Draga Time,

ker lepše, kot je povedal g. Igor Triller iz sosednjega foruma (duhovnost, meditacija in joga), ne bi mogla napisat, ti kar citiram enega njegovih odgovorov:

” Toliko mnenj, ker enostavno nočemo ločevati med KATHEKSO in LJUBEZNIJO. Zato, ker v svoji zaljubljenosti v svojo zaljubljenost nočemo prepoznati in priznati, da je nekaj, kar je katheksa, le katheksa in, da v katheksi ni ljubezni. Katheksa ima tipičen primer v otroku, ki se vrže na tla sredi trgovine in cepeta z nogami ter tuli, ker mu mati noče ( ne more ) kupiti avtomobilčka. Nemočna mati, ki histeričnemu otroku ( mi pač ni rastell v okolju ljubezni ) ne sme prisoliti ene okrog ušes ali ga politi z mrzlo vodo, kot so naše mame še lahko nas, pač ubere najlažjo pot in kupi avtomobilček ( kaj bodo pa ljudje rekli ?). Ampak pol ure po prihodu domov ta isti avtomobilček že leži v kotu in otrok ga nikdar v življenju več ne pogleda. Podobna katheksa je par, ki se sreča v lokalu ob kavi ali drinku ( spol posameznika v tem paru ta hip ni pomemben ). Začutita katheksično privlačnost, poiščeta prvi “popoldanski počitek” in se dsta dol. Ko je stvar zaključena, zapneta šlic ali modrc ali oba isto in gresta vsaksebi, ne da bi izmenjala tel. št. ali vsaj e-mail. V katheksi ni ljubezni, čeprav se mnogi še desetletja potem trudijo vzdrževati ekonomsko skupnost, medtem ko sami tonejo v depresivne motnje, njihovi otroci pa živijo vzorec svojega življenja.

V ljubezni pa je katheksa. Ljubezen je skladnost interesov, skupna rast, če hočete in ne na koncu, tudi duhovna rast. Ko se v pozni starosti dva še vedno, z roko v roki, sprehajata po jesenskem listju, ki jima šumi pod nogami. Na njunih obrazih žari sreča, starosti, bolezni in nizki penziji navkljub. In njuni otroci pletejo srečna gnezda na pridobljenih vzorcih…..

Kaj pravi Prerok? Ko vaju pokliče Ljubezen, ji sledita, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vaju vzame na svoje peruti, se ji prepustita, čaprav vaju utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vama govori, ji verjemita, četudi vama njen glas pretresa sanje, kot bi vama sever pustošil vrtove. Kajti tako, kot vaju Ljubezen krona, vaju mora tudi križati. Pripomore vama k rasti, a vaju tudi oklesti. Tako, kot se vzpne do vajinih višin in vama boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vajinih korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vaju zbira k sebi. Omlati vaju, da bi vaju razgalila. Preseje vaju, da bi vaju rešila plev. Melje vaju do čiste beline. Zgnete vaju, dokler ne postaneta voljna. Nato vaju izroči svojemu ognju, da bi mogla postati sveti kruh za Božjo gostijo. Vse to vama stori Ljubezen, da bi spoznala skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postala delček srca Življenja.

Toda, če v svojem strahu iščeta le zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vaju, da si zakrijeta svojo goloto in odideta z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se bosta smejala, a ne iz srca in jokala, a ne izjokala vseh solz. Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest, zakaj Ljubezni zadostuje Ljubezen!

Če ljubita in sta polna želja, naj bodo vajine želje take: stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč; spoznati bolesti prevelike nežnosti, raniti se s svojim lastnim razumevanjem Ljubezni in krvaveti voljno in radostno; prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan Ljubezni, umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu Ljubezni; vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubjenega in ljubljeno v srcu!

Če ljubita, bosta ostala vekomaj skupaj, celo v Božjem spominu. Toda naj bo v vajinem sožitju dovolj prostora in naj med vama zaplešejo vetrovi neba. Ljubita drug drugega, toda iz Ljubezni ne delajta spon; naj med obalama vajinih duš raje valuje morje… Napolnjujta čašo drugega, toda ne pijta iz iste čaše, delita si kruh, toda ne jejta od istega hlebca, pojta in plešita skupaj in veselita se, toda vsak naj ostane sam, podobno, kot je vsaka struna na lutnji sama pa vendar skupaj odzvanjajo isti, čudovit napev. Podarita si srca, toda ne izročita jih drug drugemu v posest, kajti le roka Življenja zmore zaobseči vajina srca. In bodita skupaj, pa ne pretesno, kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in cipresa in hrast ne moreta rasti v senci drug drugega!

Toliko Kalilov Prerok. Kar pa se tiče sprejemanja pa je dobro vedeti, da sicer človek lahko spremeni kajna sebi, definitivno pa zelo težko kar koli na kom drugem. Zato je izredno pomembno najprej sprejeti sebe, z vsemi lepimi in ne tako zelo lepimi lastnostmi. Ko sprejmemo sebe, je veliko lažje in preprosteje sprejeti tudi nekoga drugega – z vsemi njegovimi lepimi, pa tudi nelepimi lastnostmi ( ki so zelo ali celo čisto podobne našim nelepim lastnostim, le, da se tega pogosto nočemo zavedati )!

…naj bo Luč, Ljubezen in Radost!…

Igor T. “

New Report

Close