2 leti
Pozdravljeni!
Ker je minilo dve leti po smrti moževega očeta, mož še vedno enkrat, včasih pa tudi dva krat na teden obiskuje očetov grob. Ko je namenjen iti, zanj ne obstoja nihče, takrat pozabi na vse v družini, lahko kar čakamo.
Počasi sem se tega že naveličala, pa se obračam na vas, da mi pomagate z vašimi izkušnjami.
Ker imam jaz še oba živa ne vem kako odreagirati.
Lep pozdrav!
Pusti ga, naj hodi, kolikor mu paše, če mu to pomaga pri žalovanju. Meni je umrl mož pred 9 meseci, pa več kot 1krat tedensko ne morem hoditi – ker tam ne čutim nič takega, kar bi me vleklo tja pogosteje, pa še boli zelo. Spomini in bolečina pa so vsepovsod. Če pride pomirjen nazaj, naj hodi kolikokrat to on sam čuti, ne kar bi drugi menili, da je dobro.
lp
Oprosti, ker bom prikra ampak se ti ne zdi, da je to njegova odločitev, kdaj in kolikokrat bo šel na grob??
Res ne vem kaj je treba tako komplicirati, če gre k svojemu očetu na grob?!?
Seveda ne razumeš, če imaš še oba živa, enkrat boš, a upam, da še dolgo ne.
Tudi moj fant hodi na grob enkrat do dvakrat na teden pa je že več kot tri leta, jaz pa še večkrat.
Pusti ga, ker mislim ,da nimaš pravice soditi pri takeh odločitvah.
No, jaz pa ne bom pikra.
Prijazno poskusi možu povedati kaj čutiš. Mogoče se bo on zaupal tebi. Morda boš potem lahko razumela in bosta našla rešitev.
Tvojega pisma nisem razumela kot, da ti ni prav, da hodi na pokopališče. Mislim, da ti ni prav, da svojih obiskov ne prilagaja družinskemu življenju in da takrat drugi zanj ne obstajate.
Sama hodim velikokrat na pokopališče, a da se ne bi ozirala na moje ljube, ki so živi, mi na misel ne pride. In če bi tako reagiral moj partner, mi tudi ne bi bilo prav.
Za vse vas, ki ste pikre, pa vam želim, da se bi znale ozirati tudi na druge.
LP
Draga Spela.
Ne, res nisi prosila za nasvet. Ne razumeš pa, zakaj to njo moti. Prosila je za nasvet. Če ga nimaš, oziroma se ne želiš ali ne zmoreš identificirati s partnerjem žalujočega, ne sodi drugih.
Res ne mislim nič slabega. A veliko nas je izgubilo najdražje, vsak ima svoj način žalovanja, vsak svojo zgodbo. Namen foruma je, da si pomagamo, da smo obzirni, da delimo izkušnje.
Dobro bi bilo, da bi se mi, ki smo izgubili najdražje zavedali, da lahko s svojimi dejanji izgubimo še koga.
Jaz osebno, kljub moji izgubi ne želim, ne smem, nočem in ne morem dovoliti, da se bi oddaljila od otroka in ostale družine.
Prijazen pozdrav.
Oprosti, če pa se s tem odtujuješ od drugih, ki jih imaš rad oz se oni počutijo odrinjene, je pa zelo, zelo žalostno.
Eni hodijo ven s prijatelji, hvala bogu, drugi pa morajo žal hoditi na pokopališče in če se nekdo počuti odrinjenega dvakrat na teden oz kolikokrat pač oseba potrebuje, da gre k svojemu dragemu, je pa grozno in sebično.
Halooo, ljudje saj gre na pokopališče.
Pomagamo, ja nekomu, ki žaluje, ker ga razumemo, ne mormo pa razumeti, da ti nekdo lahko očita obisk groba, žal tukaj pa nimam nasveta, razen, da ji odprem oči.
Mogoče pa bi šla raje kdaj z njim pa bi naredila več koristi, če pa jo noče, pa naj se s tem sprijazni, eni želijo biti tam sami.
Mogoče sem jo res narobe razumela, a sem samo prebrala zapisano. Da je naveličana, ker po dveh letih še vedno dvakrat na teden hodi na pokopališče. Ni prosila za nasvet, kako naj pomaga možu ali kako naj ga laže razume, ampak kako naj ga prepriča, naj manj hodi na pokopališče. Tako sem to jaz razumela. Mogoče se pa on počuti odrinjenega, ker njegova družina ne gre z njim?
