Živjo vsem skupaj!

Moram se malo razgovoriti, ker drugače me bo raztrgalo srce.
Pred enim letom sem spoznal dekle in najina veza se je začela hitro odvijati. Sam nisem bil za tako hitrost, ampak sem se “vdal”, ker mi je res izkazovala veliko pozornosti. Človek je seveda takrat omamljen od ljubezni.

Že po enem mesecu pa sem opazil alarmantne znake (red flags), a sem jih sprva ignoriral. Pa jih bom naštel kar v alinejah. Naj pa tudi povem, da sam nisem popoln, se tega zavedam in ves čas delam na sebi. Torej, kakšni so bili ti znaki:
– po 3 tednih se mi je ga tako napila, da sem jo moral nesti v posteljo, pri čemer je hotela, da jo p****am. Spravil sem jo v posteljo, preoblekel in je zaspala.
– ker sem sam imel in še imam zdravstvene težave (transplantacija), me je presenetilo dejstvo, da ko sva šla kolesarit, ni upoštevala moje želje, da pač ne morem hudih vzponov, ampak mi je odvrnila, da imam to samo v glavi. Sem popustil in sem šel in prišel po 4 urah nazaj popolnoma izmučen. Ko sem se ulegel, da bi malo počil, mi je rekla, da a sedaj bom pa lenaril.
-skozi sem poslušal, da sem len, a sem sam kljub hudim zdravstvenim težavam veliko kolesaril (letno cca. 3000-5000 km). Ves čas sem se izobraževal,ker predavam na fakulteti, saj je to nujni pogoj za moje uspešno delo.
– seveda sem zaradi vseh teh težav odšel, a me je srce vedno vleklo nazaj k njej, vendar ji nikoli nisem dal odgovora, ali želim biti z njo, saj mi je srce govorilo eno, pamet drugo.
– večkrat sem bil deležen psovk in ko sem ji omenil, da me to prizadene, mi je odvrnila, da sem preveč občutljiv, da sem pussy.
– ves čas sem poslušal, da sem egoist (verjetno sem malo), vendar vsakič, ko sem nekaj naredil, to ni bilo dovolj dobro. Spravila se je name zaradi par kapljic, ki sem ji pozabil pobrisat, ko sem stopil iz kadi.
– ko sem jo prvič preljal predstavit k svoji najboljši prijateljici, se ga je mrtvo napila, da je padla po tleh.
– ves čas mi je govorila, da nič ne povem, a ko sem ji kaj povedal, kaj se mi je dogajalo čez dan, mi je rekla, da je te bedarije ne zanimajo.
– včasih je bila dobra kot kruh, vendar napačna beseda je v njej sprožila totalni bes.
– dostikrat je recimo nekaj rekla, ko sva se o tej stvari pogovarjala če nekaj časa, je zanikala, da je to rekla in me spet obtožila, da je ne poslušam.
– dostikrat mi je govorila, da mi moj doktorat škodi in da nimam življenjskih izkušenj (čeprav sem ogromno prestal).
– ko sem ji kdaj omenil, da bi prebrala kaj na temo odnosov, mi je odvrnila, da ona že vse ve in da z njo ni nič narobe, naj se grem jaz zdravit.
– ves čas mi je govorila, da ona že ve, kaj je najboljše zame. Na koncu se nikoli nisem niti oblekel prav in umival zob.
– če me je kdaj poklicala po telefonu in se nisem mogel javiti, pa sem jo čez nekaj časa poklical nazaj, me je takoj obtožila, da me nikoli ni, ko me potrebuje.
– novembra se je zopet tako napila, da je večkrat padla po tleh in se še polulala. Seveda sem bil tam jaz, da sem jo pobiral.
– decembra se je zopet močno napila in se zaletela z avtom. Na srečo nihče ni bil poškodovan.
– decembra se ga jo zopet tako napila, da ni mogla priti v stanovanje (mene ni bilo doma), ker ni zadela kode tipk za vpis kode na vratih. Ko je skozi vrata prišla, pa ni mogla nacentrirati ključa v ključavnico. Vmes je nekajkrat padla.
– meni je decembra prekipelo in sem odšel stran, a je bil razhod hud za oba. Ona je želela, da štartava znova. Jaz nisem hotel. Sva se ap vseeno družila in še kam šla. Zopet, ko sva enkrat šla v KG, se mi ga je zopet napila, da sem jo podpiral, ko sva šla domov.
– najino druženje je trajalo do maja, čeprav sva si večkrat zaobljubila, da se ne slišiva več. Tako me je en sobotni zvečer poklicala (zopet pijana kot čep), naj jo pridem iskat in seveda sem šel. Ko sva se potem pri njej doma pogovarjala, mi je zopet rekla, da bi bila rada z njo, jaz pa sem ji odvrnil, da bi morala najprej rešiti odnos z mamo, ki ji povzroča čustveno zavrtost. Ponudil sem ji, da grem skupaj z njo na kakšno delavnico s čimer se je v tistem momentu tudi strinjala. Planirati sva začela tudi skupni dopust.

