Ali imam prav ali si domišljam?
Pozdravljeni,
niti ne vem kje naj začnem, nimam navade o intimnih stvareh pisati na forumih, ampak, ker me stvar že zelo žalosti, vam pišem.
S partnerjem sva skupaj 10 let, imava otroka.
Problem, ki ga vidim pri partnerju je ta, da ne zna izražati čustev. Saj mi pove, da me ima rad, otroku tudi, ipd. Ne zna pa se izražati, če ga kaj muči, žalosti, jezi….
Zdaj bom govorila izključno o negativnih čustvih med dvema partnerjema, ko komu kaj ni všeč ipd. Njemu se zdi izkazovanje slabih čustveh ponavadi trapasto, otročje, teženje…. Kadarkoli mu jaz rečem, da me npr. to ali to moti, ali da sem zaradi tega ali tega žalostna, mi on reče, da se vedem otročje, če jokam, ali pa da spet težim z enim in istim.
Potem se vprašam, ali imam res take nesmiselne. Pa spet berem, kjer piše, da kakršnakoli že so čustva, jih je treba partnerju povedat in da se jih ne sme obsojat.
Enako je pri otroku, če je žalosten, joka….mu velikokrat reče, da zakaj pa zdaj joka, pa da je to brezveze in da ni bilo nič hudega. Jaz se vedno jezim na njega in pravim, da je to kot prvo otrok in naj se spusti na otroško raven, kot drugo, pa tudi če je nesmiselno, naj joka, če tako čuti, je pač žalosten.
En primer: včeraj sem jokala v sobi. Potem se zjokam, grem ven iz sobe kot da nič ni (seveda se mi vidi po očeh) in me on vpraša zakaj sem jokala in rečem, da ne želim govoriti o tem, ker mi itak potem reče, ko mu povem razlog, da spet težim, in da si kar nekaj domišljam, da si vedno ustvarim nekaj v svoji glavi in to sploh ne drži, itd. On se obrne in reče, prav, potem pa nič in gre. Meni je pa še bolj hudo, ker si želim razumevanje od njega, pa ga ne dobim.
Se mi zdi kot da se mu ne da ukvarjati s čustvi, da bi najraje videl da bi bilo vse ok in vse kar ni ok, mu je odveč.
Včasih pa mu povem, nekaj kar me žalosti ali jezi v najinem odnosu in on se strinja z mano, me objame, ampak naslednji dan je vse isto, vse po starem, kot da se ne bi pogovarjala. Potem jaz to naslednjič spet omenim, ker me “žre” in izpade kot da težim z enim in istim.
Ali pa je kdaj, da se pogovarjava npr. med službenim časom, in ker seveda ni časa, reče on, daj se bova doma zmenila. Ampak doma potem sploh več ne omeni tisti “problem”, kot da se ne bi nič menila. To me žalosti!
V partnerskem odnosu mora biti sodelovanje celo življenje, če želiš da je odnos uspešen, pa se mi včasih zdi, kot da je samo iz moje strani pobuda in izražanje. Če vprašam njega kaj ga pri meni moti, reče nič. No pravi, mogoče edino to, da mi včasih preveč težiš?! Drugače mi velikokrat reče, da kako je vesel, da me ima, in kako sem krasna oseba….ampak to za nek kvaliteten odnos ni dovolj, se vam ne zdi?
Prosim vas za nasvet!
hvala in lp,
tulipan1
Tulipan1
Kdaj je nek odnos »kvaliteten« odločata partnerja sama. Ko sta oba zadovoljna, je pač kvaliteten, ne glede na to, kaj bi si mislil zunanji opazovalec. Ko eden preneha biti zadovoljen, odnos ni dovolj kvaliteten. Drug partner, če si seveda odgovorno želi dobrega odnosa, bo v takem primeru vsaj prisluhnil in vzel resno tako nezadovoljstvo. To ne pomeni, da je »dolžan« spremeniti sebe, svoje ravnanje tako, kot si želi partner. Običajno je veliko, če že ne dovolj, samo da prisluhne in vzame zelo resno vse povedano. Predvidevam, da v vajinem odnosu tega manjka. Partner ne vzame resno vaših čustev, težav,…, vam ne uspe prisluhniti, vas začutiti. Vi pa ne vzamete resne njega, ko vam pravi, da se njemu to zdi »otročje, brezveze«. Če pogledate nevpleteno v vse skupaj, potem res ni kaj bistvene razlike. On ne sprejema/razume vas, vi ne sprejemate/razumete njega. V čem ste vi nesprejeti je iz vašega vprašanja več ali manj jasno. V čem pa ni sprejet/razumljen/začuten vaš partner? Več kot očitno je, da je odraščal v družini, kjer so bile solze, žalost, težave nezaželene, označene za »otročje, brezvezne«. Namesto, da bi se o tem pogovarjali, to izražali, so se naučili pretvarjati in to zanikati, tlačiti. Če se je kot otrok s svojimi težavami in stiskami obrnil na starše, so ga ti odpravili z »otročjostjo in