Pozdravljeni!

Tole me razžira že nekaj časa. Ali je možno odpustiti bližnji družini, če ti ob izgubi otroka rečejo, da boš že “preguru ” nekak. Brez sožalja brez česarkoli.

Jaz sem prekinila z njimi vse stike. Mi je pa hudo.

Bom hvaležna za vsak komentar!

Pozdravljena, tole me je precej šokiralo, kar si napisala. Težko razumem, da se nekdo v takšni situaciji tako odzove. Pred leti sem bila v precej drugačni situaciji, a mi je zelo pomagalo, nekaj, česar sem se naučila na enem od seminarjev. Mogoče tega ne boš mogla sprejeti, bom pa vseeno poskusila. Če se sliši še tako težko, moraš to sprejeti in ničesar ne rabiš odpuščati. Človeka (v tem primeru tvoje sorodnike) sprejmi takšnega kot je in temu reci ja. Prav je, da vse vzameš in ničesar ne odpustiš. Ne smeš ničesar odpustiti, samo sprejeti. In tudi razumeti jih ne potrebuješ, samo sprejeti. Verjamem, da je težko to razumeti, a ti bo čez čas še težje. To, da si pretrgala vse stike, ni dobro, saj s tem nisi rešila ničesar, tvoja bolečina ostaja in čez čas bo le še večja. Vse dobro ti želim.

Hvala za napisano. Po eni strani te razumem. Je pa tako, da komaj shajam s svojo žalostjo in se ne morem še z ostalim ukvarjat.

Živim skupaj s fantovo družino in zgleda, da bova šla zarad tega tut po 13 letih narazen, ker ne morem biti več v isti hiši z njimi.

Na kakšne seminarje si to hodila? Sicer je baje treba res odpuščat in sprejemat samo na temo moje male punčke sm pa tko občutljiva…

Naše korenine ležijo v naši rodbini, zato imajo lahko konflikti znotraj nje daljnosežne posledice v našem življenju. Bila sem pri g. Škufci, izvaja terapevtsko metodo po Bertu Hellingerju. Če želiš več informacij, mi lahko pišeš na zasebno sporočilo. Na to temo ima krasno napisana razmišljanja, mogoče bi ti pomagalo, piše o slovesu, žalovanju, izgubi. To so procesi, čez katere je potrebno iti. Če te stvari pustimo nerešene in jih odsekamo, kot da se niso zgodile ali jih celo zanikamo, to deluje kot veliko breme na vse naše odnose v življenju, tudi naprej v prihodnosti. Če potem pogledujemo v preteklost in je ne znamo/zmoremo sprejeti, ji rečemo ne, potem tudi prihodnosti rečemo ne.

Bert Hellinger takole piše o slovesu: “Kako doseči to, da se kar najlažje poslovimo ob pravem času? To nam lahko uspe tako, da se ozremo naprej, namesto da pogledujemo nazaj. Kajti zaradi slovesa imamo prihodnost, to, kar sledi. Zaradi njega je to mogoče. Če to, da smo se poslovili, obžalujemo, je uspešnost slovesa nepopolna. Le popolno slovo nas popelje naprej. Le tedaj nas osvobodi, da lahko sprejmemo to, kar prihaja. Včasih se poslovimo prehitro, še preden napoči pravi trenutek. Takšno slovo nas prej povede nazaj, kot pa naprej. Na primer, kadar želimo še nekaj urediti, čeprav smo se svojim priložnostim že odrekli. Tudi tukaj velja, da slovo mora biti dokončno.”

Sožalje ob izgubi otroka. težko si predstavljam, da živiš v hiši z nekom, s katerim ne želiš imeti nobenih stikov. Te večstanovanjske hiše le niso blok in si težko anonimen. Če je bil otrok že rojen, potem so najbrž tudi oni (domnevam da gre za taščo ) žalujoči, če pa si splavila, pa najbrž še niso dojeli, da gre za otroka in ne razumejo tvoje izgube. Najbrž pa je tvoje nezadovoljstvo povezano še s čim, pa si tega ne upaš priznati.
Ponavadi so moški, ki se usidrajo v mansardi preprosto leni in se jim ne ljubi veliko delati za lastno družino, raje imajo komoditeto staršev.

Jaz sem izgubila bratca in sestrico – prezgodaj rojena sta bila in nista mogla preživeti. O tem se v naši družini ne pogovarjamo in verjamem, da se tudi moja mama takrat, ko se je to dogajalo, ni mogla, in skoraj prepričana sem, da so ji govorili isto. Bo že, boš imela še kakšnega, itak sta bila premajhna in bla bla bla.
Ne verjamem pa, da gre za brezbrižnost, ampak prej za obrambni refleks, ker je to nekaj nepojmljivega in najhujšega, kar se lahko zgodi staršu. Nihče si tega ne želi doživeti in tega nas je groza. Upam, da imaš oporo v fantu, upam, da se lahko s kom pogovarjaš. Mogoče bi ti pomagala vključitev v skupino žalujočih …

Si lahko predstavljam, da je težko predelati takšen odziv. Kot da tvoja izguba ni legitimna, ni pomembna, kot da tvoja žalost ni pomembna in kot da ta punčka ni živela. Ampak ti veš, da je, bila je tvoja, vajina, bila sta starša, vesta, kakšen je ta občutek, imaš to izkušnjo: izkušnjo nosečnosti, izkušnjo, da si videla svojega otročka, ima ime, bila je z vama, kolikor časa je pač bila, in zdaj bo živela naprej v vajinem spominu.
Pripravi se tudi na to, da bo ljudem zelo verjetno nerodno, ko bo recimo govora o nosečnosti in boš ti prispevala svojo izkušnjo – kar pa naj te ne odvrne od tega, da bi o tem govorila. Saj si vendar bila noseča, imela trebuh in mogoče vrsto značilnih nosečnostih težav. Zakaj bi morala zdaj to odmislit, kot da se ni zgodilo?
Med prijatelji in znancev jih je nekaj, ki so izgubili otroka, in nekateri zdaj, po nekaj letih, čisto “normalno” govorijo o tem. Meni se zdi prav in zdravo tako, vidim pa, da nekatere to spravlja v zadrego.
Postavi se zase. Vse to je bilo res in vse to si doživela. Nihče nima pravice tega zanikati. Aja, res pa je tudi, da boš/bosta “pregurala”. Počasi in verjetno ne čisto do konca, ampak do znosne mere pa upam, da bosta. Če ne sama, pa s pomočjo. Super, da jo iščeš.
Stojta si s fantom ob strani, tudi on rabi tolažbo.