Kot je že Lepolaska:

Popoln moški iz idealne družine se zanima za pohabljeno, zmrcvareno in zavrženo srnico?

Deluje v pravljicah, ne v realnem življenju.

Svojo družino idealizira zgolj dva tipa ljudi: otroci in egocentrični manipulatorji. Prvi dejansko verjamejo, da so starši idealni (do enega 5 leta starosti), drugim je to bolj manipulatorska osnova, ker če podrobno razkriješ odnose znotraj takšnih družin, se srečaš s sliko Doriana Greya.

In kopija te zgodbe Oscar Wilde-a je tudi tole pisanje.

3 leta se že je*eš s takimi odnosi, se želiš še nadaljnih 30-40 let?

Mislim da tu nikoli ne bo bolje – kvečjemu samo še slabše (pa že zdaj praktično na začetku zveze je zelo slabo). Punca bi rada ugajala tako tebi kot svoji družini, kar je logično, ampak v tem primeru se bo treba odločit: ali odnose nekako spraviti vsaj na nevtralno raven (kar bi bilo verjetno najtežje) ali gresta narazen ali pa ona odžaga svojo familijo (kar si verjetno ne želi noben od vas).

Si mogoče v tem času od družine dobil odgovor, kaj jih moti na/pri tebi, da imajo do tebe tak fuk*jen odnos (je to izgled, je to osebnost, je kaj drugega …)? Al so še toliko “oldskul”, da bodo oni izbrali partnerja za svojo hčer?

Zdravo,

jaz tudi iz tvojega besedila vidim visok ego. Sicer je jasno, da so takšni odnosi toksični, vendar iz tvojega pisanja je razvidno, da ti misliš, da delaš vse popolno in da s tvoje strani ni problemov. To ne more biti res, ker v realnem življenju ni. Nihče ni popoln, lahko se samo sam vidi tako. In verjamem, da so za tako ofenzivno držo tvoje partnerke delno odgovorna tvoja dejanja/reakcije in tvoje videnje stvari. Ti vidiš stvari le črno-belo, v resnici pa niso take. Običajno smo za konflikte odgovorni obe strani. Najprej najdi nekaj napak pri sebi in svoji družini, potem se začni pogovarjati s partnerko. Veliko lažje se je pogovarjati z osebo, ki se zaveda svojih napak, jih prizna in tako se tudi nasprotna stran lažje poistoveti in lažje prizna tudi svoje težave. Tako se pogovor začne, da oba sama vidita in si priznata svoje napake. Tudi, če ima eden veliko večje, to sploh ni pomembno, pomembno je, da tisti, ki želi zadevo razrešiti, stopi nasproti drugemu. Če boš do nje nastopil s stališčem, kot ga začutim v tvojem pisanju (iz tvojega pisanja je razbrati, da se imaš za popolnega, čeprav mogoče tega ne misliš, pa imaš takšen nastop), se bo vkopala v svoj jarek in začela se bosta obstreljevati. Nasvet, da sploh konstruktivno začneš pogovor: pozabi na svoj ego za trenutek. S tem ne pravim, da si kriv za situacijo, sploh ne. Si pa edini, ki lahko odnos s tvojo partnerko rešiš, s tem, da se moraš malo spustiti na “nepopoln nivo”, da začneta pogovor kot enakovredna odrasla. Na začetku pogovora ona ne sme imeti občutka, da jo imaš za manj vredno, oziroma, kot da je ona in njena družina kriva za vse. Glede na njeno reakcijo glede tvoje družine se ravno to dogaja. Išče napake pri tebi in tvoji družini, ker se počuti manjvredno tudi pri odnosu s teboj. Ona ne potrebuje tega, ker je itak že predpražnik pri svoji družini.

Kar se pa tiče situacije v njeni družini je pa slaba in težko je pričakovati, da se bo spremenila. Zakaj te ne marajo, zakaj je tvoja partnerka predpražnik, boš težko ugotovil in tudi če boš, boš težko karkoli storil, da bo bolje, ker bi za to bilo potrebno sodelovanje vseh vpletenih, kar pa ni verjetno. Je pa res, da če si samozavesten, te take zadeve ne bi smele prizadeti. Poskušaj raje razumeti, kaj tvoja partnerka čuti ob njeni družini in kako ona vidi, da bi rešila situacijo. Zavedaj se, da ti vidiš tvojo plat zgodbe, njena je lahko drugačna, tudi zaradi čustev, ki so vpletena. Naj sama spozna svoja čustva do svoje družine. Ko jih bo spoznala, ji bo lažje objektivno pogledati na situacijo (imeti mora občutek, da se lahko zanese na tebe) in verjetno se celo zadeva razvije tebi v prid. Ona mora sama priti do zaključkov, da je odnos s tako družino toksičen in da je za njo dobro, da ima z njo malo stikov.

Lahko napišeš še 10 strani seciranja o vaših odnosih, ampak s to žensko bosta šla enkrat narazen, to je fact.

Kar se tiče medsebojnih odnosov, v večini relacij velja, da mi lahko šimfamo svoje, drugi pa jih ne smejo. Kar pomislite. Doma skačemo iz kože zaradi otrok, če pa kak sosed ali učitelj kaj reče čeznje, se takoj postavimo v obrambno držo. Partner benti čez svojo družino, če jaz rečem kaj negativnega, bo zanikal ali rekel, da saj ni tako hudo. Midva se lahko doma skregava, če bi pa kdo drug nekaj pametoval glede njega, bi se mu takoj postavila v bran.