Se strinjam natalija. Edina si, ki je normalno in mirno dogovorila. Tudi,. če mu je nekdo umrl, ne pomeni, da zanj živi ne smejo več obstajati. Meni je tudi urml oče, grem tja vsak teden, a to en pomeni, da sem pomembna samo jaz in moja čustva in da lahko takrat vsi potrpijo. Če imamo druge plane, ne morem kar iti, kot, da so ničvredni. Vse, pa malo bolj beruite kar kdo napiše in ne napadajte takoj
1234,
POZDRAVLJENA!
Ne bom Ti dajala napotkov, ker zazumem Tebe in tudi Tvojega moža.
Ne vem, koliko časa porabi, da pride nazaj. Razumem ga, on se spomni pa gre, ker čuti, da mora iti. Razumi ga. Če imaš čas, pojdita skupaj, pogovorita se. Verjetno mu bo všeč, da boš šla z njim, to veš najbolje Ti.
Jaz sem ga spremljala, prav tako tudi on mene, k mojim staršem. Imela sva oba veliko izgub, svojih dragih. Tolažila sva eden drugega. Ampak, niso vsi na enem pokopališču. Razumem Te, imaš še oba starša. Ko boš izgubila koga od staršev, ga boš še bolj razumela. Veš, če imaš nekoga rad, ga ne pozabiš, po dveh letih, pa tudi, še po mnogih mnogih letih ne.
LP PRABABI
dokler je bila mami živa o pokopališču nisem nikoli razmišljala,ta kraj zame ni ostajal,sedaj ko pa je to mamino počivališče gledam na to čisto drugače tam se nekako sprostim v mislih se pogovarjam z njo vem da je sedaj tam in to me nekako pomirja,daje mi duševvni mirr,če kdaj ne morem iti sem kar nervozna imam slabo vest vse mi gre narobe zato ga ne obsojaj verjetno je bil navezan nanj in veš ko ti umre nekdo ki ti je bil tako blizu odide z njim del tebe in ta del najdemo tam kjer so naše ljubljene osebe na pokopališču pojdi kdaj z njim če bo želel,če ne mu ne zameri veš tudi jaz hodim najraje sama da sem sama z njo poizkusi ga razumeti bolje bo zate in zanj verjemi
Verjami, ne boš mogla razumeti, dokler ne boš sama doživela tako močne izgube. Odvisno je od navezanosti na osebo. Morda ti nisi tako navezana na svoje starše in se ti zdi, da bi lažje prenesla. (Ne me zdaj napadi, napisala sem morda). Če tako čuti, naj hodi, dvakrat tedensko se meni sploh ne zdi tako dosti. Jaz sem tam skoraj vsak dan, zelo malo dni je bilo, da nisem šla. Ampak to mi pomaga, moram iti. Morda je tudi on pomirjen, ko pride od tam in mu je potem spet nekaj časa lažje. Ne moreš odmeriti časa žalovanja in ne določiti načina.
Ko sem še sama imela mamo, pa je umrla mama moje znanke, se mi je zdelo, da bi ji po 5 mesecih že moralo biti malo boljše. O joj! Zdaj vem, kako je in sploh si ne morem predstavljati, da so bile tisto moje misli. VSE SE SPREMENI. In možu si obljubila v dobrem in slabem. Mislim, da ti bo on stal ob strani, ko boš ti v takem položaju.
Pa še to! Od kar ni mame, še bolj cenim vse ostale, ki so mi ostali. In mislim, da oni tiste pol ure prav nič ne izgubijo, ko me ni doma. Kaj pa če bi bila v službi ali na pijači ali bi si le vzela malo časa zase?
Premisli, preden narediš kaj takega, kar bi tvojega moža dodatno prizadelo.
Pusti ga, sam čuti potrebo, to mu nekaj pomeni, na njega vpliva, morda ga pomirja. Res ne vem zakaj bi te to motilo, verjetno ima občutek, da je le tam z očetom, morda tam začuti njegovo bližino. Občutki so tako različni od človeka do človeka, ni pravila, zato je edini pravi nasvet, da je to njegova stvar, njegova volja, njegova odločitev, pa še slaba ni.
Podpiraj ga.
Pozdrav.
jaz tudi tako čutim, mama Ana, tudi jaz zelo težko grem na grob, ker ga zame tam ni, je z mano povsod, več kot 1x 10 dni ne morem iti, z mano je res povsod, na grob grem, da prižgem svečo, da uredim rože, počistim, težko grem tja, pa vem, da bi tudi on težko hodil na mojega in da obiskovanje groba nima tako velikega pomena kot vse drugo, kar se v žalujočem dogaja, pa drugi ne vidijo – ko nimaš iti s kom ven, ko veš, da bi v nedeljo popoldne šli skupaj na izlet, pa ne moreš, ker veš, da ga ni ….