15letna hči
malo pozno ampak še ne prepozno sem razdelila gospodinjska opravila v družini. preprosto ob službi in dveh otrocih ter možu, ki je veliko odsoten ne morem več. pa naletim na odpor moje 15 letne hčerke.
To nikjer ne zahtevajo,izkoriščaš me, premalo denarja mi daš ……. na vse mogoče načine se upira mojim zahtevam ( dnevno pospravljanje posode, tedensko pospravljanje sobe ter zlaganje nogavic-da bom konkretna). Resda sem se pozanimala malo okoli in otroci ne delajo doma, toda to ni prav. Ves čas pa me grize, da ji nalagam preveč.??? Ali ima kdo nasvet, kako vztrajati in hčer na primeren način prepričati da z odraslostjo ne pridejo samo pravice ampak tudi dolžnosti oz. odgovornosti. Hvala
Verjetno je res, da kasneje, ko to narediš, na večji odpor naletiš. Posebno v puberteti je to še težje. Že tako bi se tedaj upirala uveljavljenim pravilom, zdaj pa je dobila celo nove zadolžitve. Reci ji, da jo sicer razumeš, da ji to ni všeč in da ponekod otroci doma ne delajo, a da naj tudi ona razume tebe in da bodo pri vas pač taka pravila, ne glede na druge!
Zdravo!
Tudi pri nas je bil odpor do hišnih opravil največji v puberteti.
Prej sta bili pridni in radi pomagali. No, v puberteti pa se je začelo večno pregovarjanje. Pa sem za nekaj sama pospravljala, ker se mi je zdelo hitreje, kmalu pa ugotovila, da potem niti reda ne vzdržujejo. Pa sem se vrnila na prejšni način, in naj je bilo še toliko ugovarjanja in pritoževanja, sem vzrtajala. Vsakodnevna priprava mize za obrok ali pospravljanje mize po obroku, brisanje posode itd. za takole 1 uro na dan, ne bi smela biti prevelika obremenitev za otroka. Res pa je, da sem tudi jaz pred kakšno šolsko naloga in predvsem na koncu šolskega leta pri domačih zadolžitvah malo popustila.
poznam primer, ko sta fanta poleg srednje šole, in bila sta uspešna učenca,
vseskozi delala doma, fizično vsaj 8 ur dnevno. Eden je medtem končal tudi fax,
drugi ga opravlja sedaj. Uspešno. Tudi otroci v moji soseščini, ki živijo na kmetijah,
dnevno opravijo doma kar nekaj gospodinjski in ostalih del.
Proti tem otrokom ima tvoja hči več kot lagodno življenje, proti tistim, ki pa se doma ne dotaknejo nikakršnjega dela, pa ji ostane nekaj manj prostega časa.
Pri nas nikoli otrokom nismo dajali žepnine, prav tako pa nobenega dela nismo plačevali, ker se mislim, da je pomoč v gospodinjstvu samoposebi umevna.
Seveda sta dobili denar za drobne malenkost, vendar nikoli v smislu žepnine-1xna mesec.
Mnenja sem, da naj bi pri gospodinjskih opravilih sodelovali vsi družinski člani, torej seveda tudi otroci.
Ker ste začeli s tem precej pozno, ste seveda naleteli na odpor.
Vztrajajte – hčerki mirno povejte, da je član družine, ki bo delovala, če bo vsak prispeval svoj delež – tudi pri gospodinjskih opravilih. Povejte ji, da ima kot član družine svoje pravice in tudi dolžnosti in da od nje pričakujete, da bo brez večjega godrnjanja prispevala svoj delež k dobrobiti cele družine. Lažje je, če ima otrok dober vzgled v – recimo očetu- ki pa se(vsaj pri nas) poskušajo izogniti neprijetnim opravilom – kot da bi mame oboževale pranje, pomivanje, likanje, brisanje prahu itd., ha-ha.
