Prosim za vaše izkušnje z večernim uspavanjem otrok. Naša štirimesečna deklica je ravno dobro preživela krče, zdaj pa jo poskušamo pripraviti do tega, da bi zvečer zaspala ob bolj dojenčkastih urah. Na vrsti je torej projekt USPAVANJE.
Prej tega ni bilo, saj je po krčih zaspala dobesedno v sekundi (ko je pač minilo …), popolnoma izčrpana, včasih šele po 2. uri ponoči …

Zdaj jo po večernem kopanju odnesem v spalnico, kjer je na vrsti še dojenje v temi, potem ji zapojem uspavanko in jo že povsem dremuckasto položim v posteljico. Vendar delam račune brez krčmarja, ker mala mogoče res zaspi za 10 minut, potem pa me že kliče s cepetanjem (cela posteljica se trese, tako brca) in jokom. Ko pridem zraven, pa se mi smeji, kot da je beli dan in čisto pravi čas za dogodivščine in ne spanje … Potem spet pojem in nosim in božam … In jo vztrajno odlagam nazaj v posteljico.

Kaj naj torej …
Na pomoč …

Julija

P: S.: Zaupajte mi, prosim, kako se večerni ritual spreminja s starostjo otrok …

Draga Julija, pot je čisto v redu, samo odvisno, pri kateri uri začneš.
Pri nas je Zala pri 4 mesecih dokončno zaspala okoli 20.30 do 21. ure, pri čemer smo z opisanim ritualom: kopanje, dojenje, kakanje (hi,hi), previjanje, polaganje v posteljico – pričeli okoli 19.30.
Mariša in Aljaž pa sta imela do srede petega meseca krče, tako da smo pravzaprav improvizirali od samega začetka. Oba smo kopali med 20.30 in 21.30, nato hranili, pa se hecali, pa spet hranili,…. Pravzaprav ne vem, kdaj sta zaspala, ker sem ponavadi zaspala pred njima (sigurno pa ne pred 23. uro).
Še sedaj imamo vsakodnevno kopanje, spat pa gredo, ko popadajo v postelje (Zala in Mariša okoli 21.30), Aljaž okoli 23. ure.
Nina

Ljuba Nina,
zlata si … Tvoje besede, napisane na tem forumu, so me že tolikokrat pomirile …
Všeč mi je bilo predvsem spoznanje, da imate tudi izkušenejše mamice take zahtevne otroke ali otroke z višjimi potrebami, kot pravi že omenjeni članek iz Mame …
Spet sem prebirala ustrezno literaturo (T. B. Brazelton, Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka), kjer je nedvoumno zapisano, da dobri starši otroku najprej omogočijo privajanje na red tako, da vpeljejo točen večerni ritual (uspavanje ob isti uri …). Nam pa ne gre najbolje. Začenjamo okoli 20. ure, punca pa zaspi, kot se ji zazdi, včeraj ob 23.30, predvčerajšnjim ob 21.00. Potem pa spi tudi 12 ur, ne da bi se zbudila … Prosim, naj traja …
Podnevi dvakrat zadremlje za 20 minut (mislim, da je podobna vaši Mariši …).

Hmmm, kaže, da gre spet za razkorak med teorijo in prakso … Se bomo še naprej trudili, me pa vseeno zanima, kako uspavate svoje male drugi …
(Evforija, ker krčev ni več, se me še kar drži …)

Lep pozdrav vsem,
Julija

Julija, še enkrat sem prebrala tvoje starejše poste. Tole uspavanje med 21. in 23. uro je čisto v redu (in pričakovano), še zlasti, če je prej dojenčica imela krče do 2. ure zjutraj. Bistvo rituala (po teoriji) je, da vedno ponavljamo dejanja v istem vrstnem redu, kar pri vas že počnete. Na ta način se otrok postopoma privadi tistemu “redu”, ki ga želimo doseči. Ritual mu namreč omogoča občutek varnosti, ga pomirja, ipd. Ni nujno, da pa bo otrok tudi zaspal. Podatek, da dojenčica spi 12 ur skupaj, je prav fantastičen. Več dnevnega spanja in tudi lažje uspavanje pa dosežemo, ko je otroček še malo bolj fizično aktiven (pričetek sedenja, plazenje, kobacanje, kotaljenje).
Nina

z mojo polletnico pa je takole:
od četrtega meseca dalje jo dajem spat tam nekje okoli 21-22 ure.
Dam jo v posteljico, poljubčkam ji rečem lahko noč in oddidem s sobe,
tako da pustim vrata odprta cca 25 cm.
In če punčka ne spi, malce jambra, joka, kliče…
skratka, ne vzamem jo nikoli ven, vedno se vrnem k njej , jo pobozam,
ji kaj povem, pa spet grem. itd. skratka tudi po 10 krat sem v sobi v roku 1 ure.
To sem nekje prebrala, da je ne smeš jemati ven, ko jo daš enkrat spati
No in pri nas je to zdaj ze uteceno. Razen če fajn joka-potem je nekaj narobe
in jo seveda vzamem in crkljam.