Konkretno zate, avtor, pa velja še, da nehaj delati red na tujem kupu gnoja. Njihove relacije so njihove, vzpostavljene so bile davno pred tabo in če ti niso všeč, tough luck. Težko razumem, da te tako močno vržejo iz tira, da jih hočeš spremeniti. In ja, z aviona je vidno, kako se ti fržmaga, ker se ti ne klanjajo, ko si pa tako oh in sploh in super (ne, čisto nič ti nisem fouš, verjetno je težko biti ti). Gotovo je lepše, če smo ljubi tašči in tastu, ni pa to življenjsko pomembno.

abrakadabra12345678, glede na tvoj odziv je možno, da sem situacijo narobe ocenila. In v resnici s sestro tvoje punce, ki jo “sovražiš, ker ti je zavistna, te ponižuje in pametuje”, ni nič narobe. Če si iz mojega posta razbral, da ti zavidam tvoj denar si en velik revež. Predvidevam, da je tudi omenjena osovražena gospodična izpostvila kakšno tvojo slabost in je v tistem trenutku v tvojih očeh postala najslabša oseba na svetu. Kot so ti že drugi napisali – iz tvojega posta tolče ogromen ego. Imaš več značilnosti, ki bi lahko kazale na narcisistično motnjo.

Pa še moji dodatni komentarji:
“Več kot očitno to ni MOJ problem, kar sem napisal tudi jasno in glasno zgoraj” – več kot očitno to JE tvoj problem. Ljudje brez problemov ne sprašujejo neznancev po forumih, če ima njihova veza prihodnost. Da, si čustveno nezrel, kar se kaže tudi v tem, da si nisi zmožen priznati, da imaš ti problem v svojem partnerstvu. Posledično tudi ne želiš sprejeti svojega dela odgovornosti za ta problem.
“Ti si si kot polna zavisti seveda to interpretirala na svoj način… si spet dokazala da preprosto nasprotuješ vsemu… saj se ti iz neba vidi da si zavistna in zagrenjena ženska”: jasno kaže, da nisi sposoben umirjeno razmisliti o mnenju, ki se ne sklada s tvojim, ampak se takoj počutiš ogroženega. Sem precej starejša od tebe, imam super kariero in sem statistično verjetno tudi precej bolje preskrbljena od tebe, torej ni niti najmanjšega razloga, da bi bila fouš tvoji večerji za 200 €. Predvsem pa se čustveno dozoreli ljudje zavedajo, da denar ni najpomembnejša stvar v odnosu. Tudi na tem forumu je očitno več primerkov “kamnov spotike”, ki so v tvojem pisanju prepoznali (pre)velik ego.

Predvsem se tvoja čustvena nezrelost kaže v tem, da apriori zavračaš kakršno koli odgovornost na tvoji strani tako za svoj odnos s partnerko (partnerka mi meče pod nos, da sem jaz kriv), da zavračaš dejstvo, da imata s partnerko v odnosu problem (vidva, ne le vaša razširjena družina) in da si naravnost ogorčen, ko ti je predlagano partnersko svetovanje, ker da s tabo pa že ni nič narobe.

Na kratko, dokler ne boš spoznal, da navidezen uspeh v karieri in nekaj denarja ne bodo “popravili” tvojega odnosa s partnerko in niso pokazatelj tvoje “vrednosti”) katero ti po tvoje vsi zavidamo), bo šlo samo še na slabše. Manjka ti uvid v preprosto dejstvo, da smo za odnose z drugimi ljudmi v prvi vrsti odgovorni sami s svojim odnosom.

Lea39 (vam celo že drugič) in Incognito, obema se zahvaljujem za vajine komentarje. Kljub temu, da mi nekako ‘nasprotujeta’, sem z veseljem že par krat prebral vajine komentarje, sploh tvojega prvega, Lea39. Prav tako se zahvaljujem tudi ostalim.

Bom tukaj napisal dokaj splošen odgovor. Ni moj namen delati reda kjerkoli, meni je sedaj po tolikem času zadeva, da se z njenimi ne razumem samoumevna. Sploh so v moji glavi kot kompletni žlehtnobneži, sploh sestra, ki je patološka manipulatorka, lažnivka in razdiralka vsega kar se njej pač postavi povprek. Sam imam pogoj pod katerim bi opcionalno sprejel njena starša, sestre nikoli več. To zadevo moja partnerka ve in se celo z njo strinja, kljub temu da se zaveda, da njeni starši ne bodo te zadeve zapeljali nikamor. Zakaj? Odkrito povedano ne vem, saj ne izhajam iz takšnih krajev in iz takšne sekte, kjer se na žalost obnašajo kot se. Tudi jaz sem v življenju storil ogromno napak, sem marsikoga prizadel, in sem vedno prevzel odgovornost in zadevo poglihal z odkritim opravičilom, naknadno pa seveda z dejanji, in lahko rečem da imam z večino ljudi, ki so okrog mene lepe odnose.

Odgovor na njeno družino kot samo, tako moja partnerka kot jaz lahko poveva sledeče, ni problem moj izgled, moj odnos, ali karkoli nasploh na meni. Starši so bolj ‘old school’ in izhajajo iz mišljenja kot ga je opisal nekdo zgoraj, da oni zbirajo hčerki fanta. Tako oče in mama sta tako imela oba probleme z svojimi tasti in taščami in očitno ta vedenjski vzorec peljejo naprej namesto da bi ga prekinili. To mi je priznala tudi partnerka, ko je enkrat malo preveč spila. Za sestro pa ja, unikaten človek, brez kančka dvoma najbolj pokvarjeno bitje kaj sem ga spoznal v svojem življenju. Po mojem mnenju kompletna sociopatka / psihopatka brez občutka za karkoli, razen za manipuliranje in pa uničevanje razmerij. Tudi širša družina partnerke (tete, strici, stari starši), s katerimi imam drugače odličen odnos, vedo kakšna je ta sestra. In ne, nikoli nisem JAZ dal iniciative da bi se o tem pogovarjali, tudi nikoli nisem nič pritrjeval in podobno, nisem nor.. je pa bilo fascinantno poslušati, da tudi lastna družina ve kakšna pošast je ta ženska.

Kot pa že rečeno, sploh se ne gre da bi jaz njim karkoli kontriral, jih po vseh teh letih obnašanja želel spremeniti.. problem leži med mano in partnerko, in že v naslovu sem postavil takšen naslov…. Ali je prihodnost sploh mogoča?

Še enkrat, ne gre se ne za idealiziranje mene, ne moje družine, ne jaz in ne moji nismo noben oh in sploh, želim povedati samo da imamo zdrave odnose in da se razumemo.

