Pozorno spremljam razprave o alkoholikih, vendar mi primer iz bližine še vedno ne da miru. Situacija je naslednja: moj prijatelj iz otroštva pije. Ima nekaj čez 30 let, za svojo izobrazbo več kot predobro službo, se je pa zaradi nekaj nerodnih naložb in naivnosti kar konkretno zadolžil. To je menda izvor vseh njegovih duševnih težav. Ker naj bi ga ti dolgovi tako bremenili, pogosto poseže po pijači. Živi seveda pri svoji mami, ki ga tudi preživlja, saj gre ves njegov denar za poplačilo dolgov ter nakup pijače in cigaret. Ko sem se pretekli vikend oglasila pri njih, nisem mogla verjeti, kako je prijatelj propadel: zabuhel in rdeč v obraz, krmežljavih in steklenih oči, zapletajočega se jezika. V nekem trenutku je odšel in takrat sem njegovi mami namignila, naj vendar kaj ukrene. Ona pa se je obnašala, kot da sploh ne ve, o čem govorim. Ko sem vzrojila, da vendar mora videti, da je totalno zapit, je odvrnila: “Tak je zaradi stresa.” Ni in ni si pustila dopovedati, da je njen sin alkoholik.
Potožila sem se nekaj prijateljicam, češ kako je mama slepa, pa je bil najpogostejši odgovor: “Kaj hočeš, mame smo pač takšne.” Res je, da so moji otroci precej mlajši, a nikakor ne morem dojeti, da si mama rajši zatiska oči, kot da bi si priznala bolečo resnico in poskušala sinu pomagati.
Ali smo mame res tako slepe, kadar se naši otroci znajdejo v težavah?

Ta mama dobro ve, kaj je na stvari. Edino smisla ne vidi, da bi s tabo razpravljala, ker pomoči od tebe itak ne bo nobene. Pa tudi ona sinu ne more pomagati, dokler se sam ne odloči za spremembo. Torej, kaj naj ti jamra in priznava, kakšna je situacija?

Ene pa res in začne se že zgodaj. Poznam eno, ki se je skregala že skoraj z vsemi prijateljicami in tri četrt familije in to samo zato, ker so si ljudje drznili namigniti, da ta mali ni priden. Je ena prijateljica vzela malega na morje, mali je bil tam strašno nemiren, ponoči ni spal, podnevi delal neumnosti in je to ta ženska na zelo fin način omenila mami in očetu. Kaj hujšega, mama se je z njo skregala na smrt in jo zdaj blati okoli. Potem pa pridemo pozneje do tega, tudi poznam primer, ko se moški skurba in zapije, ampak njegova mama pa se dela, kot da ima še vedno familijo, pa ga je žena zapustila, in seveda ne pije. Tako to gre.

Vsak izgovor je dober, pa naj bo še tako beden kot je ta.

🙂 Tega mnenja sem tudi jaz, pa sem rajši pustila, da vsak bralec sam presodi o tem.

za minka-binka: nismo neki bežni prijatelji, daljni sorodniki ali sosedje, ki si pač rečemo dober dan, če se slučajno vidimo. Gre za prijatelja iz otroštva, kar sem že omenila. Tudi starši so bili dobri prijatelji, tako da smo šli celo skupaj na počitnice. Omenjeno gospo sem nekoč že peljala v bolnico na operacijo in pripeljala domov, ker ji sin pač ni bil na voljo. Torej mi tvoj odgovor kaj pretirano prav ne pride.

Otroci so odsev staršev in prav tako od staršev podedujejo vzorce razmišljanja.
Zato se otroci spopadajo s posledicami naučenih vzorcev.

Kar pomeni, da je šele na otrocih naloga, da razumejo in ozavestijo posledice določene vzgoje. Starši se s tem ne bodo ukvarjali, ampak le lažejo sami sebi in se tolažijo.

🙂 Tega mnenja sem tudi jaz, pa sem rajši pustila, da vsak bralec sam presodi o tem.

za minka-binka: nismo neki bežni prijatelji, daljni sorodniki ali sosedje, ki si pač rečemo dober dan, če se slučajno vidimo. Gre za prijatelja iz otroštva, kar sem že omenila. Tudi starši so bili dobri prijatelji, tako da smo šli celo skupaj na počitnice. Omenjeno gospo sem nekoč že peljala v bolnico na operacijo in pripeljala domov, ker ji sin pač ni bil na voljo. Torej mi tvoj odgovor kaj pretirano prav ne pride.[/quote]

Praviš da ti “primer” ne da miru.

Obtožuješ starše – mater da nič ne ukrene.

Kaj si storila ti, razen da si imela predavanje materi.

