“Za otroke kuhajmo po domače!” To naj bo naša misel že pri načrtovanju prehrane zanje, pa se ne bomo nič zmotili.
Po domače pomeni, da je skuhano doma, vedno sveže in brez raznih umetnih dodatkov.
Zagotovo to ne bo prehrana iz tistih časov, ko je bilo vse bolj naravno in je bil tudi način življenja drugačen. Vendar še vedno lahko izbiramo med bolj ali manj zdravimi živili oziroma hrano.
Zelo pomembno je tudi, da so na domači mizi že od mladih nog tiste jedi, ki smo jih odrasli navadno jedli v otroštvu. Le tako pridejo tudi otrokom v navado in to bo tista dota , ki jo bodo ponesli s seboj v življenje.
Najpomembnejše mesto pri pridobivanju dobrih prehrambenih navad je še vedno prijeten dom in zdravo družinsko okolje. Na drugem mestu je zdrav vrtec, na tretjem pa zdrava osnovna šola, kjer je potrebno z začetim delom iz vrtca nujno nadaljevati.
V srednjih šolah pa dijaki v veliki večini prehrane skorajda nimajo. Menim, da je tak odnos družbe do prehrane dijakov naravnost ponižujoč. Čeprav imajo tudi ti otroci deklarirano pravico do zdrave prehrane, je danes še nimajo povsod.
Tudi za področje prehranjevanja bi morale za vse otroke veljati deklarirane pravice: “Varovanje otrokovega zdravja in spoštovanje otrok!“
Končno so tu še študentski domovi, kjer naj bi se tudi študentje zdravo prehranjevali. V študentskih letih naj bi bili že tako prehransko vzgojeni, da ob kasnejšem vključevanju lastnih otrok v vrtec ne bi bilo več težav s prehrano. Tako bi bil krog sklenjen v zadovoljstvo vseh: otrok, njihovih staršev in družbe. Manj bi bilo stroškov za zdravljenje, več sredstev bi lahko namenili za zdravstveno preventivo, za reklamiranje zdrave prehrane, več poudarka bi dali kulturi prehranjevanja.
Bonton ali lepo vedenje pri jedi moramo gojiti že od mladih nog. Zgled je pri tem najboljši učitelj!
Tudi po takih stvareh, mogoče za koga malenkostnih, se ocenjuje kulturo nekega naroda. Če pa znamo ponuditi še dobro domačo hrano, je ocena še boljša.
Avtorica: Emilija Pavlič
Povzeto po knjigi Za otroke kuhajmo zdravo
