Imam očeta, alkoholika – nismo živeli skupaj, ampak vseeno ni bilo prijetno odraščat brez očeta. Ni bil nikoli nasilen, po srcu je dober človek, ampak vedno sem imela občutek, kot da ta svet ni zanj in da je preveč oblutljiv, da bi se prilagodil. Ko gledam njegovo življenje, si ne morem predstavljat, da je srečen, vedno brez ženske in brez družine in prave čustvene opore. Pa vsi so ga hoteli vedno izkoristiti. Bil je nekoč uspešen na svojem področju, nadpovprečen in je propadel, popolnoma…

Zdaj sem spoznala nekoga, ki ima pa nekkao isti problem kot moj oče. Izredno uspešen, še vedno, na svojem področju, še vedno dosega uspehe, zelo sva se ujela, na prvi pogled, z moje strani sprva samo prijateljsko, njegove pa sem mu bila res zelo všeč. Sprva nisem vedela, da je alkoholik in so mi povedali drugi in je res in to res skrajni primer… Problem j v tem, da oseba, ki mi je povedala za njegovo stanje (jaz semga po srečnem naključju sprva spoznala v neopitem stanju…), ni želela da se z njim sploh pogovarjam in na nek način povzročila, da se z menoj ne želi več pogovarjat. Naslednjič pa so se ta oseba in on, skupaj napili in ga k temu še spodbujali, človek je plačeval tudi pijačo, večkrat se pa še zgodi, da se tudi poškoduje, odpelje z avtom in podobno, tako ogroža tudi druge, ne samo sebe. Problem z alkoholom imajo vsi vpleteni, ne samo on. Na nek način mi je ta človek res všeč, kljub očitnemu egoizmu do drugih (glede na to, da ne pomisli na druge v prometu), ampak se mi zdi to fasada, ki skriva v sebi eno bolj občutljivo osebo. Rada bi na nek način pomagala, dokler je še čas, ampak pravijo, da to ni možno, dokler se nekdo sam ne odloči. Kar se en tak človek z močnim egom, težko. Moti me to, ker se je zaradi mene začel trudit pit manj alkohola, ko pa so se drugi vmešali, ki ga očitno želijo samo izkoristit, se je vse ponovilo in končalo z nezgodo… Ni me bilo tam, ker ko sem bila, sem poskrbela, da je prišel varno domov. Ampak zdaj se ne javi na telefon, ne na sms in nič. Pa po mojem sem prva oseba, ki se po toliko letih briga zanj. Sem v tistih najlepših letih in sem celo atraktivnega videza, marsikateri moški bi dal vse za mojo pozornost, zato mi tudi ni jasno, kaj je vplivalo na zamero. Sem tudi zelo odprta in komunikativna oseba in me ljudje zelo hitro vzljubijo, tu pa sem naletela na odpor (pravo nasprotje tistemu na začetku).

Kaj lahko naredim? Pa na tak način, da ne bi omenjala tega problema z alkoholom – dvomim, da kdo tak to vidi kot težavo? Drugače bi že kaj naredil verjetno… In tudi pretirana prijaznost ne deluje, to je take vrste oseba, ki ga to, ne vem iz katerega razloga, odbija. Očitno ima pač slabe izkušnje.

Vem tudi, da so to stvari, ki zahtevajo veliko energije in na nek način ljubezni do določenega človeka. Očitno mi nekaj ne da miru, ampak ne vidim se pa v vezi z njim, to ne. Ne morem pustit tako kot je in med ljudmi, ki ga bodo potegnili še bolj na dno.

Iz tvojega pisanja razberem, da bi ti sicer rada tej osebi pomagala, razlogi za pomoč pa morda niso v tem, da želiš pomagati njemu ampak v prvi vrsti želiš pomagati sebi. Na ta način bi sama sebi dala veljavo, pomembnost, počutila bi se dobro, zakaj je temu tako ne vem. Dejstvo je, da ti ne moreš storiti prav ničesar, če se on sam ne bo odločil za spremembo ni prav nobene opcije.

Si zanimiv primer, hkrati izražaš dokajšnjo mero samovšečnosti hkrati pa si v sebi zelo negotova, ta samovšečnost pri tebi je le krinka zato pa bi rada “pomagala”, ja ljudje pomagamo iz različnih vzrokov in dobrota ni vedno razlog kot se to na prvi pogled vidi.

Da bi bila samovšečna? :)) Ja, mogoče, sam zdaj vidim zakaj… tam se mi je mal zatipkalo. Mislila sem, dokaj atraktivnega videza 😛 Samo nekako, ne bi rekla, da ravno to o sebi mislim, to mi kdaj rečejo. In po odzivih vidim. Sem pa res taka, da imam rada pozornost do določene mere, pol mi pa začne it na živce. Kar sicer vem, da ni običajno.

Dober si do nekoga, ki ti nekaj pomeni, vsaj malo. Ne gre za druge koristi, da ne bo kdo narobe razumel. Sem popolnoma nematerialističen človek in nikoli od nikogar nič nočem in sploh ne znam sprejemat. Ko se mi ponujajo priložnosti jih zavrnem, ker mi je nerodno…

Vem, da sama nič ne morem. Tudi za ta trud, da ni pil zaradi mene, sem vedela, da je samo tisti trenutek in da bo minila tolikšna simpatija do mene, da bi se še trudil 🙂 Pa tu je še odvisnost.