Kaj misliš ukrepat nadalje. Kaj bi in boš konkretnega storila če te ta situacija tako bode v oči.

Kdo si ti, ki si jemlješ pravico vzrojiti v tuji hiši, nadlegovat tuje ljudi, jim diktirat, kaj in kako?!

pa dajte no, če bi se bolj brigal za druge, bi lahko bilo veliko manj težav…
napisala je vzrojila, grem stavit, da to ne pomen pizdila na glas, ampak iz nemoči, dopovedovala materi, naj odpre oči.

Hvala, Robi in pimka!
Za ostale pa: prijatelju sem povedala, da bi mu mama naredila največjo uslugo, če bi ga vrgla iz hiše. Kajti takrat bi končno imel možnost ugotoviti, da je ostal čisto sam in da se mora dokončno odločiti, ali si sploh želi živeti. Takšno življenje, kot ga živi sedaj, je umiranje na obroke in delanje počasnega samomora.
A dokler si tako on kot njegova mama lažeta, da alkoholizma ni, ko ti on z zapletajočim jezikom razlaga, da ne pije, ko prismrdi po kislem in zagotavlja, da to ni od alkohola, temveč ustne vodice, ni kaj dosti storiti.

Alkoholiku ne moreš pomagati, če se sam za to ne odloči. Žena se od moža lahko loči, kaj pa mati? Če imaš kak predlog, kako takemu človeku pomagati bi ga tudi jaz rada slišala.

Jalur, sem mislila, da sem na tvoje vprašanje že odgovorila. Mama bi ga morala prepustiti samemu sebi. Nima kaj živeti pod njeno streho in jo terorizirati (kar seveda počne, a po njeno je to zaradi stresa), ni ga dolžna preživljati, vzdrževati, zagovarjati pred drugimi (tudi v službi). Zavedeti se mora, da se je znašel na dnu, od koder sta le dve poti: smrt ali borba za življenje, kamor obvezno spada zdravljenje.

Jaz se sprašujem, kaj bi naredila, če bi bil to moj otrok. Po mojem to funkcionira, če narediš to dovolj zgodaj. V taki situaciji, ko je nekdo v takih dolgovih, pijanec, pa da še brez stanovanja ostane, je velika verjetnost, da pristane kot klošar na cesti in tam ostane. Če je mama za sinčka že prej vse naredila in ga ni pripravila za samostojno življenje je potem težko otroka vrčt na cesto. Verjetno je težje za mamo kot za sina.

Jalur, ravno na tej točki sem postavila svoje vprašanje. Moje vprašanje namreč ni bilo, kaj naj storim, da bi prijatelju pomagala, saj sem prepričana, da sem mu posvetila že ogromno časa in truda. Moje vprašanje ni bilo, kako naj mami dopovem, naj si neha zatiskati oči. Zanimalo me je, ali je res tako težko uvesti drastične ukrepe pri lastnih otrocih, vendar z namenom, da bi jim pomagali, saj na lep način ne gre. Zanimalo me je, ali smo mame res slepe za težave svojih otrok, ker s tem ščitimo tudi sebe.
Opazila sem, da sta mi odgovorila samo “Robi” in “tako to gre”, vsi ostali pa so me ozmerjali, kako nič ne storim in kako se vtikam v življenja drugih ljudi (pa čeprav gre za zelo dobre prijatelje, ob katerih sem preživela večino otroštva).

Tudi v moji okolici je bilo in je še nekaj hudih primerov alkoholizma. Vsi vemo, da problem je, a nihče nič ne ukrene. Zakaj? Ker se bojimo naslednjega:
– očitkov, naj se brigamo zase, saj tudi pri nas ni vse idealno,
– zanikanja njihovih bližnjih, češ da težav sploh ni in da pretiravamo,
– konkretnih tožb zaradi obrekovanja (saj vemo, da noben alkoholih ne prizna svojega alkoholizma),
– povračil v obliki nagajanja (npr. praske na avtu, spuščene gume, smeti na dvorišču …)
– celo morebitnega pretepa kot posledice reakcije na resnico.

Če sta vidva z omenjenim prijateljem res tako dobra prijatelja, bi morda poskusila kar direktno. Enkrat, ko bo trezen, se z njim pogovori. Povej mu vse, kar si opazila (da je zabuhel, da je zanemarjen, da smrdi po alkoholu, da se mu zapleta jezik). Povej, da po tem sklepaš, da je že alkoholik in da meniš, da potrebuje strokovno pomoč. Verjetno bo, tako kot vsak alkoholik, rekel, da lahko s pritjem preneha takoj, če hoče, ampak ne pusti se zmesti. Vztrajaj pri strokovni pomoči. Če si pripravljena, mu lahko ponudiš oporo (npr. da greš z njim do zdravnika).