Potem pa sledi šok. Naenkrat me je odrezala, izginila in ko sem z njo zadnjič govoril, mi je odvrnila, da sem imel 5 mesecev časa, da bi kaj naredil (vsega sem bil kriv jaz) in da me ima dosti, ter da ona nima nobenih težav in da je super takšna, kot je. In naj jo ne kličem več. Seveda mi je še navrgla, da nisem nikoli nič naredil zanjo in ko sem ji rekel, da če ne drugega, sem jo pobiral, ko je pijana padala po tleh. Njen odgovor: če me ni bi ti, bi me nekdo drug.

V preteklosti je že imela fanta, s katerim sta fizično obračunavala drug z drugim.

Kaj sem jaz recimo delal napak v najinem odnosu:
– res je, nisem se mogel zjasniti, dali bi bil z njo ali ne, ker so me ti izbruhi jeze in žaljenja tako motili, da mi je razum govoril, samo BEŽI. Srce pa, da naj ostanem. Zato je bil moj odgovor, ko je naneslo na to temo, običajno NE VEM.
– ker zaradi transplantacije ne zmorem več toliko fizično kot včasih, sem večkrat počival, kar je njej šlo na živce in mi je govorila, da sem len. Mimogrede, ko sem ji rekel, da naj kdaj kaj prebere, mi je rekla, da ji knjige smrdijo.
– dostikrat nisem želel biti pri njej, ker enostavno nisem bil sproščen, pa jo je to jezilo.

No, sedaj nisva več v stiku, ker sem jaz kao preslab zanjo in pravi, da si zasluži najboljše. Naj omenim, da sem jaz star 38, ona pa 37 let.
A je normalno, da nekdo pri 37 letih hodi vsak vikend žurat in pit, jaz pa bi raje te večere izkoristil za skupno druženje. Meni se res ne da več hodit ven, še posebej ker se to običajno konča tako, da se ga ona napije.

Torej zakaj jo objokujem? Mar ne bi moral biti vesel?

Avgustus

Mislim, da boš vse odgovore in pojasnila našel na forumu Mejna osebnostna motnja – svojci.
Šolski primer te motnje in tvoje počutje, občutki so šolski primer, kaj doživlja bližnji.

Vsak normalen človek je žalosten, ko se zveza konča. Veselje še pride, verjemi, samo ne pusti se ji še kdaj potegniti v njene začarane kroge. Sicer je pa verjetno že očarala naslednjo žrtev. Ne zavidaj ji.

Objokuješ zato, ker se ti je podrla iluzija o tem, kako bosta uspela skupaj, kot partnerja. Naletel si poseben primerek, verjetno z nekim razlogom, da tudi pri sebi odkriješ kake “pomankljivosti”, ki so manjkale, da bi zveza uspela. Mislim, da si preveč resno jemal njene kritike v smislu, da te je prepričala, da res nisi dovolj dober. Če bi se dovolj močno zavedal svojih kvalitet, bi jih znal braniti, zagovarjati. Po drugi strani pa malo dvomim, da bi karkoli drugega pri tej ženski uspelo, saj je skoraj očitno, da od drugih pričakuje neko popolnost, perfekcionizem, medtem, ko je sama daleč od tega.
Mogoče kaka zelo slaba izkušnja z bivšim ali pa z njenim očetom.
Veselje pa še pride, verjemi. Ne moreš živeti z nekom, ki te tako obravnava, prej kot slej, bi se je sam naveličal. Tak odnos je potrebno naslednjič ustavit takoj ko se pojavijo znaki, ti si ji dovolil prav vse na sebi, z njo pa si ravnal kot s kraljično. Tako je imela res občutek, da je z njo vse ok, s teboj pa vse narobe. To ne more funkcionirat.

