki ni tudi ne med tem dogodkom umrla in jo sedaj samo še poskušava nadgrajevati.. jz si ne bom nikoli očital v kaj sem se spustil, da hočem to prebolet, pa če tudi se slučajno kdaj razideva… ne kalkuliram koliko let bom še zabil z njo in podobno, ampak gremo naprej, vsak u življenju naredi napako zarad česarkoli pa če je uredu človk, ga ni potrebno linčat…

Pa še nečesa bi se dotaknu od Boom-a in sicer mi ni všeč jemanje zapiskov iz konteksta, predvsem tisto o užitku, da ni nič slabega, da dva varata svoje partnerje samo zarad žitka.. v tem primeru pa gotovo ne bi blo vredno vztrajat pri takemu partnerju.. to moraš pač sam ocenit kako in kaj ker je vsaka situacija drugačna.

Če je tako, če ne misliš vztrajat, čimprej zaključi to agonijo. Videti je, da se zavedaš svoje soodgovornosti. Osebno sem za reševanje zakona, ker to ni majhna stvar, da se odločiš za korak v zakon. Vedno morata biti oba partnerja za reševanje situacije. Če ti ni do tega, če njej ni do tega, ne vlecita stvari v nedogled in samo še to manjka, da v tem obdobju spočneta otroka. Potem bo šele težava.

Človek kam gledaš, v kaj gledaš ko doživljaš v zakonskem odnosu problem. Če ti je žena ” ovenela” je čas da se vprašaš kako si jo zalival, oziroma s čim si zalival sebe, da si lahko razpolagal z nečim dobrim, ki bi ga lahko podelil z ženo…

Na tebi človek, kakor na meni je, da se vprašamo, ali v odnosu bolj le zahtevamo, pričakujemo, ali tudi kaj dajamo, in če dajamo kaj in kako dajemo.
Kaj nam sploh pomeni zakonski odnos? Morda to, da se mi izpolnijo moje želje, ki temeljijo na neki iluziji in sem zaradi tega večni iskalec?
DOL Z VARANJEM SAMEGA SEBE IN TAVANJEM V ŽIVLJENJU!
Spoznal sem osebe, ki so ugotovili, da poti nazaj ni več, sedaj ko so stari onemogli, mlajši bolani… nobena od ljubic ni z njimi, SAMI SO IN OSAMLJENI, hm… kam jih je torej pripeljala pot po kateri so hodili?
Da ne govorim o primerih, ko je moški okupiran z ljubico zanemarjal ne le zakonski odnos, tudi otroke…
Ne zanima me, če je pri varanju moža kriva žena, ne zanima me če je za vaanje žene kriv mož, za moje početje sem odgovoren JAZ, nobena druga oseba.
Prioriteta je biti zvest samemu sebi in vrednotam, načelom, ki temeljijo na zakonih narave, kajti življenje mi vrača kar sejem, oziroma na kaj sejem.