Vztrajajte, poslušajte sicer njena izgovarjanja in pripovedi o tem, kako je drugje, vendar na koncu vedno pripomnite, da pričakujete, da bo pomagala po svojih močeh in predlagajte, da bi čas, ki ga boste prihranili, skupaj porabili za ogled predstave, izlete, igre košarke, karkoli pač menite, da bi otroke pritegnilo….
Lp, Ali
Malce pozno si začela z dolžnostmi. Vsekakor ti nisi žena, mati in služkinja hkrati in to daj hčeri jasno vedeti! Ne vidim razloga, da bi ji za opravljeno delo plačevala, kajti pospravljanje sobe in gospodinjska opravila so sama po sebi nujna. Saj ne rečem, da ji žepnina ne pripada,kajti tako se bo vsaj malo naučila delat z denarjem, tisto o izkoriščanju pa je samo njena ideja. S sestro sva že zgodaj v osnovni šoli sodelovali pri vseh hišnih opravilih:likali, kuhali, delali na vrtu, sesali… Poizkusi ji dopovedati, da ji bosta njeno sodelovanje in pomoč kasneje koristila, kajti ne bo vedno nekoga, ki bi vse naredil namesto nje. Vem, da je težko s petnajstletnico in porabila boš veliko energije, da ji boš določene norme vcepila v glavo, vendar vztrajaj pri svojem in ne dovoli, da na tak način manipulira s tabo. Za neloge, ki jih noče opraviti jo preprosto kaznuj s primerno kaznijo naprimer: nič kina, izhodov, lepih cunc in podobno.
Veliko uspeha ti želim!
Pety
Draga Lija,
nič je ni treba prepričevati ( in prositi), samo razloži ji, da si je delo treba razdeliti in da mora vsak opraviti svoj delež. Nikar ji ne dajaj občutka, da pomaga tebi! Saj ne pomaga tebi, to je NJENA zadolžitev.
Tudi mi smo imeli kar nekaj težav s tem, posebej še, ker jo je oče ščitil, saj je bila čez ves dan zasedena in res vzorna v šoli. Po njegovem je bilo to dovolj.
Meni pa se je zdelo narobe, da se je po nedeljskem kosilu hitro umaknila v svojo sobo ( ker se ima toliko za učit!?).
Uvedla sem novo pravilo in sicer, da posoda ni več moja skrb. Jaz sem se potem umaknila kam drugam in njej prepustila tistih nekaj krožnikov, da jih je zložila v stroj. Je nergala, a jaz sem vztrajala. In potem se je navadila in je to postalo NORMALNO.
In tudi odnesti kakšne smeti in prinesti kaj iz trgovine. In za te zadolžitve ni prejemala nobenega denarja. Zakaj le, saj ga jaz tudi ne, ko likam celo popoldne.
Pri naših znancih opazujem, kako guncajo svojo odraslo hčerko, kot kakšno kraljično in v bistvu vzgajajo lenuha.
Mnogi starši ne vidijo, da s tem ŠKODUJEJO OTROKU. Delo osvobaja, je rekel Hitler in v tem je imel še kako prav.
In zdaj, ko naša hči študira v Ljubljani, vsak dan skuha kosilo zase in za fanta in se ji to zdi normalno.
Vztrajaj. Njej koristiš s tem.
Lenja
Veste, kako je. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Tako je tudi z gospodinjskimi opravili. Naša soseda je imela enega tečnega moža, ki niti s prstom ni mignil, sinova sta bila seveda podobna očetu. Dokler ji nekega dne ni počil film in je spokala in šla za 14 dni k prijateljici. PO treh dnevih pic (ker si sami niso znali skuhati niti kave) je pričel oče nosioti kosilo iz menze, fanta pa sta (ker nista imela več čistega perila) oprala umazane cunje, odnesla ven smeti (ki so že zaudarjale) itd. Po dveh tednih šok terapije so se stvari unesle. To je sicer nekoliko drastičen primer, a vendarle.
