Pozdrav vsem!

Vidim, da so vam zmote bolj všeč, čeprav sem preverila pri Philu – on pravi ‘mistakes’ ( to pa so napake ).
Mogoče je manj boleče slišati, da se motiš, kot da si storil napako. OK.

Zmota štev. 4 : BITI SVOJEMU OTROKU PRIJATELJ

To velja seveda za malo večje otroke.
Šibki starši pogosto zagrešijo to zmoto, večinoma zato, ker si bolj želijo, da so otroku všeč, kot da bi jih spoštoval. Ali pa ker se bojijo, da bi bil njihov otrok jezen na njih.
Žal, drugače ne gre. Pomembno je, da se vaš otrok nauči, da ste lahko jezni na nekoga, a ga vseeno ljubite.

Ampak prijateljski odnos z otrokom se ne obnese, tak odnos prehitro preseže meje, predvsem glede načina komuniciranja, pa tudi preveliko poseganje v otrokovo zasebnost krha njegovo avtonomnost.
Otrok potrebuje starše ( čvrsto oporo), prijateljev ima itak dovolj.

Žal moram priznati, da je meni na tem področju malo spodrsnilo
(Nives in Ali,bereta?). Ko je bila moja hči v globoki puberteti (okrog 15.leta), je pravzaprav ona, ker je potrebovala osebo, ki bi ji lahko zaupala svoje skrivnosti, dvome, sanje in strahove, izbrala mene. Ker ( njene besede)- prijateljicam ni moč zaupati.
Moram priznati, da se mi je v začetku zdelo kul razpravljati z njo na njenem nivoju, a prekmalu sem ugotovila, da se to ne obnese. Ni šlo, pojmi in pristojnosti so bile pomešane. Nisem se mogla v vsem strinjati z njo. Hitro sem izstopila in spet postala mama – tečna, pokroviteljska, takšna, kot so mame vseh najstnic. Spet vsakdanje borbe med njinimi pravicami in mojimi pristojnostmi. Zelo naporno.

Pa je minilo. Pri puberteti je najbolj modro pravzaprav samo eno – počakati, da mine . To, da se je borila ( pa še trmasta bikica je ), je bilo dobro, saj se je tako oblikovala v odločno in samosvojo osebnost, ki misli s svojo glavo. To,da ji nisem preveč popuščala, pa tudi, saj sem pazila, da ni preveč zašla s prave smeri.

Zdaj pa lahko rečem, da sva res pravi prijateljici. Kako super je, če sem službeno v Lj in se dobiva, pa greva skupaj po trgovinah in na kavo. In velikokrat je vprašam za mnenje in ga tudi upoštevam.

Kakšne so vaše izkušnje s tem?

Pozdrav vsem,
Lenja

Ko tole berem, si misim: ali si idealen starš, ali je pa hči idelaen otrok. Moja je še manjša, pa vendar tudi na tem področju poskušam biti čim bližje njej. Sama sem mnenja, da starši tudi niso najboljši prijatelji in da se satršem ne da vsega zaupati. Starši so starši in prijatelji so prijatelji.

Moram priznat, da sem tudi jaz pri tej točki udarila mimo.
Mislim, da se je to zgodilo zato, ker sem bila tako mlada(18) in sva se za to
s sinom bolj ujela kot če bi bila starejša. Vedno sva bila prijatelja, nikoli ni imel
do mene kakšnega posebnega spoštovanja, saj sem bila sama kriva, da mu ga
nisem vcepila v glavo. Puberteto smo zaradi tega, ker sva bila prijatelja, dosti lažje
prebrodila, saj sem nekako dobro razumela njegove težave.

Pri hčeri sedaj poskušam ravnati drugače.

