Z mamo se ne razumem že odkar pomnim. Dolgo časa sem mislila, da je problem v meni… dokler nisem nekega dne odkrila vašega foruma…

Naj povem, da je bila moja mama od nekdaj zelo depresivna. Ko sem bila še otrok, je mama veliko prejokala, preležala na kavču in se smilila sama sebi. Tudi sama se ni razumela s svojo mamo, zato mislim, da se pri nas to vleče že več generacij (več o tem malo kasneje). Kolikor vem, je mama pred 30 leti poiskala pomoč pri psihiatru. Le-ta ji je predpisal antidepresive, katere je (po pripovedovanjih drugih) “splakovala” kar z alkoholom.

Odkar pomnim je tekmovala z menoj, mi očitala da sem očetova ljubljenka in da ima oče mene raje kot njo, me zaničevala in poniževala, žalila, zmerjala, tepla, me spravljala v sramoto pred drugimi, me kaznovala zaradi najbolj banalnih stvari, prelagala vso odgovornost name (ali druge člane družine),… Od malega mi je govorila, da me nikoli nihče ne bo imel rad, ker sem predebela, lena, nesramna in načeloma zelo slaba oseba. Večkrat sem dobila občutek, da je ljubosumna name.

Obtožila me je celo, da nima prijateljev, ker jo je sram zaradi mene, saj nisem nič dosegla v življenju (karkoli naredim je premalo) in mi ne pozabi povedati, da ostali so ponosni na svoje otroke, otroci hodijo k njim in jim pomagajo, jaz pa bojda pridem domov samo ko kaj rabim. V resnici je obratno. Sama s prstom ne migne, samo hodi okoli, ukazuje in nas nadira, če ni narejeno kot je sama želela. Nikoli ne pozabi pogrevati stare stvari in želi izsilit opravičila…

Če mi je kdaj dala kakšno materialno stvar, me še po 10 letih sprašuje kje jo imam. Dočakala sem tudi dan, ko mi je dala natančen izračun koliko denarja sem ji dolžna, ker me je vzdrževala. Ker ni variante, da ji dam ta denar, je začela izsiljevat, da ji bom pa dajala vsak mesec po par tisoč €, ko sama ne bo več sposobna zaslužit dovolj, saj standard pa mora obdržat.

Tokom let je imela veliko nekontroliranih izbruhov jeze in besa. Velikokrat niti ne vem kaj jih je sprožilo. Iz navidezno normalnega pogovora, vprašanja je nastal prepir takšnih razsežnosti, da ti ni nič jasno. So bili celo časi, ko sem se zaklepala v sobo, saj me jo je bilo strah (v tistem obdobju je dosti pila).

Včasih vpričo mene začne travmatizirati, da enostavno ne more razumeti, kaj je tako groznega naredila, da je mogla roditi tako obupni hčerki kot sva medve s sestro. Pogosto mi reče, da je bolje, da nimam otrok, saj ni nič lepega v tem, da jih imaš. Spet drugič reče, da moram imeti otroke, saj drugače nihče ne bo skrbel zame na stara leta. In da naj raje posvojim kakšnega najstnika, ker že takrat lahko vidim kako je izoblikovana njegova osebnost in lahko izberem takšnega, ki je najbolj priden.

Neprestano ima neke obsesije, katere pogosto menjava in takrat gre v skrajnosti… Leta in leta prenavlja hišo in ureja okolico. Ne sama, da ne bo pomote. Vedno si najde kakšne delavce. Najprej jih vse hvali in vsi so super, čez nekaj tednov je ta isti človek eden najslabših, kar jih je kdaj spoznala. Sem že od različnih ljudi slišala, da k njej pa ne bi šli več delat, saj večkrat spremeni želje, nadira očeta pred drugimi, ko se ne strinja z njo, itd., čeprav jim dobro plača. Nekatere je celo obdolžila, da so ji kaj ukradli, kasneje pa je tisto stvar našla npr. v kleti. A tudi takrat je bila le uboga žrtev nekoga, ki je stvar dal tja brez da bi ji to povedal.

V svojih najstniških letih in zgodnjih 20ih, sem živela pri starih starših (njenih starših). Pomagala sem negovati dedka, babico in staro teto (mamino teto), ko so zboleli. Mama in babi sta bile neprestano v konfliktu (mislim da je tudi babi imela eno obliko MOMa) in sem se velikokrat počutila kot ping-pong žogica. Večkrat sem se selila k babici in se nato vrnila nazaj domov.