Podobno kot pri odpuščanju (področje duhovne dimenzije). Človek je na nekoga zelo jezen, ker ga je ta nekdo s tem ali onim prizadel. Zameru mu in mu noče odpustiti, ker meni, da ” zločinec” ni tega vreden.
Pa je v zakonitostih temu res tako? Ne Ni. Ko ne odpuščam, sam gojim jezo do druge osebe, kar pomeni, da gojim do druge osebe odnos, ki temelji na stresu, ki je posledica jeze, neodpuščanja. Drug človek je morda že pozabil na dogodek, jaz pa še vedno gojim jezo v sebi, komu torej škodim? Po zakonitostih, ki so več kot očitne, ŠKODIM SAMEMU SEBI!
BI MAR ZATO, KER JE ŽENA DEPRESIVNA IN NE PRIPRAVLJENA DELITI POSTELJO Z MANO, ŠEL ISKAT POTEŠITEV DRUGAM, bi mar zato ker je žena pod stresom zaradi… šel sebe ” tolažit” k drugi. Koliko sem dec, koliko odgovornosti zmorem, je moj smisel življenja imeti, ali biti – bivati?
Vsakega, ki se je podal v varanje, vabim k treznosti, odraslosti, v zavedanje, da je vendar toliko lepega v njem, ki ga je vredno odkriti in podeliti z osebo, za katero se je odločil rasti skozi življenje- to je sam s seboj in življenjskim sopotnikom.
Prav občudujem zakone in se jih trudim imeti za vzgled, ko je kateri od partnerjev postal invalid in jih ta invalidnost ni oddaljila,marveč kot zakonca ojačala. Pa tisti ki kar naprej sanjate o sexu kot osnovi v življenju povem, da so pari, ki ne morejo več tega in so odkrili drugačno obliko telesne nežnosti, v kateri se bogatita in rasteta.
Kaj je torej življenje? Nekaj kar je vredno zapraviti in potem tarnati, joj, kakšen nedorasel bed. sem bil, ali, si bom skozi čas rekel, vredno je bilo slediti vrednotam, sedaj sem izpolnjen v sebi.
Spoštovani, vesoljna vseobsegajoča Ljubezen obstaja, z njo je moč komunicirati, se ji predajati in prežet z njo zmoremo lepoto bivanja posredovati naprej, VREDNO JE!
Dobri človek, ti ki si potrpežljivo sledil mojim vrsticam, se ti zahvaljujem za pozornost, in sporočam, da si zaradi tega dobrega, ki je položeno v tebe, dragocen, neponovljiv, enkraten, vreden vsega dobrega, ki je v skladu z naravnimi zakonitostmi.
LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!

@ D.P.

Spoštujem, da si privzel tako zelo moralno etično stališče do življenje. Težko verjamem, da si svojo ženo uspel doživljati vse življenje skozi enaka očala in čestitam za vse samoodrekanje.

Hkrati pa priznam, da te skoraj ne dojemam. Najmanj kar si mislim, da je tvoja duhovnost nerealna, neživljenjska, kar govori v prid filozofiji in ne življenjskim izkušnjem.

Varanje se je dogajalo od nekdaj in kljub Božjim bičem, ki so se vihteli s prižnic, ni bilo ustavljeno ali zmanjšano. Zagotovo tudi s poduhovljeno pridigo situacija ne bo nič boljša.

Družba je danes toliko napredovala, da tisti, ki priznajo prevaro, niso križani. Da je prevara nek življenjski prelom v življenju drži. A družba še ni razvila načina, kako pomagati prevaranemu in varajočemu, da se pobereta iz krize in oblikujeta nove, višje življenjske vrednote. Žal.

Menim, da bi se morala zvestoba izpustiti iz zakonskih zaobljub, ker ob sklepanju zakonske zveze skoraj nihče ne pozna življenje, pa tudi sicer v zakon vstopa večina trdno prepričana, da bo vedno zvesta. Toda življenje prinaša vse mogoče izzive, naša zrelost pa raste s premagovanjem njih.

Pravzaprav sem želel povedati nekaj zelo podobnega. So tudi takšni(e), ki jih partnerjeva predvidljivost bolj ali manj podzavestno odbija, kar drugi hočeš, nočeš občuti. Vendar to ponavadi ni dovolj, da bi se tak (predvidljiv in zanesljiv) partner odločil za pravaro. Mora obstajati še drugi pogoj in to je priložnost, ki pa je isti ponavadi načrtno ne išče, temveč ta najde njega. In še nekaj: ko gre za tako vezo (ko se nekoga zaradi predvidljivosti odbija), je marsikdaj samo vprašanje časa kdo od obeh bo prevaral prvi oz. komu se je priložnost ponudila prej.

