a je res tako težko???…
Za seboj imam tri porode, pa pri nobenem nisem bila šivana.
Vse omenjate obseg glavice, kako je pomemben. Mogoče res, toda moj tretji otrok je imel obseg glavice 37 cm, povrhu pa še izredno koščeno glavo. Pediatrinja me je prvo vprašala koliko šivov imam pa hvala bogu ni bilo nobenega. Mislim, da je bistvo pri porodu sodelovanje z babico in z partnerjem. Poslušaš navodila babice pa malo moža pa gre. Ni tako zelo hudo. Jaz sem imela pri vseh treh umetne popadke pa smo kar preživeli. Malo si pomagaš z masko (po kateri je bilo meni zelo slabo, tako, da mi je babica zaprla tisti smejalni plin in sem imela smo kisik), pa kakšno inekcijo ti dajo in si čisto zadrogiran. Ne smeš pa zgubiti stika z zunanjim svetom in realnostjo. Nekatere se zadrogirajo z plinom in ne morejo sodelovati (imam namreč kolegico, ki se ji je ravno to zgodilo in je imela potem carski rez). Sicer pa, tako kot so povedale vse ostale, ko dobiš tisto malo toplo štručko na svoj mrzli trebuh – nikoli ne bom pozabila kako so bili topli – pozabiš na vse in si vesel, da ima vse prste, da sam diha in da fuuuul glasno joka.
Vse se pozabi, jaz bi še enkrat rodila pa je moj tamali star šele 6 tednov.
LP
Sara
Hmmmm!
Ko sem sama slišala vse grozne zgodbe o porodih, bolečinah ipd. sem mislila – naj kar govorio. Itak samo jamrajo. Moja mama nas je rodila 4, stara mama 7, včasih so tudi kar rojevale…. Torej?! Videla sem nekaj porodov na TV in so se mi zdeli kvečjemu zanimivi.
Pa sem si s časom tudi sama zaželela otroka in ko je napočil čas poroda, me je malo presenetilo, ker so popadki bolj boleli kot sem mislila – seveda sem bila pripravljena, da bom otroka rodila, kot bom želela – prav gotovo ne na hrbtu. Aja – moj prag bolečine je menda prilično visok.
Pa so se popadki stopnjevali in kako mi je pasalo iti na hrbet! Potem sem bila grozno zadrogirana – a sem krasno sodelovala z babico in moj ljubi mi je bil v neskončno oporo. Porod je bil kljub vsemu čudovit. Pravzaprav samo iztiskanje ni nič bolelo – le popadki prej so na trenutke precej neprijetni in tisti tiščeči občutek, ko se otrok prebija po porodni poti in ti rečejo, da nič še pritiskat in na koncu rečeš, ne morem ga več zadržati – meni je babica potem rekla, saj zdaj pa ni več treba, kar pritisnite in je bil zunaj. Ja rezana pa sem kljub vsemu bila in mali je bil majhen in ne debeloglavec. Babica mi je rekla, da je itak samo en šiv!
Ni pa lepšega kt to, da ti dajo novorojenčka na trebuh – tega seveda prej nisem verjela – same me je bilo strah, kaj če bom kričala, kaj če mi bo grd, kaj če mu bom zamerila, ker je bolelo, kaj če bom moža nadrla, da naj si drugič sam rodi otroka in tulila, da ne bom nikoli več seksala?!? Pa ni bilo prav nič od tega – samo neskončna sreča. Skoraj sem jokala. Še zdaj bolj ali manj hrepenim ob misli na porod. No malo me je pa tudi strah drugega poroda. Najbolj britja in klistiranja in pa da bi morala v porodnišnico sama – da moj ne bi mogel z mano. Porod pa bo itak tak kot bo.
Aja, ko so mene rezali, ni ravno bolelo, samo speklo je in to je bilo to. Prvi dan ni nič bolelo – le na plavalnem obroču sem sedela za vsak slučaj. drugi dan pa je začelo boleti in sem se tuširala z mrzlo vodo, kot so nam rekli in led so nam dali, to sem prakticirala tudi doma. V dveh tednih je bilo vse ok. Samo pomisleke sem imela, kako bo pa od zdaj naprej pri seksu, saj sem bila povsem iznakažena – en šiv?! Malo morgen, če sem potipala, se mi je zdelo dolgo nekaj cm. Šivov se ni dalo prešteti – meni se je zdelo kakih deset. Mislila sem, da se brazgotina ne bo nikoli poravnala… Ja do zdaj je komaj čutiti – no pa grem spet in upam, da tokrat ne bom ne rezana, ne šivana… Strah me je pa zlasti, da bi bila nesproščena ali da z otrokom kaj ne bi bilo v redu. Sicer pa se že veselim – mogoče pa se bom uspela obriti doma in klistirati tudi?!
Ja mene pri uriniranju ni nič peklo.
Kar pa se tiče hrane in pitja v porodni sobi – meni se je zdelo, da to pa ne bo šlo in sem mojemu naročila, da če nič drugega mi bo ušvercal vodo – najbrž pa kar požrtijo. Ampak, pol nisem bila niti lačna, niti žejna (ustnice mi je itak močil moj ljubi in malo sem smela piti). Tudi v tistih treh urah po porodu nisem želela ničesar. Sem bila tako polna adrenalina, da jesti in spati itak nisem mogla. Samo objemala sem mojo štručko in se nisem mogla načuditi tolikšni sreči! Zakaj pa ne smeš piti in jesti ti pa itak povejo v šoli za starše – sam pa verjameš ali pa ne stvari, ki ti jih povejo. Seveda pa ima potem vsaka svojo individualno zgodbo in doživljanje.
Kako bo pri tebi, ko pride tvoj čas – boš videla. brez veze razmišljati o jutri, ko je veliko današnjih stvari. Moja prijateljica zaradi tega strahu kaj bo jutri, kaj bo če zanosi, kaj bi bilo, če bi morala roditi… sploh ne upa pomisliti na nosečnost – in leta ji polzijo skozi prste, čeprav si želi otroka in si ga ne upa imeti, ker kaj bo če bo….
Manj kot razmišljaš o podrobnostih, bolje je. Pusti se presenetiti in uživaj vsak trenutek. Vsak je edinstven in neponovljiv. Strah pa samo hromi in potem si ne daš čutiti vsemogočih radosti in bolečin, ki te sicer čakajo. Živi!!! Vse to je življenje in lepo je živeti!