LP,Kaja

Živjo!
Z mamo sva zelo dobri prijateljici in sva vedno bili – vendar me je, to moram priznati, kot hčerko včasih to zelo obremenjevalo. Da sem ji lahko veliko zaupala, okej, to bi ji lahko tudi, če bi imeli izredno odkrit odnos mama – hči. Težava se je pojavila, ko sem ji tudi sama postala zaupnica. Ne pri 10 letih, pač pa v najstniških. Takrat sta imela z očetom že težave, ki so se, ko sem z 18. šla študirat, samo večale. Velikokrat me je sredi noči klicala in mi jokala. Rada imam svojo mamo, vendar me je takrat obremenjevala s stvarmi, ki so bile za mojo malo dušo pretežke. Zato o prijateljstvu starš-otrok takole:
Otrok naj si prijatelje najde med vrstniki, mi pa smo lahko njegovi sopotniki v življenju, na katere se bo vedno lahko zanesel. Odnos starš – otrok naj bo tako ljubeč in iskren, da nam bo otrok lahko zaupal težave, ki ga pestijo, hkrati pa bomo lahko ohranili avtoriteto. Kajti prijatelj ne more v enem trenutku poslušati o ljubezenskih težavah prijatelja, potem pa mu kot svojemu otroku (čisto po starševsko) prepovedati izhod do 23. ure.
Ko pa je otrok že sam odrasel, ko stoji na lastnih nogah in od starša ni ne fizično, ne materialno odvisen, ja, takrat pa se lahko iz iskrenega odnosa razvije prijateljstvo.
T.

Še nekaj, kar spada o to kategorijo, nekateri dovolijo svojim odraščajočim otrokom (po 13 letu), da jih pričnejo klicati po imenih, ne več oči in mami. Kaj menite o tem?
T.

Nisem idealen starš, sploh ne, tudi moja hči ni idealen otrok.
Hčerko sem vprašala, kaj so po njenem moje največje napake, pa pravi, da sem preveč komplikatorska ( še vedno imam pripombe, če se premalo obleče, ko je hladno ali pa jo prepogosto sprašujem, če je kaj jedla itd…) in včasih premalo tolerantna do drugačnega mnenja ( to ste že same opazile, ha ha ). Poleg tega težko prenašam nered, moja oba družinska člana pa tako rada vse puščata za sabo po hiši. Včasih znorim, ko je njena soba ( saj veste – bombni napad) bolj malo podobna človeškemu bivališču ( je to moja ali njena napaka?). Pa še in še bi lahko naštevala…

Lenja

Niti pod razno pri nas ne pride v poštev. Jaz sem še vedno mami,čeprav je sin star 22 let. Pa tudi nikoli ni izrazil želje, da bi me klical po imenu.

Draga Lenja!

Žal sem komaj danes (zaradi prezaposlenosti) opazila tvoje t.i. napake, ki jih počnemo starši. KRASNA IDEJA, ČESTITKE IN LE TAKO NAPREJ!!
Mi smo sedaj stari 14 mesecev in uf…po glavi mi gre samo njegovo kričanje ko nečesa ne doseže. Vem, da bi morala s tem odgovorom odgovarjati na napako št. 3 pa vendar. Tudi jaz in mož včasih spuščava ubijalske krike ampak zelo malo in resnično jih skušava “predihati”. Dovolj o tem, tvoji forumi mi zelo pomagajo!

To kar sem hotela v bistvu povedati je da svetovno priznani znanstveniki vedno bolj ugotavljajo, da otroci na svet prinesejo 80 in vec% stvari (torej gensko pogojenih) in da imamo dejansko zelo malo moznosti pri usmerjanju, vzgajanju…
Sama nekako nocem verjeti tega, ceprav vedno bolj ugotavljam, da je to res. Saj poznam primere (kar veliko jih je), ko sta v druzini po dva, trije ali vec otrok in je pri popolnoma istih pravilih in isti vgoji vsak popolnoma drugacen. Ne me narobe razumet jasno da je. Raje bom navedla primer, da me ne bo kdo narobe razumel.
Dve deklici eno leto narazen. Prva 23 druga 22. Prva popolnoma odgovorna za svoja dejanja, samostojna, hitro je ugotovila da kajenje, pitje niso zanjo, druga katastrofa tudi droge so vpletene, pa starsi tega ne morejo verjeti in se sprasujejo kaj so pri ta drugi naredili drugace??