Osebna zdravnica od babice in dedka je vedno prosila naj pride mama k njej na pogovor, ne da jaz prevzemam pri svojih letih takšne odgovornosti. Seveda ni nikoli šla. Prav tako kot ni nikoli hodila v šolo na govorilne ure, niti na moje učne ure klavirja, obiske pri ortodontu, itd. Profesorica za klavir in ortodont sta celo rekla, da takšnih indolentnih staršev še nista videla. No, oče se je še kaj pobrigal zame in šel v šolo, z mano k zdravniku,… mama absolutno nič. Samo kaznovati je znala, ko kaj ni bilo OK. Ko sem imela probleme v srednji šoli me je želela izpisati iz šole in mi poiskati delo v tovarni. Babici se lahko zahvalim, da sem končala šolo. A kot sem že omenila, tudi ona ni bila idealna. Bila je zelo posesivna ženska, ukazovalna, vedno je morala obveljati njena. Velikokrat je tudi ona izsiljevala, tako da sva tudi z njo na trenutke precej težko shajali. Čeprav, ko sem pa potrebovala kakršno koli pomoč, je bila babi ta prva, na katero sem se lahko obrnila.

Jaz sem bila pred dobrim letom dni na odlični poti, da se popolnoma uničim (telo mi je čisto odpovedalo). Ko sem že tako daleč zabredla, sem začela iskat informacije med drugim tudi o maminem stanju in prišla do ugotovitve, da ima mama MOM. Kakšno olajšanje! Takrat sem se za pol leta distancirala od nje, ker sem morala sebe in svoje zdravstveno stanje v red spravit.

Sedaj sem sicer precej spremenila svoj odnos do mame. Ne znorim vsakič, ko me hoče sprovocirati. Me čaka pa še ogromno dela na sebi, saj me še vedno “boli želodec”, ko vem, da moram domov; še vedno obračam z očmi, ko vidim, da me ona kliče po telefonu. Ipd.

Največja ironija je pa ta, da je mama zdaj sveto prepričana, da ona ogromno vlaga v najin odnos, jaz pa sem nesramna do nje. Ne vem, če misli, da je del truda tudi njeno zmerjanje. V zadnjih tednih sem bila že vse od fašista do smrklje razvajene, prasice, gnoja lenega,… Sedaj sem se to jaz, čez pol leta bo to moja sestra. Vedno je z eno skregana, v drugi išče podporo.

OK, zakaj vam sploh pišem vse to, če pa imam že vse naštudirano?! Zato, ker se je pojavil nov problem. Moj oče je resno bolan in že lep čas bijem bitko s čustvi ter razumom. Zakaj? Zato, ker je, roko na srce, on eden tistih moških, ki potegnejo s svojo MOM ženo in se obrnejo tudi proti svojemu otroku, samo da bo “mir doma”. Tudi on me je že čustveno izsiljeval, a po drugi strani ga še vedno zagovarjam in si delam neke utvare, da sem “očkova punčka”, ter bi mu rada pomagala. V končni fazi mi je tudi on kdaj pa kdaj le priskočil na pomoč.

Niti ne bom naštevala katere bolezni vse ga pestijo, ona pa zanj ne naredi nič. Pred kratkim je pod nujno šel v bolnico. Če ga midva s partnerjem ne bi peljala, bi lahko bilo usodno. Zdravnik mu je sam rekel, da se nama lahko zahvali, da je še živ ali brez trajnejših posledic.

Šele, ko je bila mama sama doma, smo opazili kako katastrofalno je dejansko stanje. Mama ne zna niti poskrbeti sama zase. Ni znala plačati niti računov preko Klika, niti ni šla v trgovino, ni si znala oprat perila,… Nič. Vse sem urejala jaz. Vsakič me je za zahvalo nadrla.

Oče je sedaj doma, a še ni sposoben skrbeti sam zase, ona ponovno ne naredi nič, čeprav je bila polna obljub, da bo vse drugače, ko bo enkrat prišel domov. Ali je to sploh smiselno pričakovati od nje, da bi ona prevzela odgovornost in domača opravila? Ker sedaj ne gre niti v 600m oddaljeno trgovino, ampak hodiva po nakupih medve s sestro. Skrbi me, da v takem vzdušju in ob takšni “oskrbi” ne bo okreval, niti nima volje za nič več. Ko mi je rekel, da bi raje bil v bolnici, mi je povedal vse.

Vem, da se morajo bolnikom z MOM postaviti ene meje. Samo meni se oče smili, zato še vedno vztrajam in mu pomagam. Ampak tako ne bo šlo več dolgo naprej, saj vidim, da tudi meni že resno nagaja zdravje. Ali bom vse skupaj pustila in mi bo oče pred očmi umrl ali pa nas bo zasužnjila in bomo na koncu še mi vsi ostali do konca zboleli. Mimogrede, ona je čisto zdrava.

Zanima me še… ali je MOM ozdravljiv oz. obvladljiv?

Se opravičujem, ker je nastal roman. Sem skušala skrajšati, a ni šlo.

Hvala, ker ste mi “prisluhnili”. Vesela bom vsakega vašega mnenja, nasveta…

Pozdravljena The crazy ones!

Super, da si se nam pridružila in tukaj lahko napišeš celo knjigo če želiš, v vsakem primeru te bomo razumeli, saj ima mnogo izmed nas podobne izkušnje in smo verjetno eni redkih, ki sploh razumejo ( zares) o čem govoriš.

Opis tvoje mame je skoraj knjiižni opis starša z MOM in tvojega očeta tudi precej značilen tip moših, ki so v partnerstvu s takšno žensko ( imaš še nekaj drugih tipov, vednar je ta precej pogosti).