Draga Julija,
Tudi naš ritual pred spanjem je bil tak kot pri vas in ravno tako se je dogajalo, da je sinko že praktično zaspal v mojem naročju, potem pa se je zbudil, ko sem ga položila v posteljico in potem spet vse od začetka, dokler ni resnično “omagal”. No sama sem kmalu ugotovila kaj ga moti – pri meni v naročju je bilo toplo, potem pa sem ga položila v “hladno” posteljico. Poskusila sem ga že v naročju zaviti v odejo, kasneje sem kupila spalno vrečo in glej – ko sem ga položila v posteljico, se ni več zbudil in je na toplem spal naprej.
Kasneje, pri približno dveh letih, se je sam odločil, da bo zaspal v svoji posteljici in tako je še vedno. Včasih me še nekajkrat pokliče in vsakič se odzovem, potem pa mirno zaspi (star je dve leti in pol). Obvezno pa moram pustiti vrata sobe odprta in v predsobi luč. In še to: hitreje zaspi, če naju z možem sliši, ko se pogovarjava ali če jaz v kuhinji kaj delam in je slišati malo ropotanja. Očitno ga pomirja, ker ve, da je nekdo od naju v bližini.
Prijeten spanec tebi in tvoji malčici.
Andrea

Pri nas smo nekje do devetega meseca hodili skupaj spat, ko smo bili dovolj utrujeni, da smo popadali v postelje. Potem smo pa za Andreja počasi začeli uvajati uro za spanje. Od začetko je bilo okrog pol enajstih, potem pa smo smo postopoma prehajali na zgodnejše ure in pristali pri osmi oz. pol deveti. Ko je bil sin še manjši, sva se po kopanju, pižami in večerji dojila, da je zaspal, in potem smo ga prestavili v posteljico. Če pa mene ni bilo doma, ga je uspaval mož – včasih s čajem, drugič brez. Popolnoma brez težav. Zdaj imamo že kar nekaj časa utečen ritual: risanka, (pospravljanje igrač), kopanje (ne vsak dan), pižama, večerja, umivanje zob, spuščanje rolet (to mora obvezno narediti Andrej), prižgemo varuško z lučko, zmolimo Sveti angel in skočimo v posteljo (mami ali oči čez čas pobegne ven, ko tamali zaspi).
Meni se zdi predvsem pomembno to, da vse uvajamo postopoma, da se otrok počasi navadi na ustaljeni ritem. Pri štirih mesecih se mi še ne zdi toliko pomembno, da je otrok že ob osmih v postelji, sploh ker sta obe doma in vama ni treba tako zgodaj vstati.

Kako pa Aljaž zjutraj vstane in koliko potem spi čez dan? Ali hodi v vrtec? Je kaj utrujen ali je tak kot Napoleon, ki je imel dovolj štiri ure spanja?

Pozdravljena Julija!

Pri nas je stvar zgledala nekako takole: Zvečer ob cca. 19 – 20 umivanje (na začetku le z vaticami in krpicami) kasneje kopanje nato sem ga oblekla v pijamico, podojila in je večinoma zaspal. Tako smo delali od prvega dne dalje. Imeli smo sicer srečo, da je bil v začetku zelo pospan in mu je ta ritem zelo odgovarjal in tudi to, da krčev nismo imeli dalje kot do 19 oz. 20 ure. Pri treh mesecih sem ga prvič zazibala, ker po dojenju ni zaspal. Od takrat sem ga zibala -nosila, pela….še naslednjih 11 mesecev (lahko si predstavljaš kako je trpela moja ali moževa hrbtenica). Nosila sva ga tudi po pol do tričetrt ure. Pred mesecem pa smo pričeli malo drugače. Zvečer po kopanju (cca. ob 20) spije flaško (vem, da ni najblojša varianta) in včasih zaspi takoj. Večinoma pa ne zaspi. Lepo mu razložim, da ga bom položila v posteljco in da mora zapret očke in zaspat. Ponavadi seveda reče neeee in malo pojoka, jaz ga pobožam, mu prižgem majhno lučko in odidem v kuhinjo ali dnevno sobo in malo glasneje kot običajno govorim ali pospravljam. To ga zelo pomiri. Nekaj časa tako brblja in nato v cca. 1/2 ure zaspi.

