Pozdravljene!
Sem 23-letno dekle in tudi sama bi rada delila zgodbo z vami…Pred enim tednom sem v mariborski porodnišnici rodila mrtvo punčko imela sem še tri dni do roka poroda vsi smo se že veselili našega sončka doma,ampak žal ni nikoli prišel…tri dni pred rokom rojstva sem imela ctg pri svojem ginekologu,ki je ugotovil,da srček ne bije več…poslana sem bila v mariborsko porodnišnico kjer so me takoj dali na vse preiskave,ampak žal njenega utripa ni bilo več…sama vsemu temu nisem mogla verjet…na to sploh nisem pomislila…naslednji dan sem ob pol petih rodila punčko…rojevala sem 9ur in pol…imela je 3x ovito popkovino okrog vratu in enkrat okrog trebuha…zdravnica mi je rekla da je 99% da se je zadušila ko se je začela spuščati in jo je popkovina zadabila…zato drage mamice vem kaj preživljate…sama poskušam čim bolj pozitivno razmišljati….se o tem tudi veliko pogovarjam predvsem s partnerjem….tolažbo mam tudi v tem da upam da se bova s fantom kmalu veselila nove nosečnosti….upam da bom lahko po vsem tem normalno zanosila,kajti s to zanositvijo nisva imela težav…če pa ima katera mamica izkušnje pa bi bila zelo vesela če bi mi jih zaupala….ali ste imele potem kakšne težave z zanositvijo ? in pa če je bilo potem vse vredu?

Lep pozdravček vsem…

Pozdravljene!
Sem 23-letno dekle in tudi sama bi rada delila zgodbo z vami…Pred enim tednom sem v mariborski porodnišnici rodila mrtvo punčko imela sem še tri dni do roka poroda vsi smo se že veselili našega sončka doma,ampak žal ni nikoli prišel…tri dni pred rokom rojstva sem imela ctg pri svojem ginekologu,ki je ugotovil,da srček ne bije več…poslana sem bila v mariborsko porodnišnico kjer so me takoj dali na vse preiskave,ampak žal njenega utripa ni bilo več…sama vsemu temu nisem mogla verjet…na to sploh nisem pomislila…naslednji dan sem ob pol petih rodila punčko…rojevala sem 9ur in pol…imela je 3x ovito popkovino okrog vratu in enkrat okrog trebuha…zdravnica mi je rekla da je 99% da se je zadušila ko se je začela spuščati in jo je popkovina zadabila…zato drage mamice vem kaj preživljate…sama poskušam čim bolj pozitivno razmišljati….se o tem tudi veliko pogovarjam predvsem s partnerjem….tolažbo mam tudi v tem da upam da se bova s fantom kmalu veselila nove nosečnosti….upam da bom lahko po vsem tem normalno zanosila,kajti s to zanositvijo nisva imela težav…če pa ima katera mamica izkušnje pa bi bila zelo vesela če bi mi jih zaupala….ali ste imele potem kakšne težave z zanositvijo ? in pa če je bilo potem vse vredu?

Lep pozdravček vsem…

Klara-Bella, najprej moje iskreno sožalje … Take stvari se res ne bi smele več dogajati! Tudi jaz sem mamica angelčka, rodila sem ga lani v 23. tednu, mrtvega. Moj sinko bo konec meseca nekje na nebu pihal prvo svečko. Zdaj sem ponovno noseča. Teče 14. teden. Vzami si čas zase, ne prehitevaj z nosečnostjo. Vsaj jaz tako menim, in ostale, ki so doživele isto, so mi to potrdile. Sama sem si tudi želela biti takoj noseča, ko sem prišla domov iz porodnišnice, toda potem je zadeva začela prihajati ven iz mojega srca iz moje duše. Nekaj časa si tudi nisem želela več otrok, ker sem imela v glavi misel, da ga itak ne bomo sposobna donositi in roditi oz. moje telo. Zdaj sem vesela, da sem nosečka. Ljubim to bitjece pod mojim srcem. In imam v glavi zasidrano misel, da to ne bo nadomestek za mojega sina, kot sem si želela še lani, temveč njegov bratec oz. sestrica. Žaluj, dovoli si žalovati. Če potrebuješ pogovor, se poveži na Facebook-u na stran “Mamice, ki smo izgubile svojega otroka”. Jaz brez njih enostavno ne bi preživela in še danes diham z njimi, čeprav bo že eno leto … Pa srečno! In poljub tvoji pikici v nebo <3

Klara-Bella.. zelo podobno izkušnjo imam…jaz sem rodila marca meseca, 3 dni čez rok. Prav tako je bil naš fantiček ovit okoli vratu, roke, trebuha in noge… neverjetno in izredno žalostno, ampak tega ne moreš preprečit. Najin sin se je zadušil pri porodu samem, nekaj minut preden je prišel ven. Tudi jaz upam, da bom kmalu zbrala dovolj moči in poskusila spet zanositi. Če si rodila normalno, ne vem zakaj bi bile kakšne posledice za naprej.. edino psiho je treba najprej poštimat. Definitivno pa bova obe v strahu do zadnjega pri naslednjih morebitnih nosečnostih…tako da, ko se odločiš, ti želim veliko poguma,moči in sreče! Drži se…!!