Spodaj opisano so zgolj moja mnenja ( nisem strokovnjak, le izkušenj imam veliko – MOM mama, narcistični oče) kaj boš s tem naredila pa se moraš odločiti sama.

Tvoja mama v resnici nikoli ni bila tvoja mama, ker tega ni sposobna. Jaz takim rečem roditelji – torej spraila te je na svet iz bogve kakšnih razlogov, obnem pa ni prevzela svojo starševsko vlogo, temeveč zahteva, da ti skrbiš zanjo, kot je tudi sama nekoč rekla – naredi si otroka, da bo skrbel zate. To, da nikoli v resnici nisi imel matere ( in v bistvu tudi očeta ne) je zelo zelo težko sprejeti in večinoma smo se vsi oklepali iluzije, da se bo nekoč zgodil čudež in se bo vse skupaj nekako spremenilo. Po mojih izkušnjah se nikoli ne spremeni, nikoli ne gre na bolje, kvečjemu na slabše ( če jim ne postaviš meja).

Sama sem poskušala MOm materi pomagati na n- načinov, vendar je vse, ki bi resnično pripomogli, da bi ji bilo bolje strikno odklanjala in ves čas zgolj zahtevala, da se še naprej obnašam tako, kot hoče ona. IN za to je bila pripravljana iti v skrajnosti – četudi bi pri tem uničila sebe in mene ne bi niti trepnila z očesom, samo da bi dosegla svoje. Zato sem na neki točki dojela, da je brezupno, da moram zaščititi vsaj sebe, da ne bom še sama potonila, nato odžalovala, da nikoli nisem in ne bom spoznala, kaj pomeni imeti starša ( vsi , ki imamo mom starše odraščamo kot popolne ( vsaj) čustvne sirote). KO sem začela postavlajti meje ( torej sem razmislila ,koliko je še zdravo in ok zame, da imam stikov z njo) je poskušala čisto vse kar se je dalo, da bi me prisilila, da bi še naprej igrala njeno igro, ko pa je ( čez nekaj let sicer in mnogo burnih situacij) dojela, da gre zares, da ne bom popustila, se je umirila, bila prisiljena privoliti v pomoč ( ker ni zmogla več sama) in sedaj so stvari precej mirne. Sicer je tudi sama skoraj povsem izgubila zanimanje zame ( ker ji več ne koristim), meni pa je konec koncev to v precejšnje olajšanje.

Torej, ona ja sama odgovorna zase in mora sama poskrbeti zase – to ni tvoja stvar. Prav tako ji nisi nič dolžna – kvečjemu obratno – ona te je oropala otroštva in ti ni dala niti osnovnih stvari, ki bi ti jih morala, še tisto, kar ti je dala ( in bi morala dobiti “breplačno” ker mora starš skrbeti za otroka) pa ti zaračunava z obrestmi vred. Razumljivo je, da se sedaj zdi, da je povsem nebogljena, če pa ji ni bilo nikoli treba prevezti odgvornosti, vendar ni na tebi, da še naprej prevzemaš to vlogo – to je njena stvar.

Jaz bi na tvojem mestu za nekaj časa povsem prekinila stike z njo ( ne da bi karkoli o tem sploh razpravljala z njo ) in si vmes poiskala strkovno pomoč, da predelam stvari in jih postavim na svoje ( bolj zdravo) mesto . Presenečena boš, kako hitro se bo znašla, saj v resnici ti ljudje postanejo pravi profesionalci, kako z vlogo žrtve pripravijo druge, da počnejo stvari namesto njih in če ne najdejo nikogar se hitro znajdejo. Sama sem bila nekoč pred leti že prepričana, da je z mojo materjo že tako hudo, da bi bilo najbolje, da prevzamem skrbništvo zanjo, saj sem bila 100% da je že povsem obnemogla in da ne zmore več skrbeti niti za najbolj osnovne stvari. Na srečo sem takrat prvič srečala strokovnjaka, ki me je opozoril, da je moja mati verjetno MOM in da gre pri vsem skupaj za manipulacijo. KO sem ji sporočila, da ne bom skrbela zanjo, je najprej naredila veliko sceno ( pred drugimi) jokanja, stokanja, kako kruta sem, naj se bog usmili……in ko sem ji mrtvo hladno povedala, da tokrat ne bo zaleglo, mi je naenkrat povsem prisebna , z ledenim glasom povedala, da bom in pika, da se je pozanimala, če ne drugače bo pa prek sodišča dosegla, da bom popolnoma skrbela zanjo in ko sem ji ( ponovno) mrtvo hladno rekla, da nima šans, da sem dosti bolj inteligentna kot ona in da se tudi v pravu bolje znajdem, kot ona……je potem, ko je videla, da ne blefiram, da je šla predleč v trenutko spremenila izraz, postala vsa “sladka” in se začela pogovarjati, kot da se nikoli ni nič zgodilo in čez nekaj dni “čudežno” ozdravela in mnogo let povsem samostojno in učinkovito skrbela zase. To mi je bila dobra šola do kakšnih skrajnosti lahko gredo momsterji in predvsem da nikoli niso tako nebogljeni, kot se kažejo.

