Motnje hranjenja – kako lahko pomagajo bližnji?

“Moja prijateljica vedno manj je, velikokrat kar preskoči kosilo. Ne mara jesti skupaj z nami.”

“Moja hči ves čas govori samo o hrani, kilogramih in svojem izgledu.”

“Moja partnerka misli kar naprej samo na kilograme in težo.”

“Moja vnukinja včasih začne jesti in sploh ne more nehati.”

Vam je katera od zgornjih misli domača? Ali vas skrbi, da ima nekdo od vaših bližnjih motnje hranjenja?
Pogovorite se, če se le da in tako preverite svoje domneve. Nekatera od zgoraj navedenih opažanj res lahko pomenijo, da ima oseba, za katero vas skrbi, resne težave s hrano. V takem primeru imejte v mislih dvoje:

• nekoga, ki je zasvojen s hrano, ne morete prisiliti, da neha s prenajedanjem ali stradanjem, ne morete ga prepričati, da neha bruhati. Če to poskušate, le stopnjujete problem.
• lahko ste tej osebi v oporo pri reševanju iz odvisnosti. Lahko pa pokažete razumevanje, pripravljenost prisluhniti. Skratka, lahko pripomorete, da je vzdušje med vama bolj znosno, če upoštevate kaj od tega, kar piše v nadaljevanju…

Kaj lahko naredijo starši, da bi preprečili nastanek motenj hranjenja pri otrocih

1. Raziskujte, kako so se oblikovala vaša lastna prepričanja glede vašega telesa in teles drugih ljudi. Poskusite v njih prepoznati vplive diskriminacije na podlagi spola in teže. Svoje otroke izobražujte o lepoti naših teles in razlikah med njimi. Spregovorite z njimi o nepravičnosti predsodkov glede našega izgleda, ki veljajo v družbi.
3. Naučite se pogovarjati s svojimi hčerkami o nevarnostih hujšanja. Pogovarjajte se o koristnosti zmernega gibanja za sprostitev, pridobivanje življenjske moči, za delovanje srca in ožilja ter o pomembnosti prehranjevanja s polnovredno in raznovrstno hrano vsaj trikrat na dan. Izogibajte se, da bi hrano razvrščali po kriterijih dobro/varno/nemastno in slabo/nevarno/mastno. Bodite zgled glede zmernega prehranjevanja, gibanja in sprejemanja samega sebe.

Oseba z motnjami hranjenja običajno potrebuje strokovno pomoč, kljub vaši ljubezni in pripravljenosti pomagati.

4. Naučite se vzljubiti zmerno telovadbo iz veselja do gibanja. Skozi telesno aktivnost se bolj zavedamo lastnega telesa, le-to pa nam bo za različne športne aktivnosti hvaležno in nam bo bolje služilo. Nikar naj ne bo telovadba namenjena zgolj temu, da se znebite odvečne maščobe.
5. Ne izogibajte se aktivnostim, kot so plavanje in ples, zgolj zato, ker usmerjajo pozornost na vašo težo in izgled.
6. Naučite se resno sprejemati ljudi. Poslušajte, kar govorijo, in opazujte, kaj čutijo ali delajo, ne glede na to, kako suhi so ali kako dobro izgledajo.
7. Pomagajte otrokom (deklicam in dečkom) da bodo kritično opazovali in zavračali načine, na katere skušajo televizija, revije in drugi mediji izničiti dragocenost, ki jo predstavlja raznolikost človeških postav in kako poskušajo mediji enačiti pojem suhega telesa z močjo, srečo, uspešnostjo in seksualno privlačnostjo.
8. Obvežite se, da boste izobraževali fante o različnih oblikah nasilja nad ženskami (diskriminacija na podlagi teže) in o njihovi odgovornosti, da se tega ne “udeležujejo”.
9. Vzpodbujajte svoje otroke k telesnim aktivnostim in jih učite, naj uživajo v vseh sposobnostih in občutkih, ki jim jih omogoča njihovo telo. Ne omejujte kalorij, ki jih zaužijejo, razen če vam tako ne svetuje zdravnik zaradi zdravstvenih težav.
10. Storite vse, kar je v vaših močeh, da podpirate samozavest in samospoštovanje vaših hčera v intelektualnih, športnih in socialnih prizadevanjih. Pazite, da jim ne sporočate, da so punce manj pomembne od fantov ali da so one edine, ki morajo opravljati hišna opravila in skrbeti za mlajše. Trdna samozavest je najboljši protistrup za nespametne shujševalne kure in motnje hranjenja.

