Pozdravljeni!

Prosim vas za nasvet. Moj 21-mesečnik ima hudo krizo, ker smo dobili dojenčka. V porodnišnici ga je bolj ali manj ignoriral, doma je bil brez apetita, občutljiv, odkar sva prišla z dojenčkom domov (v nedeljo), je pa sploh hudo. Meni pa tudi, ker vidim, kako trpi.

Sicer malček kdaj pa kdaj dojenčka že pogleda in ga celo poboža, večinoma pa nas čisto presliši, če mu rečemo kaj v zvezi z dojenčkom, ali pa odkimava in cvili, da noče npr. pogledati dojenčka, tudi pri previjanju je do sedaj hotel pomagati le enkrat. Danes je sploh hudo; če dojenčka vidi ali celo samo sliši, plane v huronski jok. Naj povem, da se mu posvečamo in mu popuščamo bolj kot pred rojstvom dojenčka; po ves dan se igramo, ga crkljamo, se z njim pogovarjamo, dojenčka komajda nahranim in previjem, pa še to pogosto med igro z malčkom. Sicer dojenčka dajemo spat v njegovo sobo, tako da ga sploh ni na vidiku, in ker trenutno v glavnem samo spi (star je 10 dni), se res ves ljubi dan posvečamo starejšemu.

Ta je jokav, cvili, komaj ga prepričamo za lulat in jest, nekaj časa me odriva, nato se stiska k meni, odriva druge otroke (npr. bratranca), če sedijo poleg moža … Kar naprej mu govorimo, kako je moj-moj, kako ga imamo radi, kaj vse on že zna, kako je priden, kako smo ponosni nanj, za vse stvari ga pohvalimo, ne silimo vanj z dojenčkom in mu dopuščamo, da ga npr. ne opazi, niti se ne razjezimo, kadar ga odrine, če ga damo preblizu. Tudi stari mami, ki ju ima zelo rad, se ukvarjata z njim, prideta k njemu na obisk, ga peljeta ven, se igrata … Ko kdo pride na obisk, prinese tudi njemu darilce ali se najprej posveti njemu.
Večerni ritual je ostal isti, ali grem z njim jaz ali mož (že prej sva hodila izmenično oba). In ne glede na to, če takrat dojenček tuli, vztrajam pri malčku, dokler ne zaspi.

Mož bo kmalu zgubil živce, ker pravi, da naju izsiljuje in kar je preveč, je preveč. Po svoje ima prav, po drugi strani pa si misliva, da otrok mora sprostiti jezo in žalost na čim več načinov (z jokom, metanjem igrač ipd.). Vendar pa – kje so meje še sprejemljivega obnašanja in kje je treba postaviti mejo?

Jaz sem že čisto obupana in če slučajno ostanem za minutko sama, mi gre kar na jok. Kako lahko z možem pomagava malčku, da se bo sprijaznil s situacijo in ne bo več tako trpel?

Lp,

živa

Pozdravljeni!

Sprejeti novega člana v družino, je za vse družinske člane velika sprememba in prilagoditev. Otrok, ki je pa star šele 21 mesecev in ste sedaj bili samo njegovi, pa je občutljiv toliko bolj. Pomembno je, da vztrajate in mu dovolite, da izrazi svoja občutja ljubosumja in stikske, ki jo doživlja. Kot opisujete, mu omogočate veliko prostora, za izražanje svoje stiske, vendar ste vi ob tem že tako utrujeni, da se sprašujete, kje so sploh še meje tega vedenja. Dojenček je star šele 10 dni in morda bo preteklo še nekaj časa, da se bo otrok umiril. Verjamem, da je v tem obdobju za vas zelo težko, ob tem pa še na vas pritiska mož, ki počasi že zgublja živce. Gospod se bo moral v sebi umiriti, potem se boste umirili tudi vi, posledično pa se bo počasi umiril tudi otrok. Najverjetneje prihod novega člana predstavlja zanj veliko ogroženost, sprašujem pa se tudi, koliko vajine stiske nosi ob tem.

Pogovorita se o tem, kaj doživljata, kako je sedaj, ko ste štirje, kaj te spremembe pomenijo za vse vas in za vsakega posameznika, kako sta vidva sedaj v vajinem odnosu, kaj se je spremenilo, česa vaju je strah in po čem najbolj hrepenita? Pogovorita se tudi o tem otročku, ki tako močno kriči po mami, da bi jo imal zase, da je nebi izgubil in se umirita v sebi in v svojem odnosu. Počasi se bodo stvari umirile. Sedaj morda izgleda, da je najhuje na svetu, vendar je zelo pomembno, da ob otroku vztrajate in mu dovolite, da se sam umiri. Potrebuje samo čas in topel objem, tako kot vsi vi, da se navadite na drugačen način življenja. Sedaj ste štirje in to je velika sprememba.

Želim vam in vaši družini vse najboljše na vaši skupni poti.

Sabina Stanovnik
spec.ZDT
Mdva-Zakonski in družinski center, Ptuj
tel: 041/867-856
e-mail: [email protected]

Spoštovani,

naj vam sporočim, da se je stanje znormaliziralo in da sedaj živimo že prav prijetno življenje v štiri (če odštejemo, da novorojenček še nima ritma). Z možem sva se pogovorila, kaj dopuščava in česa ne, malčku sva postavila meje (npr. je se običajne obroke, in to za mizo, lula se v kahlico kot prej, spi se v običajnih urah) in naslednji dan se je obrnilo na bolje. Dojenčka sedaj celo poboža ali mu sam od sebe da lubčka, zna počakati, da ga podojim ipd.

Hvala za odgovor in lep pozdrav,

živa