Kar se pa očeta tiče. Mnogo otrok z mom materjo ima na žalost takšnega očeta, ki dopušča, da se momster znaša nad otroki kolikor hoče, samo da imajo oni mir ali pa celo preusmerjajo jezo na otroke, da je sami ne bi bilo deležni. Ker pa (vsaj na zunaj) niso tako zlobni kot mater in ker otroci pogosto samo od njega dobijo nekaj malega nežnosti in razumevanja ga začnejo kljub vemu poveličevati in opravičevati. Zgolj zaradi tistih nekaj drobtinic, ki jih dobijo in ker oče ni tako zelo ( psihično, čustveno..) nasilen kot mati.

V resnici pa gre tudi v tem primeru za hudo zlorabo, četudi prikrito in zavito v navidezno nemoč očeta, ki raje žrtvuje svoje otroke, kot sebe.

Ampak srce včasih ne posluša pameti, zato mu vseeno skušaš pomagati, s čimer sicer ni nič narobe, vendar ne smeš dopustiti, da bi šlo to (ponovno) na tvojo škodo. Ker je okolje, v katerem živi očitno povsem nezdravo zanj in celo nevarno in ker je tudi sam izrazil željo, da bi bil kje drugje ( v bolnici) se mi zdi da bi bila najbolj pametna odločitev, da bi šel v dom. Tako bi imel dobro oskrbo, z njim bi lahko ohranila stike in končno bi imel mir pred momsterjem.

Zna pa se zgoditi, da boš odkrila, da nekako tudi njemu paše, da je tam kot je in da bo raje videl, da se ( ponovno) namesto njega bodeš z momsterjem in po (ponovno) dopustil, da žrtvuješ svoje zdravje, počutje, stabilnost, da ne bi bilo njemu potrebno nič storiti. Da mu bo bolje, da še naprej stoka, joka, tarna, si na tak način dobi tvojo energijo in podporo, če bo še naprej v tem okolju dobro ve, da te bo strah in da te bo imel tam kjer te hoče. Če te ima torej rad ( če že nima sebe) potem bo v dom privolil ,ker je to najboljša odločitev. Če te bo hotel obdržati kot svoj tampon, bo našel tisoče razlogov, zakaj ne bi šel v dom ( ali kakšno drugačno oskrbo).

S takšno situacijo se je težko soočati sam, še posebej če si bil od malega treniran, da si ti tisti, ki mora skrbeti za starše in ne obratno, če so ti vcepili prepričanje, da si ti odgovorna za njihovo čustveno, misleno in fizično stanje…zato je dobro, če najdeš kakšnega psihoterapevta ali pa se vsaj vključiš v kakšno skupino ali forum, kjer boš dobila poporo. Poleg tega je tudi zelo dobra internetna skupina na internetni strani BPD central – on line comunities. V skupino se lahko povsem anonimno vključiš tako, da pošlješ mail na spodnji naslov.

WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1

Tu boš našla tisoče ljudi iz vsega sveta, ki imajo skoraj identnične zgodbe tvoji. Nekteri so tam kjer si ti sedaj, ko šele odkrivaš, kako noro je vse skupaj, drugi so že ven iz hudega in so v skupini ostali v pomoč. Zelo dobra skupina.

Priporočam pa ti tudi kakšno knjigo – poleg Ne stopajte po prstih – kako ponovno zaživeti, če ima vaš bližnji mejno osebnostno motnjo, ki jo najdeš v knjigarnah in knjižnicah v Sloveniji tudi How to survive borderline parent , ki jo lahko kupiš in dobiš brez poštine na internetni knjižni strani http://www.bookdepository.com.

Drži se!
GittaAna

grdo ali pa ne, če se je oče odločil, da bo na ta način končal svoje življenje, mu moraš to dopustiti. če 30 ali 40 let ni nič naredil za nikogar, niti zase, potem je to pač normalen konec. Ker pa ti nisi psihopatka, najbrž tega ne boš mogla narediti, zato ti predlagam, da plačaš pomoč. Danes je ogromno brezposelnih starejših žensk, ki bodo za par ur dnevno vsaj osnove uredile. tvoje zdravje je pomembnejše kot denar.

GittaAna: Hvala za tako izčrpen odgovor.

Sem tudi sama že opazila, da je opis moje mame čisti »šolski primer« starša z MOM. In ko sem nekje zasledila še definicijo moških, ki so najpogosteje s takšno žensko, mi je postalo vse kristalno jasno.

Se popolnoma strinjam s tem, da moja mama nikoli ni bila mama v pravem smislu besede. To sem čutila vrsto let, a sem se ob misli na to vedno počutila krivo. In ja, tudi jaz jo imam sedaj samo za »roditelja«. Sem ji tudi rekla pred časom, da je razlika med roditeljem in mamo… ko mi je očitala, da ji nisem že nekaj let voščila za materinski dan. Si ne zasluži, saj mi nikoli ni bila mama.

