Da ne bomo ves čas na iste teme pisali , odpiram novo temo.

Torej, kaj pri vas je bil ( ali so bili) aha momenti, torej tisti, ko ste dojeli, da je nekaj pa res narobe ali odkrili, da gre za mejno, narcistično ali karkoli že pač :.)

Pri meni jih je bilo mnogo, čeprav eden najbolj odrešujoč je bil, ko je bila moja mater ( momster) nekoč kao zelo zelo bolna. Trajalo je mesece in jaz sem seveda letala k njej in nazaj, ker je kazalo, da ne bo več mogla skrbeti zase ( res je zgledalo hudo, nekje med totalno oslabelostjo , demenco, tresavico…) in sem že razmišljala, da bi prevzela skrbništvo nad njo ( njen predlog).

In potem sem srečala zdravnika ( naj mu vse dobre sile tega sveta poplačajo :-)), ki mi je rekel, da sicer podpiše skrbništvo in vse to, ampak naj morda razmislim, če tu ne gre za borderline ( in to je bilo kar nekaj let nazaj) in da se njemu bolj zdi, da gre za poizkus ultimativne manipulacije. Da naj razmislim, kaj to pomeni, da če bo hotela, da pridem k njej ( uro plus vožnje) me bo lahko za vsako malenkost, kadar koli se ji bo zahotelo ( nimam denarja, rabim to in to…) poklicala in jaz bom morala letet, ne glede na kakroli, ker bom odgovorna……in sem razmišljala, da morda ima vsaj malo prav, ampak verjetno res pretirava, ker ona je pa res uboga in nekaj bo treba storiti in sem šla do nje, ki me je čakala zunaj pred bolnico.Ker me še ni pričakovala in me ni opazila sem totalno šokirana ugotovila, da je poskočna kot galezla ( še pol ure prej je bila na robu smrti…)in da se z nekimi ljudmi okoli nje prav dobro zabava in da je popolnoma, ampak res popolnoma v odličnem stanju.

Ko me je opazila s kotičkom očesa, se je dobesedno sesula vase, v ( ponovno) hudo trpečo, nezmožno, slabotno..itd starko ( tarkat še ni bila ) . Predstava za Oskarja!!!! Nicolson in de Niro bi se lahko pri njej še marsikaj naučila…….. In sva sedle in sem ji povedala, da ne bom prevzela skrbništvo nad njo, ker z njo sploh ni res hudo. Je norela, vila roke, jokala, celo vpila od samega gorja ( in gledala, će jo drugi opazujejejo, da bi me, če ne drugače, zaradi drugih prisilila, da se premislim, ker mi bo nerodno, res so čustveni otroc) in ker ni nič pomagalo, ker sem bila mrtvo hladna in ji povedala zgolj to, da je konec, da ji ni treba več igrat in da ni šans, da prevzamem skrbništvo in da bo posrbela sama zase – je videla, da gre zares. V delčku sekunde je bila povsem prisebna in mi z ledenim glasom rekla, da bom skrbela zanjo in pika, ker se je pozanimala, da sem jaz kot otrok dolžna skrbeti zanjo, če ne me bo pa dala na sodišče. Sem rekla, ni šans in da bi do sedaj že lahko odkrila, da sem n-krat bolj inteligentna in da se n-krat bolj znajdem v svetu in da konec koncev takega zakona ni.

Potem je poskušala še nekaj trikov, jaz pa sem bila ledeno hladna ( kako zelo to sovražim, ker se mi pa res ne da takšna bit, ampak pri njej samo to zaleže) se je naenkrat začela pogovarjat, kot da se ni nič zgodilo in v naslendjih dneh čudežno ozdravela ( vseen je treba obraz obdržat) in to po mesecih hude in težke in sploh bolezni, zaradi katere je bila že nekaj časa v bolnci. IN je bilo nekaj let mir. IN je seveda povsem ok skrbela zase ( konec koncev je to nekaj, kar ji je vedno šlo dobro..)

Res te znajo šokirati. Ampak tarkat mi je bilo do končno jasno, da se moram zaščititi, da je pripravljena storiti vse, ampak res vse, da bi me dobila v podrejen ( po možnosti suženjski) položaj,da bi plesala točno tako kot njej paše ( ko sem gledala film Misery so mi šli kar mravljinci po koži, sej ne da je tako hudo, ampak princip je pa povsem isti) in da nikoli, ampak res nikoli ne smem pokazati kakršne koli šibke točke in da ji ne smem nikoli, amapak res nikoli, nič verjeti, ne da bi preverila do zadnjega detjala. ( Čeprav ji je še ratalo kdaj, morem rečt, kreativnosti ji ne zmanjka pri poskusijh doseganja svojega in po možnosti na mojo škodo..)