Mislim, da si moje repliciranje D.P.-ju narobe razumel. Tu sem mislil na užitke na splošno, in ne take, ki bi bili povezani s prevaro, saj se iz njegovega pisanja nekako razbere kot da so užitki nekaj, kar bi človeka že v osnovi odvračalo od duhovnosti. Tudi, ko sem pisal, da se mi ne zdi nič narobe, le se dva družita izključno zaradi seksa, ni bilo mišljeno incognito zaradi njunih vez, temeč kot klasično f..k buddy-jevstvo.

Tessa, hvala za izkazano spoštovanje. Tudi jaz spoštujem vaš zapis, pa ne toliko zaradi načina razmišljanja, načina življenja… ampak na prvem in osnovnem mestu zaradi tega, ker je to Vaše mnenje, vaša izkušnja, Vi pa ste enkratni neponovljivi. Upam, da se zavedate tega.

Ja, niste edini, ki ste ob prvih takšnih in podobnih vrednotah, ki sem jih nanizal, tako odreagirali in jih doživeli kot nerealne. Povsem normalno je, da je pravzaprav nemogoče nekaj razumeti kot realno, če moje spoznanje, če moje izkušnje niso določene stvari dosegle. Tukaj sem bil tudi sam in mi je zato toliko bolj tudi znana vaša drža.

V življenju sem se srečal z zelo pomembnimi trenutki, kjer sem se odločil, da se »ustavim« in RESNIČNO nekaj DOBREGA naredim.
(Prometna s smrtnim izidom, v sorodstvu poskus samomora- rezanje žil, žena, ki mi je skoraj umrla, oče obležal ob odmiranju mišic- do konca se je vsega zavedal, srečal sem se z družinami kjer nasilje trda droga, mladostniki brez smisla življenja, ženska posiljena – pretepena…)
Ob teh situacijah ni čas za nerealnost, le za premišljevanje in premišljevanje brez AKCIJE, ravno nasprotno- POTREBNA JE AKCIJA!