Se strinjam, da je blazno težko sprejeti dejstvo, da v resnici nisi nikoli imel matere in najbrž tudi očeta ne. Najbolj me zadane to ob praznikih. Dolga leta sem jih sovražila. Bila sem na trenutke ekstremno cinična, ko je nekdo omenil, da bodo imeli kakšno mirno večerjo v krogu najožje družine. Sedaj sem prišla do točke, ko sem se malo pomirila in sem tudi rekla partnerju, da če bova kdaj imela otroke, želim, da negujemo odnos do praznikov.

Očeta sem zelo dolgo jemala kot žrtev in se mi je smilil. Še zdaj se mi, a sem tudi do njega malo spremenila odnos. Če me še kdaj zanese, me partner opomni: »Misliš, da bi on naredil to zate?« In ima prav. Velikokrat sem jokala in moledovala naj me pustita pri miru, ko sta me silila v nekaj, kar mi ni bilo, pa sta šla preko mene. Tudi oče. Dokler se nisem dovolj odločno uprla in končno stala za tistim, kar sem rekla. In se takrat nismo nekaj časa pogovarjali, nato pa so šle stvari naprej kot da se ni nič zgodilo. Ampak sem končno spregledala, da me tudi oče zlorablja…

Oče misli na dom ne sprejme. V končni fazi je zanj občutno premlad (je v poznih 60ih) in povsem še sposoben skrbeti zase. Samo zdaj bo potreboval nekaj časa, da se spet sestavi skupaj po bolezni. Upam, da mu bo uspelo. Sva mu s sestro ponudili, da lahko pride tako k njej kot k nama… če ne drugega vsaj dokler ne okreva, a odklanja. Očitno mu kljub vsemu, na nek čuden način, paše ta situacija.

Resno razmišljam o strokovni pomoči, a niti ne vem na koga se naj obrnem. Pred dobrim desetletjem sem bila sicer pri enem psihiatru (takrat se mi sanjalo ni o MOMu, le zmedena sem bila do skrajnosti), a mi je po parih seansah rekel naj pride na pogovor mama. Ko sem ji omenila je rekla, da je vesela, da sem si končno poiskala pomoč in naj kar redno hodim, da se spravim k sebi… sama seveda ni želela sodelovati.

Tokrat bi želela priti v stik z nekom, ki je specialist na področju MOM. Imam sicer znanko, ki je delala magisterij iz te motnje. Ona mi je svetovala naj pod neko pretvezo spravim mamo do psihiatra. Meni je svetovala naj o tem govorim z ljudmi, ki so mi blizu, da mi bo lažje. Sama o tem nočem razlagati kar vsakemu, ki ima 5 minut časa. Nočem ljudi obremenjevat, po drugi strani pa… redko kdo sploh razume kaj to pomeni. Zato sem se tudi obrnila na ta forum. Hvala tudi za priporočilo za ostale strani.

Saj v času, odkar vem za MOM, sem prebrala že kar nekaj literature: Strupeni starši, MOM za telebane, sedaj berem Ne stopaj po prstih.

domachamachka: Žal mi trenutna finančna situacija ne dopušča, da bi jima lahko plačala pomoč. Sta pa sama odlično situirana in si lahko privoščita oskrbo. Imata gospo, ki jima pomaga čistit hišo, poleg vseh ostalih pomočnikov, ki jima urejajo okolico, itd. Bosta morala pa najbrž sčasoma še komu plačati, da jima bo hodil v trgovino, ipd. Več kot toliko medve s sestro psihično ne bova zmogli.

Draga The Crayz Ones: resnično imaš težko zgodbo in ko sem brala, sem tudi jaz hotela svetovati, da plačaš nekomu, da ju pedena, da tebi ne bi bilo treba, ker bi bilo to psihično prenaporno. Ampak ker imata očitno dovolj sredstev, se nikar ne muči več!! Priporočam distanco, ne le čustveno, ampak čim manj stikov. Po toliko letih pa menda veš, da od njiju ne moreš pričakovati drugega od tega, kar že poznaš.
Mati je nedorasla velesebičnica, ki se rada izživlja nad drugimi, oče pa tipična copata. Oprosti ostrim besedam, ampak kaj bi človek leporečil in se pretvarjal??

Pa še nekaj: momovci so si res osupljivo podobni! Tudi moja mama ni hotela hoditi v šolo na roditeljske itd. Potem pa se je še s tem javno hvalila okoli! Govorila je tudi, kako s sestro vse skuhava in pospraviva, ona pa da je gospa! Sicer je vse to govorila kao v štosu, ampak prvič je bilo res tako (dovolj žalostno), drugič pa – kako nor moraš biti, da kaj takega rečeš na glas?

TCO obstaja pomoč na domu za starejše osebe, ki jo koristi mnogo ljudi, ki si jo lahko privošči ( je pa cenejša kot nekdo, ki ga najameš sam) Poizvej na centru za socialno delo. Moja izkušnja z njimi zelo dobra. Dogovoriš se koliko ur na dan in česa ( lahko tudi gredo v trgovino, pospravijo, operejo, te umijejo) in ali bo tudi kosilo zraven..itd in potem to peljejo.