Še na kratko. Ona se ceni previsoko (glede na njeno podobo), ti prenizko. Nasprotja, ki se vedno privlačijo, vendar na dolgi rok ne funkcionirajo.

Mislim, da si jo dobro odnesel. V enem letu jo je zaljubljenost minila. Kaj več od tega do tebe ni nikoli čutila. Tebe boli zaradi odtegnitvenega sindroma; brez skrbi, minilo bo sčasoma. Ni bilo varijante, da bi jo lahko kakorkoli spremenil. Taka, kot je, pa je nauporabna na daljšo dobo in le za nekoga, ki nujno potrebuje stalno maltretiranje, družbo po alkoholu smrdeče ženske in nihanje od tega, da je z njim dobra kot kruh, do tega, da je do njega zlobna kot sam satan in ga ima občasno na natezalnici za izživljanje svojega besnila. To ve tudi sama, a si ne zna pomagati sama. Zato raje menja žrtve in vmes iz obupa pije. Povedali so ti že, za kakšno motnjo gre pri nji. Omenjaš nakopičeni bes v njej, njen odnos z mano, ne omenjaš pa njenega očeta; vzrok bo najverjetneje tam. Bojim se, da je zadeva pri odrasli 37 letni ženski tako zakoreninjena, da je lahko trajna. Potrebuje zdravljenje, a ti nisi ne njen zdravnik, ne njen terapevt, da bi jo silil ali pregovarjal v karkoli; sama se mora odločiti za to. Zato bodi vesel, da si jo odnesel vsaj brez fizičnega obračunavanja:-) Naredi čez njo križ. Pusti času, da te pozdravi in ne neguj spominov na redke skupne lepe trenutke. Poišči tako, ki te bo imela rada in ne bo dobra kot kruh, prijazna in topla samo v svojih redkih sončnih dnevih, tako te bo najhitreje nehalo boleti zaradi odtegnitvenega sindroma.

Vsaka stavr je za nekaj dobra. Ti si se naučil; zaupaj sam sebi, svojim občutkom in pri odločitvah uporabljaj glavo, ne le srce.

Vajin partnerski odnos me bolj spominja na starševski, kje si ti “nemočen očka”, vedno v skrbeh za “težavno najstniško hčerkico”, da ne pohajkuje zvečer z neznanci, da ne kadi, da ne pijančuje, da ima vedno toplo kosilo pripravljeno, da… Za zahvalo pa ta samo izziva, te ne spoštuje in ti nagaja, celo nasilna je do tebe.

Si morda odrasel brez očetovskega vzora in zelo navezan na mater? Je bila mati “žrtev” očeta (jo je morda zapustil, alkoholik…)
in ji je sin (ti) nudil edino zaupno tolažbo in uteho, s katero sta imela “zelo tesen” odnos?

Podobne težave, kot jih je imela ona, imaš ti, zato ker ni naključje, da si bil ravno z njo v nezdravem, popolnoma odvisniškem odnosu. Verjetno bo naslednja kandidatka imela podobne lastnosti.

Jaz bi si v tvojem primeru poiskal terapevtsko pomoč, ker jo rabiš, da dobiš ustrezno sliko zdravega partnerskega odnosa, ker nimaš nobene predstave o tem, kaj to pomeni. To pa zato, da boš znal postaviti meje v odnosu z zavedanjem, kaj lahko v partnerskem odnosu toleriraš in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, da razčistiš notranji čustveni razkol, čemu te vleče k takšnim ženskam, zakaj se vedno postaviš v podrejen položaj skrbnika v odnosu in si pripravljen vse potrpeti, čeprav te ženske zlorabljajo (verblano, fizično..), so ti nezveste in te izkoriščajo, zakaj zate le tak buren sado-mazohističen odnos z žensko pomeni ljubezen ali “privlak srca”….