Zato ugotavljam, da sva si različnih mnenj, o črtanju ali ne o zvestobi kot obljubi pri poroki.
To je ena izmed pomembnih vrednot, ki lahko zakonca močno bogati (to je globina).
Npr. Dajmo črtat iz zakona prepovedane droge- čemu se toliko ukvarjati s tem?
Dajmo črtat iz zakona nasilje v družini- se bodo že pomenli
Dajmo uvest zakon, da bomo moški lahko imeli več žena, hm, ne bo potrebno iskati prostitutk, ko smo pa moški tako »lakotni« spolnosti…
Je to resničnost???
Dogaja se marsikaj, toda ostaja vprašanje, kam človeka vodi pot, po kateri hodi, oziroma, v kaj človek gleda na svoji poti.
Na duhovnem področju so določene zakonitosti, ki jih človeštvo ne more spremeniti, lahko pa jih upoštevamo ali ne, prav tako zakonitosti na fizičnem in psihičnem področju. Bolj ko jih upoštevamo bolj smo realni, oziroma, bolj se približamo realnosti.
Moje stališče ostane jasno:
1. obstajajo možnosti, kako pomagati tistim, ki so doživeli varanje sozakonca kot njih prevaro in so sedaj prizadeti, se morda počutijo celo nič vredni, izigrane, prevarane…
2. obstaja način, kako pomagati osebi, ki je prevarala sebe ( bil/la z drugim/o)
3. obstaja način, kako zakoncema pristopiti v njuni stiski, krizi zakona
…
Sam ne vidim teh in podobnih področij kot neke teme za nakladanje, ki bi mi morda kdo očital, marveč so to področja kjer naši soljudje zelo trpijo in resnično potrebujejo pomoč, ki temelji na realnih spoznanjih, izkušnjah!
Čemu zagovarjam sprejem – zaobljubo, določenih vrednot pred zakonom?
1. Zakoncema skupen cilj
2. Ko eden šepa, ga drugi dvigne ( postanem invalid, nisem zato za v kanto, češ žene ne morem več tako zadovoljiti kot prej, ti si pa najdi enega mladega »žrebca«, ali pa ko mi bo žena dobila prve gube, morda povešen trebuh, eh to ni zame, grem iskat boljše…
…
KDO SEM TUKAJ JAZ, KDO JE OSEBA OB MENI?
PO ČEM SEM JAZ ČLOVEK? KAKO, DA SE ZMOREM MORALNO ETIČNO ODLOČATI?…
Se spomnim pred leti, ko je bila radijska oddaja, kjer so poslušalci klicali in poročali o svojih izkušnjah na področju varanja. Klicale so tudi prostitutke in poročale o svoji bedi iz katere ne vidijo izhoda, klicala je tudi ena gospa, ki je poročala, da privošči možu, da se »sprazne« kot je poročala, preden pride domov, da ni potem »tečen«doma… Za njo je bilo to normalno, v skladu z njenim spoznanjem in izkušnjami. Še vedno pa ostane vprašanje, koliko smo tukaj realni, kajti bolj kot se približamo realnosti bolj smo vpeti v čilost, osvobojenost življenja, ki ni le živeti ampak v osnovi BIVATI!
Prav vesel sem, da obstajajo zakonitosti v naravi, ki jim človeštvo lahko sledi in so nam vsem v enako mero dodeljene. Le kaj bi bilo, če bi vsak po svoje, po človeški logiki ravnal, bi bili kot družba uspešni ali bi nas naša ravnanja – drža peljala v občutke obupa, ne smisla, razdraženosti, …
Ne gre za iskanje neke popolnosti in postati perfekcionist, gre za odkrivanje tega, kar je naravnega, ker mi le tisto daje smisel, zadovoljsvto… v življenju.
Na kratko povedano, ko sem se odločil za določena odrekanja priznam, da sem trpel in sem doživljal padce, ko pa sem se odločil, da se ne bom odrekal marveč si namenil nekaj dobrega, zaznal sem bivanjsko ljubezen, mir, lepoto, spokojnost, osvobojenost…
Razlika je (A) odreči se ljubici kot pa (B) odločil sem se, za zdrav zakon.
V primeru A se ukvarjam – sem osredotočen v odrekanje, pri tem pa kljub temu gledam v ljubico, saj se njej odrekam in me to odrekanje veže nanjo, v primeru B pa gledam v zdrav zakon, v ženo, v sebe, v družino. Torej pomembno je v kaj gledamo, kaj mi je prioriteta, s čim se dam okupirati.
Priznam, da bi mi bilo težko prispeti na cilj, če bi se s kolesom peljal ravno, gledal pa postrani in občudoval kako cvetijo rožice. Seveda se ozrem sem in tja, toda vem kaj mi je prioriteta in v to kar mi je prioriteta prioritetno gledam, saj me to veseli, ker vem, da mi to daje ne le užitek ampak notranji mir, spokojnost, svobodo, neutesnjenost.
Toliko zaenkrat, spoštovani bralec/ka. Na kateri koli strani si (ali si prevaran, ali sam varaš), vredno je odkriti notranji mir, ki traja, ki nam daje smisel življenja. Včasih je tudi tako, da je potrebna sprava sam s seboj in so zakoncem ter začrtati še bolj utrjeno pot naprej.
Vsem odnosom bodi si ranjenim ali kako drugače doživetim, želim, da odkrijete v sebi pogum za preobrat v dobro, kjer je dejanje – OPROSTI MI, kesam se, hočem biti boljši, vredna si tega, vreden si tega, vredna sva tega ter, oprostim ti in verjamem, da si odkril v sebi smisel in pogum, da ti bo to res uspelo…
ČLOVEK, LEPO JE , DA OBSTAJAŠ!