Evo, tale je bil eden od momentov, če napišete še vi kakšenga, bom pa še jaz 🙂

GitaAna

Če zdaj pogledam nazaj… sem kmalu po začetku zveze na podlagi dogajanj začela čutiti, da je nekaj narobe. Napisala sem čutiti, ker sem res samo čutila pa še to nekje globoko, globoko v sebi. Vendar sem te občutke zanemarila in sama sebe prepričala, da si jaz razlagam napačno oziroma nisem želela verjeti, da so moji občutki pravilni – nisem si priznala na glas. Če sem svoje občutke zavila v celofan (ker se nisem upala povedati direktno, da se ne bo razburil) in jih poskušala razložiti partnerju, me je le-ta tako in tako prepričal o nasprotnem – o tistem, kar sem v bistvu želela slišati. Seveda z besedami, na dejanja pa sem čakala in vztrajala, češ “saj bo”. Pa veliko dejanj na izrečene besede nisem dočakala. Dočakala pa sem precej prikritega čustvenega nasilja, enkrat skoraj tudi fizično zato sem zvezo prekinila.
Prvi AHA moment se je pojavil, ko sem zasledila tale forum in brala prispevke na njem. Pri tem sem precej opisov besed, dejanj in dogajanj v zvezah s takšnimi partnerji povezala z besedami, dejanji in dogajanjem v svoji zvezi.
Ker pa sem bila še vedno zaljubljena v partnerja (pa očitno tudi malo motena in s precej nizko stopnjo samospoštovanja), sem popustila njegovim prošnjam, da začneva znova, ko bo vse drugače. To mi je pač zatrjeval, jaz pa sem seveda to želela slišat in sem upala in naivno verjela. Joj, če danes pomislim na to, se začnem smejat sama sebi.
In kaj je bilo drugače? Z njegove strani nič, z moje pa to, da sem imela vsaj malo znanja o MOM/NOM, o katerem se mi prej tudi sanjalo ni. Mislila sem si, da bom oborožena s tem znanjem lahko shajala (še ena moja napaka).
Potem so se šele začeli vrstiti AHA momenti v posameznih situacijah, ki niso bile redke, predvsem pa so bile velikokrat zavite v meglo in za nekoga, ki nima pojma o MON/NOM skoraj neprepoznavne.
Kot sem že napisala od enem izmed svojih postov pa veza v drugo ni trajala dolgo in sem se iz nje uspela izvleči, kljub njegovim mnogoštevilnim prošnjam, obljubam, klicem, joku, nato grožnjam….pa spet prošnjam….obljubam….itd…..Kot rečemo: ” Ne konca ne kraja”.

So pa vsi AHA momenti privedli do resničnega priznanja sami sebi, da je nekaj zelo, zelo narobe.
Če bi bi pisala konkretne primere takratnih AHA momentov bi napisala cel roman, je pa res, da jih je precej že zbledelo. V spominu so ostali le še tisti najbolj bizarni.

Ja res je, skoraj nikoli ni zgojl en AHA moment, temveč mnogo majnih, ki vodijo, do končne spremembe. Tudi ne poznam skoraj nobenega, da bi takoj potem, ko je dojel, da je nekaj narobe v trenutku rešil situacjo. Moj momster me še vedno kdaj vrže na finto, ćeprav se mi zdi, da sem že strokovnjak za osebnostne in jih (sedaj) zavoham že na daleč in najkasneje po krajšem druženju…

Tudi sama bi brez znanja, ki sem ga dobila preko knjig težko, še nabolj pa mi je pomagala internetna skukpina za odrasle otroke mejnih in narcističnih staršev ( ena boljših na internetu), kjer sem lahko kos za kosom, sitaucijo za situacijo lažje videla stvari takšne kot so in dobila kup dobrih nasvetov kako ravnati in kje najti informacije. Sej potem, ko enkrat dojameš se res zdiš sam sebi čisto zmešan, kako da nisi videl že prej, vendar so pri osebnostnih motnjah stvari precej zapletene, še najbolj zato ( polega neznanja in nevednosti) ker gre pri tem za čisto običajno človeško vedenje, nič drugačno od vedenja preostalega sveta, le da je na en tak čuden , subtilen način izkrivljen, da rabiš kar dolgo časa, da dojameš, da je nekaj pa zares narobe.

GittaAna

Zanimivo temo je načela moderatorka. Morda bo tudi komu pomagala (če seveda bere tale forum), da bi še preden se zapleteš v te MOM/NOM mreže, ugotovil, da je vse skupaj že v naprej obsojeno na propad. In tudi to je res, da se na začetku zelo težko prepozna motene osebe, ker so izjemni igralci. Čeprav sem od samega začetka čutila, da nekaj “ne štima”.

Meni so se sicer dogajali AHA momenti, ampak sem si mislila, da je pač “malo drugačen, samosvoj, bolj temperamenten”. Res je že takrat postajal zelo posesiven, ampak meni se je “zdelo, da me ima tako zelo rad”, da me ni hotel deliti z nikomer. Kot sem napisala že na nekem drugem postu, me je poskušal popolnoma “odrezat od sveta”, me popolnoma podredit in me narediti povsem odvisno od njega. Tu bi se mi že morale prižgat vse signalne lučke. Pa se mi niso. Žal.

