Lepo pozdravljeni! Najprej bi se vam vsem, ki ste karkoli napisali glede MOMa zahvalila iz dna srca, namrec vec kot 20 let sem se sprasevala kaj se dogaja z mojo babico, dokler nisem prejsni teden po nakljucju zasledila tega foruma. Res res hvala!!

Kot pove naslov teme, imamo v druzini 88 letno gospo, ki ima cisto vse simptome MOMa. Ko sem prebirala temo SIMPTOMI, sem jo nasla v cisto vsakem simptomu, ki ste jih uporabniki zapisali. Na koncu sem se zjokala, ker sem dobila potrditev za vsa leta ponizevanja, maltretiranja in izsiljevanja, da dejansko res ni bilo z menoj nic narobe, pac pa z njo. Ko se je mami locila od oceta, jo je dobra babica sprejela k sebi. Mami vsa leta ni videla kaj je babi delala z menoj, ker je bila non-stop v sluzbi. Imela sem igrace, vendar se nisem smela igrati z njimi, vse so morale biti pospravljene na polici. Do 3 leta naj bi bila skoz v stajici, nisem smela po stanovanju. Nisem smela imeti prijateljev, do 20. leta sem bila zaprta v stanovanju, nikoli nisem smela ven. Komandirala je mojo mamo, kako more delati z menoj. Ko sem se jokala je sla po vedro mrzle vode in ukazala mami naj me polije z njo. Stikov z ocetom njsem smela imeti, oce mi je kasneje povedal, da je babi rekla mami naj se loci od njega, pa bo dobila stanovanje, njega je prikazala kot najvecjega hudica. Ko je prisel cas za srednjo solo sem se mogla vpisat na tisto, ki je bila njej vsec, nato sem mogla biti po enem mesecu skoz pri njej doma, ker se je pocutila osamljeno, vsak dan sem pri 16.letih hodila na pokopalisce, dogajalo se je, da po cel teden nisem smela iz stanovanja, ce me je poslala v trgovino, mi je sledila, oz. me klicala kje sem…Sedaj ko se je pa se mama upokojila in videla njej pravi obraz je pa babi se hujsa. Tukaj je bila ze policija, ker je vrgla jajca na otroke pred blokom, tepe 63.letno mamo, da se ji vidijo modrice, vpije cez okno, vpije ob pol 1 zjutri, cele dneve samo kreganje, obtozevanje, laganje, zadnje case sem opazila perverzno govorjenje, predvsem pa zmerjanje NON-STOP.
Pri 20 letih sem sla od doma zaradi nje, vendar sem se zaradi mame vrnila. Zivela sem skoraj 100km stran, vsak dan klicarjenje, nenapovedani obiski, itd. Najbolj me skrbi za mamo, mislim da se ji bo zmesalo vsak cas. To kar je meni babi delala, dela sedaj mami, samo brez zavor. Ne sme ven, vse finance ima babi cez, komandiranje za VSAKO STVAR, bujenje ob pol 2 in zjanje na cloveka…

Zdravnik je rekel naj se ji umaknemo ko je taka, ampak ona je taka ves cas, razen ko spi. K psihiatru noce, zdravil noce jemati, v dom noce, nic od nic. Dobesedno kraljuje v stanovanju(pa sploh ni njeno, pac pa od mami), mi mormo jest hrano v svojih sobah, ce je kdo v kopalnici oz. Na wc.ju more TAKOJ ven, vse se more takoj narediti ko ona hoce in tako kot ona hoce, ni vazno pa ce je ura 3 ponoc. Ne vemo kako naprej. Ima se 4 druge otroke, vendar nihce ne pride blizu (se ne cudim)..3x porocena, vsi mozje umrli.. Mi lahko kdo svetuje kako naprej? Zdravnik je sicer rekel da spada na zaprt oddelek, prejsni teden so bili resevalci tukaj z zdravnico, je rekla isto, k psihiatru, pa sam sibejte… potem je pa mami to povedala zdravniku,je pa rekel da se ne da nic narediti ker noce nikamor. Samo tako ne gre vec naprej, vsak dan isto. Zdajle ko to pisem je samo kricanje, imam jo posneto ko vpije, tepe mamo… prosim za nasvet, lepo lepo lepo prosim…