ehh kako te razumem …

Tessa. Ti zaradi svoje nekdanje nezvestobe toliko bluziš po forumih, da se ti bo še zmešalo od vseh silnih teorij, raziskav, razglabljanj in čudnih idej. Verjetno je vzrok ta, da še nisi dokončno zaključila s tem sama pri sebi. Enkrat bo tudi to prišlo, morda bo. Pod preprogo pometene zadeve niso rešene zadeve. Praviš, da nečesa tudi še ne dojemaš. Nekoga, ki govori o nečem, kar ne razumeš in kar ti ni všeč, obsodiš, da je njegova “duhovnost nerealna, neživljenjska, da filozofira in da nima življenjskih izkušenj“. Jaz dodajam, da nihče ne more iti in delovati preko svojega dojemanja, zato te povsem razumem, kaj bi rada povedala.

Prav zato, ne posplošuj tega, kar ti misliš, doumeš in čutiš, do česar si se dokopala in kar si vkup znesla na podlagi svojih “življenjskih izzivov in izkušenj”, na vse ostale prebivalce tega planeta, na vso družbo. Končno to pisano družbo sestavljaš tudi ti. Tudi takile posamezniki jo sestavljajo, ki jim gre zvestoba, morala in etika na jetra in ve se, zakaj. Ne čudi se se zato, kako žal “družba” še ni razvila načina, da bi znala ukrepati potem, ko se je posameznik brez smerokaza že izgubil, ne pa prej, s postavitvijo temelja za zvestobo. Poglej, kaj predlagaš in potem poglej, kaj pričakuješ od družbe, da bo naredila namesto teh in tebe, recimo. Tvoja nezvestoba je tvoj problem, vzrok zanjo je jasno viden. Manjka temelj za zvestobo. To bi bila naloga “družbe” že na začetku. Predlagani vrstni red ukrepov, kot je tvoja želja o ukrepanju “družbe” potem, zato ni čisto pravi. Zvoniti po toči je namreč že prepozno. Začni na primer na začetku, pri sebi. Za začetek začni s “poduhovljeno pridigo” o morali, etiki, o poštenju do sebe in drugih, kar ti gre seveda na jetra. Postavi si temelj za to, o čemer pišeš, potem bo vse lažje. Potem tebi in tebi podobnim posameznikom zvestoba, duhovna rast in ostalo ne bo delalo več težav in tistole o rasti do zrelosti in o oblikovanju nekih imaginarnih “višjih življenjskih vrednot” na podlagi nezvestobe (o kakšnih vrednotah ti to govoriš, o zvestobi in poštenju najbrž ne, ko pa ti gre to tako na živce, da bi jo izpustila iz zakonskih zaobljub) ne bo zvenelo tako čudno iz tvojih ust tistim, ki vedo nekaj malega več o tebi, kar se ti je pač zapisalo. Lažje boš tudi počistila pod preprogo pometene zadeve pri sebi. Če odvržeš moralo in etiko (na kar si alergična), kaj potem ostane kot smerokaz k zvestobi? Ne podlagi česa spet najdeš pravo smer, ko zaideš (o tem je govora v temi), na kaj se opreš, da vstaneš, če ne na ta temelj? Manjka temelj. Naknadna gradnja temeljev je sicer težja in dražja, a ni nemogoča.

Glede na vso alergijo do moralke in etike, nisi še referenca za zvestobo, duhovno rast, zrelost in dajanje koristnih napotkov, kako se z duhovno rastjo višje življenjske vrednote doseže in tudi zaživi. Na tem področju te čaka še veliko dela v prihodnje. Lahko pričneš – takoj zdaj.

Tessa piše, da se ji ne zdi smiselno obljubljanje zvestobe, ker le – to nič ne vpliva na to, da bi bilo manj varanja. Ne vem, s čim si je zaslužila moralistično pridigo, po vsej verjetnosti njen avtor ni razumel bistva Tessinega zapisa.

