Draga mama Ana!

Hvala za vzpodbudne besede. Prej, kar nisem mogla napisati, kar sem mislila.
Čeprav imam še oba starša, niti ne vem kako bom takrat čutila, verjamem pa, da bosta ob meni, v grobu pa samo “telo”.
Mislim pa tudi, da se moramo pogovarjati, se imati radi, stati ob strani….. še živi.
Še pregovor pravi:”urca zamujena, ne povrne se nobena!”

Pa brez zamere!

Lep pozdrav!

Jaz pa bom še to dodala, saj smo nadvse ljubili tudi telo, dotik, pogled, skratka tudi ta del nam je bil zelo, zelo ljub zato eni moramo hoditi tudi k telesu in tam čutiti prisotnost, četudi je ne, moramo iti.

Par zamujenih ur pa tudi ne šteje, če so zamujene na tak način, kajne??

In če imaš rad, verjemi ljubezen ne umre tudi, če osebe ni več.

Bučka 1,

lepo si napisala, se strinjam s Teboj, telo, dodik in pogled, smo tudi ljubili, prisotnost, pa si zamisliš in je ob tebi. Začutiš, pa moraš iti.
Vsak ima svoje navade. Urce, se mi pa tudi ne zdi škoda, ker mi jih ne manjka. Težje je za tiste, ki časa nimajo, ampak jaz sem si ga vzela, tudi takrat, ko sem še hodila v službo.

Hvala prababi.

Ampak tole o urci pa si ti še lepše in boljše napisala, saj sploh ne more biti zamujena, meni se zdi izkoriščena, če sem z mami in ob njej. Škoda pa jo tako ali tako nikdar ni zanjo.

Ne obsojam ljudi, ki ne morejo iti, ni pa prav, da nekomu ne dovoliš iti, če sam tako hoče.

Bučka 1

Tisto zgoraj sem napisala tik, preden sem šla spat, nekaj me je povzdignilo, da moram pokukati tukaj, nisem se mogla upreti, da Ti napisem nekaj besed, kar same so so vsule iz mojih misli, pod prste.
Kot sem napisala, da ima vsak svoje navade in tudi odnos, do svojih, ki so odšli preko, v OZUNJE, tam je lepše, pravijo. Ampak, DUŠE, se še vedno vračajo, ker le tu, občutijo ljubezen, do telesa, do katerega imaš Ti, lep odnos. Pravijo, da jih s prevelikim žalovanjem otežujemo, mogoče???
Kljub temu, sem hodila in bom, saj bo tam, nekoč, tudi mojega telesa dom.
Bučka, Ti kar hodi in reci, da naj ne misli, da jo obremenjuješ, hodiš, ker je bila dobra s Teboj. Veš, tudi otroke, je treba učiti, da se spomnijo na svoje prednike. Ni zadosti, da za DAN MRTVIH prižgejo svečko, tudi med letom je treba iti. To je moje mnenje. Vsak pa dela po svoje in tudi to je prav.

LP PRABABI

Hvala, ker si vzela čas za te besede ob vsej žalosti in utrujenosti.

Res je telo je bilo tudi naše, v njem sem nastala, ob njem rasla in ga vseskozi občudovala, lepo in dobro je bilo. O pogledu in dotiku pa bi se danes kar stopila in dala vse nasvetu vsaj še za enega samega.

Pogrešam jo, celooo.

Prav imaš, ni prav, da se hodi le za prvi november, hoditi je treba več.

Mislim, da mami dobro ve, da jo nočem obremenjevati, da hočem biti le pri nje, urejeti njen dom in se pogovarjati. Ji pa večkrat povem, da mora biti srečna četudi mi nismo brez nje.

pozdravljena

Tudi moj tast je umru pred 2 leti.Ne moreva nehati žalovati.Ne jaz in ne moj mož.Pusti svojega moža na grob.To je del življenja.

Letos bo minilo 11 let, odkar je umrl moj dragi oče, prejšnji teden so minila 4 leta od babičine smrti… Pa grem še vedno na pokopališče vsak teden, velikokrat tudi 2x, 3x. Rada vidim, da gre kdaj z mano tudi mož, pogovarjava se in si dajeva oporo – tudi on je izgubil tri bližnje osebe, vendar k njim na grob ne zahaja prav pogosto, taka je pač njegova odločitev, ki jo spoštujem. Velikokrat pa grem tja rada sama, sploh, ko rabim svoj mir. Tisti kraj me pomiri, kakšno tudi “rečemo”, tam si zbistrim misli… Zato tvojega moža razumem. Če le gre, mu poskušaj stati ob strani in ga razumeti, ni treba, da ga vedno spremljaš. Verjetno pa boš največ naredila zanj in za vaju oba, če bo vedel, da lahko računa na tvojo oporo ob tej bolečini.

LP

Moj oče je odšel pred 13 leti pa hodi moj mož dvakrat na teden k njemu-poleti pa skoro vsak dan da menja vodo v vazi.Jaz ne hodim pogosto-ne zmorem.

Babika,

hvaležna si lahko možu, da hodi menjat vodo rožicam, saj v tej vročini, bi sveže rožice hitro minile, saj se voda preko dneva segreje, da je kot kropček.
Težko je, če ne moreš. Jaz tudi menjam vodo vsak dan, k sreči imam bluzu.