Hej, Larie, tole bi morala napisati na drug forum, na tistega, ki je namenjen svojcem. Tale je namreč namenjen tistim, ki imajo MOM, za svojce pa je drug. Čudi me, da ni moderatorka tega videla in sama prestavila tvoj post tja. Tam bi morda dobila kakšen koristen odgovor, tu ga ne moreš.
By the way, tale tvoja zgodba je resnično grozna.
Ubogi ljudje! Kaj vse morate dajati skoz.

najboljš, če rečete, da je grozila s samomorom pšotem jo pa vsaj za neki časa vzamejo not, če hoče al noče
not se pa itak lahko čist spremeni v čudovito žensko da jo spustijo ven
al pa ne bo mogla skrit svoje bolezni…ker ženska ni diht, žal

škoda, da se ne upaš, zadret nazaj, pa jo mal v roke vzet….jao, da sem jaz tam

Tema premaknjena.
Se opravičujem larie, po pomoti sem izbrisala vaše zadnje sporočilo, zato ga bom nalepila sama še enkrat:

Avtor: larie

Sem videla da sem se zmotila in upala da bo moderatorka prestavila… no mogoce se bo :).

Dejansko je babi grozila s samomorom in smo povedali naprej… zgodilo se ni nic. Dejansko nic ne pomaga, ce se branim, ji zavpijem nazaj, karkoli, ona samo dobi na moci. Ce sem tiho, me ona maltratira naprej, ce se branim vidi da mi je prislo do zivega, da je dosegla svoje, potem me pa se z vecjim uzitkom. Gre pa vse to v skrajnost, tako da sem sla prejsnji petek na CSD in dala izjavo, jutri grem pa se z mami. Bojo poslali k njenemu zdravniku, psihiatru in na policijsko postajo. Tko da ob naslednjem klicu na 112, bodo tam ze vedeli kaka je situacija. Upam da se premakne naprej. Ce bi bila v redu bi bilo super, ampak tole pa ni normalno zivljenje, niti nikoli ni bilo. Bolse da ne opisem kake stvari so se mi dogajale.

“Prestaviti”, pozdravljena!

Na vrhu foruma jasno piše naslov: “Mejna osebnostna motnja – svojci” in naprej moderatorka foruma dr. Dernovškova zelo nazono razlaga, da je forum namenjen tistim, katerih bližnji imajo značajske lastnosti te motnje, torej MOM.

Moje čisto laično mnenje pa je, da je babico potrebno nujno hospitalizirati na psihiatriji, ker ji v njenem početju ne bo nihče, in res prav nihče kos. Lp

Ko berem tale opis babice, mi je najprej zelo, zelo žal za tebe, vnukinjo. Tudi moja mama ima mom in se je skušala “izživljati” na podoben način nad mojo hčero, na sina se ni upala spravljati, ker se ga je malo bala, vendar v večini primerov sem te zadeve preprečila. Mislim, da bi tudi tvoja mama morala že takoj, ne glede na vse, odreagirati drugače in te zaščititi, zlasti v tvoji zgodnji mladosti. Žal mama tega ni storila. izgovor, da je bila veliko v službi, je tu le izgovor. Sama sem bila tarča precej podobnega maltretiranja, ampak rešitev je le ena – stran od takega človeka. Se strinjam, da je lažje reči, kot narediti, ampak druge poti, pri tako starem človeku ni, moja mama bo imela kmalu 90 let. Na srečo je po težki bolezni, pred dvema letoma, pristala na dom upokojencev, kjer pa jo nihče ne želi obiskovati, le jaz in skoraj vedno sem tarča njenih izpadov. Obiske pa skrajšam na možni minimum, tako, da vidim kako je, kako njena bolezen in če kaj potrebuje. Tudi v domu so bili nenehni izpadi nad sostanovalko, ko je še bivala v dvoposteljni sobi. večkrat je morala posredovati socialna, tako, da je po hitrem postopku prišla do svoje sobe.

