a bi splavili?
ej,prosila bi vas za pomoč…prvič sem noseča,v 15.tednu dojenček ima hudo bolezen,njenega imena raje ne bi omenjala,vendar bi bil na invalidskem vozičku in malo časa bi živel,pa še cel čas bi trpel:(.Ko sem izvedela,sem 3 ure jokala-ma,zakaj se to dogaja ravno meni!!A je imela katera od vas podobno izkušnjo-je ali ni splavila,ali misli,da je storila prav?
Hvaležna bi bila vsakega odgovora,kaj bi vi storili?
Žal mi je, da moraš odločati o težkih stvareh.Jaz nisem imela te izkušnje, sem pa izgubila kar nekaj otrok.
Kakorkoli se boš odločila bo to tvoja in bo prava odločitev.Jaz se za trplenje otroka nebi odločila, a to je le moje mnenje.
Želim ti veliko moči in ti pošiljam objem in tople misli!
Vedi, da se boš odločila tako, kot se ti bo zdelo najbolj prav in karkoli že to bo, bo pravilno, ne očitaj si ne odločitve za, ne odločitve proti, obe sta težki in neverjetno pogumni.
lp
škratek
Pozdravljena
tudi meni je žal, da se moraš odločit za tako težko stvar. Sicer ne podpiram splava vendar če pomisliš, da bo otrok če ga rodiš imel samo trpljenje in bolečine se bi jaz odločila zanj. Sama sem imela dva čiščenja ker ni in ni bilo bitja srčka, čakala in upala sem da bo vse v redu, pa ni bilo. Bilo mi je hudo in mi še je.
Ne vem kakšno bolezen ima tvoj malček, jaz bi še šla še po drugo mnenje, saj ne da ne bi verjela zdravnikom ampak odločitev bi bila mogoče za % lažja.
Kakor koli se boš odločila, vedi da se boš prav in če boš rabila čustveno podporo samo piši. Tukaj smo, da si pomagamo v težkih trenutkih.
Romana
Draga ulleh,
zelo mi je hudo, ko sem prebrala, da tvoj otroček ni zdrav.
Upam, da imaš koga, s komer se lahko iskreno pogovoriš. Zjokaj se, izkriči se, napiši pisemce temu otročku.
Ta kruta in težka odločitev je samo tvoja oz. vajina z možem.
Ker pa sprašuješ tudi za mnenje, ti bom napisala moje osebno mnenje, ne ukaz tebi.
Jaz osebno bi otroka donosila. Rada bi ga stisnila v naročje, se ga nagledala, ga fotografirala, se z njim pogovarjala, ga ljubkovala.
Ko bi prišel njegov čas, bi mu dovolila dostojen in človeka vreden odhod (brez hudega mučenja z medicino, ki včasih vztraja pri nemogočem).
Mene se je pred leti izjemno dotaknila zgodba forumovke tashy, ki je svojo Veroniko, kljub hudi okvari srčka, donosila, punčka pa je z družino živela še nekaj dni. Lahko pa bi jo rodila/splavila že na polovici nosečnosti.
Kot sem napisla že prej: ta izjemno huda odločitev je vajina. In kakorkoli se bosta odločila, bo prav. To si moraš zapomniti in nič si očitati.
Objem zate.
Odlocitev je jasno vajina…
Ker pa sem sama gledala, kako umira moja hci, bi rekla le to; ko bi nam vsaj bilo vsem trem to kakorkoli prihranjeno.
Spoznala sem, da ni vse samo smrt, je tudi nacin umiranja. In ce je kaj, potem bi si zelela, da bi to lahko moji deklici prihranila. Kaorkoli ze bi se dalo.
Pozdravljena Ulleh
Jaz sem bila na istem kot ti. Na nuhalni so ugotovili, da otrok nima zraščene hrbtenice, da bi bil na vozičku, da je brez ledvic, da bi bil invalid, če bi ga donosila. Odločila sva se s partnerjem, da mu to prihraniva. Čeprav je bila to najtežja odločitev v mojem življenju, čeprav imam še danes slabo vest, vseeno mislim, da sem se odločila prav oz. tako kot sem takrat mislila, da je najbolje za vse. Je pa pri meni šlo za to, da je do tega prišlo, ker sem imela v 8 tednu hudo prometno nesrečo. Rodila sem v 21. tednu. Trajalo je celo noč in ja, bilo je hudo. Še danes mi je žal, da sem poslušala babico in ga nisem pogledala. Bil je sinček.