Problem imam, ker je partnerka razdvojena. Jaz sicer popolnoma razumem kako se ona počuti, in mi je za njo zelo hudo, vendar to preveč vpliva na najino zvezo in posledično name. Koliko egoistično se bo slišalo, kompletno mi je vseeno kako si boste to vzeli, vendar jaz na koncu koncev živim zase in ne za drugo srečo, glede na nabor zadev, ki pa jih ponujam, pa imam tolikšno mero samospoštovanja in samozavesti da preprosto menim, da si zaslužim bolje. Ampak ok, saj ni to poanta… Moja partnerka ima vsakih par dni popadke in potem posledično dolgi nos. Medeni trije dnevi se potem lahko porušijo četrt dan, ko se od jutra do večera zbadama dokler jaz pač ne izbruhnem, potem pa sem tako ali tako kriv jaz. Tudi kadar imajo doma dogodke na katere seveda jaz ne hodim več, gledam dva dni prej in en dan po dolg nos češ kakšno krivico mi delaš.. pravi partnerji hodijo zraven svojih žensk ne pa da jih pustijo same… ja metuljček moj zlati, pravi tasti in tašče imajo zdravo vezo s svojimi zeti in snahami, ne pa da jih žalijo, ponižujejo in pa so do njih žleht, pa magari so v isti sobi z njimi 20 minut. Pred vrati je prav tako selitev, in me zanima kako pač s tem shajate drugi ljudje. Ena komentatorka zgoraj je napisala, da imata obadva nore družine in pač hodi vsak k svoji. Meni je to super rešitev, ampak je žal moja partnerka ne premore. Če bi bil ta scenarij, bi meni bila situacija zmagovalna. Moja partnerka bi se dvakrat na mesec vsedla v avto, odpeljala k svojim, in bi jaz imel kompleten mir. Ampak ne, starši morajo na obisk, da vidijo kako je to, kako je ono, in da spet skritizirajo mene, kakšna ničla sem.

In ne draga Herotica, meni se nič ne’fržmaga’ kako se mi ne klanjajo, ker sem jaz oh in sploh, me pa zanima kako bi se ti počutil/a da bi moral pri starših svojega partnerja poslušati zadeve kot sem jih jaz. Malo pomisli.. Ali imate slučajno tudi vi takšen odnos doma in se ti zdi to normalno? Ker meni se žal ne, kljub temu da vem da nekateri ljudje živijo v konstantnem zbadanju. Ali tebi tvoja tašča v prisotnosti tvoje boljše polovice reče ‘Pa ti pa bi si lahko boljšo našel, ne pa da imaš to’ ali pa ‘Eh kaj si te resna v tej zvezi, ko greš ven skoči kaj čez plot da kaj bolj pametnega sprobaš’ . Bi se še vedno čudila zakaj se ti ne klanjajo, ali bi se potem tebi tudi morda malo ‘Fržmagalo’ da moreš poslušati zadeve kot jih poslušaš?

Kakorkoli, še enkrat hvala vsem za mnenja.

Pozdrav

No, potem si si sam odgovoril na vprašanje. Moje mnenje sicer je, da je veliko takih primerov in vsi rešujejo stvari po svoje. Moja tašča tudi ni zlata in vem, kaj si misli o meni. Tudi ona bi raje videla, da bi imela zeta po svoji izbiri, pa tudi imam relativno dobro kariero. In nekaj časa me je to motilo, zdaj mi je pa vseeno. Povedala sva si, kaj si misliva eden o drugem in to je to. Sem v tem času postal tako samozavesten, da me te zadeve/komentarji ne prizadanejo, ker vem, da nisem to, kar ona misli, da sem. Je pa res, da me je v tvojih letih to motilo, predvsem zaradi drugačne, boljše samopodobe. Tudi tvoja partnerka bo morala razčistiti sama s seboj. V bistvu je pomembno to, ali ona razčisti. S tako razširjeno družino, kot praviš ti, se da živeti, če ima tvoja partnerka razčiščeno pri sebi in podpira tebe. Prtljago pa je problem odvreči, če si na njo navajen in ona je na njo navajena. Jaz izhajam iz precej disfunkcionalne družine in sem rabil vsaj 10 let ločenega življenja, da sem se sam rešil določenih vzorcev, nekatere pa sem uspel odstraniti s psihoterapevtom (kar gre dosti hitreje). Pomembno je samo to, ali se zaveda težave in ali jo je pripravljena rešiti, ali bo vedno žrtev. Ker vloga žrtve je precej pogosta, predvsem pri ženskah in ko se jo navadiš, se jo je težko rešiti.

Če pa ocenjuješ, da nisi pripravljen tega trpeti in da partnerka ni tega vredna, pa veš, kaj storiti.

Vso srečo.

Meni je to zmešano noro, ko pari, ki se že itak ne štekajo najbolje in še nimajo pravih temeljev v svoji zvezi, zraven v odnos vmešavajo/rinejo še starše, ki še dodano dolivajo olje na ogenj. To je kretensko. Čeprav lahko razumem starše, da ne podpirajo neke zveze, kjer njihov otrok ni srečen, vseeno ne podpiram, da se prekomerno vmešavajo in zadeve še bolj zaje.bejo.

To me spominja na par iz oddaje 90 day Fiance – Pedro in Chantel, kjer so se vsakič, ko so imeli srečanji, pri starših, malodane stepli med seboj in potem sta en drugemu sponašala vedenje drug drugega, dokler ni prišlo spet do novega srečanja, kjer so se zadeve ponavadi le še bolj zaostrile. “Komedija” za gledat, grozljivka za doživljat.

Kar hočem rečt je, vidva rabita oddih od staršev, kjer se bosta posvetila drug drugemu in ne stopita pred starše, dokler ne bosta pripravljena pred lastnimi starši, zagovarjati lastnega partnerja.

