»Kdor želi imeti zdrave možgane, mora imeti zdravo črevesje«,
je na lanskem letnem srečanju Ameriške zveze psihiatrov, dejal dr. Drew Ramsey.
Dokazi o t. i. osi črevesje – možgani so postali tako prepričljivi, da niti ameriška psihiatrija, ki ji kritiki očitajo (pre) tesno povezavo s farmacevtsko industrijo, ne more več tiščati glave v pesek. Prehranska psihiatrija (t. i. nutritional psychiatry) se zavzema za previdno in kolikor je mogoče kratkotrajno odmerjanje antidepresivov, vključevanje raznovrstnih psihoterapevtskih pristopov, še posebej izrazito pa poudarja pomen in vpliv prehrane na duševnost in možgane.
Svetovna zdravstvena organizacija je letošnji svetovni dan zdravja namenila depresiji. V medijih so se vrstile številne razprave o psihoterapevtskih pristopih, o stigmi, zdravilih, s katerimi se zdravi, o epidemioloških kazalnikih, genetiki. Spregovorili so zdravniki, psihoterapevti, bolniki in svojci. Ničesar pa nismo slišali o povezavah med depresijo in prehrano, kar pravzaprav sploh ni presenečenje.
V Sloveniji sta močno zakoreninjeni t. i. monoaminska hipoteza in receptorska teorija. Poenostavljeno povedano, depresijo naj bi povzročalo pomanjkanje oz. neravnovesje živčnih prenašalcev, predvsem serotonina. Raziskave v zadnjih desetih letih ta predvidevanja postavljajo pod vprašaj, med drugim tudi zato, ker ustrezno, zdravo ravnovesje serotonina v možganih ni bilo nikoli znanstveno določeno in opredeljeno. Model “ena bolezen ena tableta” je preveč preprost za duševne bolezni. Jemanje antidepresivov dokazano povišuje celo tveganje samomora, njihovo dolgotrajno uživanje je zaradi neželenih stranskih učinkov odsvetovano, pri vsaj eni tretjini ljudi, ki se z njimi zdravijo, pa zdravila sploh niso učinkovita.
Vodilni svetovni raziskovalci so vse bolj prepričani, da je z razvojem nove laboratorijske tehnologije in diagnostike nastopil trenutek, da izvor depresije iščejo tudi drugje. Številne raziskave so namreč potrdile, da med možgani in imunskim sistemom ob pomoči hormonov poteka živahna dvosmerna komunikacija, ki posledično vpliva na vedenje, počutje in duševnost. V zadnjih petih letih se je okrepilo predvsem mnenje, da ključno vlogo pri razvoju depresije igra prav imunski sistem, predvsem spojine in določene beljakovine, ki jih telo izdeluje ob vnetju. Depresija se kaže na podoben način kot akutna mikrobna vnetja (npr. gripa ali pljučnica), oboleli je brez energije, otopel in pasiven, ne zanima ga okolica, leži, ima spremenjen apetit in moten ritem spanja. Obenem se velika depresija prekriva in pojavlja sočasno s kroničnimi boleznimi 21. stoletja, za katere je značilna nizka stopnja vnetja: debelost, metabolični sindrom in sladkorna bolezen tipa 2, srčno – žilne bolezni, avtoimune bolezni. Je mogoče, da je depresija le simptom nizke stopnje vnetja, ki doseže možgane in ima lahko izvor drugje?
Katerakoli hipoteza bo na koncu obveljala ali pa se bosta morda združili na zdravje možganov, prestola naše zavedne in nezavedne biti, čustev in spomina, neizpodbitno in močno vplivata prehrana in sposobnost presnove. Poleg tega je treba bolj poudarjati, da obstajajo tudi glede potreb po (mikro) hranilih odstopanja med ljudmi. Na “one size fit all” je za osebna priporočila neuporaben, saj nas enaka količina določenega živila, zaradi različnih razlogov lahko drugače nahrani.
Zaradi enoličnega in za individualne potrebe posameznika premalo raznovrstnega prehranjevanja, lahko celicam primanjkuje ustreznih gradnikov, iz katerih so narejeni živčni prenašalci in hormoni (adrenalin, serotonin in noradrenalin, dopamin). Na primer, triptofan je esencialna aminokislina, ki jo moramo v telo vnesti s hrano, da lahko telo iz njega tvori serotonin. Največ ga je v perutnini, morski hrani, bučnih semenih, fižolu, mandljih in orehih – kolikšen delež omenjenih živil je vključen v prehrano osebe z depresivno motnjo? A tudi, če je v celicah na razpolago dovolj triptofana, lahko pomanjkanje enega ali samo določenih vitaminov skupine B, vitamina C, ali mineralov cinka, kalcija, železa, magnezija povzroči, da se triptofan prepočasi pretvori v serotonin. Na pretvorbo triptofana v serotonin lahko negativno vpliva tudi visok kortizol, ki je značilen za kronični stres in prenajedanje s sladkorji, škrobnatimi in prečiščenimi ogljikovimi hidrati. Kaj pa, če okolje v želodcu ni dovolj kislo, da bi zaužite beljakovine lahko ustrezno prebavili in omogočili triptofanu, da preide v krvni obtok? Na depresivno motnjo in pomanjkanje razpoložljivega triptofana lahko vpliva nepopolna absorpcija fruktoze oz. fruktozna intoleranca.
Prehrana, bogata s trans maščobami, dodanim sladkorjem, industrijsko predelanimi žiti, mesnimi industrijskimi izdelki, konzervansi, umetnimi barvili, aromami, hitro in vnaprej pripravljeno hrano ter škrobnatimi živili, aktivno spodbuja vnetje in je poleg stresa pomembno soodgovorna za večino kroničnih bolezni, tudi za depresijo. Ne vsebuje dovolj omega 3 maščobnih kislin v ustreznih razmerjih, ki jih vsebujejo ribe, morska hrana ter meso pašnih živali. Omenjene maščobne kisline dokazano zavirajo vnetne procese in lahko celo pomembno omilijo duševne stiske ob depresiji. Takšna prehrana je revna tudi z minerali, vitamini, antioksidanti, vlakninami, premajhen je vnos probiotičnih kultur. Vse to zagotavlja prehrana, ki temelji na polnovredni in raznobarvni presni in kuhani zelenjavi, gobah, fermentiranih živilih, s katerimi telo blaži posledice vnetja in obenem z njihovimi vlakninami hrani in vzdržuje čudovito ravnovesje med mikrobi v črevesju. Uravnotežena mikrobiota ugodno in pomembno vpliva na duševnost ter svoje “žalostne ugotovitve” o stanju v črevesju skupaj s kar dvema tretjinama človekovih imunskih celic, po živcu klatežu/ vagusu, sporoča v možgane (t. i. os mikrobiota – črevesje – možgani). Povezav med depresijo in prehrano je preveč in nesmiselno je vse naštevati.