Drugi tak AHA moment se mi je zgodil, ko sem protestirala in mu dokazovala, da nima prav in, da tega kar zahteva od mene, ne bom naredila. Takrat je popolnoma izgubil kontrolo nad seboj. Pograbil je prvo stvar, ki mu je prišla pod roke (moj mobitel) in ga zabrisal ob tla. Malo sem se sicer čudila njegovi reakciji češ: poglej ga norca, kaj počne ?! To pa je bilo tudi vse.

Potem sem doživela t.i tvegano vožnjo, kot običajno pravijo strokovnjaki, da je tudi eden od simptomov MOM. Spet sem se nekaj ali nečemu upirala, ko sva se ravno peljala ne spomnim se več kam. Kot bi “spustil hudiča s ketne”, pohodil je plin, prehiteval vse po vrsti, norel čez polno črto, sekal nepregledne ovinke…Meni se zdi, da sem takrat doživela eno horror grozljivko in se potem, ko se je ustavil zahvalila vsem angelom, da so me varovali. In si obljubila, da v bodoče ne bom več tvegala, da mu med vožnjo karkoli dopovedujem. Ker je veliko pil, sem bila nekaj časa “dežurni šofer”, ki je sebe in njega pijanega vozil domov.

Da se je skregal z vsemi sosedi, sodelavci, žlahto (mojo in svojo) je bilo že folklora. Nikoli nič kriv, vedno so ga drugi “namočili”, vedno je bil žrtev (najbrž že od kar se je rodil), vsi so ga poskušali ogoljufat, okrast, ga očrnit……bla, bla…..ni bilo ne konca ne kraja.

Poleg vseh simptomov MOM (ki jih poznam šele sedaj) je bil po mojem tudi kleptoman. Ni šel iz trgovine, da ne bi dal v žep kakšno malenkost, ki je tudi slučajno ni rabil (na pr. vzel je izvijač ali meter ali žarnico ali vijake), čeprav se je tega valjalo v garaži na kile. Ko sem to ugotovila, nisem šla nikoli več z njim nikamor, sem ga vedno počakala v avtu, ker ne vem kako bi prenesla to sramoto, če bi ga odkrili, da krade.

Ko sem se res temeljito podučila, kaj vse to njegovo obnašanje pomeni, sem vedela, da se bo treba tega norca rešit, z lepa ali z grda. Kot vemo z lepa ne gre, zato sem pač morala zgrda. O tem sem že nekaj napisala “ponosni mamici.”

Da se povsem sesujejo, ko ugotovijo, da je žrtev dokončno odšla, je bilo veliko napisanega. Jokajo, tulijo v luno, obljubljajo spet in spet, da bodo drugačni, da bodo naredili vse, da bodobodobodo….Nič ne bodo, ker ne zmorejo in nočejo. Po mojih izkušnjah v 14ih letih zakona, se “držijo obljub” maksimalno en cel mesec. Potem jih pa “spet odnese na stara pota in v stare vzorce.” Ko se to zgodi, so še bolj posesivni, ker se vseskozi bojijo, da bo enkrat tista res odšla, postanejo še maščevalni, še bolj zlobni in menim, da se jim takrat res “dokončno zmeša.”

Kako težko se je izmotat iz njihove momster mreže ve vsaka posebej, ki ji je to uspelo. Zase vem, da sem nekaj časa prav v vsakem človeku “videla mom simptome” in marsikomu naredila krivico. Ampak bilo je tako hudo, da sem si rekla: boljše, da “vidim” kakšnega več, kot manj.

Zdaj po petih letih od odhoda in po dveh letih rednih obiskov psihoterapije, sem se res pobrala in živim čisto zadovoljno sama s seboj. Zame je bilo najbolj odrešujoče dejstvo, da sem bila tudi sama “malo zmešana”, da sem vse to obnašanje dokaj mirno prenašala, da sem dovolila, da je vse to počel. Šele sedaj si lahko priznam, da sem se ga zelo bala. Takrat sem bila kot kakšen “hlod” brez čustev, brez strahu, niti jokati nisem mogla. Vse to je prišlo na psihoterapiji za menoj in takrat sem izjokala vso žalost, strah in jezo, ki se je “zamrznjena” nabirala v meni.

Lepo bodite in pazite nase.

V času ločevanja sem se zaupala prijateljici. Prijateljica je spregledala Kralja in mi povedala za knjigo Ne stopajte več po prstih.
In takrat sem rekla AHA!
Potem sem našla ta forum in prebrala še nekaj knjig. In Ahaji so se množili.
Pozno, ampak bolje kot nikoli. Oddahnila sem si.
Zdaj sem sama, v miru, srečna. Samo otroka pogrešam, ker sta ostala pri njem. Ampak imamo stike in imamo se radi.