Aha, znaš tudi malo bolj normalno opisati situacijo.
Tako, kot si zdaj napisal, jaz vidim problem predvsem v tem, da tvoja partnerka staršem ne zna oziroma ni znala postaviti meje, pretrgati popkovino in jima pokazati, da je ona sama svoja oseba s svojo glavo in da stoji za svojimi izbirami. Dopušča, da starši hodijo po njej, čeprav do tega nimajo pravice. Pač jim iz nekega razloga spoštovanje ni samoumevno, zato ju mora partnerka tega naučit. Magari postaviti ultimat: Imata vso pravico do svojega mnenja, v primeru mojega partnerja sicer ni upravičeno, ampak obnašala se bosta pa do njega po bontonu ali pa naju ne bo več k vam.
Ona je razdvojena, ker je v odnosu do staršev ostala majhna punčka namesto odrasla ženska. Pri nas je bil obraten problem, da moj oče ni maral ne mojega partnerja ne partnerjev sorojencev. Medtem ko je meni uspelo postaviti to mejo, da se je vsaj dostojno obnašal, je sorojencem ni in je znal včasih tudi užaliti, da sem mu jaz morala kaj zasikati. Žal. Na srečo nam ni bilo treba živeti skupaj in jaz tudi nisem bila tako navezana na dom, da bi morala vsak vikend tja. In če bi morala izbirati, bi se odločila za partnerja. Podobno se je potem znal vtakniti tudi v vnuke in tudi tukaj sem morala včasih odločno poseči. Žalostno je, da so se sorojenci navzeli takega odnosa in znajo tudi oni biti zbadljivi, če nekdo ni po njihovih ozkogledih predstavah. In to prenašajo naprej na svoje otroke in začarani krog se počasi sklene.
Glede partnerke: ni problem samo odnos staršev do tebe, ampak odnos staršev do nje in njene odraslosti. Tega se ona ne zaveda, pa bi se morala. In morala bi odrasti tudi v tej relaciji hči – starši, kar pa še ni. To jo bo teplo celo življenje, če se ne bo resno lotila, ker jo bodo starši vedno zatirali v njenih odločitvah.

Človek izhajajoč iz izredno zdrave družine, druge vidi dokaj realno. Ne pričakuje “čudežev”.

Ker na so-ljudi že v osnovi gleda realno, ne bo presenečen, ne užaljen, niti ogorčen. Njihova človeškost jih ne “preseneti”. Zmore toleranco, da vidi različnost. S to različnostjo se sicer ne potrebuje strinjati, a se je ves čas zaveda.

Dodatno se še kako zaveda VE, da sme spreminjati zgolj sebe, nikogar drugega. Zato ti ljudje ne pišejo po forumih, niti ne poskušajo “reševati” svoje partnerje.

Mi, bralci imamo le eno plat zgodbe. Da bi lahko vedeli več, bi seveda morali imeti videnje, čutenje še vseh ostalih omenjenih udeležencev zgodbe.

In nenazadanje bi terapevt (ne kar katerikoli – o tem smo že v drugih temah), enako povabil vse sprte strani. Imamo pripoved zgolj ene strani, ki ne glede na resničnost zapisanega, ne more dati uvida v celoto:

[attachment=0]D4A79C0F-1F0A-40B2-A65A-3E4ECDCFE872.jpeg[/attachment]

Resnico torej ne moreš prikazovati zgolj kot le svojo in edino perspektivo.

Takole se vprašaj:
Kaj lahko sam maksimalno narediš v določeni situaciji?
Kaj lahko še (znotraj realnega, znotraj lastnega dostojanstva, brez da sebe ponižaš in se potem počutiš totalno slabo) narediš?
In ko si dejansko iskreno sam odgovoriš, da si naredil ti sam ZARES vse kar si lahko, sprejmeš ostalo (kar te moti, te jezi, spravlja v stanje slabe vesti, žalosti ipd.), da NI V TVOJI MOČI, da to spremeniš, urediš, popraviš, ampak je naloga nekoga drugega.
In potem se človek lahko preneha počutit krivega in slabo (ok, seveda si lahko žalosten).
V tvojem konkretnem primeru, je to dolgi nos in slaba volja partnerke, dan preden gre k svojim npr.
Če sta se zmenila, ona se pravtako strinja s tabo, sprejema in spoštuje tvojo odločitev, da tja ne boš več hodil, je njena “užaljenost” njen problem.
Seveda je lahko tudi ona žalostna, da je tako kot je, kdo si pa ne bi želel imeti boljših odnosov, vendar je pa njeno držanje “dolgega nosu” dejansko njen problem, ki ga je dolžna predelat, če hočeš, prerast.
Izsiljevanje druge strani (tebe) je nezrelo ravnanje, ki ga lahko popravi (z leti), če ga ozavesti (početje) (tukaj, btw kot ti je že Incognito, precej pomaga terapija) in ima za to tudi interes.

Moraš dojet, da je njen modus operandi priučen, iz primarne družine. Če je sestra, recimo da je črna ovca in je sociopat, starša nekaj vmes, je malo verjetno, da je tvoja partnerka totalni “angel”, v smislu, da ne nosi v sebi negativnih vzorcev obnašanja (izsiljevanje, manipulativnost).

O tem se seveda sama lahko tudi pogovarjata in fajn je da se, brez obtoževanj drug drugega.
Njej bo verjetno dejansko zares težko, vsakič ko bo sama odšla tja, vendar ko bo zares dojela, da pač starša tudi njo (posredno) zavračata, s tem ko zavračata tebe, se bo lahko tudi njeno ravnanje (izsiljevanje) spremenilo.
Zdaj je še v nezreli fazi, ko bi rada vse, torej rada bi nemogoče.
Kot sem že, sanja da bo spremenila in tebe in starše in sestro. Oz.se nezaveda popolnoma, da lahko spremeni samo sebe in nikogar drugega.
Odraslost ali zrelost pa je ravno to; sprejeti realnost, postaviti (predvsem do sebe) zdrave meje ravnanj drugih in dojeti, da se je včasih potrebno odločiti, ter sprejeti tudi odgovornost (in posledice) svoje odločitve.

