Imam kar upornega 9-letnega otroka. Nikakor se ne morem z njim pogovoriti, da bi upošteval kak moj nasvet. Poskusim na razne načine, da bi mu dopovedala zakaj nekaj ni dobro, vendar nikakor ne sprejme nasvetov, ali če argumetiram nakaj, zakaj je dobro, se užali. Je edinec, verjetno razvajen, saj če ni kaj po njegovo se zelo hitro užali, zjoče, sicer pa je kar odrasel za svoja leta, smatra se za osebo saj sem vedno ravnala tako, da sem mu poskušala stvari dopovedati ne pa vsiliti. Problem imam, ker ga ne morem pripraviti, da bi vadil pisanje ali branje, kar mu ne gre najbolje, vendar noče. Uporabila sem vse mogoče prigovarjanje in tudi podkupovanje, vendar je še vedno ne. Kaznovanje, kot naprimer da ne bo televizije, tudi ne pomaga. Kak nasvet, kaj bi lahko še naredila? Z njim smo vedno ravnali kot s samostojno osebo in mu vedno pustili, da izrazi svoje mnenje. Včasih se mi zdi, da so imeli moji starši več uspeha z mano, ko sem pretiravala sem dobila eno čez rit, in je bilo takoj vse v redu, ker se mi zdi, da sem dala sinu preveč odprte roke, hotela sem pač biti “moderna in odprta” mati. Sedaj pa on to odprtost izkorišča in me je po malem strah kaj še bo pri 16, če je že sedaj tako in že sedaj ne sprejema omejitve, saj čisto vse pa tudi ne more nobeden delati in določenih mej se moramo vsi držati.

Draga anamarija!
Vse bolj se mi zdi, da je na svetu polno strokovnjakov za zdravo nosečnost in napisanih je ogromno knjig za nego in vzgojo otrok od rojstva do kakih petih let, potem pa se moramo starši znajti čisto sami.
Rada bi ti samo povedala, da je bil moj sin ravno tak, kot je sedaj tvoj. No, in danes je 16-letnik…Zna biti hudo naporen, neodgovoren in sebičen, vendar je tudi iskren in sočuten. Kadar sem v dvomih, kako naj ukrepam in ali delam prav, pa ne najdem pravega odgovora, se oklepam svojega trdnega prepričanja, da ljubezen vedno pokaže pravi rezultat, čeprav je včasih potrebno nanj dlje počakati.
Kaj storiti, če se otrok noče učiti? Lahko ga prisilimo, da sedi in bere, a to ni pravi namen.Njegove misli so čisto drugje in nanje ne moremo vplivati.V takem primeru moramo pustiti otrokovi lastni izkušnji, da ga uči! Jaz še vedno čakam na dan, ko se mu bo nenadoma odprlo, da se uči zase, za življenje.Do takrat pa ga vzpodbujam, mu “težim”, kot pravi on, mu grozim in ga hvalim…
Nikoli odnehati, je edini nasvet, ki ga lahko dam!!

Edini predlog, ki ga lahko dam je , da preberi knjigo ,,Odgovarjanje” avtoric ne poznam, imajo pa jo v Svetu knjige. Sama sem jo dobila pred kratkim in moram reči, da je v njej kar precej realnih situacij ,ki jih doživljamo starši.Rešitve kako pomagati otrokom in staršem v takih primerih so pravzaprav enostavne potrebno pa je biti vztrajen in se zavedati, da je to v otrokovo dobro.Poizkusi, pa srečno!

Tanja