Jaz bi na tvojem mestu rekla, da ne zmoreš več, da rabiš čas zase, jima dala to možnost in potem nekako preživela vse napade nate ne da bi odreagirala in na koncu se bosta soočila. Dobro je, če imaš pri tem pomoč – nekje tukaj napisano za terapevtko Leonido Zalokar, da je odlična za pomoč svojcem mom ( pa tudi tiste z oseb motnjami dobro obvlada) – Se strinjam, je zelo dobra. ( [email protected]).

GittaAna

Še moja pikica mnenja….glede na tvoj zadnji odstavek v prvem postu (tisto, ko naj bi vam oče brez
pomoči umrl pred očmi) je zame dober pokazatelj, kako si čustveno “preparirana” …
Zakaj točno se pri dveh opravilno sposobnih, ne prestarih, dobro situiranih starših čutiš dolžno skrbeti
zanju?
A če s sestro ne bosta kupili hrane, potem bosta pa umrla od lakote ali kako? Pa res to verjameš?
Dobro veš, da si njune hvaležnosti in ljubezni ne moreš “kupiti” pa če “se razpočiš” od skrbi zanju, pa
če sama zboliš…menda ti je to jasno?
Torej?
Zakaj?
Če nista sposobna voditi gospodinjstva, naj si najameta pomoč. Lahko jima s sestro eventualno
pomagata pri izbiri, ampak to je to.
Aja, na izbiro imata še Dom za upokojence, kjer vse skrbi odpadejo.

Danes je pri vseh možnostih, ki so na voljo, nedopustno, da izsiljujejo tebe za pomoč..

Se opravičujem, ker tako dolgo nisem nič odgovorila, a sem šele danes videla, da so pod mojo temo novi komentarji. Hvala vsem zanje.

Moram povedati, da so se stvari nekoliko izboljšale… ne v smislu, da se je mama spremenila in spregledala, da je problem v njej (to je pri MOM tako misija nemogoče)… ampak meni je en velik “klik” naredilo v glavi in se ji / njima ne pustim več izsiljevat.

nevavivica, hvala za iskren odgovor. Se popolnoma strinjam s tvojo trditvijo, da je mama nedorasla velesebičnica, ki se rada izživlja nad drugimi, oče pa tipična copata. Očeta sem leta in leta zagovarjala, zdaj pa ugotavljam, da ji postaja vedno bolj podoben… ali pa ji je že ves čas bil pa sem šele sedaj spregledala (od njega sem “nekaj drobtinic” le dobila).
Sem se držala tvojega nasveta in držim distanco kolikor se da. Domov grem max 1x mesečno, tudi po telefonu se ne slišimo več tako pogosto. In čim ko vidim, da ima mama “svoje dneve” in kar išče, da bi se skregala… se kar poslovim.

GittaAna hvala za informacijo glede pomoči na domu za starejše osebe. Zaenkrat sta se drugače znašla in trenutno funkcionira. Ima mama še občasne izpade, ko mi želi to vržt pod nos, češ da morata druge plačevati za nekaj, kar bi lahko jaz zastonj naredila… a ko začne s tem, se takoj umaknem.
Prav tako hvala za kontakt od terapevtke Leonide Zalokar.

skela ja, zelo dolgo sem padala na finto, da če jima ne bom pomagala, ju bo pa kar pobralo. A sem k sreči spregledala, da se še kako znajdeta, ko gre za njuno rit in jima pravzaprav tako čisto nič ne manjka… čeprav na koncu mama še vedno tu in tam želi izsilit in mi zbudit slabo vest… a se ne dam. Odkar sem sama zbolela in se še vedno postavljam na noge, sem si končno postala bolj pomembna. Sploh ko vidim koliko pomoči sem dobila pa v kontra smeri, zdaj ko sem jaz njiju rabila. Ne, še vedno sta onadva prva, jaz sem še mlada, se bom že “zlizala” nekak. Ko sem imela trenutek šibkosti in mami pojamrala, da se ne počutim dobro, mi je rekla da kako si sploh drznem primerjati njuno bolezen s svojo, saj starejši veliko težje prenašajo vse skupaj. Zakaj sem bila sploh presenečena nad takšno “podporo”? Nima smisla. Naj se rihtata kakor vesta in znata, dovolj je bilo. Nimam niti malo slabe vesti več. Še takrat, ko me malce začne “zvijat”, češ da bi jima pa vseeno kaj še pomagala, se samo spomnem koliko sta onadva zame naredila kot starša… zakaj bi si mogla pol jaz uničit svoje življenje za njiju? Že tako je bilo dovolj (preveč!) škode storjene.

Aja, pa skela, oče je bil takrat resnično v smrtni nevarnosti. Ni bilo samo izsiljevanje. Če naju s fantom ne bi bilo (sestra je bila takrat odsotna), bi dejansko lahko umrl ali pa vsaj utrpel zelo hude posledice. Mami ni prijetno hodit po bolnicah (komu pa je?!?) in se enostavno ni želela soočat s tem.