Na tebi je pa (imaš vso pravico seveda in tukaj nihče ne more soditi namesto tebe, kaj je bolj prav in kaj ni) odločiti se, vzrajati z njo v tem odnosu (kar ti je že jasno, da ne bo lahko) ali pa vse pustiti.

Ko že ravno omenjate vedenje Pedra in Chantel, gre za visoko manipulativno vedenje obeh staršev.
Napaka Pedra pa je, da vedno stopi na stran svoje matere in sestre (ki direktno verbalno napada njegovo ženo). Ali je tiho ali pa aktivno brani njuna dejanja pod krinko “kulture”.

Chantel si še dovoli dvomiti v ravnanje lastne družine, brata.. sestre (ki so jo kasneje zvlekli v oddajo).

Tako, da v tej oddaji, tako kot je prikazano – se je potrebno zavedati, da gre vendarle za scenarij, samo naturiščki igrajo, kot jih producenti provocirajo. Dodatno na naše videnje vpliva še montaža in ostali vplivi, tako da ne vidimo dejanskega stanja, temveč visoko sfiltriranega, prirejenega in zaigranega.
Gre pa tudi za ekonomski interes, saj imata sedaj še svojo spin-off serijo! Family Chantel ali nekaj podobnega.

V drugi temi, ki je govorila o .. smo že o tem.. vključujoč tožbe bivših protagonistov, da so jih prikazali izkrivljeno itd.

Show buisnes.

Je pa osnova, ko želimo nekaj primerjati v realnem življenju. Kot so tudi knjige, literarni junaki ali filmi.

Če pogledamo nadaljevanko: Everyone loves Raymond.. gre tudi za visoko manipulativne starše (njegove), ki se v vse vmešavajo.. pa še preko ceste stanujejo.
Pravzaprav je večina sit-comov ameriške, kot tudi ostale produkcije bazirane na visoko manipulativnih osebnostih, s katerimi nihče dejansko ne bi zmogel živeti. A kot komedija, sitcom.. delujejo. Se lahko smejimo.

Herotica :

Pardon za nesporazume, težko je narediti tekst, kjer opišeš vse možne kombinacije in držiš tekst razmeroma v mejah normale. Če bi napisal vse, bi potreboval kakšnih 10 strani. In potem lahko ugibava kdo bi bil toliko vztrajen da bi celotno zadevo prebral, verjetno zelo malo ljudi. Vse kar si napisala velja, z eno mojo pripombo, ki jo potrjuje tudi partnerka. Ona je bila čisto vedno to kar opisuješ v svojem komentarju, zadnji dve leti pa je to kaj bi morala biti. In ker se njeni starši s tem nikakor ne morejo sprijaznijo, se zgodba nadaljuje. Je pa res da ne stoji tako trdo za svojimi odločitvami kot bi to delal jaz. Z očetom se skrega, čez dve uri pa ga kliče in se mu v telefon joče in ga 32x vpraša kako je, da ni jezen itd.. Glede na tvojo situacijo pa ti lahko samo čestitam, da si si nastavila takšen red kot si si ga, moja partnerka tega pomojem ne bo dosegla nikoli v življenju.

Lea39 :

Zdravo, hvala še za en komentar. Glede začetnega pisanja odstavka, jaz osebno dvomim da lahko karkoli naredim. Tudi če predpostavima da jaz kompletno spremenim svoj ponos, ego, karkoli in grem tja in se pretvarjam kot da se ni nič zgodilo, bo situacija dalje enaka kot je bila sedaj. Tega pa absolutno nisem več pripravljen trpet, tako da sem jaz to zgodbo bolj ali manj zaprl. Kot si mi zapisala v prvotnem komentarju, zadeva sicer ni modra in ni dobra popotnica za realno življenje saj temelji na principu črno/belo, ampak mislim da tukaj druge rešitve ni. Glede partnerke pa sledeče, popolnoma se strinjam s teboj, da je to NJEN problem, ampak moreš razumet da je sploh pri takem stadiju zveze (mlada leta ko bi morala bit posuta z rožicami) žal najin problem. Tukaj je potem govora o zadevah kot so nehvaležnost ob lepih zadevah, pomanjkanje seksa in pa druge podobne zaveze, ki mene konkretno motijo. Veliki problem izhaja ravno iz tega, jaz sem ji 1000x želel povedati, da odnos tast&tašča – zet/snaha mora delovati le po enem principu oziroma po enem merilcu. To da jo osrečujem. Ob tem parametru bi me njena družina morala sprejet odprtih rok in me podpirati isto kot njo (moji njo podpirajo pri vsem), in da posledično s tem tudi zavračata njo in njeno odločitev. Ob momentih racionale se partnerka s tem strinja, ob momentih ko pa ne, pa se dogajajo zadeve o katerih diskutirava na tem forumu. In ta razdvojenost bo počasi vse skupaj zapeljala preko pečine. Možnost terapije odkrito povedano kompletno zavračam. Menim da tako malo trajajoča zveza, brez otrok in ‘resnega’ življenja, pri takšnih letih niti pod točko razno ne pride v poštev. Hvala še enkrat za mnenje.

Sedaj pa še glavna cvetka te debate, Lepolaska :

Sploh ni problema če si situacijo narobe ocenila, vidim pa da niti moji trije komentarji za originalno objavo (verjamem da je iz enega pisma težko razbrati vse informacije in si jih interpretirati kot bi si jih morala, problem je opisan nekje zgoraj v tem komentarju, svetujem da ga sama najdeš in s tem malo potreniraš filtriranje in pravilno razmevanje informacij, ker vidim da ti to ne gre najbolj od rok) niso odvrnili tebe da rineš v svojo bedasto smer. V kolikor meniš, da v tej osebi (njeni sestri) po vsem tem kaj sem napisal, čisto realnega, ti še vedno meniš da ona NI problem in da z njo ni NIČ narobe, moj bog se mi smilijo ljudje, ki so v tvoji direktni bližini. Očitno si podoben bolnik in brez kančka dvoma spadaš v mentalno institucijo. V nobenem komentarju ni bilo govora, da bi mi ta sestra rekla karkoli meni ni bilo naklonjeno, razen če ti s tem enačiš direktno poniževanje, ki je tudi bilo napisano (Daj ga najdi sama če si že tako situirana kot praviš, nebom se ponavljal), potem si res unikaten kos človeštva. Se strinjam in razumem to plat, da iz mojega posta tolče ego, sem sprejel to od čisto vseh, ki so mi to napisali, in sprejmem to tudi od tebe. Tiste zadeve, ki na to kažejo sem v naslednjih komentarjih tudi izpostavil in argumentiral iz kakšne perspektive izhajajo, če po vsem tem ti še vedno meniš da imam narcisoidno motnjo, si pa res orng budalo. Brez zamere.