Morda bi ji pomagalo, če bi ji razložila, da se stvari same ne bodo naredile. Morda bi bilo dobro, da ti malo poči film, in svojo družinico postaviš pred dejstvo, da si mora vsak izbrati eno gospodinjsko opravilo, ki ga bo opravljal. Mlajši otroci (TUDI SINOVI!!!) lahko skrbijo za smeti, starejši za perilo ali morda za posodo, mož (TUDI MOŽ MORA SODELOVATI PRI TEM!!!) bo morda posesal stanovanje. V slogi je moč, pravijo, če bodo VSI imeli svoje naloge, bo tudi hčerka morda raje pomagala. Predvsem pa ne sme biti ločevanja na moške in ženske – pri gospodinjskih stvareh morajo sodelovati vsi, saj so vsi člani gospodinjstva!
Jasno, da se pubertetniki upirajo vsemu, kar jim ne diši, jasno, da se upirajo avtoriteti – bi bilo skoraj z njimi nekaj narobe, če se ne bi, a ne?
Pri nas doma smo (in v moji družini tudi bo tako) imeli pravilo, ki je bilo povezano z večernimi izhodi. Če nisi opravil svojih zadolžitev, si bil pač lepo doma! Dvakrat sem še pasla mulo, potem pa sem ugotovila, da se ne splača in sem lepo počistila zgornje nadstropje.
LP
T
Pozdravljene
tudi jaz sem morala doma pomagat, res da me je mama na to navajal že prej in da sem godrnjala, toda s časom sem se navadila.
Toliko k temu, da nihče tega ne dela, ni res moja sestrična je stara 15 let, tudi njo je mama že prej navajala na to in tudi sina. Kljub temu, da je odličnjakinja, da obiskuje gimnazijo jo čaka doma posoda in brisanje prahu, ki ji vzame dnevno manj kot uro dela, če dela sproti, sin pa posesa in pospravi smeti. Kar ni preveč saj se vsaj malo razbremenita saj to niso težka opravila. Tudi mož redno pomaga če treba tudi kuha pere, lika… Tudi sma bi rada imela tekšen režim dela v svoji družini.(Samo kot primer)
Vztrajajte!
O sodelovanju moških v gospodinjstvu pa imam malo drugačno mnenje – po moje naj bi moški opravljali predvsem tista opravila, ki jih dobro obvladajo. Pri nas je tako, da mož predvsem nakupuje. To počne izredno rad ( vedno sicer kupi vsega preveč), vsako soboto gre z veseljem na tržnico. Meni pa se potiskanje polnega vozička po natlačeni trgovini grozno upira. Tako pač samo napišem listek in medtem doma opravim kup opravil.
Lenja
Živjo, Lenja, naj malce pokarikiram: jaz sovražim likanje (in mož tudi), prav s posebnim veseljem tudi ne pomivam tal in brišem prahu ter obešam perila(mož tudi), edinole s sesalcem in kuhalnico še nekako shajam (mož le s prvim).
Mož je bolj tehničen tip in v vlogi električarja, mizarja, pleskarja, mehanika popravi, kar je pri hiši za popraviti, ampak tega ne počne vsak dan, jasno.
Ker je član družine kot jaz, si (morda naivno) predstavljam, da bi moral sodelovati tudi pri njemu (in meni!) neljubih gospodinjskih opravilih.
Sodeč po tvojem postu pa naj bi počel le tisto, kar rad počne in zares obvlada…
Oba sva zaposlena za polni delovni čas, oba se ukvarjava z otrokom (jaz sicer še bolj), zakaj bi torej le jaz počela, kar je sicer potrebno doma narediti, pa mi ni ljubo?????
Ej jej jej, kako se v nič dajemo me ženske same…..