Danes je bolečina manjša, morda zaradi hčerke, za katero sem zanosila točno takrat, ko bi se moral sinček rodit. Potem sem se tudi s partnerjem razšla in sva danes s hčerko sami.
Želim ti vse najboljše, da bi se odločila prav, tako kot misliš, da je najbolje za vse.
Srečno
Drago dekle,sliši se grozno in je strašno hudo,prihrani vsem in njemu bolečine.Meni ni videla na nuhalni okvar,ker je bil tako obrnjen,da se ni dalo videt.Tako sem donosila,revček,pa je sam umrl 5 dni pred rokom in če bi to vedela,bi mu vse prihranila,vse bi bilo končano prej,tako pa je bil 52cm dolg dojenček,mrtev in je bilo strašno hudo za vse.Povem ti svojo izkušnjo,odločita pa se seveda sama drago dekle.Upam,da ti je kaj pomagalo,srečno
Draga ulleh,
sočustvujem s tabo. Ne morem ti svetovati, lahko pa ti na hitro povem svojo in mamino zgodbo, saj vem, koliko lahko človeku v stiski pomeni, da ni sam.
Lani, ko sem bila prvič noseča, so zdravniki ugotovili, da moj sinček umira. Bila sem v 31. tednu. Če bi se odločili za porod, bi bil to obvezno carski rez, ker vaginalnega ne bi preživel, prvič, ker je bil tako prizadet, drugič, ker je bil obrnjen z nogicami naprej. Kakorkoli že, verjetnost, da bi preživel, je bila po oceni 3 priznanih zdravnikov manj kot 5% in če bi mu že uspelo, bi bil težko prizadet in bi v mukah slej ko prej umrl. Z možem sva se odločila, da bi bilo sebično na silo na svet pripeljati takega otroka samo zato, da bi ga mogoče videla živega, zato sva se odločila, da naravi prepustiva svojo pot.Nihče ni vedel, kdaj bo umrl – čez en dan, en teden, en mesec? No, zgodilo se je čez en teden. Umrl je mirno, brez bolečin in ko sem ga že mrtvega rodila, sva se od njega dostojno in v miru poslovila.
Ko se mi je zdelo, da sem tisto najbolj intenzivno žalovanje pustila za sabo, sem ponovno zanosila. Medtem so nama sporočili, da je imel sin downov sindrom. Zaradi dedne obremenjenosti sem se- po hudem notranjem boju-, odločila, da grem na amniocentezo. Priznam, da nisem imela razčiščeno, kaj bi naredila, če bi AC pokazala, da je tudi drugi otrok prizadet, saj je v moji glavi downov sindrom enak smrti. Težko se je odločiti za splav, prizadetost gor ali dol, če v sebi že čutiš brce… Na srečo se mi s tem ni bilo treba spopasti, ker je bil test negativen in sem danes srečna mamica 4-mesečne punčke.
Moja mama pa se je pred 30 leti odločila splaviti, ker se je od mene nalezla rdečk in bi bil otrok gotovo prizadet.Povedala mi je, da ji ni bilo hudo, ko se je odločila za tak korak. Človek bi rekel, da je hladnokrvna, brezčutna ženska, a v resnici je zelo dobrosrčna in ljubeča mama, ki bi zame in sestro naredila vse.Zakaj ti to pravim?Ker mislim, da se sprašuješ, ali si slab človek, če bi se odločila umetno prekiniti nosečnost. Jaz menim, da nisi.
Edini nasvet, ki ti ga lahko dam, je, da moraš dopustiti, da te sreča spet poišče. Nekaj časa bo zelo hudo, neglede na to, kako se boš odločila, a če boš pustila žalovanju prosto pot, boš nekoč spet srečna. Le verjeti moraš v to. Vem, da je meni lahko govoriti, ker imam ob sebi živo in zdravo dojenčico, ampak na začetku tudi sama nisem mogla verjeti, da se bom sploh še kdaj zmogla nasmehnit.Danes se spet smejem…
Draga ulleh, nimaš lahke izbire, a kakršna koli bo tvoja odločitev, bo gotovo prava.Ne obremenjuj se s tem, kaj si drugi mislimo.Prepričana sem, da imaš svojega otroka rada,in meni osebno se zdi to najbolj pomembno.Otrok mora čutiti, da ga imaš rad, pa čeprav se boš od njega poslovila….
Topel objem,
T.
Sama sem imela po porodu otroka v bolnici par mesecev in trnovo pot da smo izboljšali stanje.