Pa greva spet po pomišljajih, da bo zadeva bolj pregledan :

– Spet si zgrešila bistvo, poglej komentar od uporabnice Lea39. To da zadeva ni ‘MOJ’ problem sem mislil v točno takšem kontekstu, ki ga je izpostavila ona, ti pa si spet svoj rafal nacentrirala name. Pa ti bom spet napisal nekaj kar neboš rada prebrala, več kot očitno si zafrustrirana feministka, ki ima problem pri moških. Malo se normaliziraj pa naslednje tekste začni čitat z glavo in ne s sovraštvom, ker ti je pred davnimi časi nekdo strl srce, drugače pa se prosim vzdrži komentarjev, ker mi že konkretno najedaš.

– Velja, sprejemem, da sem po tvoje nezrel, ker odreagiram kot odreagiram. Tudi sam vbistvu delam na svojih reakcijah. Žal smo po tipih osebnosti različni. Si pa spet naredila budalo iz sebe glede na naslednji stavek. Kdo po tvoje omenja, da je denar najpomembnejša plat zveze? To je spet zrastlo na tvojem zeljniku, polnem sovraštva. Situacijo (finančno) sem omenil izključno iz ene plati, in ti draga gospa, mi jo mečeš naprej v vsakem drugem stavku. Nevem kakšen je tvoj problem, ampak glede na tvoj prvotni odgovor (tisti, ko si mi denar vrgla pod nos 15 krat), dvomim da si takšna kot si se opisala zgoraj, jaz pa še zdaleč nisem revež. Edina v tej debati se sklicuješ na ta denar, ki je bil izpostavljen le kot primer.

Kdo pravi da zavračam kakršnokoli odgovornost, če bi prebrala prvotno pismo in naknadne komentarje z glavo, bi tokrat po vsem tem pisanju lahko ugotovila, da ni več v meni problem. Jaz se svojih problemov zavedam in delam na njih. Problem, ki škodi najini zvezi in prihodnosti ima moja partnerka (zato sem tudi pisal na forum, ker me zanima ČE ima kdo PODOBNE ali ISTE izkušnje), ki se nikakor ne more sprijazniti s situacijo. Čisto vsi v sekciji so že to ugotovili, samo pri tebi še šteka. Začni brat z malo večjo širino, ne pa da se ‘vpikneš’ v en kos informacije, in ga žvečeš kot dve leti staro kost, v tvojem primeru je ta kost seveda ta denar.

Pa si vsaj nekaj pametnega napisala, ti je uspelo. Edini problem, da se tega popolnoma zavedam že sam, bom pa zadevo anonimno predal svoji partnerki in njeni družini, morda pa bo kaj bolje. Javim.

Lep pozdrav še dalje

Tvoja partnerka bi morala h kakemu fajn terapevtu, da razdela to svojo silno potrebo po tem, da bi staršem brezpogojno in stoprocentno ugajala. Mogoče sploh ne rabi veliko, samo še nadgraditi svojo samozavest, da bo znala zagovarjati svoje mnenje in vztrajati pri njem, namesto da jo prizadene, ker si ga je drznila povedati in ni bilo dobro sprejeto.

Hkrati očetu s svojim jokanjem po telefonu samo potrjuje, da sme hoditi po njej, ker je navadna negodna, nesposobna putka. In s tem hkrati odpira vrata, da žalijo tudi tebe. Njeni starši so strupeni in verjetno jih ne bo nikoli NIKOLI spremenila. Pa če domov pripelje samega princa Williama, dvomim, da bo za njene starše dovolj dober. Včasih ne gre drugače, kot da v takih primerih otroci pretrgajo stike s starši oziroma jih omejijo na najnujnejše, če želijo biti srečni. Nekaj tem o tem imaš na forumu o mejni osebnostni motnji.
Absolutno ne velja, da so vsi starši nekaj pozitivnega za otroke, prav tako ne, da si avtomatično zaslužijo spoštovanje in ljubezen otrok. Otroci račun izstavijo, ko so odrasli – če le zmorejo.
Tukaj niti ne gre zate, ampak zanjo. Če ne bo tega rešila, ne bo nikoli srečna in bo življenje zapravila za vnaprej izgubljeno stvar. Mogoče bo res morala pretehtati: ali starši ali ona in njeno življenje. Včasih je žal tako.
Očitno je njena sestra podobno kot moji sorojenci prevzela te strupene vzorce.

abrakadabra12345678, v bistvu si ti tisti, ki ne razumeš poante. 🙂
Kakšna je situacija, jaz ne vem, le berem kaj si napisal.

Razumem, da si prizadet ob branju mojega posta, kar te seveda ovira pri razumevanju. Ni bistvo v tem, s kom je kaj “narobe”. Najverjetneje ni nič narobe z nobenim od vas, le vsak svoje težave rešuje na nefunkcionalen način.

Bistvo je v tem, da je vsak posameznik odgovoren za odnose, ki jih ima. Recimo tako, da se ne more skregat le ena oseba, ampak rabiš (vsaj) dva. Ali po domače, kozica nikoli ne ropota sama. Če ena od strani odreagira zrelo in umirjeno, pač ne bo prepira. Če te nekdo ne spoštuje, se da mirno in spoštljivo povedat, kakšen odnos se pričakuje. Tvoj problem je, da si čustveno (preveč) vpleten in te od jeze malo “zapušča pamet”. 😀 Zato pa bi jo najraje zadavil.

