Sum na multiplo sklerozo, priporočamo diagnostiko. In zavedanje, »da bomo tudi to preživeli.«
Moje ime je Metka. Živim v Mariboru. Stara sem 43 let in sem mama dveh srednješolcev. Po poklicu sem diplomirana medicinska sestra, zaposlena v UKC Maribor, kot instrumentarka. Na Fakulteti za zdravstvene vede končujem podiplomski študij. Sem vesela, pozitivne narave, rada pomaga ljudem. Proste ure preživljam v naravi z družino, kot planinka ali pohodnica, ali pa preprosto v teku skozi gozdne poti. Z možem uživava na krajših ali daljših izletih z motorjem, druženju s prijatelji, sorodniki.
Januarja 2014 sem bila operirana zaradi varic na obeh nogah. Do takrat nikoli nisem opazila nobenih zdravstvenih težav, razen občutka »težkih nog«, kar sem pripisala krčnim žilam. Res je, da sem bila morda tudi kdaj utrujena, imela večjo potrebo po spanju in morda kdaj razdražljiva, a sem vse te »težave« pripisala vsakdanjim obremenitvam. V mesecu maju sem ob teku zaznala mravljičenje v obeh nogah. Občutek je bil enak, kot po operativnem posegu, ko sem dobila spinalno anestezijo. Bilo je neprijetno, moteče. Kakor, da te ob vsakem koraku strese rahel električni tok. Obiskala sem osebno zdravnico. Dobila sem napotnico za nevrologa in tam napotnico za magnetno resonanco torakalne hrbtenice ter navodila, da se v primeru ponovnih težav oglasim takoj, sicer po opravljeni preiskavi. Težave so minile in mnenja sem bila, da so razlogi v stoječem delu v službi, morda začetne težave s hrbtenico, naporna služba (dežurstva 24 ur). »Študij, izpiti, odraščajoča otroka, skrb za dom, družino…… morda pa sem si vseeno preveč naložila« sem razmišljala.
V času poletja, dopustov, sem na težave skoraj povsem pozabila, razen misel na nejasen izvid magnetne resonance me je begal. »Sum na multiplo sklerozo, priporočamo diagnostiko« se je glasil. Z boleznijo sem se tako kot zdravstven delavec, kot tudi v osebnem življenju že srečevala, a, možnosti , da sem zbolela tudi sama, nisem želela sprejeti. V mesecu oktobru so se težave ponovile, bile so še hujše. Ob mravljinčenju v obeh nogah so se pojavile tudi težave s hojo, predvsem leve noge. Takrat sem v svojih mislih že vedela, čeprav še nisem imela nobene dodatne preiskave, da sem zbolela za multiplo sklerozo. Bila sem sprejeta v bolnišnico, kjer so mi naredili diagnostiko (magnetna resonanca glave,hrbtenice, lumbalno punkcijo) in potrdili moje slutnje.
Vse je potekalo zelo hitro; težave, sprejem v bolnišnico, diagnostika in postavljena diagnoza. In potem sprejetje. Navidezno hladno, zelo mirno, a v sebi trditve « nemogoče, sedaj nimam časa biti bolna, veliko stvari je še nedokončanih, ….«.
Ob prihodu domov iz bolnišnice se je bilo treba pogovoriti z otrokoma. Multiplo sklerozo sta poznala, saj jo ima možev prijatelj že več kot 10 let, zato sta bila zelo prizadeta. Največjo oporo sem imela v možu, ki je bil prepričan in še zmeraj je, da bomo tudi to »preživeli«, kakor smo njegovo pljučno embolijo, hčerino prometno nesrečo in sinovo prirojeno toksoplazmozo. O bolezni nisem želela govoriti z ljudmi, razen mama, oče, brat in najbližji prijatelji so vedeli zanjo. Borila sem se sama s seboj in svojo boleznijo. Nisem je želela sprejeti, si priznati, da sem zbolela, nisem želela pomilovanja v ljudeh. Morala sem v službo, misli usmeriti drugam, se vrniti v običajni vsakdan. Bila sem zelo »stroga« do sebe, nisem si dovolila jokati in tudi drugim nisem dovolila, da so v moji bližini zaradi moje bolezni žalostni.
Poiskala sem nekaj ljudi, ali pa so oni mene, s katerimi sem lahko govorila o mojih težavah, strahovih. Pogovori in misel, da so nekje blizu, ko jih potrebuješ mi je pomagalo, da sem sprejela bolezen. Seveda tudi brez potrpljenja in razumevanja moža in otrok ne bi zmogla, prav tako ljubezni mame, očeta in brata. Velik pomen so dobile malenkosti, drobne pozornosti.
Sedaj trenutno nimam večjih težav. Kadar sem utrujena¬- počivam, kadar česar ne zmorem- prosim za pomoč. Doma se veliko pogovarjamo, delimo delo,odgovornost. Uživamo v vsakem dnevu sproti, veliko se smejemo, družimo s prijatelji.
Veliko ljudi multiple skleroze, bolezni tisočerih obrazov, kakor ji pravijo ne pozna. Ko sem se vrnila v službo so me nekateri sodelavci naskrivaj opazovali,..drugi so me spraševali, kako bom naprej, ali razmišljam o menjavi službe, ali bom zmogla,…Jaz o tem ne razmišljam. Odločala se bom sproti. Želim si še naprej opravljati svoje delo, se ukvarjati s športom, hoditi v planine, uživat v vožnji z motorjem, druženju s prijatelji, izletih, se smejati- ostati pozitivnih misli, a če zaradi bolezni vsega tega ne bom mogla več početi vem, da imam ob sebi ljudi, ki mi bodo vedno znova pričarali nasmeh na obraz.
Z Metko Škofič sem se pogovarjala študentka Fakultete za socialno delo Špela Klemenčič.
Po izboru uredništva