Sem srečna danes in mi je težko za starše, ki imajo moč za otroke s posebnimi potrebami.
Jaz bi se odločila za splav, ker vem da tega ne bi mogla dati še enkrat skozi in preveč sem obremenjena z vsemi izkušnjami iz bolnice in okolice.
Naj bi mi še bilo tako hudo in naj se še tako sebično sliši.
Če povem iskreno – ne vem. Mislim, da je to ena najtežjih odločitev, ki jo mora starš sprejeti. Gledati umiranje lastnega otroka na obroke, gledati trpljenja, ki ga ne moreš lajšati – slava vam, ki menite, da bi to zmogle. Na drugi strani so načela in jaz sem načeloma proti splavu, tistemu iz malomarnosti, nedogovornosti itd. Vendar mislim, da je med splavom iz šlamparije in splavom iz utemeljenih med. razlogov galaksije razlike. Ne vem, če me vprašaš za DS, bi se prej odločila za donositev otroka. Razen tistih, ki so res hudo prizadeti – in takih je manjhen %- ti otroci in odrasli ne trpijo. Bolezen pa, ki otorku prinaša cel kup trpljenja, je povsem druga zgodba.
Ne vem, vejetno mi2 ne bi bila tako pogumna, da bi otroka s tako diagnozo rodila. Z zelo zelo težkim srem bi tako nosčenost verjetno prekinila, čeprav bi me verjetno ob tem pobiralo od hudega. Upam, da mi tega nikoli ne bo treba izkusiti v praksi, resnično in hudo mi je za vsak par, ki mora to prestajat. Poslušaj sebe, svoje srce in svojo dušo, po njej se odloči. Vso srečo!
Zelo težko svetovati, ker ne vem kakšen tip človeka si. Če povem iz lastne iskušnje, sem takega otroka donosila. Šla sem na pregled HB in izvedea , da bo malček bolan (zelo huda bolezen), vendar če se pravočasno zdravi je lahko vse ok.Zelo je pa odvisno od zdravnikov, koliko so “elastični”, da stvar ne zakoplicirajo in da pustijo vso zadevo strokovnjakom.
Vse je odvisno kakšno diagnozo nosi malček pri tebi. Jaz sigurno nebi naredila splava. Vendar v takem primeru si moraš poiskati človeka, ki te bo podpiral in ti pomagal v padcih!
Jaz pa bi naredila splav …sama sem šla skozi hude čase z mojo punčko ,ki je imela DS….koliko je pretrpela ,vemo mi domači ,pa jaz in moj mož…ko vsakokrat trpiš ob njeni operaciji(do 5meseca jih je imela 6)in ne samo mi ,najbolj ona sama…hudo jo je bilo gledat nemočno ,negibno,uspavano ,da jo ne bi toliko bolelo…uhhh kako bi ji lahko prikrajšala vse to ,če bi že to vedela v nosečnosti….ni hujšega kot gledat otroka ,ki se bori ,dobesedno muči…kdor tega ne doživi vedi ,da ne more sodit o splavu…tudi jaz sem bila mnenja ,da ni šans ,da bi ga kdaj opravila…sedaj kot vidiš menim obratno…aja je pa mi umrla pri 11mesecih,iznenada ,ko se je lepo redila ,ko smo jo imeli samo 2meseca doma ..ko je brbljala..primala igračke ..nam dan polepšala z nasmehom….takrat se je njen hudo okvarjen srček vdal… veš to pa prekleto boli….
ulleh-samo pogum ti želim in vem ,da se boš odločila PRAVILNO…
Bi. Ravno pred dvema dnevoma sem srečala eno mamico ,ki je imela punčko z DS in je bila tako na koncu…..Ne zaradi nje same,ampak,ko mi je kasneje zaupala,da se boji,kako bo,ko bo punčka starejša in ona ne več toliko pri močeh. Seveda se malo zamisliš.
Je pa res vaša osebna odločitev in ne imejte slabe vesti. Samo otročka in sebe boste odrešili trpljenja. Pikapoka tvoje zgodbe se pa zmeraj spomnim-objem.
Tukaj svetovanje niti ni na mestu.
Odločila se boš kot se boš in tista odločitev bo najbolj pravilna in najboljša v danem trenutku. Vedi pa ,da se boš še nekaj časa, ko boš šla skozi žalost spraševala ali si se prav odločila, kako bi bilo, če bi bilo drugače itd..vendar je to čisto normalno in ne da se tega obiti.To je del žalovanja.Sčasoma pa na to obdobje gledaš drugače. In nehajo te preganjati dvomi ipd. Mine pa.Čas poskrbi za to.