Tudi sama sem sem najprej, ko smo ponovno bili skupaj (20 let smo živeli posebaj), obrnila na CSD in imam z njimi kar dobre izkušnje. Potem sem obiskala njenega osebnega zdravnika, ki ti lahko da priporočilo za psihiatrični pregled. Verjamem, da babica o tem ne bo želela nič slišati, ampak ob ponovnem izpadu takoj pokličite rešilca in reševalcem pokažita priporočilo njenega zdravnika. Prepričana sem, da vam bo tako uspelo, da jo odpeljejo na pregled v psihiatrično bolnico. Po moje tja tudi spada. Mama pa se bo morala slej, ko prej postaviti na lastne noge in materi postaviti meje, pa čeprav je še tako težko. To lahko povem iz lastnih izkušenj.

No, mesec dni kasneje se ni se nic spremenilo. Vmes so 2x prisli policaji, 4x zdravnik, odpeljali so jo na pregled v psihiatricno kliniko Polje, kjer ji je Jurij Bon, dr. med. predpisal Kventiax (antipsihotik), vendar je recept po njenih besedah strgala. Ista zdravila ji je ze predspisal njen osebni zdravnik, ampak je rekla da je z njo vse v redu in da bi mi mogli “pozret ta strup”. Prejsnji teden je padla na avtobusu in ima posledicno modrice na glavi, zdaj pa drugim razlaga da sem jo jaz udarila s palico po glavi. Vsak dan je hujse, grozi non-stop,vpitje, nagaja. Svoje umazane spodnjice daje med sveze oprano perilo, budi nas ponoci, loputa z vrati, krompir ki ga mami pripravi za kosilo mece po tleh. Mami se potegne zase, a zal prepozno. Zadnjih nekaj let odkar je babi taka do nje je vedno prikrivala zdravniku kaj se dogaja, ker ji je babi grozila. Imam obcutek da zdravnik misli da napihujemo, in da sem vsega jaz kriva ker sem prisla nazaj. Vedno ko mami poklice resevalce ali osebnega zdravnika se zacne babi naglas jokati da jo hocemo spravit iz stanovanja…ko mami prekine, v sekundi neha. Mislim, grozljivka. Nadzoruje vse, mami ne sme ven, ne smeva se pogovarjati, vsak dan si zmisljuje nove stvari, da nas bo obtozila. Meni je rekla da bo poklicala policijo in rekla da imam orozje in da jemljem mamila. Kaj se da sploh se narediti? Policija je bila tukaj, resevalci isto, osebni zcravnik dvomim da bo kaj naredil, sploh po tem ko me je po telefonu slisal da sem babi zavpila naj ne tepe moje mame. Kaj se da narediti v tej situaciji? Ker z mami sploh nimava vec volje do zivljenja, vsak da je isto :/

Kaj se da narediti?
Grozno je, ja, ampak – zakaj mama prekine, ko kliče reševalce? Naj jo odpeljejo, naj vas zaradi tega
ne peče vest . – ker – kaj hudega se ji bo pa zgodilo, če jo odpeljejo? Nič. Popolnoma nič.
Nehajta poslušati, kaj govori, vsem je jasno, da že dolgo ni prištevna in se za božjo voljo zaščitita pred
njo.
Ona je zdaj kot majhen otrok, ki se meče po tleh v trgovini, da bi dobil kar hoče in ki vpije in muči svoje
starše, ki mu ne morejo več dovolj hitro ustreči….temu ni konca, takemu se ne da ustreči, to tudi ni
več zloba, ampak samo še nedelovanje možganov…pokvarjene povezave v njih…
Imata se vso pravico zaščititi, živeti v miru – ob vsakem izpadu takoj klicati zdravnika, ne se ozirati na
njene obtožbe. Razumem, da je to glede na družinsko zgodovino težko, ker sta se z mamo navajeni
podrejati in se vama zdi, da je res “slabo” če se ji upreta….ampak “slabo” je to, da lahko ena sama
motena oseba neovirano muči dve zdravi in si ti dve ne upata ugovarjati.