Če ti ne bi imel težav s samopodobo, bi se le nasmejal, ko te nekdo kritizira (upravičeno ali ne). Namesto tega pa izbruhneš, ko se nekdo ne strinja s tabo: “si bolnik, rineš v bedasto smer, spadaš v mentalno institucijo, si budalo,” itd. Skratka, težave s samokontrolo.

Point terapij pa je, da se človek nauči konstruktivno reševati probleme in bolje funkcionirati v življenju, ne zdravljenje tistih, s katerimi je “nekaj narobe”.

S partnerko se boš moral naučiti veliko bolj strpen, njene težave pa se boš moral naučiti čimbolj ločiti od sebe, kljub temu da sta povezana. Izbruhe jeze, predvidevam da so pri tebi kar pogosti, boš moral začeti drugače izražati, nekajkrat vdihniti preden jih izraziš in se včasih tudi ugrizniti v jezik. Kajti, če se boš partnerko obravnaval enako kot njeni starši, ne bo pri tebi nikoli srečna. Oni so ti pokazali, kakšen ne smeš biti do nje, ti pa sedaj pokaži, da si lahko boljši od njih. Tako ji boš na nek način pomagal, da si pridobi tvoje zaupanje in tako lažje pretrga premočno čustveno vez s starši.

Zdravo Herotica,

dober predlog in popolnoma resnično povedano. Točno to kar si izpostavila sem želel nekako predstaviti skozi svoje pisanje glede njenih. Na koncu je zadeva seveda izpadla tako, da sem pištolo umeril proti sebi, vbistvu pa sem želel dejansko na širše objasniti tvoj rek : Če bi domov pripeljala princa Williama bi bilo narobe”. S svojim opisom, ki ga je marsikdo začutim kot egoističnega in narcisističnega, sem vbistvu le želel povedati da sem dokaj na mestu in da imam neko normalno začrtano pot, ki pa bi morala biti spoštovana do te mere, da bi se vsaj normalno razumeli, kar pa se trenutno kot vidiš niti približno ne. Bom prebral malo, hvala za nasvet. In da, se absolutno strinjam z vsem kar si naknadno napisala. Absolutno pa sem vesel zate, da si nekako videla, da vzorci, ki jih ima tvoj oče in posledično tvoji sorojenci, niso za nikamor. Sama najbrž veš da imaš v življenju glede takšnih zadev dve opciji, ali slabe vedenjske vzorce ponotranjiš in s tem širiš negativo, ali pa postaneš boljši in tako mentalno kot tudi čustveno prerasteš vse. Me veseli zate, da si ubrala drugo pot, verjamem da si dosti srečnejša kot tvoja družina. Hvala še enkrat za tvoje mnenje in za tvoj čas.

Lepolaska :

Wauu, me veseli, da sva po vsem tem ‘prerekanju’ prišla do normalnih sporočil. Sem bil prav presenečen ob branju tvojega odgovora, ker sem videl da si sposobna normalno odgovarjati. Dajva se zmenit, da od tvojega sporočila naprej vzdržujeva normalno in zdravo komunikacijo, ker vidim da sva oba tega sposobna, v kolikor le vsi parametri štimajo. Sploh se ne gre za to da jaz ne razumem poante, sem čisto vse zadeve pri katerih si me upravičeno kritizirala vzel na znanje in sem ti jih celo pritrdil. Absolutno si imela v vsakem od tvojih komentarjev par dobrih točk (pa magari ni bilo naklonjeno meni, oz si kritizirala mene), sploh me ni ‘razjezilo’ to. Daj sama preberi v miru ko boš imela čas tvoj prvi in drugi komentar, pa ga primerjaj s tem zdaj. V prvih dveh komentarih si čisto vse valila name, da sem vse ustvaril jaz, da imam narcisistično motnjo, da idealiziram sebe, da menim da je denar edina pomembna stvar v življenju in podobno. Nisi me niti malo prizadela, bolj si me s takšnimi ujezila, saj si roko na srce govorila prave nesmisle. Ampak za prvi komentar ti je čisto oproščeno, ogromno ljudi si je moje pismo interpretiralo kot si ga je, sama vidiš da je med komentarji par takšnih, ki so mi popolnoma realno napisali, da sem prevelik ego in podobno. Če potem pogledaš moje komentarje na vse te odgovore, ali sem koga napadal? Ali sem koga žalil? Še čisto vsakemu sem se na koncu za mnenje zahvalil in čisto normalno odgovoril, zadevo pa sem vzel na znanje, zraven pa sem se probal postaviti v glavo avtorjev teh odgovorov češ iz kakšne perspektive prihajajo. Pri čisto vseh je zadeva potekala gladko, razen pri tebi. Tudi v tem tazadnjem komentarju imaš izpostavljene zadeve, ki jih imaš prav. Vsak posameznik je odgovoren za svoje odnose, drži v nulo. Čustveno sem jaz vedno preveč vpleten in zato razmišljam včasih nerazsodno. Tudi to drži, sem ti pritrdil že gori. Sama se verjetno spoznaš na tipe osebnosti, govora je seveda o flegmatikih, melanholikih in pa kolerikih. Glede na moje odgovore in tvojo pamet (ki vem da jo imaš, ne mislim sarkastično), boš najbrž dokaj hitro ugotovila v katero skupino spadam. In to 92%, maksimalno. Tako da verjamem da je tudi z menoj težko delati, ampak kot že rečeno stotič, tukaj problem več nisem JAZ.