Upam in želim ti vse kar najbolje.Če si se odločila in še nisi naredila splava pa se pozanimaj o možnih spominih. Ti so vedno tako potrebni.
Včasih pokukam na ta forum k vam mamice s katerimi delim bolečo izkušnjo izgube otroka. In tako je bilo tudi med prazniki, ko je bolečina še močnejša in bolj prisotna…Prebrala sem tvoj post draga Ulleh in že kar nekaj dni me preganja misel, da moram nekaj napisati. To dolgujem našemu angelčku! Rodila se je kot zdrava dojenčica…poslovila se je dva dni po rojstvu…brez hujšega trpljenja…Bila sem 6 tednov noseča, ko sem zakrvavela, takrat sta moje telo in duša prosila naj ostane. Krvavitev se je po dveh dneh ustavila, drugih težav tekom nosečnosti ni bilo več (razen občasnih slabosti), me je pa skozi celotno nosečnost spremljala močna slutnja, da je nekaj hudo narobe…in očitno je bilo tako, kljub temu, da so vsi pregledi kazali nasprotno…Danes ko se teh dogodkov še vedno tako živo spominjam, ko še vedno tako peklensko boli, pa čeprav je že štiri leta tega in sem presrečna mamica še enega sončka in še ene zvezdice, lahko rečem, da bi izbrala isto pot. Če bi imela na izbiro ali da svojo pikico izgubim v 6. tednu, ko sem zakrvavela ali dva dni po rojstvu, potem ko sem jo že pestovala, dojila, negovala…bi se odločila za slednjo. To da sva jo z očkom imela srečo pričakovati, se je devet mesecev iskreno veseliti, jo pestovati v naročju, pa čeprav le dva dni, za naju odtehta vso bolečino izgube. Tudi ko so me pozneje tekom nove nosečnosti silili v razne preiskave, sva odklonila…Nismo mi tisti, ki smo poklicani, da odločamo o kateremkoli življenju…Pustimo času čas in naravi oz. bogu oz. usodi oz. kakorkoli že temu rečemo, da naredi svoje. Prepričana sem, da nam so vse te preizkušnje namenjene z razlogom in nas delajo boljše in močnejše ljudi.
Draga Ulleh želim ti da bi se odločila tako kot bo zate in za tvojega otročička najbolje. Ne vsiljujem ti svoje odločitve, ti moraš sprejeti svojo, ki ni lahka…Mogoče bi tudi jaz razmišljala podobno kot večina mamic zgoraj, če bi bilo slovo našega angelčka povezano z veliko telesnega trpljenja in bolečine. Pa na srečo ni bilo tako, to ji je bilo prihranjeno. Bilo pa je to eno mojih prvih vprašanj, ko so mi povedali, da se je poslovila: Ali je trpela, ali jo je bolelo? In ne veš v kakšno uteho mi je takrat bilo in mi je še sedaj to, da najverjetneje ni čutila nobene hujše bolečine, da ni trpela, da je kot lučka, ki ji je zmanjkalo olja počasi, mirno ugasnila…
Draga ulleh molim za vaju, da vama bo dano sprejeti odločitev, ki jo bosta vidva lažje prenašala skozi življenje. Neizbrisno sled, ki se vama bo žgoče zajedala v dušo bo pustila bodisi ta, da narediš splav ali ta, da poskušiš donositi tega otroka in ga rodiš v trpljenje…
še moje mnenje- ti pišeš,da tvoj otroček ni trpel in je samo zaspal .V redu.
A si ti vedela ,da bo tako? da ne bo trpel? če bi vedela bi se odločila drugače??
Moj otrok je trpel ko satan. 6x operacija glavice,da ne govorim o drugih stvareh. Nikoli nebi donosila in rodila a da vem da je lahko kar koli narobe. Takoj bi splavila. Ne veš kako hudo je ,ko ga gledaš trpeti a pomagati mu ne moreš.
Ker nobena ne ve kaj jo čaka,ko rodi (a ve da je nekaj narobe) ne razumem kaj se tukaj čaka?? da vidim kakšen je? da vidim kako ga boli? kako trpi?
da ga gledam kako umira??kaj lahko vidim? vsa ta leta ,kadar zaprem oči in pomislim na mojega sinčka mi je vedno ista slika pred očmi. Velik kos gaze na glavici z infuzijo ,kako prazno gleda skozi kovinske rešetke iz posteljice. Lep spomin ni kaj. Lep pozdrav