Draga GittaAna, ti odgovarjam kar pod mojo temo, da ne bom preusmerjala pozornosti od ”[b]Otrok MOM staršev[/b]” problema.

Najprej hvala za skrb. Pri nas smo (trenutno?) “na ignore” že več kot 3 mesce. Takrat je še oče pokazal svoj pravi obraz in to me je dotolklo. Enostavno nisem mogla več. V detajle ne bi šla. Niti ni pomembno. Dejstvo je, da se zdaj “postavljam na svoje noge”. Končno sem zadihala in sem veliko bolj mirna. Tudi na drugih področjih sem morala narediti malo “čistke”. Sploh pri prijateljih, saj sem začela ugotavljati, da so eni prave kopije mojih staršev. Prav srhljivo je, ko vidiš koga privlačiš v svoje življenje in kako zelo si navajen vseh teh dram, ker ti je to tako “domače”. Tako lahkotno se nisem počutila že… uf, saj ne vem, če sploh kdaj!?

Sicer njima zdaj ni čisto nič jasno, kaj se dogaja z mano. Sestra mi je rekla, da je bil oče ogorčen nad tem kako neprizadeta in neobčutljiva sem. Ko sta zvedela še za vse ostalo, kar sem naredila v zadnjem času (spet, ne bi šla v detajle), sta očitno mnenja, da sem se “čisto izgubila” in ne vem več, kaj bi sama s sabo. Očetov nasvet je “naj se že zbudim enkrat”. No, saj sem se. Samo ne tako kot sta onadva želela.

Kolikor poznam mojo mamo, vem, da se tu naša zgodba še ni končala. Tudi sestra mi pravi, da dela kar plane, kaj bom še jaz vse naredila. Kar se tiče očeta, ne vem, kaj lahko pričakujem. Sedaj je gospod užaljen, ker sem se upala postavit zase in ju postavit malo na realna tla. Ker sem si upala narediti rez in ker skušam zaživeti svoje življenje. Mogoče še vedno upa, da je to le moja “faza”, da se mi je zmešalo in da bom še “prišla k pameti”. Ne vem.

Staršem trenutno pomaga sestra, a vprašanje, kako dolgo bo ona zdržala ob njima. A to se bo morala sama odločiti, kje bo potegnila mejo. Drugače pa imata še od prej neprestano ljudi okoli sebe in če kdaj kaj potrebujeta, prosita pač njih. Sicer mama ne pozabi vsakič moji sestri povedat, da se ljudje čudijo zakaj jima midve več ne pomagava, ampak ta izsiljevanja me ne ganejo več. Sploh, ker sem končno dojela in si priznala, da mi starša tako nikoli nista pomagala, ko sem ju resnično potrebovala.

Lahko bi sedaj napisala roman, ampak saj je vsem jasno, kako te stvari potekajo in da je vedno nek “cirkus” okoli teh ljudi. A že dejstvo, da vem kaj se dogaja in da sem končno zbrala toliko moči, da se uprem in se ne premaknem več za milimeter… je kar velika zmaga, ne?!

Oprosti za zamudo The crazy one , bila nekje kjer je bil internet tako slab, da sem sicer lahko brala ampak je bilo karkoli drugega podvig 🙂

Zelo zelo sem vesela zate, da si dala drame na “ignore” , obrnila tok in začela skrbeti zase, A ne, kako že samo s takšno odločitvijo postaneš nekaj ton lažji?

Tole pa poznamo vsi, ki smo živeli v disfuncionalnih družinah. Zdi se mi, da nas kasneje v življenju avtomatično najbolj privlačijo ( četudi nezavedno) tisti, ki nam s svojimi podobnimi vzorci, kot naši zmešani starši, omogočjio, da lahko nadaljujemo drame otroštva v upanju, da se bo tokrat konačalo drugače in bo tisti na drugi strani končno drugačen, končno uvidel, končno…..Po mojih izukšnjah ni nikoli nič drugače ( razen variacije na temo) dokler pri sebi ne podelamo stvari. Šele potem se bo naša notranjost drugače odločala in nehala mesti pamet z čudnimi željami.

Ja, precej običajen odziv, najprej totalen napad z vsem orožjem, ki je do sedaj delovalo, da bi nas pripravili, da še naprej igramo vlogo, ki jo imamo določeno v družini. Na to temo je nekaj dobrih knjig, takole na hitro sem izbrala en članek, o čem govorim, je pa še mnogo bolj obširnih in različnih razdelitev.
https://www.dnevnik.si/1042226174/zdravje/arhiv/1042226174