Tessa. Ti zaradi svoje nekdanje nezvestobe toliko bluziš po forumih, da se ti bo še zmešalo od vseh silnih teorij, raziskav, razglabljanj in čudnih idej. Verjetno je vzrok ta, da še nisi dokončno zaključila s tem sama pri sebi. Enkrat bo tudi to prišlo, morda bo. Pod preprogo pometene zadeve niso rešene zadeve. Praviš, da nečesa tudi še ne dojemaš. Nekoga, ki govori o nečem, kar ne razumeš in kar ti ni všeč, obsodiš, da je njegova “duhovnost nerealna, neživljenjska, da filozofira in da nima življenjskih izkušenj“. Jaz dodajam, da nihče ne more iti in delovati preko svojega dojemanja, zato te povsem razumem, kaj bi rada povedala.

Prav zato, ne posplošuj tega, kar ti misliš, doumeš in čutiš, do česar si se dokopala in kar si vkup znesla na podlagi svojih “življenjskih izzivov in izkušenj”, na vse ostale prebivalce tega planeta, na vso družbo. Končno to pisano družbo sestavljaš tudi ti. Tudi takile posamezniki jo sestavljajo, ki jim gre zvestoba, morala in etika na jetra in ve se, zakaj. Ne čudi se se zato, kako žal “družba” še ni razvila načina, da bi znala ukrepati potem, ko se je posameznik brez smerokaza že izgubil, ne pa prej, s postavitvijo temelja za zvestobo. Poglej, kaj predlagaš in potem poglej, kaj pričakuješ od družbe, da bo naredila namesto teh in tebe, recimo. Tvoja nezvestoba je tvoj problem, vzrok zanjo je jasno viden. Manjka temelj za zvestobo. To bi bila naloga “družbe” že na začetku. Predlagani vrstni red ukrepov, kot je tvoja želja o ukrepanju “družbe” potem, zato ni čisto pravi. Zvoniti po toči je namreč že prepozno. Začni na primer na začetku, pri sebi. Za začetek začni s “poduhovljeno pridigo” o morali, etiki, o poštenju do sebe in drugih, kar ti gre seveda na jetra. Postavi si temelj za to, o čemer pišeš, potem bo vse lažje. Potem tebi in tebi podobnim posameznikom zvestoba, duhovna rast in ostalo ne bo delalo več težav in tistole o rasti do zrelosti in o oblikovanju nekih imaginarnih “višjih življenjskih vrednot” na podlagi nezvestobe (o kakšnih vrednotah ti to govoriš, o zvestobi in poštenju najbrž ne, ko pa ti gre to tako na živce, da bi jo izpustila iz zakonskih zaobljub) ne bo zvenelo tako čudno iz tvojih ust tistim, ki vedo nekaj malega več o tebi, kar se ti je pač zapisalo. Lažje boš tudi počistila pod preprogo pometene zadeve pri sebi. Če odvržeš moralo in etiko (na kar si alergična), kaj potem ostane kot smerokaz k zvestobi? Ne podlagi česa spet najdeš pravo smer, ko zaideš (o tem je govora v temi), na kaj se opreš, da vstaneš, če ne na ta temelj? Manjka temelj. Naknadna gradnja temeljev je sicer težja in dražja, a ni nemogoča.

Glede na vso alergijo do moralke in etike, nisi še referenca za zvestobo, duhovno rast, zrelost in dajanje koristnih napotkov, kako se z duhovno rastjo višje življenjske vrednote doseže in tudi zaživi. Na tem področju te čaka še veliko dela v prihodnje. Lahko pričneš – takoj zdaj.[/quote]

Bravo!!!

Jaz prevare nisem nikoli prebolel in se z razmerjem zaključil. Je bilo hudo ampak ob sebi enostavno želim žensko, ki je zvesta. Če si me enkrat prevarala, me drugič zagotovo več ne boš, ker niti ne boš imela možnost. Kaj je vzrok za prevaro je zame povsem nepomembno. To je najhujša oblika izdaja in ponižanje osebe s katero si v razmerju tako da z varalico jaz v zvezi nimam več kaj iskati. Če bi v takšni vezi ostal, bi bil vedno prisoten dvom pa tudi kakšni skušnjavi se ne bi več uprl. Zakaj že?