Kaj mislis o tem in seveda kaj mislite drugi. Zelo me zanima, ker je bilo tudi pri nama z bratom podobno?

Mislim, da je to nagravžno. Se starši tako počutijo bolj mladi ali bolj svobodni? Po moje se s tem poskušajo navidezno umakniti odgovornostim. Enako ali še bolj nagravžno je, kadar babice in dedki nočejo biti to, kar so, ampak po imenih.
Moja mama in oče sta se začela klicati ‘ babi’ in ‘dedi’ v istem trenutku, ko sem jima sporočila, da sem noseča.

Lenja

Ne, počakaj, jaz sem za cel svet in moža še vedno Tina in moj mož zame še vedno Domen. Ne dovolim, da me mož kliče mami, to sem samo mojemu sinu!
Tudi babica in dedi sta, kar sta, po imenu drug do drugega, zame sta tašča in tast tudi po imenu, za moža sta mami in oči (tako kot moja dva zame), za malega vnuka pa babi in dedi.
Moj sine sicer ve, kako je meni in možu ime – konec koncev se lahko izgubi in takrat so take informacije zelo dobrodošle, toda po imenih naju ne bo nikoli klical. Moja sestra se je na začetku nekaj upirala, da bi jo moj sin klical teta, hotela je, da jo kliče po imenu, pa sem ji rekla, da naj na to vsak zaenkrat pozabi. Otrok se mora naučiti, kdo je član njegove družine. Naključne znance in mimoidoče nikoli ne kličem teta pač pa gospa in gospod – da bo vedel, kdo je “njegov” kdo pa ne.
T.

Bravo Tinkara, lepo povedano.Tudi moja mama se je nekaj upirala temu, da bi bila babica (ker je prvič postala babica pri 42?) in je hotela biti kar Marija oz. mama, pa je sama videla da se ne obnese, ker mami sem pač jaz in tako je zdaj babi oz. babica. In kako je zdaj ponosna, ko vzame sina seboj na morje, pa po nakupih ali pa ko gre kakšen vikend na počitnice in ji vsi rečejo, kakšna mlada babica je in kako velikega vnuka že ima.

Draga Miša,
Hvala za vzpodbude. Glede kričanja – ne sekiraj se, starši smo samo ljudje, ne božanstva. Včasih pač ne gre drugače, ko se problemi zgostijo in je obremenjenost prehuda. Tudi jaz sem kričala ( in včasih še kričim), pa čeprav vem, da to ni prav.

Glede različnosti rezultatov pri podobni vzgoji pa mislim, da
je to tako občutljivo področje, da je težko dajati sodbe. Kaj vse nas v življenju oblikuje – geni, domači vplivi, okolje, izkušnje… Mislim tudi, da starši premalokrat upoštevajo ljubosumje med brati in sestrami v odnosu do staršev. Starši nehote, pa če to priznajo ali ne, katerega otroka obravnavajo malo drugače ( ne trdim, da ga imajo bolj radi, je pa tudi možno ) in drugi otroci to takoj opazijo. In trpijo. Ali pa reagirajo z upornostjo. Vsak otrok IMA RAZLOG za deviantno vedenje, včasih ga še sam ne prepozna.
Ljubosumje in borba za starševsko naklonjenost je huda reč.

Lepo te pozdravljam,
Lenja

Moaje mnenje je, da moramo starsi biti za nase otroke “mama” in “ata”. Meni zveni strasno tuje, ce slisim koga, ki mamo naziva po imenu. Bom pa povedala eno zgodbo:

Stiriletna deklica, ki je svoje starse klicala kar po imenu, pritece enkrat z dvorisca vsa objokana in se potozi stari mami, da je sirota. Seveda jo stara mama takoj potolazi, da to ni res in vprasa, zakaj misli, da je sirota. In deklica pravi, da imajo vsi njeni prijatelji na dvoriscu “mame” in “ocete”, samo ona jih nima, ima samo Sandro in Jozeta (tako je bilo njenim starsem ime).