Stvar je v tem, da če mi izstopimo iz do sedaj določene vloge, potem jih mora celotna družina na novo določit in disfunkcionalne družine niso ravno znane po tem, da so se sposobne dobro prilagajat in so pripravljene za vsako ceno obdržati stare vzorce. Še posebej tisti, ki so do sedaj imeli vsaj v svojih glavah “pozitivne” vloge, pa četudi je to šlo za vlogo Profesionalnih Žrtev. Če tisti, ki je bil do sedaj dežurni krivec, strelovod ali tisti, ki je dolžan skrbeti za čustveni dobrobit vse družine izstopi iz tega v trenutku nastane cel hudir. Ljudje smo tudi dobri v tem, da pripisujemo svoje drame in težave, ki jih pri sebi ne želimo videti prvemu najbolj primernemu kandidatu, odličen prikaz je tvoj oče, za katrega se zdi, da se nejbolj boji, da se bo “zbudil” in ugotovil, da je globoko v sr…..u in da tudi za svoje otroke ni poskrbel tako kot bi moral in da je sokriv zlorab, pa četudi zgolj zato, ker jih ni preprečil in otrok ni zaradi svojega lastnega miru in lagodja zaščitil.

Mom ženske si pogosto izberejlo ali nasilneža ali pa “copato” s katerim je zelo lahko upravljati. V tem drugem primeru je otrokom pogosto težko dojeti, da je tudi oče zaradi prej opisanega sokriv, saj je otroke žrtvoval za svoj lasten mir. Ker pa so običajno vsaj takrat, kadar žene ni blizu do otrok prijazni ali pa “tovariši v nesreči” jih takšni otroci pogosto idelaizirajo. Po mojih izkušnjah večina takšnih očetov v primeru, da mora izbirati med ženo ali otroci ( če se mora npr postaviti na kakšno stran ali koga zaščititi..) v 99% izbere ženo in zaščiti njene drame ne otroke, četudi ponavadi z izgovorom, da bo tako vsaj mir.

Vloge v družini so se torej zamenjale in v takšnih družinah lahko tvoja vloga niha od Idelane hčerke ( če skrbiš zanju, ampak zgolj, če to delaš točno tako, kot si predstavljata in pri tem popolnoma zanikaš svoje potrebe ) do Hudičevke ( če imaš svojo pamet, življenje, potrebe…in se čedtu zgolj za centimer odmakneš od dodeljene vloga ali se ji upreš) Morda ji je sedaj v redu, ker jo verjetno povzdigujeta, kako je super , ti pa ne, ker sta jo povlekla v čustvena izsiljevanja in ne zna ven….vendar jo bosta slej ko prej tako zelo izpila, da se bo začela spraševati. Če ji boš ob strani super, vendar dokler ne bo dojela, da je tu velika težava in to precej drugačne, kot jo opisujeta starša ne bo nič zaleglo, tudi če ji boš ti poskašala dopovedati. Do tega mora priti sama.

To spoznanje, da starša v resnici nikoli nisi imel in da si v resnici odraščal kot sirota je eno najtežjih, do katerega prideš in hkrati najbolj osvobujočih in nujnih. Šele potem lahko na novo pogledaš svoje živlenje in vlogo v tej družini, kaj se je v resnici dogajalo in kaj je to v tebi pustilo. Brez tega se skorajda ne da naprej. Je pa enako boleče in težko in nekako moraš to odžalovati kot če bi ti v oba starša v resnici umrla.

Ko se rodiš ne moreš izbirati družine, lahko pa jo kasneje, četudi postane tvoja nova družina krog dobrih prijateljev. Na tak način lahko dosti lažje splezaš po vsem tem skupaj ven.

GittaAna

GittaAna, ne se niti opravičevati, ker nisi prej odgovorila. Na tvoje odgovore je vredno počakati, ker vedno tako lepo, odkrito, brez dlake na jeziku napišeš… Pravzaprav si tudi tokrat zadela bistvo in nimam na tvoj odgovor pravzaprav kaj dodati. Meni je samo hudo, ker smo vsi skupaj morali to sploh doživeti. Ampak se tolažim, da nas v življenju čaka “kaj večjega”. Saj veš, smo le borci. Mogoče se bo slišalo popolnoma nevmesno vse skupaj, ampak velikokrat ko mi je hudo se spomnem na Oprah Winfrey. Kaj vse je ta ženska dala skozi in vseeno uspela. OK, ne mislim, da moramo sedaj vsi postati slavni, bogati, uspešni… ampak upam da veš kaj mislim.

Seveda TCO! Oprah je dosti dobrega naredila in bila carica, da je preživela kar je.

Že če preživiš takšno otrošvo si lahko globoko iz srca in riti čestitaš, ne glede na posledice. In če smo preživeli tisto, bomo še nekaj dram, da vse skupaj spravimo na pravo mesto ( pri sebi mislim). Sama sem iz te moje poti ogromno dobila in na koncu sem pogosto nekako bogatejša, kot tisti, ki so živeli v povsem povprečnih “dolgočasnih” družinah.

V življenju se mi zdi tako, da ko se sprijazniš s tem kar je in ne hrepeniš po nečem, česar nimaš ( vsaj v tistem trnutku) in ko usmeriš v tisto, kar je in kar imaš in poskušaš iz tega potegnit maksimum ni šans, se ti naenkrat začnejo odpirati takšne možnosti, o katerih bi lahko prej zgolj sanjal.

GittaAna

Točno to!!!