Žal pa reakcije na to ne morem napovedati. Lahko se zgodi, da po tem ne bosta več prijatelja, želim pa, da bi se tvoj prijatelj streznil in tvojo pomoč sprejel kot dobronamerno in se odločil za zdravljenje.

In še odgovor na tvoje vprašanje, če smo mame res slepe, ko se naši otroci znajdejo v težavah. Večina mam prav dobro ve, kakšno težavo ima njen otrok. Ker pa se ne želijo kregat, raje zamižijo na obe očesi in se delajo, da težave ni. Pomagajo, kar se pomagati da (operejo, skuhajo in podobno) in upajo, da bo čas prinesel rešitev.

Sicer je ves tvoj tekst lepo brati, a izbrani del se mi je zazdel še posebno ganljiv. Verjetno imaš prav: mama upa, da bo čas prinesel rešitev.

Za prijatelja pa sem naredila že vse, kar si omenila. V resnici mu zadnje čase alkoholizma sploh nisem omenjala, ker je vehementno trdil, da abstinira, jaz pa sem se ob tem navadno razkurila in nisva prišla nikamor. Ob nenehnem zagotavljanju, da ne pije, pa sem med enim od srečanj na mizi opazila policijski popis s kaznijo, kazenskimi točkami in položnico, ker je napihal. Kako je to pojasnil? Tik pred tem je kadil in zaradi kajenja je alkotest pokazal, da je pod vplivom alkohola. Zakaj ni zahteval odvzema krvi in urina? Ker mu menda niso ponudili te možnosti. Nekoč sem ga v abstinenčni krizi že peljala na Poljanski nasip, kjer ga je psihiatrinja kar takoj želela sprejeti na zdravljenje. Pa je to gladko zavrnil, češ da mora biti nujno doma, ker pričakuje neko vračilo denarja. Ko sem rekla, da človeka lahko napoti k meni in bom denar prevzela jaz, ni bil zadovoljen. Domov sva se odpeljala s škatlico pomirjeval in naročen je bil na ambulantni pregled.
Žal sem preizkusila že marsikaj, pa vse bob ob steno.

Pozdravljena

Vaš prijatelj vam res veliko pomeni, da se tako trudite zanj. Nekaj bi vam napisala iz lastnih izkušenj. Moja mama je pijanka. Trenutno že v domu, nesposobna skrbeti za sebe, skratka alkohol jo je uničil. Ne bom naštevala vsega kar sva s sestro doživljali v mladosti, saj je pil tudi oče, ki pa je sedaj že pokojni.

S sestro sva poskusili ne bom rekla vse ampak marsikaj. Vendar ona si ne priznava alkoholizma, čeprav ima v sebi konstantno par litrov tekočine (ima dekompenzirano jetrno cirozo in jetra delajo samo še 30%). Res je, da sedaj več ne pije, ker do alkohola ne more, saj je fizično nemočna. Ampak ona alkoholizma ne priznava. Tudi mi smo jo peljali na psihiatrijo celo z rešilcem ampak nikoli ni hotela ostati tam in vedno zatrjevala, da ona pač ne pije. Preživela je tudi dva delirija, eden je trajal štirinajst dni. Tega pogleda ne privoščim nikomur.

No na koncu spoznaš, da človek ki si noče sam pomagati, oziroma si problema ne priznava, noče na zdravljenje bo izkoristil vse okoli sebe, da bo še vedno lahko pil. Za nikogar mu ni mar. Tudi tvojemu prijatelju ni mar za njegovo mamo. Mogoče bi ga streznilo to, da bi ga mama postavila pred dejstvo, mu pokazala vrata… Vendar si mora najprej mama priznati da sin pije in tudi ona stopiti na pot zdravljenja.

Konec koncev mama zanj ni dolžna več skrbeti. Vendar pa ne more iz kože mame in trpi ko ga gleda kako propada, zraven pa res verjetno upa, da bo enkrat drugače. Vendar ne bo. On ima pri njej podporo in potuho in to pijanci rabijo nič drugega. Lahko na njih vpiješ, lahko jih preklinjaš jim poveš vse kar jim gre, vendar to je bob ob steno. Ko jim odvzameš podporo postanejo nesramni, nasilni, izsiljujejo in se celo fizično spravijo na tiste, ki so jim to odrekli.

Lepo je da pomagate, vendar pa pazite da prijatelj ne bo začel z vami manipulirati in vas izkoriščati. Kričanje ne bo pomagalo, še nobenemu do sedaj ni.

Želim Vam veliko uspeha in predvsem sreče.