Lp, Ali
Draga Ali,
moja situacija je malo drugačna. Ker smo se okrog vsakdanjih nujnih opravil preveč prepirali, smo to rešili tako, da smo najeli čistilni servis. Poleg tega je hiša prevelika in sama res ne bi vsega zmogla, tudi če bi hotela.
Uf, se motiš, če misliš. da se pustim izkoriščati. Se imam preveč rada. Ampak z možem sva zdaj med tednom sama in delo sproti res ni prehuda obremenitev. Zelo rada kuham, rada imam opraviti s perilom ( ko pa potem tako lepo diši ), rada urejam rože in vrt. Imam dovolj časa za branje ( to počnem najraje od vsega) in še za marsikaj. Se ne pritožujem.
Lenja
Ce sem prav razumela, se hcerka sicer upira in godrnja, vendar pa naredi kar ji reces. Morda bi pa poiskusila z zvijaco, pa ji pomivanje ali brisanje posode le ne bo tako odvec. Medtem ko brise posodo napelji pogovor na kaksno temo, ki hcerko zanima, vprasaj jo za kaksen nasvet, pokomentirajta kaksno oddajo,…. Za zacetek si medtem se ti loti kaksnega opravila v kuhinji. Bos videla, kasneje to hcerki ne bo vec v nadlego in verjetno tudi ne bo vec godrnjala. Pri nas se je obneslo. Ko po kosilu soravimo kuhinjo v red, pa se se vsi skupaj vsedemo h kavici.
Živio!
Strinjam se z Lenjo, nič prepričevanja, to je njeno delo. V puberteti bodo dosežki verjetno manjši, kljub temu pa je potrebno dosledno vztrajati. Ali in Petra sta povedali vse.
Pri nas smo zaradi velike zaposlenosti, dežurstev in podobnega že zdavnaj razdelili naloge tudi otrokom: pospravljanje njihovih sob, igrač, občasno brisanje posode, vsakodnevno sesanje izvajata 7 in 8-letnici. Sin je malo bolj trdovraten, ampak delamo na tem. Imamo tudi pomoč: 1 krat tedensko temeljito čiščenje stanovanja izvaja pomočnica. O moških pa toliko: zgled v otroštvu, delo kasneje. Moja tašča je bila izjemno zaposlena ginekologinja, ko ji sinova že zgodaj naučila kuhanja, pospravljanja in drugih gospodinjskih opravil, saj ni imela druge izbire. Se je dobro prijelo. Pri nas lika samo moj mož (zadnjič sem intenzivneje držala likalnik, ko sem ga še osvajala, ha,ha). Druga opravila si seveda delimo, le skrb za avto je povavadi prepuščena meni.
Pozdrav!
Nina
Stanovanje: 80 m2.
Plačilo: 2500-3000SIT.
Zajema: čiščenje (mokro čiščenje oziroma prebrisavanje) vseh korpusov in stropnih polic omar, tudi huhinjskih; čiščenje keramike v kuhinji, kopalnici in stranišču – umivalnik, školjka(keramične stenske ploščice 1 krat mesečno); sesanje in pomivanje vseh talnih površin v stanovanju. Okna pomiva 1 krat mesečno, v zimskem času 1 krat na 2 meseca.
Notranje kuhinjske predale čistimo 1 krat na 3-4 mesece, takrat ponavadi dodam 1000 SIT. Za štedilnik skrbim sama, ha,ha – prav bolezensko!
Nina
Stane 800 tolarjev na uro krat število čistilk ( od 2 do 4), dvakrat mesečno, okrog 8 ur. Zraven pripeljejo vsa čistila, sesalec in tudi za malico mi ni treba skrbeti. Očistijo temeljito celo hišo naenkrat ( tudi vsa okna), tako da se hiša prav lesketa, ko pridemo domov. Je vredno tega denarja.
Prej smo imeli klasično čistilko, ki pa sama toliko ni zmogla. Pa še smilila se mi je, ker je bila že starejša.
