13-letnik 153 cm
Pozdravljeni,
moj 13-letni sin je v primerjavi z vrstniki precej nizek oziroma majhen. Doslej ni bilo težav, zdaj pa se je začel zelo obremenjevati in občutek imam, da ga je groza iti v osmi razred, kjer bodo vsi veliko nižji od njega. Tudi sama sem precej nizke rasti, medtem ko je mož visok 182 cm. Zdaj razmišljam, da bi ga peljala na pregled k endokrinologu in me zanima, če imate kakšne izkušnje s tem?
lp in vnaprej hvala
mamenka
Brez pan(ike),
najlepša hvala ti za cenjeni odgovor. Si me potolažil(a), vendar težko gledam, da otrok trpi zaradi telesne višine. Poleg tega mi je to dobro poznano, ker so tudi mene hecali kot najstnico, ker sem počasi in malo rasla. Moj sin zagotovo nikoli ne bo visok 184 cm, ker je verjetno podedoval moje gene, ne bo pa prijetno, če se bo njegova rast kmalu ustavila. Saj veš, kako pomemben je zunanji izgled v današnjih časih.
Mislim, da ni odvec, ce se posvetujes z zdravnikom. Terapije za rast pa niso hec. Priporocam dr. Kotnika na pediatricni, je zelo strokoven in vam bo najbolje svetoval.
Sicer pa je znano, da pri manjsih otrocih tudi puberteta pride pozneje in s tem tudi rast. Sine ne bo dvometras, zna pa zrasti do 180, kar je konec koncev cisto povprecna visina za moske. Imela sem par sosolcev, ki so bili v OS res mini, v SS pa so se potegnili in so zdaj nekje moje visine, okoli 180.
Pozdravljeni mamenka,
različno hitra rast v tem obdobju je popolnoma nekaj normalnega. Kar bi izpostavila je vaš odnos, občutja do tega in podpora sinu. Otroci skozi razvoj povzamejo naše občutke, zato vas vabim, da sami pri sebi začutite, kaj se zbuja v vas ob sinovi situaciji, kakšni spomini se pojavijo, razmišljanja, mogoče strahovi in poskusite pri sebi le-te sprocesirati. Na ta način boste lahko sinu nudili dobro podporo, ki jo v tem obdobju potrebuje. Sprejemanje sebe, svojih telesnih značilnosti, samozaupanja in samospoštovanja se otrok najprej uči preko mame (oz. primarnega skrbnika) in namreč preko tega, kako mama doživlja in sprejema svoje telo, sebe ter kako potrjuje svojega otroka: s kakšnimi očmi ga gleda, na kakšen način ga objame, kako je čustveno odzivna in uglašena nanj itd.
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
doc. dr. Anja Štrukelj Kozina, psihoterapevtka in supervizorka
Tudi sam sem bil vedno droben in majhen.
V OŠ sem bil pri 14 letih v zadnjem razredu “visok” 162cm in imel kake 50 kg…prvi letnik SŠ 171cm, potem pa sem zlezel do 188cm..razširila so se mi ramena. Od osnovne šole, kjer sem bil čez vsa leta skoraj najmanjši je sedaj samo eden višji.
Sedaj imam sina in je z njim enako. Star je 13 let in nižji od 160cm-jev.