Hi, hi, zanimiva zgodba, ki pa ima eno veliko poanto, če jo raztegneš na celotno otroštvo – če ima otrok starše za prijatelje, po tem ima prijatelje namesto staršev. Slednji (ali pa vsaj figure, ki prevzamejo starševsko vlogo) pa so nujni za normalen razvoj osebnosti.
T.

Tudi jaz se spominjam, da je fant iz moje družbe klical svoje starše po imenih. Otroci smo se med seboj pogovarjali, da sigurno niso njegovi pravi starši, da je verjetno posvojen….itd (otroška domišlija pač), pa je bil v resnici njun “biološki” sin. Popolnoma se strinjam z ostalimi. Za sina sem mama, oce je ati, babi je babi…med sabo pa se kličemo JASNO po imenih!

Pozdravcek vsem.

Aja pa še to.

Moja mama je vedno vsem razlagala, da je moja najboljša prijateljica, da ji čisto vse zaupam in da je tako najbolj prav. S tem se je pravzaprav hvalila vsem, tudi svojim sestram. Jaz sem to seveda slišala in še sedaj se spomnim kako mi je bilo to smešno. V tistih najbolj norih letih sem si mislila ti si kar misli da si, še sanja se ti ne, kaj vse se dogaja v mojem življenju.

Seveda sem imela prave prijateljice s katerimi smo cele dneve tiščale glave skupaj, zvečer pa čvekale po telefonu in mislim da je tako najbolj prav.

Pozdravček!

Kar se tiče njene sobe (moje mnenje): to se ne da privzgojiti in zaman so številni poskusi in pripombe “daj pospravi si že sobo, glej kako maš, pobrisi si prah itd.”
Otroška soba je po mojem mnenju otrokova zasebnost, v katero noben nima pravice posegat, saj si vsak uredi svoje bivalno okolje tako, da se v njem počuti dobro, pa četudi se katera mama s tem ne bo strinjala. Če se otrok drži dogovorjenih družinskih opravil in reda v vseh drugih prostorih stanovanja mu le pustite tisti kanček svobode, da se bo v svoji sobi počutil domače in nenadzorovano. Slej ko prej bo sam prišel do spoznanja, da mu nered ne ustreza (ok eni nikoli, ampak to so redki) in boste prijetno presenečeni ko bo naredil generalko (pa tudi ce bo to 1x na 2 mesca).

Kar se tiče prijateljstva med otrokom in mamo ali očetom…mora ga biti takšna mera, da se otrok počuti sproščen. Pred nekom ki nam ni prijatelj se ne počutimo sproščeni, bojimo se da bi zinili kakšno neumno in kaj si bi tista osebna o nas mislila…mislim da tega med starsi in otrokom ne sme bit. No, pri nas je vseekakor drugače, kar pa je pogojeno tudi z nezaupanjem iz moje strani. Mislim pa da je že zaupanje v sposobnosti otroka in njegovo naravo del prijateljstva.

LP, miki

Halo, si se le oglasil, sem že čakala, kaj boš ti menil o tem prijateljstvu! Se strinjam, da se morajo ljudje med sabo razumeti, da se mora otrok počutiti sproščeno v družbi svojih staršev. Toda eni straši so raje prijatelji, ker se bojijo, da jih bodo otroci zaradi tega, ker postavljajo pač neka pravila in zahtevajo, da se ta pravila upošteva, sovražili. Ne rečem, na svetu so pravila, ki so nesmiselna – meni še zdaj, ko sem odrasla kakšna stvar, ki je veljala pri mojih starših ne gre v glavo. Zato pač pri nas doma to ne velja. Ne more pa starš pričakovati, da ga bo otrok sploh upošteval, če bo z njim samo prijazen in mu vse dovolil – kot prijatelj. Moja prijateljica sicer kaj reče, če ji kaj ni všeč ali pa se ne strinja, vendar je stvar, eli jo bom poslušala, ali ne, izključno moja. Če pa starš postavi neke meje, se jim mora (tu v očeh starša sploh ni opcije) otrok podrediti. Kako pa naj se podredi, če ve denimo, da ima mama težave z očetom, da fotr preveč žinga, da …. Otroci nimajo spoštovanja do nekoga, ki še sam sebe ne zna urihtati. Če pa s poti skrene prijatelj, mu lahko sicer pomagaš, vendar greš še vedno spat domov na varno. Kako varno pa se počuti otrok, ki ve za vse težave svojih starih?
T.
P.S. Nič nismo dejali o tem, da včasih potem starš stvari, ki jim jih otroci zaupajo, izblebeta svojemu zakoncu in še vsem tetkam in stricem (JOJ, NSŠA PA JE TAKO ZALJUBLJENA!) Mislim, če to ni grozljivo.

