Veliko staršev ima težave z otroki, saj jih ti preprosto ne poslušajo. Poslušnost in pozornost otrok pa sta ključnega pomena, da se vaš dom ne bi spremenil v hišo katastrofe.
Ker starši ne želijo biti dolgočasni in ponavljati vedno istih vzgojnih ukrepov, jih veliko uporabi prijateljski odnos z vljudnimi zahtevami.
To je razumen in primeren pristop, saj tako komuniciramo odrasli. V današnji družbi je pomembno, da se obnašamo dostojno in postavljamo posredne zahteve, kot na primer »Mi lahko podate sol, prosim?«. Če to vprašanje vzamemo dobesedno, kar otroci večinoma počnejo, mu s takim vprašanjem ne postavljamo zahteve, temveč osebo prosimo, ali nam lahko ona poda sol. Enako lahko storimo v primeru, ko otroka prosim »Ali lahko pobereš igračko s tal?«, s tem otrok dobi občutek, da, da reče »da« ali »ne«, odrasli pa jo razumemo kot neposredno zahtevo, vendar oblikovano na dostojen način. Če otrok reče »ne«, se starši razjezijo, posledično tudi otrok.
Izogibajte se merjenju moči
Otroku moramo dati izbiro, kdaj in kako bo nekaj storil in ne ali bo ali ne bo nečesa storil. Otroci neprestano iščejo načine, da bi imeli oni več nadzora, zato ni neobičajno, da če se mu ponudi priložnost odločanja, da bo odločil v svojo korist. S tem se spuščate v boj »merjenja moči volje«.
Bodite pozorni na ton glasu
Študije so pokazale, da otroci veliko lažje sodelujejo, če je ton glasu staršev prijeten. Prav tako je zaželeno, da uporabljate magično besedo »Prosim te …«.
Z delovnimi navadami otrok v boljši svet
Ko dajete otroku nasvete, kaj želite, da stori, je pomembno, da to poveste jasno in z besedami, ki jih otrok v mislih vizualizira kot določeno vedenje. Veliko bolj učinkovito je, če rečete »Ana, pojdi v svojo sobo in pospravi barvice z mize v rdečo škatlo.« kot pa »A ti nisem rekla, da pospravi barvice? «, saj s tem postavljate retorično vprašanje, ki nima nikakršnega učinka. Ne pozabite na pohvalo za poslušnost, saj se tako otrok počuti cenjenega in bo naslednjič lažje pristopil k nalogi, za katero ste ga prosili.
Dajte jim izbiro
Otroku dajte dve možnosti, ki seveda odgovarjata vam. Na primer, pri oblačilih mu ponudite moder pulover ali rdečo jakno. S tem dobite win- win situacijo, otroku pa ste dali možnost, da se odloči sam. Če mu postavite vprašanje »Kaj bi danes oblekel za v vrtec?«, je odločitev pretežka, dolgotrajna in tvegate prepričevanje in nezadovoljstvo.
Parafrazirajte vprašanje
Pri oblikovanju zahtev ne boste zgrešili, če se držite naslednjih dejstev. Namesto, da rečete »Tvoja soba je razmetana, vzemi si 5 minut in poberi oblačila s tal!«, recite raje »Če tvoja oblekica ni v košari za umazano perilo, je ne moremo oprati, pojdi in jo odnesi v košaro z umazanim perilom.«
Naloge v gospodinjstvu
»Ali boš nahranil ribo?«, zamenjajte z »Ribica je lačna, čas je za hranjenje.«
Igre in televizija
Namesto, da rečete, »Zdaj bomo pa ugasnili TV in počeli nekaj drugega za spremembo.«, recite raje »Risanke je konec, gremo na igrišče ali igro Spomin.«
Oblačenje
Ko se vam resnično mudi, recite »Čevlji morajo biti obuti, ker odhajamo«, kot pa »A lahko obuješ čevlje, ker se nam mudi!«.
Prehrana in izbor jedi
Namesto »Želiš grah za večerjo?«, recite raje »Danes je za večerjo grah z rižem.«
Privajanje na kahlico
Namesto »Mislim, da je čas, da začneš lulati v kahlico, si pripravljen?« , recite »Pojdiva na kahlico, želiš vzeti s seboj svojo igračko?«
Spanje
»Videti si utrujen, greva v posteljo?« zamenjajte z »Čas je spanje.«
Ločevanje od staršev
Namesto »Ti je v redu, ker bo mama zdaj šla?«, uporabite »Mami zdaj gre, midva pa se bova zabavala po svoje.«
S takim pristopom otroku že ponujamo odločitev, sam pa ima občutek, da je on tisti, ki odloča.
Povezano starševstvo