In nazadnje “zlato pravilo” vseh nasilnikov v vseh oblikah in načinih:
Ali veš zakaj to počnejo?
Ker lahko.

Torej ustavita ta pekel – odločitev je samo vajina…

Halo? Tvoja mami mora biti vsaj 50-letna ženska, če je njena mama 88. In ker ta 88-letnica reče, da njena hči “ne sme ven”, kaj – jo tvoja mama kar uboga? Tega res ne razumem. Kaj vaju briga ona – gresta ven, pa če se na glavo postavi.

Enako – halo? “Ne smeta”? Pa kdo je ona, da vama govori, kaj lahko in kaj ne? Če reče, ne pogovarjajta se, rečeš, pogovarjali se bova in pika. In to poveš miljonkrat, trdno, jasno, brez drame. In izvedeš. Če zganja histerijo, preslišiš.

Haha, ta je pa dobra. Jemlješ mamila? Imaš orožje? Ne? Torej zakaj se potem bojiš takih groženj, namesto da bi se od srca nasmejala njihovi odbitosti? Rečeš, babi seveda, kar izvoli, pokliči policijo! Bodo zelo veseli, ko jim boš morala plačati za neutemeljen klic. (a veš, klicanje policije za brezveze je plačljivo! take informacije so tvoje orožje, zakaj ga ne uporabiš? če jih ne poznaš, se pa pozanimaj, pismo!)

Vidve se ji kar naprej uklanjata – zakaj že? Nista njena last, prav tako celo stanovanje ni njena last. Pa dajta ji že enkrat meje postavit, saj prav prosi zanje! Vaju je en sam velik strah – kje pa je, lepo prosim, vajina jeza? Jeza nad tem, da vama dobesedno krade življenje? Saj ne živita svojih življenj, ampak njeno! Dokler bosta v njenih dramah sodelovali, do takrat ne pričakujta rešitve. Ko bosta enkrat začeli ceniti lastno življenje, ko vama bo vsak dan dragocen do mere, da ga ne bosta želeli preživljati tako, kot ona žvižga. Pravzaprav bi morala to tvoja mama narediti že zdavnaj. Ona predvsem, ne ti. Ti si ji lahko pa v oporo pri tem, da razvije odločnost.

Moje mnenje ( in izkušnje) je takšno:

Dokler bo lahko počela kar počne in jih bo uspevalo bo to počela še naprej. Seveda je grozno gledati in poslušati takšne izpade in še bolj, kadar se drugim laže, kaj naj bi se dogajalo pri vas. Vendar so tudi policija, reševalci in czs-ji vajeni takšnih ljudi, pa ne samo zaradi MOM, včasih se tudi dementnm spremeni osebnost in so lahko tako agresivni, kot povsem nemogoči.

Če ji boste posavili meje ( torej odločita se, kaj je sprejemljivo in kaj ne in potem takoj reagirajta ko bo kaj) se ji bo najprej čisto snelo ( dobra primerjava z majhnim razvajenim otrokom prej gori) in bo poskušala vse ( ampak res vse) kar je do sedaj deloavalo. Ne ragirajta!!!! in vztrajajta na svojih omejitvah in zahtevah. To jo bo še bolj razbesnelo – in potem bo ali ona ali pa verjetno vi poklicali reševalce, policijo…itd. Ko bodo prišli ostanite mirni in razložite policiji kaj se dogaja – ona bo verjetno v 5 minutah povedala n- različnih zgodb in bolj ko bo razburjena bolj bo jasno, da ni čisto pri pravi in da rabi strokovno pomoč.

Absolutno počnita tisto, kar vama paše ( naj gre mama ven, kadar mora, pogovarjajta se kadarkoli jeprav….) in ji ne ustrežita v njenih izsiljevanjih. Včasih je bolje, da stvari eskalirajoa, da se sploh lahko rešijo. Dokler pa bo že njeno vpitje dovolj, da mama ne bo poklicala reševalce ali pa še to ne in bosta zgolj zaradi ljubega miru počeli, kar paše njej…toliko časa bodo stvari samo še slabše.