Ko sva se srečala zadnjič, se je videlo, da me rad vidi. Med pogovorom je rekel, če res mislim, da on sam pije cele dneve… Potem sva se ignorirala naprej. Se nočem slučajno preveč zapletat na nepravi način, sam se pa tudi trudi ostat na distanci do mene.

Nisva se razumela, pod koristi nisem mislil materialnih koristi ampak osebnostne, da se recimo ti ob pomoči drugim počutiš bolje, koristno in podobno. Vsekakor pa mislim da se tukaj ne vpletaj ker že če si taki osebi zelo blizu je to zelo naporno, težko….predvsem pa mora oseba sama to dojeti.

Ja, vem da je naporno in težko in da nič ne morem, zato mi je ful hudo. Nekdo je rekel, da je tako hudo, da ima samo še nekaj let življenja in me je zadelo in mogoče je bila šala, ampak jaz sem resno vzela… tolažim se s tem, da sem ga jaz nazadnje videla treznega (še… s pivom v roki).

ti si šolski primer soodvisnosti. Oče te je zatajil, saj je raje kot da bi skrbel zate, pestoval svojo bolečino in alkoholizem. Sedaj si ti našla kopijo svojega očeta in bi skozi skrb zanj rada dosegla priznanje svoje vrednosti od očeta, ki ti ga tale pijanček predstavlja.
Torej pusti to gobo pri miru in začni resno delati na svojih primanjkljajih, da boš lahko nekoč imela uspešno zvezo oz. družino. v zvezo gremo zato, ker se imamo bolje, kot če bi bili sami, ne pa zato, da špilamo poljudnega psihologa in angela varuha drugim. Razen če bi rada predčasno končala v peklu.

Jaz sem v vezi z nekom, ki ne spije niti kapljice alkohola, že 10 let (10 let veze, alkohola ni nikoli poskusil). Želim pa pomagat nekomu drugemu, ampak je tudi problem – da sem jaz temu človeku na nek način všeč in ne bi rada, da bi hkrati to vplivalo na moj odnos s fantom. Na srečo ta oseba to zdaj ve, ker sva se pogovarjala in mi je rekel, da je prav tako. Je nekako edini od vse teh moških, ki ne silijo vame na vsak način in se je na primeren način umaknil od mene. Ni bil nikoli nesramen in prvo, kar je opazil pri meni je bila moja osebnost, ne pa moj videz. In nikoli ni omenjal ničesar s tem in s spolnostjo, kar nekateri delajo. Rekel pa je, preden je izvedel, da sem v vezi, da je zaljubljen vame oziroma, da sem njegova simpatija. Potem se ni več z menoj pogovarjal in se me je izogibal, mogoče ga je bilo pač sram, ker je izrazil svoja čustva, pa ni bilo neke obratne reakcije, ampak ko sva se spet videla, mi je rekel, da lahko imam kateregakoli moškega. Ko sem se z njim pogovarjala, večkrat, mi je pa pač deloval inteligenten in sploh, kar mi veliko pove o človeku, ima poseben odnos do živali in občutek. Ljudje pa vidijo samo tisto, da pije alkohol in ga ne spoštujejo. To me je motilo in pač v tem vidim podobnost s svojim očetom, ki je pač na stara leta zelo sam in osamljen, vdal se je v usodo, on prafvi sicer, da je zadovoljen, ampak ne verjamem.

Do teg ačloveka čutim pač neko naklonjenost in ne znam tega razložit. Ker je še en drug človek, pa ne gre za fizično privlačnost – haha ker je star ene 65 in tudi ta prej omenjeni, je starejši od mene. Ne vem, ta drugi stric pa mislim, da ne pije, mogoče da je včasih. Je pa ful prijazenin zelo se razumem z njim, vedno ko se vidiva, se razveseliva in si imava marsikaj povedat. To sem omenila prijatelju, ki je pa rekel, da ga pozna in sta bila sodelavca in da je ful revež. Ni bil problem, dokler ni zbolel in ostal brez službe. Bil je lačen in osamljen. Potem se je pozdravil in je imel srečo, da je lahko šel v penzijo, dela še nekaj dodatno, da se preživi – in od tam ga poznam, kjer trenutno dela. Za praznike mu moja prijatelja neseta dobrote, odločita se, da ne bosta kupovala daril za tiste, ki imajo, ampak dasta njemu. Je res v redu človek in zdaj ko sem to izvedela, se mi je začel ful smilit 🙂 In stalno študiram, s čim ga naj razveselim 😛

Tako da ne gre za to, da bi se želela s kom karkoli… Je pa to, da nekaterih ljudi enostavno ne morme pozabit in mi nekako toliko pomenijo, da stalno mislim na njih, sam ni jih veliko. Med njimi je bil npr. moj krušni dedek tudi… To je ena posebna vez, ko čutiš do nekoga, da je sorodna duša.