Kaj je zate vzrok za prevaro ti je povsem nepomembno? Očitno si čustveni invalid in se ne zavedaš da si za slabo kvaliteto odnosa kriv natanko 50% in ker sta bila z žensko verjetno oba čustvena invalida se o težavah sploh nista znala pogovarjati. Sledil je čustveni potop in iskanje gašenja ognja. Na kratek rok ti pa v tistih okoliščinah lahko hitro spodnese tla in narediš kakšno neproduktivno neumnost in ja, nekateri ljudje se prepustijo varanju. Dejstvo pa je, da je varanje kateregakoli partnerja OGLEDALO za oba vpletena – tako varajočega kot prevaranega partnerja. Vprašaj se, če si to ogledalo kdaj videl, se pogledal notri in videl samokorekcijske ukrepe? Ali pa si zgolj vase zaverovan individualist, ki pričakuje da se bo svet vrtel okoli njega???

Jaz prevare nisem nikoli prebolel in se z razmerjem zaključil. Je bilo hudo ampak ob sebi enostavno želim žensko, ki je zvesta. Če si me enkrat prevarala, me drugič zagotovo več ne boš, ker niti ne boš imela možnost. Kaj je vzrok za prevaro je zame povsem nepomembno. To je najhujša oblika izdaja in ponižanje osebe s katero si v razmerju tako da z varalico jaz v zvezi nimam več kaj iskati. Če bi v takšni vezi ostal, bi bil vedno prisoten dvom pa tudi kakšni skušnjavi se ne bi več uprl. Zakaj že?

Vsak normalen se tako odzove. Preprosto se gre za odgovornost,

Točno tako, za odgovornost gre.
In kdo je odgovoren za slabo kvaliteto zveze?
Vsak malo, kajne?
Torej? Tisti ki je prevaran ne čuti niti grižljaja svojega prispevka k temu? Možno.
Ne zagovarjam prevare, daleč od tega, ampak oseba, ki prelaga v CELOTI odgovornost za prevaro zgolj na varajočega in si ob tem zatiska oči je zame čustveni invalid.

Za stanje v zvezi sta odgovorna oba, vsak 50%.
Za prevaro pa je odgovoren zgolj in samo tisti, ki je varal – to je bila njegova odločitev. Svojo stisko bi namreč lahko reševal drugače: s pogovorom, terapijo, konec koncev tudi z ločitvijo. Prevara je bila njegova odločitev, za to dejanje, ki je v prvi vrsti izdajstvo samega sebe, je v celoti odgovoren on sam. Poleg izdajstva samega sebe pa je prizadel še kup oseb okoli sebe.

Kakor koli že – prevara se v nobene primeru “ne splača”, je najslabša možna izbira navideznega izhoda iz krize, največja zatajitev samega sebe, iskanje tolažbe in zavetja tam, kjer ga ni.

Če bi bil prevaranec na visokem duhovnem nivoju, bi bil prevaro sposoben odpustiti – ker nanjo ne bi gledal kot na nekaj zanj ponižujočega, ampak kot na popolno zablodo (verjetno ljubljenega) človeka. Zavedal bi se, da je ta človek v hudi stiski, da si ne zna pomagati, da je na tem področju šibek in nesposoben samokontrole.
A ker je prevaranec del te zveze, ki verjetno ni najbolje funkcionirala, je najbrž tudi sam dokaj neuravnovešena oseba, precej egocentrična in globoko ranjena, zato na dogodke ne bo sposoben gledati z “absolutne” perspektive. In ne bo sposoben odpustiti.

Vsi smo samo ljudje.