Preden se upreš takšnemu izsiljevanju te je običajno strah, kaj bo, skušaš se izogniti dramam, žal ti je osebe, ker veš, da ni pri pravi….itd. , vendar kar opisujeta vidve je že zdavnaj šlo čez rob in slabša situacijo tudi stari mami ne samo vama.

GittaAna

Larie,

tvoja zgodba je resnično zelo šokantna. Te zelo razumem. Vem, da je ljudem, ki imajo znanje in ki opazujejo situacijo od zunaj lahko svetovati. Vendar tudi zdravnik, ki vidi da se ti bo rana zagnjila ne bo samo rekel, da preti sepsa, ampak bo glede tega tudi nekaj pokrenil – izrezal bo ognojeno tkivo.

Vem, da ti je težko, kajti na nek način se sama v svojih mladih letih, z zelo psihološko obremenjeno preteklostjo (babičini dolgoletni pritiski manipuliranja s teboj) in poleg vsega da se boriš za svoj mir in svojo pravico da imaš normalno življenje, boriš še za lastno mater. Težko je v teh letih biti tako močan. Preveč za tako mlado dekle.

Razumem te, ker imam tudi sama podobno situacijo, le da na srečo ne živim v okolju te situacije. A kljub temu ne morem reči da mi je lahko.

Moja mama, ki bo imela šele 82 let živi v hiši z mojim bratom, svojim sinom, ki je kronični alkoholik, strasten verižni kadilec z močnimi značajskimi lastnostmi MOM osebe. Sin se je priselil v hišo, ko je umrl oče in že leta in leta živi v majhni sobici v kleti, ki mu je mama niti ne ogreva. To pa z razlogom, ker ni pripravljen na noben način deliti finančne stroške z njo. Poleg tega jo že ves čas psihično in besedno napada z besedami, da je hiša njegova. To traja že leta in leta, medtem ko ima v drugem mestu svoje stanovanje, ki so mu ga kupili starši, a ima v njem podnajemnike. Mama je že večkrat morala poklicati policijo, toda do sedaj se stvari še niso uredile in se situacija še ni spremenila.

Vendar da bi stvar bila še bolj zapletena, je tudi moja mama ali zaradi življenja z očetom MOM, ali zato, ker je bilo to že v njej od otroštva, prav tako MOM. Kljub temu, da je mama že zelo bolna in neprestano pod hudim psihičnim pritiskom (velikokrat tolče po njenih vrati in ga mora spustiti noter), potem pa eno in isto. Ampak mama pravi samo to, da ji nihče ne pomaga, da bi morali narediti to in to. Celo to, da bi se brata morali znebiti. Toda sama ni nič boljša. Neprestano si prizadeva, da bi imela vse pod kontrolo. Da bi jo vsi imeli radi. Da bi jo vsi spoštovali. Da bi jo vsi občudovali. Tudi če bi ji hotela pomagati (v tem sem sama, ker nas je vse sprla med seboj), se ji pomagati ne da. Ona ostaja kraljica v svojem delu hiše in na to, da bi šla v dom upokojencev niti ne pomisli navkljub zelo težkim diagnozam in veliko možnostjo, da nekega dne ne bo mogla več vstati iz postelje (bolezen, ki se kaže v nemoči spodnjih okončin).

Ko sem bila nekega dne pri njej na obisku je brat ponovno tolkel na vrata njenega stanovanja. Jaz tako navajena braniti jo, sem se znesla nad bratom in mu povedala svoje. Moje besede so bile kot bob ob steno. Ampak šok. Ona je stopila na stran brata. Nisem mogla verjeti. In sploh je več ne razumem. Očitno je že tako navajena teh manipulacij in izsiljevanj, da več brez tega ne more. In samo govori: “Pa menda ja ne bom šla ven iz svoje hiše?” Saj je res kar pravi, ampak tu ni logike. Od takega človeka je potrebno iti stran.

Kar naprej sem poslušala o njemu, vsak dan. Ampak ne morem ji pomagati, ker ona noče. Ona ima ta odnos samo kot pretvezo, da se smili sama sebi in da manipulira z vsemi nami, ker ji nočemo in ne znamo pomagati, medtem ko ona niti noče, da ji pomagamo.