Sama imam kar nekaj prijateljev, katerih otroci niti približno ne zaspijo po tem ritmu. Večina jih po hranjenju zaspi okoli 22 ure, tako da mislim, da je to odvisno od posameznega otroka. Večeren ritem je sicer pomemben, vendar ni odvisno vse od tega. Nam je uspelo a mislim, da tako ustreza predvsem našemu malčku. Je pa res, da mamicam v začetku velikokrat ustreza, da otrok zjutraj dalje spi in je otroke potem pri 5 ali 6 mesecih težko navaditi na nekaj novega.

Pozdrav,
Miša

Je kot jaz (hi,hi, bom v službi povedala, da me lahko sedaj kličejo Napoleon).
Hodi v vrtec, vstaja z mano (okoli 6.00), čez dan ne spi (v vrtcu izjemoma spi ob ponedeljkih); ponavadi se on in še dve deklici v skupini “tiho” igrajo, ostali pa spijo.
Ne vem, če je utrujen, me pa “da” včasih spat.
Nina

Ko berem vaše odgovore, mi je lažje. Moj 2 letnik je neuničliv. Pri 4 mesecih, ko je bilo krčev konec, vsa začela z privajanjem na spanje, on 19 kopanje, steklenička, crkljanje ter ob 20 uri posteljica. V začetku je bilo vse lepo, po nekaj mesecih pa “šok”. Jok, ki je trajal prve dni tudi pol ure. Ker živiva sama in je večer edini čas, ko lahko še kaj naredim, sem vstrajala, čeprav se mi je trgalo srce. Po treh dneh pa kot bi odrezal, je zaspal takoj ko je bil v posteljici. In to je več ali manj tako tudi sedaj, čeprav ima seveda dni, ko me pokliče tudi po desetkrat (želje so različne od žejem se, do zapoj mi pesmico.). Vendar pa je pri njemu drugi problem, pogosto prebujanje ponoči, in sicer kakor kdaj od 2 x …pa tudi do 10 x na noč.

LP

“moja izkušnja je taka”: Zvečer sem punčko nahranila in jo dala v posteljo.Če je jokala sem šla po določenem času ( odvisno od vrste joka – močan ali šibek, cca 1o min ) do nje, ji ponudila še mleko ali čaj in če ni nič od tega hotela sem jo pustila, da je pač z jokom zaspala.Preverila sem tudi pleničke, ker če so bile polne potem punčka pač ni mogla zaspati. Moram reči da je punčka prvi dan te “uspavalne terapije” jokala kar kakšne pol ure da je zaspala. Drugi dan se je ta čas že skrajšal na 15-20 minut, tretji dan samo še 5 minut potem pa ni bilo več problemov – razen vsake toliko časa ko je moja punčka preizkušala mojo vztrajnost. Skratka punčka je danes stara eno leto in zvečer nimamo nobenih problemov s spanjem. Sedaj po štirih mesecih verjetno že tudi ločite kdaj otrok joka kar tako in kdaj joka ko je bolan – ker če je bolan ga pač ne pustiš kar jokat. Skratka potrebna je vztrajnost in na začetku žal tudi malo trdosrčnosti.

Hvala vsem za odgovore. Marsikaj mi pride prav. Kot berem, večinoma vsi prakticirate “rituale”, pa bova tudi midve nadaljevali, čeprav mala še vedno zaspi, kadar sama hoče in ne po mojem uspavanju …
Nekateri so prav posrečeni (spuščanje rolete, molitev, lučka na hodniku) … Mislim, da bom tudi jaz manj komplicirala oz. da bom počakala, da punčka zraste (komaj čakam na večerne pravljice). Rada bi ji omogočila pravi obred za zaključek dneva … Trenutno nama še ne gre, bom pa vztrajala. Tudi zato, ker čez dan še vedno zelo improvizirava (dojim jo, kadar hoče in kolikor hoče, na sprehod greva dvakrat ali enkrat in vedno ob drugem času …). Se ji pač prilagajam … Tako se mi zdi, da punca noče reda, ne glede na to, kako bi si ga jaz želela …

Hvala še enkrat in vsem lep pozdrav!
Julija