Čistilni servis pa je profesionalna zadeva. Priporočam.
Lenja
Zaenkrat smo v 40 m2, tako da mi čiščenje (kompletno in seveda oba z možem) vzame maks. 45 minut. Čistilni servis seveda odpade, hi, hi, bi se smejali! Smo pa čistilke najeli za babice, ki so že starejše, pa tudi moja prijateljica, ki ima zdaj 2 dojenčka in veliko hišo potrebuje 1krat na 14 dni eno generalko. Seveda s tem ne odpraviš vsakodnevnih opravil, vendar jih je manj, so hitreje opravljena, ker je sicer čisto. V bistvu je res, zakaj bi zapravljal cel dan (uh, pri nas doma je bila to ponavadi cela sobota), da počistiš stanovanje, če lahko daš nekomu par jurčkov, ti greš lepo na malo ven (ali pa si v službi) in potem samo sproti skrbiš za red. Kajti – hčerke (in sinove) je treba reda vseeno navajati. Je že res, da so lahko najstniške sobe rahlo bum-tresk, toda, da se ta razmetanost potem širi kot kuga tudi v druge prostore hiše, ne, to pa ne! Tudi posodo je treba pomiti (ali pa jo vsaj SPROTI vsak posameznik) zlagati v pomivalni stroj. Sicer se bo še sama sprehodila…
Moja tašča je gospodinja, kar pomeni, da je doma in je torej njena “služba”, da skrbi za dom. Pa je svoja dva sina kljub temu navadila na red. Mlajši (moj svak) zna skuhati, perilo sem ga naučila prati jaz. Moj mož po drugi strani pa se pranja perila blazno brani, obešanje pa je prav njegov teritorij. Seveda imava na to, kako bi morala zadeva viseti z vrvice različne poglede, a se ugriznem v jezik in mu prepustim stvar.
Nasploh nimam ravno veliko tipično ženskih opravkov. V kuhinjo denimo sama skorajda več ne stopim, ker moj mož uživa pri vrtenju kuhalnice (in kako dobro kuha!!!). No, je res, da posoda večinoma ostane meni.
Sine je star dve leti in je malček čistunčka. Zadnjič je trdil, da je tepih fuj-kak, da ga je treba posesati – je dobil v roke mali sesalec, jaz pa sem vzela velikega in sva družno čistila. Pomivanje posode je tudi krasno, le kuhinja plava. Pa se mi zdi, da je lepo, ker mi hoče pomagati, zato se kar nič ne pritožujem, četudi imam potem sama malo več dela. Se mi zdi, da bi mu s histeričnim vlečenjem krožnikov iz rok in zahtevanjem, kako mora kaj početi, zamerila domača opravila. Se strinjate?
T.
Mi je že malo žal, da sem pisala o cifrah, saj boste spet razvile alergijo name – češ, lahko njej, ko nimajo finančnih težav. To doživljam vsakodnevno in sem od tega že malo utrujena.
Vsem vam, ki se spopadate s tovrstnimi problemi ( tudi jaz sem se leta nazaj, pa še kako!), lahko povem samo to, da se tisto, kar resnično največ velja, ne dobi za denar. To ni puhlica.
Mi smo trenutno v fazi, ko nam je največja vrednota kvalitetno skupno preživljanje prostega časa. Mož res ogromno dela, to se mu malo že tudi odraža na zdravju ( preveč stresa), kar me zelo skrbi. Njemu se trenutno najbolj posvečam, hodiva na sprehode,na plavanje, da se sprosti in razbremeni.
Človek potrebuje v bistvu tako malo. Izhajam iz skromne družine, mama je morala trikrat obrniti vsak dinar. Zato nisem zapravljiva in tudi hčerko sem vzgojila v skromnosti.
Udobno življenje je res prijetno, a samo po sebi ni vir sreče.
Lenja