Klara-Bella, prejmi tudi moje sožalje. Te popolnoma razumem, kajti točno danes mineva leto dni odkar sem 2 tedna pred rokom rodila mrtvo punčko. Razlog neznan. Nisem več čutila gibov in sem šla do zdravnika. Srčeka ni bilo več. Še danes neizmerno boli.Vse kar je bilo pri tem dobrega je to, da sem rodila hitro, v 2h. Rekla sem, naj mi dajo nekaj, samo da bo čim prej konec.
Z možem delava na naraščaju od decembra. Pa nič. Razočaranje znova in znova, jok in obup. Vem, da je to še slabše, a kaj naj, če si pa želim.
Za prvo nosečnost sva se trudila več let in potem s pomočjo IVF zanosila. Po 10mes. od poroda sem zanosila naravno, ki pa se je žalostno končala.

Pošiljam ti en velik objem!

Spomnim se več primerov, ko partnerja nikakor nista mogla do spočetja, in ko sta opustila “moram, hočem, želim ” na vsak način, ne glede na…sta se osvobodila notranjih duhovnih ovir in prišlo je do spočetja na začudenje mersikoga.
Gospa, z vsem spoštovanjem vas vabim, da pripravite ustrezen ” ambient”. Kaj če vam je res namenjen še eden otrok, v kakšno bolečino bo stopil, bo okusil zaželjenost?
Seveda vas boli in vas poskušam razumeti v tej bolečini. Navijam za vas, da se vam uresniči želja za prisotnost otroka, ne zaradi izgube prvega, ampak ker je otrok kot enkraten, svojstven, dragocenost.
Lepo prosim stopite v proces, ko boste lahko odpustili tistim ali tistemu, zaradi katerega mislite, da se je tako končalo. Poskusite gledati naprej.
Notranji mir, osvobojenost vam želim.
D.P.

Spet ena duhovno pametna.

Jaz sem rodila tudi punčko 2 tedna pred rokom, ki je umrla že v mojem trebuščku. Kljub veliki bolečini sem si cel čas dopovedovala tako je moralo bit. Čez 1m in pol sem zanosila. Bila sem prepričana da bom splavila pa nisem. Danes imam zdravega in živahnega 13m sinčka, ki me neizmerno osrečuje. Moja Ana pa je angelček ki nas čuva. Jaz ti priporočam, da se čim več pogovarjaš o temu, iztisni iz sebe, ne tlači nič ker je še huje. S partnerjem se pogovarjajta, ljubita se, sprostita se in vedi, da se vama je to zgodilo z enim namenom. Iz te zadeve morata povleči samo nauk, boli vem, ampak bolečina počasi izgine oz. ni tako obremenjujoča, naučiš se živeti s tem. Boš videla, da bo vse ok. Jaz navijam zate in upam,. da boš kmalu napisala, da si v ponovnem pričakovanju. Tvoj angelček pa bo ostal za zmeraj tvoj angelček, in ti ga ne boš pozabila nikoli pa tudi če boš imela še pet otrok. Poljubček

Klara-Bella moje sožalje ob izgubi tvoje punčke.
Moj sinček je umrl en dan po porodu, zato vem kako hudo ti je. Svetujem ti, da o tem čimveč govoriš, da se spominjaš punčke (a si ji dala ime?), spominjaj se nosečnosti in lepih trenutkov, ko je bila v tvojem trebuščku. Če boš potrebovala prosi tvojo G, da ti napiše napotnico za psihiatra, meni je pogovor z njim zelo pomagal.
Tudi jaz sem si po porodu želela čimprej spet zanositi, zelo me skrbelo ali bom lahko poovno zanosila. Midva sva počakala 3 mesece, zanosila pa sem 6 mesecev po porodu in sem sedaj v 9.tednu. Moram pa ti povedati, da me zelo skrbi ali bo spet kaj narobe, vendar sama sebi dopovedujem, da se kaj takega ne more zgoditi dvakrat.
Najprej žaluj in pusti telesu, da si opomore, ko boš pripravljena pa spet poskusita, boš videla da ti bo uspelo in da bo takrat vse ok.

Objemček.

Lepo se bi zahvalila vsem ki ste mi odgovorile…ste me kar potolažile!!!Hvala res!
Čestitala bi tudi Vufiki in Ka-Ta sem zelo vesela za vaju ,želim vama vso srečo pa sporočita kaj kako vama gre….:) Midva še bova morala žal nekaj časa počakati preden bova začela delati na otročku!En mesec po porodu sem dobila žolčne kamne in sedaj še moram počakati na operacijo…:(

Pozdravljene,

popolnoma te razumem Klara -Bella, saj bo jutri 14 dni odkar sem rodila mrtvorojeno punčko in sicer v 30. tednu. Zanimivo celotno nosečnost nisem imela nobenih težav in vsi pregledi ploda vse ok. Dokler nisem prišla na redni pregled k svojemu ginekologu in ni zaznal več utripa in velikost moje kokice je ustrezala 25 t. kar naj bi bil zastoj rasti sicer pa je bila smrt v tistih dneh pred pregledom. in na obdukcijo še čakamo ampak je hudo……
Tudi zame je prvi otrok pri 27-ih vendar očitno res nam ni bilo usojeno, vendar moramo biti močne in iti naprej in upati na boljši jutri čeprav z grenkim priokusom….