brezveznostjo«. Zato se njemu zdi ravno tako čudno, da gre to vam tako do živega, kot se vam zdi čudno, da se njemu to zdi »brezveze«. V tem smislu sta oba nesprejeta in zato nadaljevanje v smislu, kdo ima prav in kdo se ima za spremeniti, ne bo pripeljalo nikamor. Vaš partner je, kakršen je, vi ste, kakršni ste. Oba sta v redu, sta se pa naučila določenih stvari, kot sta se jih. Ker so vaju starši marsikaj naučili narobe ali pa sploh ne, imata seveda težave. Na tej točki pa je na vama, da se odločita ali želita te težave odpraviti. Konkretno npr. s tem, da vas partner vzame resno in se nauči sprejmati vaša čustva, vi pa vzamete resno njega in svoj način pristopanja do njega spremenite v smeri, da ne bo zanj »teženje«. Vedno odnos ustvarjata oba in oba se morata spremeniti, če želita, da se spremeni odnos med njima. Vajin ključni problem torej ni, da sta, kakršna pač sta, ampak ali sta se pripravljena spreminjati. Če to prenesem na vašega partnerja, mu je težko zameriti, da ne zna sprejemati in izražati čustev. Lahko mu pa »zamerite«, če se tega ne želi naučiti. Drugače povedano imate to na nek način »pravico« od njega pričakovati, saj s tem izraža pripravljenost in odločenost za stalno rast vajinega odnosa. Pričakovati pa seveda ne pomeni zahtevati. Vi lahko svoja pričakovanja izrazite, lahko ga prosite, mu jasno poveste,… – a odločitev je na koncu le njegova. Enako pa seveda velja tudi za vas.
Lepo vas pozdravljam
Pozdravljeni!
Najbolj enostaven odgovor bi bil, da na tak način, da partnerji tega ne bodo dojemali kot teženje. Vendar so partnerji, ki tako zelo ne prenesejo (ne zdržijo, niso v stiku,…) določenih čustev, da bo zanje vsak način teženje. Kot je že bilo dostikrat napisano, na to pač ne moremo vplivati. Kaj torej lahko storimo? Najprej razumemo, da za partnerja to res je teženje in da to poskušamo upoštevati. Ključno pa je, da smo vseeno v tem svojem sporočanju želja, pripomb, pričakovanj,… v stiku s tem, kar takrat v resnici čutimo. Bolj enostavno povedano, če nas je npr. sram, potem to pokažimo. Če smo žalostni, pokažimo to žalost, ipd. Ostanimo to, kar smo, ne glede na to, kaj počne ali ne počne partner. To je začetek, to je tista osnovna možnost, ki jo lahko sami naredimo, da bi prišlo do resnične spremembe v odnosu. Ali se bo partner na to ustrezno odzval, pa je seveda povsem njegova odločitev. Če se ne, običajno ni razlog, da si tega ne želi, ampak enostavno ne zna ali ne zmore. Če dostopomo do njega s tem zavedanjem, potem bomo manj jezni, nestrpni,… Partner ima namreč svoje razloge (ovire) za to, da tega ne zna. Za to ni odgovoren. Je pa odgovoren, če nič ne naredi, da bi se tega naučil, da bi ovire odpravil. Seveda pa tega ni dolžan, zato tega nimamo “pravice” zahtevati od njega. Imamo pa seveda “pravico”, da se odločimo, koliko časa smo pripravljeni čakati, da se bo pripravljen skupaj z nami učiti.
Na kratko samo še o dveh tipičnih primerih, ko do partnerjev dostopamo “nepristno”. Moški, naučeni, da je strah znak šibkosti, le tega dostikrat prikrivajo z jezo in nasiljem. Ženske, naučene, da se ne smejo jeziti in morajo vse prenašati, svojo jezo dostikrat izražajo s solzami (žalostjo?!). Ko v sebi čutimo eno, kažemo oziroma do partnerja pa pristopamo drugače, je možnost za stik in spremembo v odnosu že vnaprej izgubljena. Do te možnosti pride šele takrat, ko eden od partnerjev v svojem razvoju pride tako daleč, da si upa pokazati, kar v resnici čuti ter povedati, kar v resnici misli, ne glede na obnašanje in odziv drugega.
Lep pozdrav
Kot primer napačnega pogovora:
En primer: včeraj sem jokala v sobi. Potem se zjokam, grem ven iz sobe kot da nič ni (seveda se mi vidi po očeh) in me on vpraša zakaj sem jokala in rečem, da ne želim govoriti o tem, ker mi itak potem reče, ko mu povem razlog, da spet težim, in da si kar nekaj domišljam, da si vedno ustvarim nekaj v svoji glavi in to sploh ne drži, itd. On se obrne in reče, prav, potem pa nič in gre. Meni je pa še bolj hudo, ker si želim razumevanje od njega, pa ga ne dobim.
Torej on opazi, da si jokala.
Vpraša te: Zakaj si jokala?
