Pozdravljeni!

V ponedeljek sem “praznovala” pol drugo leto dojenja. Brez težavic ni šlo, ampak nama s sinčkom je lepo. Priznam pa, da se včasih počutim kot 24-ur bife ali hamburger na nogah.

Rada bi vedela kaj pridobi otrok na psihičnem nivoju po tolikem času dojenja? Bivša pediatrinja je rekla, da je pri 4. mesecih že vse pridobil….
In kakšno je mleko zdaj: ima manj/več hranilnih snovi, zaščitnih snovi, itd?

Vsem mamicam, ki niso mogle ali ne morejo dojiti, želim vse druge lepe stvari materinstva, ker mame smo več kot le “hitra hrana ali duda”.

Lep pozdrav,
monica

Draga Monica,
vesela sem, da vam je lepo dojiti osemnajstmesečnika. In verjamem, da se včasih počutite kot bife na dveh nogah 🙂 ali mama-duda, s tem se srečujemo mnoge mamice, tudi že pri mlajših dojenčkih, kaj šele pri starejših.

Zanima vas, kako je s psihičnim razvojem dolgo dojenega otroka in kako je z mlekom v tem času.

Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let. Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.

Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.

In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…). Ja, saj že veste, dojenje ni samo hranjenje.

Dolgo dojenje (2 – 4 leta) je nekaj povsem normalnega v večini svetovnih kultur že od samega začetka človeštva dalje (ponekod je še danes povprečje trajanja dojenja 4 leta). Šele v zadnjih 100 letih je postalo dolgo dojenje v t.i. razvitem svetu nesprejemljivo. Razlog je v spremenjenem načinu življenja. Toda otrokove potrebe se skozi stoletja niso toliko spremenile, spremenil se je naš odnos do materinstva. Znanstvene raziskave so pokazale, da se dolgo dojeni otroci (preko 2 let ali več) počutijo bolj varne in imajo manjše težave z odnosi do drugih ljudi, so bolj tolerantni, samozavestni in neodvisni. Proces dojenja naj se zaključi takrat, ko to obema (materi in otroku) ustreza. Otrok prej ali slej preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. Lahko pa glede na svoje želje in potrebe da pobudo za odstavitev tudi mati, vendar naj poteka odstavitev postopoma in z ljubeznijo, da jo otrok lažje sprejme.

Včasih ljudi podaljšano dojenje skrbi, ker menijo, da negativno vpliva na materino zdravje in otrokovo psiho. Zaradi nerazumevanja okolice, se matere velikokrat sprašujejo: Ali je podaljšano dojenje za otroka škodljivo? Ali je z mano res kaj narobe, da rada dojim starejšega otroka? Ali moj otrok res ne bo samostojen (še posebej če je deček), če ga ne bom dovolj zgodaj odstavila? Jasen odgovor na vsa tri vprašanja je NE. Tisočletja so matere dojile otroke krepko čez eno leto starosti in marsikje po svetu je še vedno tako. Otrokove želje in potrebe tekom stoletij se niso spremenile, spremenila se je le naša družba in naši pogledi na dojenje in vlogo dojk. Dojke so postale seksualni simbol, je njihova prava, osnovna funkcija (dojenje) kar potisnjena v ozadje. Z odtujitvijo ljudi od narave in drug drugega je postala sprejemljiva navezanost dojenčkov in otrok na nadomestne predmete, kot so odejice, medvedki, punčke, stekleničke in dude, medtem ko navezanost na mater ali materine prsi vzbuja v ljudeh pomisleke ali celo odpor. Materino mleko s časom ne izgubi kakovosti, še vedno je bogato s prehrambenimi snovmi, vitamini in minerali in še vedno je najbolj zdrava, idealna in najboljša hrana (z dopolnilno drugo hrano), ki se je ne more nadomestiti z ničemer drugim. Na področju čustvenega razvoja je dojenje prav tako izrednega pomena tudi za večjega otroka, saj mu dojenje nudi bližino in je njegova varnostna mreža, kadar življenje postane pretežko. Ob velikih razvojnih prelomnicah matere opažajo, da se otroci pogosteje vračajo k prsim. Mnogokrat ljudje namigujejo, da podaljšano dojenje lahko škodi po psihološki plati. Še posebej je to poudarjano, če je otrok deček. Raziskave so pokazale in potrdile, da podaljšano dojenje nima prav nobenega vpliva na otrokovo sprejemanje seksualnosti. Nobenih povezav ni bilo opaziti, saj bi drugače bilo človeštvo v velikih škripcih, saj so vsa stara ljudstva tako dečke kot deklice dojila globoko v otroštvo.