Hm zaupanje…tej temi ni konca. Jaz nikomur več ne zaupam, ker so me še vsi izdali. Do pred kratkim je bla oma tista in edina oseba na svetu (razen bivše punce), ki sem ji lahko zaupal kaki problem, edina se je potrudla razumet, ne da bi ob tem vsiljevala svoje prepričanje ali celo zgubila živce. No, zdaj pa niti njej več ne morem, staršem pa itak nikol nisem in jim nikol ne bom, ker si tega ne zaslužijo, pa naj zveni še tako kruto. Tinkara, kak pa je blo pr tebi glede zaupanja in prijateljstva v “mlajših letih”, čeprav niti ne vem koliko jih šteješ:) So se zadeve po poroki in selitvi kaj spremenile (na boljše, slabše)? Si se z kakšnim na videz nerešljivim problemom obrnila kdaj na starše ali si premlevala zadevo v sebi in s prijatelji?

Zadnji stavek “Kako varno pa se počuti otrok, ki ve za vse težave svojih starih?” pa je zadetek v črno, na žalost pa to teorijo redko kdo podpira. Ful mi je všeč tvoj način razmišljanja, res. Upam da boš še napisala kaj, ker je vse vredno pohvale!

LP, miki

Hja, tako je bilo z nerešljivimi problemi – reševala sem ji sama. Moja najboljša prijateljica je sestra, ki pa takrat, ko so te težave nastopile, še ni bila ravno velika in odrasla. Zdaj lahko rečem, da so moji problemi NAJINI problemi – saj je moj naj prijatelj moj mož. In to je pomembno, ko se odločaš za življenje v dvoje, ne le zaljubljenost (ker ta mine, potem ko tri leta pereš umazane gate in štumfe), pač pa ljubezen, globoka povezanost dveh duš, četudi sta v tistem hipu totalno skregani, prijateljstvo, občutek, da se na nekoga lahko zaneseš ter tudi zavest, da nihče ni popoln. Možu dovoljujem napake, ne dovolim pa, da bi me namenoma prizadel. Takrat bo spokala in on to ve. Sem pač taka – predolgo sem gledala razpadajoči in vedno znova navidez zakrpan zakon mojih starih, da bi lahko v nedogled vztrajala na mostu nad breznom brez dna.
Kar pa se selitve inboljših odnosov tiče – mnogo bolje je. Zakaj? Ker imam svoje življenje, ker sama odgovarjam zase (preskok iz družinskega gnezda sem najprej naredila na svoje, nisem se reševala s poroko!). Ker se morajo najaviti, če se želijo z mano dobiti, me obiskati, ker jim tudi lahko brez slabe vesti rečem, da nimam časa. Naša družina velikokrat, ko pridemo domov izklopimo telefone (tudi mobilce, razen moževega, ker je pač služben) in se izoliramo. Ker smo radi sami, samo mi, brez motečih faktorjev. Moja mama je včasih malce užaljena, a me to ne briga, mi se imamo fino!
In to je edino, kar je pomembno.
Zato tudi navijam, da se mladi čimprej osamosvojijo. Je težko, sploh finančno, je pa tudi toliko nagrad v tem paketu, da se ti niti ne sanja.
T.