Ti odgovoriš: ne želim govoriti o tem, ker mi itak potem reče, ko mu povem razlog, da spet težim…itd itd
Dejstvo je da si ga že v kali zabila in obtožila nečesa še preden ti je kaj odgovoril. Še hujše je če se nekdo na vprašanje odzove s vprašanjem. To je zelo napačno komuniciranje. Poskusi se odzvati tako da izraziš svoja čustva. Brez obsojanja, kaj mora, kaj bi moral,… Povej kaj čutiš ti.
LP
Mikec se popolnoma strinjam s tabo, ampak kot sem rekla, do tega je prišlo zato, ker je dogodek vedno enako potekal, da če sem že povedala, je sledilo obsojanje iz njegove strani in potem se človek zapre in ne želi govoriti. Kar seveda ni opravičljivo, da se oba isto obnašava. Zato sem naredila prvi korak in začela delovati drugače….
….V tem času od kar sem pisala na forum, se je najina komunikacija zelo izboljšala. Kot praviš ti Mikec, mojemu možu sem rekla, da svojih čustev ne bom skrivala in bom povedala kaj čutim, ne glede na njegovo reakcijo in to tudi sedaj počnem.
Domov sem prinesla tudi par knjig na temo partnerstva in odnosov, prebrala sama, dala tudi možu brati.
Zelo mi je pomagal tudi odgovor Izidorja Gašperlina, da sem začela moža gledati tudi iz druge perspektive, se pravi, da ga ne obsojam za njegovo ravnanje, ampak ga poskušam razumeti, se poskušam vživeti v njegovo kožo.
Mož se je pozitivno odzval ko sva se temeljito pogovorila (no sicer sva se morala temeljito pogovoriti kar parkrat, da je začel tudi on sodelovati), kar me zelo veseli in sem prepričana, da sva na dobri poti, da rešiva to kar je v odnosu moteče. In dejansko so rezultati že vidni vsak dan.
Lep dan vam želim! 🙂
O zgornjem primeru ima že Mikec zelo prav, zato sem ta del izpustil iz svojega komentarja.
Ostaja pa še nekaj:
“Pogovarjati se” in nekaj “dogovoriti se” niti približno ni eno in isto. Pogovarjamo se namreč lahko ure in ure brez da se karkoli dogovorimo.
To bi bilo dobro upoštevati pri tvojem pogledu na zadevo. Namreč dostikrat imate ženske le potrebo po pogovarjanju in izlitju svojih občutkov – brez potrebe po neki rešitvi.
In to potem moški (brez nekih hudih namenov) zamešamo s tistim, kadar se želite tudi kaj dogovoriti oz. spremeniti v odnosu za naprej.
Torej – najprej povej tako, da bo razumel.
Potem mora razumeti, da je zadeva resna in kam vodi, če ne bo ukrepal.
Potem pa vztrajaj.
Pozdravljeni!
Včasih, če ne celo večinoma, je dovolj samo “pogovarjati se” in se seveda tudi slišati. “Dogovoriti se” je običajno pomembno samo pri zelo vsakdanjih stvareh. Ko gre za naša čustva in razmišljanja, se ni kaj dogovarjati. Jaz čutim, kot pač čutim, ti čutiš, kar čutiš. Tukaj bi “dogovor” pomenil, da nekdo od naju (ali celo oba?!) čuti napačno. Nikoli ne moremo čutiti napačno in tukaj se ni kaj dogovarjati.
Lep pozdrav
ne razumem zakaj se je enim tako težko pogovarjati, sploh pa poslušati. Zakaj prihaja do tega, jih je česa strah ali se bojijo, do neke mere toleriram, potem pa meni tudi poči, če boš ti tiho bom pa tudi sama, pa je tako težko v oči pogledat in se pogovarjat? Iz česa izvira ta odmaknjenost v tišino?
Cutty
Težko jim je zaradi tega, ker tega ne znajo,saj jih ni noben naučil. Oziroma so jih (starši) naučili točno tako, kot delajo. Globji, bolj pomemben razlog pa je, da se jim (nam) ob pogovorih prebujajo občutki in čustva, ki jih ne prenesemo in ne zdržimo. Temu sledi umik oziroma tisto, kar smo pač naučeni, da se te “neprijetnosti” rešimo. Če se umakneš iz pogovora, se umakneš tudi od teh neprijetnih čustev. Žal pa s tem umakneš tudi iz odnosa. Osamljenost in praznina v odnosu nas običajno toliko “zvijeta”, da zaradi tega poskušamo to spremeniti. Če smo vztrajni, počasi zmoremo več in nadomeščamo stare vzorce. Se da, ne gre pa hitro.
lep pozdrav
vidva imata problem v komunikaciji. Očitno ima on težavo, ker se na zna soočiti s težavami (in se raje obrne stran oz. se dela, da jih ni), ti pa ne znaš izrazit svoje občutja na tak način, da bi partner dojel in razumel, kako ti je ob njih hudo in zakaj ti je hudo.
kako naprej? če ne znata sama, bo potrebno po pomoč nekoga, ki vama bo znal odpreti ta svet medsebojne in partnerske komunikacije. in to je to.