Stavki, ki se jih raje izogibajte

“Ali si bolna?” ” Izgledaš, kot da imaš aids.”
Imejte v mislih, da imajo ljudje z motnjami hranjenja že sicer nizko samozavest. In kaj če je oseba, ki ste ji postavili to vprašanje, res okužena z virusom HIV ali obolela za AIDS-om? Nič ni narobe, če pristopite k prijateljici ali družinski članici, za katero vas skrbi, in ji rečete; “Opazila sem, da si zelo shujšala in resnično me skrbi zate.” Lahko tudi dodate: “Tu sem, da ti prisluhnem, če se želiš pogovarjati.”

Motnje hranjenja same po sebi navadno ne predstavljajo urgentnega stanja, vendar pa v primeru, da oseba kaže saamomorilna nagnjenja (ali hujše fizične posledice), TAKOJ POIŠČITE STROKOVNO POMOČ.

“Zakaj mi to delaš?” “Poglej, kaj nam delaš!”
S takšnimi stavki zgolj poglabljate občutke krivde. Pravzaprav govorite: “Zakaj nas delaš tako nesrečne in nam nalagaš vse te skrbi”, kar je v resnici sebično. Če ima nekdo od bližnjih motnje hranjenja, se skušajte pogovarjati čimbolj jasno in pokazati nekaj razumevanja. Osebe z motnjami hranjenja ničesar ne počnejo samo zato, da bi vas prizadele ali jezile, temveč same zelo trpijo. Njihovo obnašanje je le odraz njihove stiske.

“Ne morem razumeti, zakaj ne začneš jesti normalno?” “Glej, da mi ne greš spet bruhat na stranišče!”
Nikakor ni tako enostavno! To niso besede, ki bi izpričevale skrb in ljubezen, ampak nadzor in kontrolo. Oseba z motnjami hranjenja se že sicer obremenjuje z občutki krivde, take izjave pa to le še povečajo. Če ste si z osebo dovolj blizu, bosta prijazno vabilo “Bi večerjala z mano” ali prošnja “Prosim, govori z mano, ker me skrbi zate”, gotovo bolj zalegla.

“Zakaj si vendar to delaš?!” “Imaš vse, kar potrebuješ. V čem je sploh težava?”
Ženske z motnjami hranjenja “tega” ne počnejo namenoma. Za njihovim početjem ne stoji zavestna odločitev, s katero bi si sama izbrala takšno življenje. To je mehanizem za preživetje, poskus kako premagati depresijo, psihične napore, travme in druge stiske. Je samo odraz tistega, kar čuti v sebi. Četudi so ljudje okoli nje čudoviti, imajo malo vpliva pri ustvarjanju pozitivne samopodobe in samozavesti, ki je temelj za okrevanje. Te vrste motenj se tičejo predvsem prizadete, njenega odnosa do sebe, kakor tudi njenega okolja.

