Spoštovani!

V zadnjem času sem začutila globok občutek sramu, ki si ga ne znam razlagati. Z eno besedo: pocutim se dobesedno razgaljeno!

Zgodi se npr. v krogu prijateljev, predvsem moškega spola. Stalno se bojim, da se bodo iz mene delali norca, da bi me radi izkoristili samo za zabavo, ali da preverjajo, koliko daleč lahko gredo z mano (recimo s šalami na račun seksa ali žensk, ki se jim „moram“ smejati). Stalno moram preverjati, kaj mislijo z določeno izjavo. Bodisi na tihem, zadnje čase pa koga tudi naglas vprašam.
Ta občutek sramu in strahu v sedanjem času doživljam, tudi če z nikomer nimam fizičnega kontakta, torej tudi če sem se odnose odločila omejiti na eno prijateljsko raven. Če prav pomislim, se že od nekdaj bojim kot da bi me moški spol rad samo na kratko uporabil. Velikokrat se tudi zelo obremenjujem, kaj si o meni mislijo. Ali je mogoče, da nehote oddajam kake čudne signale? Kako naj se teh občutkov rešim oziroma kako naj z njimi ravnam ne da bi koga nehote „napadla“ ali samo sebe preveč izpostavila? Če sem se kdaj zbližala s kom, ki ga nisem poznala dobro, sem sumila, da me hoče samo izrabiti (parkrat se mi je zgodilo, da je bil ta sum odveč – sem takšnega človeka potemtakem nehote prizadela?). Ne vem, ali je iz njihove strani dejansko tako ali pa vse skupaj spada drugam. Kako naj to vem?? Predvsem mi je zoprno, ker se ne morem sprostiti, temveč moram stalno nadzorovati svoje besede, kretnje,… Bojim se, kako bi bilo, če tega ne bi več počela. Kako naj si tu pomagam? …

Druga stvar, ki me zanima bolj na splošno je, kaj pomeni „vračati čutenja“? Ali se tega lahko naučimo tudi drugi (ne samo terapevti)? Pri meni je tako, da hitro začutim, kdaj je kdo slabe volje in to me že od nekdaj obremenjuje. Tukaj lahko gre za čisto vsakdanje situacije kot npr. slaba volja blagajničarke ipd. (še težje je, če mi je oseba bližje). Kako naj ločim, kaj je moj problem, kaj pa problem neke druge osebe? Ali se čutenja neke osebe prenašajo na mene samo kadar se jih drugi ne zaveda?

Tretja stvar, ki me muči, je ponovno primankovanje volje. Vzponi in padci v volji se mi non-stop ponavljajo. Večkrat se zgodi, da stvari ne dokončam do konca , ne opravim kar sem si prvotno želela in načrtovala in z nejevoljo vršim vsakdanje opravke. Četudi si ne želim, da bi bilo tako in da bi bila bolj prisotna, ko se ukvarjam s to ali ono odgovornostjo (delo, učenje,…), se mi to vseeno dogaja. Kako sploh pride do tega, da človek izgubi voljo in kako jo spet pridobiti nazaj?

Hvala, če mi boste lahko ponudili oporo pri vseh teh vprašanjih!

Lep pomladanski pozdrav!

Lidija

Lepo pozdravljeni Lidija2008!

Po podpisu sodeč mislim, da sva se midve že nekajkrat srečale na tem forumu.
Težko je odgovoriti, kaj točno bi bil ta občutek sramu, vsekakor pa je smiselno, da se o tem z nekom pogovorite. Od nekje je ta svet vam znan. Morda se je mama podobno odzivala na moške. Smiselno bi bilo, da obiščete terapevta, ki vam bo pomagal prebiti se skozi čustveni svet, ki vam hromi vsakodnevno življenje. Saj se na ta način zelo težko sprostite v svetu. Nenehna kontrola in občutek, da vas moški izrabljajo samo zase. Kako to, da je tako težko začutiti lastno vrednost. Sprašujete če morda oddajate kakšne čudne signale. Nekaj bo najverjetneje res na tem, saj se ob vas kar najdejo moški, ki prestopijo vaše meje, napeljujejo na sex, vi pa se morate temu smejati. Gospa Lidija, ne obstajajo samo takšni moški in vprašanje je, zakaj jih vi nenehno srečujete. Tudi drugačni moški obstajajo, ki jim je takšno opolzko vedenje nesprejemljivo. Včasih se je potrebno preprosto samo obrniti in oditit, v veliki meri pa svojo nalogo odigra tudi odločitev, da s temi ljudmi ne želite več na tak način. Ko preprosto začutiš, da ne moreš več na ta način, da to ni več zate, ti ljudje kar izginejo, jih več ne srečaš (jih več ne vidiš), ali pa se drugače odzoveš na njih.

Najlažje ločiš čutenje, ko vse to, kar pogosto jemlješ nase prečutiš prvo pri sebi. Ker ko si sam vredu, ko stvari predelaš, veš kaj je od drugega. Ko si sam v stiski, je težko ločit kaj je tvoje in kaj ne. Lep primer tega je, če sta s partnerjem nenehno v jezi, ne veste več, kaj je od koga, samo ena jeza se nenehno kopiči okrog vaju. KO se vi umirite v sebi, lahko začutite partnerjevo jezo in takrat vam je popolnoma jasno, da to ni vaše čutenje.

Depresija pomeni, da vas zmanjka na jezi, oz. jo najverjetneje izražate na destruktivni način. Ko pa bi morali izraziti jezo, pa jo “pojeste” v sebe. Ker niste izrazili tega, kar čutite, ste lahko ves dan v depresiji. Včasih je problem, ker niti ne vemo kaj čutimo.
Poskušajte si dela in stvari, ki vas čakajo narediti vnaprej. Najverjetneje delate vse za nazaj in vas to še bolj spravlja v slabo voljo. Poskusite en dan nekaj stvari pripraviti za jutri in opazujte učinek.

Vse dobro v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski center midva, Ptuj