Tako da to je začarani krog. In iz tega začaranega kroga gre lahko samo ena oseba. Tista, ki ji je dovolj.

Če imata z mamo kakršnokoli možnost se kje začasno odseliti ali nastaniti, pojdita od babice in si odpočijta od vseh njenih manipulacij. Vem, da je to težko, ker mi takšnega človeka še vedno ljubimo in se nam smili, ampak gre za preživetje in za pravico imeti svoj mir in svoje življenje ven iz dosega manipulatorja, ki se izživlja nad nami.

Bodi pogumna. Čas bo prinesel svoje. Tudi babica ne bo večno.

Jaz te res ne razumem. Glede na vso maltretiranje, ki traja ze vec let, ti tukaj sprasujes kaj naredit? Cisto resno to sprasujes, ali se hecas? Ce ti v vseh teh letih ni potegnilo, bi ti zdaj ze pocasi lahko: bezita stran in se nikoli ne vrnita! Pravis da ostalih njenih otrok ni blizu. Hmmm, zanimivo, vsaj nekdo je tukaj pameten.

Vidve s tvojo mamo sta njene copate, brez hrbtenice in zato vaju maltretira. Ker lahko.

Pfist, če nečeša ne razumeš, še ne pomeni, da imaš prav. Res, je vsak, ki je odraščal v približno normalni družini ima kolikor toliko zdrave alarmne sisteme in takšne zlorabe že od daleč prepozna in se takoj obrne in gre. Če si rojen v takšno družino je stvar precej drugačna. Verjetno tudi če bi sam odkril(a) da so tvoji starši storili nekaj hudega, verjetno ne bi zgolj nonšalantno odkorakala stran in rekla ,da se to sedaj ne tiče več. Kaš šele, če bi te od malega vzgajali, da je to, da je nekdo tako egoističen (ali kako drugače premaknjen) povsem normalno in da ti se moraš temu brezpogojno podredit, ker si ti drugače tisti ta grd,,,itd. Če ne odraščaš ali ne živiš v družini , kjer se nekdo vede tako, kot je značilno za nekatere osebnostne motnje, potem le stežka razumeš v kako prefinjene psiološke in tudi drugačne sprevženosti to lahko vodi.

GittaAna

GittaAna,

to si pa tako dobro obrazložila, da bolj nebi mogla. Saj pravim, tisti ki je šel čez to razume in tisti, ki je izšel iz tega, ve kako je to težko in da je najprej treba “pokapirat” zakaj gre.

Bolj kot te berem, bolj mi je jasno, zakaj pač takšni, ki do nedavnega sploh nismo vedeli na čemu je stvar, da se zadržujemo v odnosih, ki so nam znani in, ki smo jih navajeni, ostajamo v takšnih odnosih ne da bi se zavedali, da nam pripada boljše. Pozabili smo na svoje dostojanstvo, ker smo ga nekje v svojem otroštvu izgubili. Pozabljamo, da nam pripada, da nas ljudje spoštujejo, da nas imajo radi. Toda ko si bil tega navajen dolga leta potrebuješ običajno spet dolga leta, da začneš misliti drugače, ne tako kot so ti vsilili starši in kasneje partnerji. Zato je potreben čas in odločnost. Najprej pa zavedanje, da vztrajati v tem ni vredno oziroma, da obstaja bolj zdrav način življenja, ki nam pripada.

O, ni tako lahko iz svoje navajene kože. Ampak če se je človek pripravljen soočiti z resnico in sprejeti spremembo, ki bo boljša za nas in otroke, potem se počasi lahko pride ven, na plano in počasi in sigurno spremeniti pogled nase in na druge. In za otroke je lažje.

Tudi meni ni bilo jasno, kako da se je moja mama kar naprej ločevala, a se ni nikoli zares ločila. In otroci smo bili ranjeni in smo še.

Lepo vas je brati in ob branju spoznavati, da če je drugim uspelo, lahko uspe tudi meni.
Lepo se imejte in pogumno naprej.