Kako lahko pomagate nekomu, za kogar se bojite, da ima motnje hranjenja

• Podrobno premislite, kako boste pristopili. Najbolje je, da pogovor začnete na samem, da vaju nihče ne bo motil in boste imeli dovolj časa za pogovor.
• Razumevajoče, pa vendar odkrito povejte, kaj ste opazili. Povejte ji, da vas skrbi zanjo in da bi ji radi pomagali. (Če ste preveč jezni na osebo, ki ima motnje hranjenja, je bolje, da pogovor začne nekdo drug)
• Dajte ji priložnost, da govori in jo vzpodbujajte, da opiše svoje počutje. Postavljajte jasna vprašanja. Pazljivo poslušajte, sprejmite, kar vam pove, nikar je ne obsojajte in ne poskušajte deliti nasvetov.
• Ne prepirajte se z njo o tem, ali ima težave ali ne. Dokazovanje kdo ima prav in kdo ne, v takšnem trenutku ne koristi nikomur. Lahko ji rečete: “Upam, da imaš prav, ko praviš da nimaš težav. Vendar me vse to, kar sem opazila in kar si mi povedala, zelo skrbi.”
• Priskrbite informacije o možnostih zdravljenja in ponudite ji, da boste šli z njo na prvi pogovor. Predlagajte ji, naj gre vsaj na tri pogovore, preden zavrne nadaljnje zdravljenje.
• Če vas skrbi, da so se motnje hranjenja že tako zelo razvile, da je v nevarnosti njeno zdravje, ali celo življenje, vzpostavite stik z njenim zdravnikom, terapevtom, oziroma sorodniki in prijatelji. Z vsemi skupaj poskusite oblikovati usklajeno podporno mrežo za pomoč.
• Če prijateljica zanika, da ima težave, se jezi na vas ter ne želi na zdravljenje, poskusite razumeti, da takšne reakcije pogosto izhajajo iz njene odvisnosti. Poleg tega ima pravico, da zdravljenje odkloni (če pa je ogroženo njeno življenje, jo odločno odpeljite k zdravniku). Če bo oseba odklanjala pomoč, boste verjetno razočarani in počutili se boste nemočne. Lahko ji rečete: “Vem, da imaš pravico odkloniti zdravljenje, ampak zaradi tega me ne bo nehalo skrbeti zate. O tem se bom verjetno še kdaj želel pogovarjati s tabo in upam, da bo takrat pogovor lažje stekel.” Ne pozabite na to, ali na katero koli drugo obljubo, ki jo boste dali in jo izpolnite!
• Ne poskušajte biti njen rešitelj, saj vas bo zelo verjetno zavrnila. Če ste storili že vse mogoče, kar ste lahko, in je vašo pomoč vedno znova zavrnila, prenehajte in poskusite znova čez nekaj časa. Opomnite se, da ste naredili vse, kar je bilo v vaši moči. Nikar ne prevzemajte odgovornosti za njeno bolezen. Zdravljenje motenj hranjenja je zelo naporno in dolgotrajno, predpogoj za uspešno zdravljenje pa je, da se oseba sama odloči zanj. Morda ste ji s svojimi napori vsaj malce pomagali k prvemu koraku.
• Nikar ne spreminjajte svojega načina prehranjevanja. S tem, ko oseba pri vas vidi kakšna je “normalna” količina hrane, ki naj bi jo človek zaužil, ohranja stik z realnostjo. Nikar se ne počutite krivi, če sami nimate težav s hrano, tudi če jeste sladkarije.
• Nikar ne dovolite, da njena bolezen uniči vaše življenje. Poskušajte živeti svoje običajno življenje in v njem uživajte. Nikar ne zanemarite svojih lastnih potreb, ampak skrbite zase, saj vsi utrujeni in nesrečni ne morete biti v oporo, le zbolite lahko.
• Morda se prijateljica ne bo želela družiti z vami. Za osebe z motnjami hranjenja je lahko druženje, še posebej, če je prisotna hrana, izjemno težko. Lahko se začno držati zase. Zato prijateljici večkrat povejte, zakaj vam je všeč in zakaj ste radi v njeni družbi. Poskušajte jo vključiti v stvari, ki jih počnete. Tako ji boste dali vedeti, da je pomembna kot oseba, tudi če zavrne povabilo.
• Vzdržite se pripomb na račun količine hrane, ki jo zaužije.

Ne pozabite!

Čeprav je na zunaj videti, kot da gre le za težave, ki se tičejo hrane, gre pri motnjah hranjenja za več kot to. Nekateri ljudje skušajo preko hrane obvladati praznino, nezadovoljstvo, strah in druge probleme. Ko se osredotočajo na pretirano uživanje ali izogibanje hrani, se nekako izognejo problemom, ki se jim zdijo nerešljivi.

Ne pozabite, da je samo oseba, ki ima sama težave, tista, ki se bo v določenem trenutku odločila, ali se je pripravljena soočiti z čustvenimi težavami, ki so jo pripeljale v odvisnost od hrane. Ne morete je prisiliti do tega, da se bo odločila, in ne morete se odločiti namesto nje. Največ lahko naredite s tem, da jo podpirate in spodbujate, da izrazite zaskrbljenost na prijazen in ljubeč način ter da postanete pozoren poslušalec. Ko pa se odloči sprejeti strokovno pomoč, jo lahko spremljate in spodbujate pri njenem okrevanju.

Vabljeni na forum Motnje hranjenja, kjer se lahko posvetujete z našimi strokovnjaki.