Da pa ti čisto lepo in mirno odgovorim na en aspekt tvojega komentarja, kjer pa se spet ne strinjam niti za milimeter. Predpostavljaš da imam nizko samopodobo, in da bi v primeru takšnih opazk in kritiziranja, ki jih dobivam, sprejel le z nasmeškom. Tebi se to zdi rešitev? Meni se ravno zaradi tega še vedno zdi, da si ti identičen tip osebe s katerimi imam vbistvu težave. Oprosti če ti delam krivico, sploh te ne poznam, ampak imam občutek da imam glede tega prav in da si za svojo okolico strupen objekt. Kakšna mentaliteta zaboga je to? Po tvojem bi se potem lahko ti dve leti samo smejal, in s tem postal glavna copata, predpražnik, tepček in še mnogo druga. Takšno vedenje ni prav, kot tudi ni pravilna takšna vzgoja. Spomni se na svojo osnovno šolo, vrtec, srednjo šolo. Si rastla v mentaliteti da si se vsem opazkam žleht sošolcem samo smejala? Poteptali bi te. Upam da svojih otrok ne vzgajaš v takšne ljudi, saj boš dokaj hitro v trenutnem svetu in v trenutnih razmerah raznoraznih pressingov (bodisi šola, služba, tempo življenja itd…) imela na grbi v družini samomor. Prav je da se nasilneže (Bullyje v angl.) zatre in da si noben zdrav človek takšnih zadev ne dovoli !

Mislim, da ti nekako že slutiš, kaj ti je narest.
Mogoče bi ti v razmislek napisala tole, kar je sicer izredno simpl razumljivo, a realno potem žal težje izvedljivo ali pa sploh neizvedljivo.

Kjer v odnosu ni manipulatorjev in je primarni INTERES OBEH, graditi, rasti, učiti se, se spreminjati, potem ima odnos vedno možnost, da obstane, da je kvaliteten (iskrenost) in zadovoljujoč.

Dovolj je, da ENEMU ni to v primarnem interesu, ampak nekaj povsem drugega (iz različnih, tako priučenih, kot preračunljivih razlogov), vezo definitivno prej ali pa kasneje čaka propad.
Noben niti sto svetovnih top terapevtov ne bo pomagalo rešiti takšno vezo, še manj en sam partner/ica v njej.

Kje si tukaj ti, kje je tvoja punca, pomoje sam najbolje že kar nekaj časa veš.

Kar se pa ti lahko naučiš za naprej v življenju je pa ravno to, kar btw še nisi napisal;

Zakaj misliš, da te prav takšna oseba privlači?
Zakaj recimo ne ena bolj samozavestna, npr.iz družine, kjer so odnosi primerljivi z odnosi v tvoji primarni družini?

Namreč hec je, da nas ponavadi privlačijo ljudje s podobno strukturo odnosov, ker z njimi lahko gradimo svoje interakcije, osebnosti, rešujemo konflikte veliko bolj uspešno, kvalitetno, kot z nekom, kjer je dinamika enega (seveda v kompltu z drugim) pravzaprav vlek v patološki odnos.

Malo karikirano bi bilo to nekako takole; če si sam recimo na stopnji razvoja na mestu od 1-10, na stopnji 7, stremiš oz.ti je zdrav izziv razvijati partnerstvo naprej proti 10 in za to bo veliko bolj uspešno in zanimivo z nekom, ki je tudi tam nekje okrog 7.
Z osebami, ki ne dosegajo niti stopnje 5 npr.pa ti bo blazno dolgčas (če si zdrav in samozavesten).

Ljudje, ki izberejo veliko “nižje” partnerje od sebe ali:
a) niso tako zelo daleč stran od njih, kot mislijo da so (samoiluzija, lažna samozavest)
b) njihov interes ni primarno v rasti obeh kot timska partnerja, ampak želja po ”poučevanju”, nadvladi ali pa nadzoru (lahko je ta nadzor mentalni in ne fizični) ”nižjega” partnerja. (kar pa zopet nakazuje, da samozavest ni tako zelo visoka, kot ta oseba misli, da jo ima).
c) želja po manipulaciji drugega (kar je pa v bistvu nadzor oz točka b).

Razmisli, dejansko se zase največ lahko naučiš in dobiš dobro popotnico za v bodoče, ne glede na to kako se bosta s to punco odločila za naprej, če poskusiš ugotoviti, zakaj te je takšna oseba že v osnovi privlači.

Glede terapije pa je takole; terapija ni nujno reševanje dolgoletnih vez, ki so globoko zašle.
Terapija je lahko tudi kot popotnica v naprej, kot orodje, kjer se naučiš videti stvari, ki jih sam trenutno ne moreš in jih potem tudi predelati na veliko bolj ažuren in konstruktiven način, ki ga sedaj pravtako ne poznaš, ne zmoreš.

V tej temi je bilo ze res veliko napisanega, ampak nekako pogresam razlog,motiv oziroma tisto nekaj,zakaj je avtor v razmerju ravno s tem dekletom?
Po njegovih besedah,je njegova druzina v redu druzina, z urejenimi odnosi,etc….torej, ce osebe podozivljamo s partnerji dinamike iz otrostva in po njegovem opisu mu je v razmerju s partnerko vse prej kot super, tukaj nekaj ne stima. Cloveska zmoznost samoprevar je izjemna.
Kar sem jaz zaznala v opisih je izjemna zelja avtorja po priznanju njegove vrednosti(kar on zase misli,da si zasluzi), s cimer ni nic narobe, tezava nastane,ko nam drugi tega obcutka ne dajo na nacin in v meri,kot smo si to sami zamislili.
Partnerka se je nekako postavila v bran starsem( ko se ni v prico sestre postavila zanj,ces,da je ok partner),socasno je izdala tudi sebe,kot osebo,ki stoji za svojo odlocitvijo……vendar ne glede na to, ostaj isto vprasanje….zakaj je avtor v zvezi z osebo,ki ga ne brani pred ponizevanji drugih? Kaj je tisto ozadje,ki avtorju preprecuje,da bi si nasel dekle,ki bi ravnalo in imelo drugacen odnos do njega? Tudi taksne zenske so,zakaj njega taksne ne privlacijo? Tudi ce se razideta, bo brez razresitve vzorca, naslednja partnerka ista in to pomeni samo ponovi vajo.
Vprasanje ni,zakaj ona tko ravna,vprasanje je,kaj avtorja drzi v takem odnosu s to osebo.