Drage forumovke in tudi forumovci, imam eno težavo ali kako bi se temu lahko reklo. S partnerjem imava sina, starega 11 mesecev. Do tu vse lepo in prav. Se pa dogaja zadnje čase, da med nama ni več prave komunikacije. Med nosečnostjo sem mislila, da bo med mojo porodniško naše življenje drugačno kot pa je zdaj. Se pa dogaja, da partner, ki dela v svojem podjetju, pa tudi jaz sem zaposlena tam, dela vsak dan do 16. ali pa 17. ure, ko pa pride domov, nam pa ne preostane drugega, kot da gremo kam v trgovino ali pa k njegovim staršem na obisk. Zvečer skopava sina in ga nahraniva, nakar ga on odnese spat. Jaz pa medtem delam kaj za službo, ker sem v to skoraj »prisiljena«, če hočem februarja začeti normalno delati naprej. Pogovori med nama se sučejo vse bolj samo okoli dela v firmi, sploh zdaj ob koncu leta je noro, za druge reči pa kar nekako ni več časa. Tako da mi zadnje čase že ob vikendih, ko je malo več doma, že kar preseda in komaj čakam, da je ponedeljek, ko gre spet v službo.
Prosim, svetujte mi, kaj naj naredim, da bo naše oziroma moje življenje malo bolj podobno življenju, ne pa samo nekakšnemu životarjenju. Se opravičujem, če sem zamorila, ampak, upam, da me vsaj mala peščica vas razume, kaj sem hotela povedati.

Pika

Ne hodita k staršem na obisk, ampak jim za čeprav za krajši čas pustita otroka in pojdita nekam sama – na sprehod, na večerjo… nekam, kamor ni treba, kar ne bo kot delo oz. obveza. Čeprav se bosta tudi v tem primeru na začetku še vedno pogovarjala o službi, ne obupaj. Dati si morata priliko, da se vama dogodi nekaj izven vsakodnevne rutine, pa se bodo tudi pogovori usmerili še na kaj drugega, novega, to pa ponavadi vedno izboljša komunikacijo.

Zvečer, danes ali pa v teh dneh, pogrni mizo, daj nanjo svečke, pripravi večerjo, prigrizek ali nekaj sladkega za v usta , nekaj pač za prigriznit, natoči vama v ta
“boljše” kozarce vino, penino, liker ali pa sok, se lepo usedita, pozabita na svet
in počasi grizljajta in pijeta, se pomenkujeta o dobruh lepih starih časih (ko sta bila zaljubljena), potem si lahko omislita skupno kopel ali tuš, pa masažo, jaz tebi ti meni, pa ni vrag , da se ne najdeta.
Ali pa kot je dejala Aljona, pustita dete pri starših, odidita nekam, kamor si pač želita.
Samo, za boga svetega, pozabita tisto ureico, dve ali tri, kosta skupaj na vse, čisto na vse, ampak res vse. Bodita mulca, ki sta srečna, da sta se našla.

Veliko zabave!
In naredita nekaj zase. Joj, še to, pa brez izgovorov, takšnih ali drugačnih.

lp

Meni se pa zdi, da ne gre za vprasanje svec in sprehodov, pac pa necesa drugega: imas sploh se voljo ustvarjati vzdusje? se ti zdi, da sta se ohladila?

Kaj pa partner? Tudi on pogreša prejšnje čase? Sta se o tem že kdaj pogovarjala?
Moram priznati, da sva tudi midva z možem imela kar krizo po rojstvu hčerke. No ja, se mi zdi, da sem jo imela bolj jaz. Krivec pa sem bila bolj jaz, zdaj to že lahko priznam, ker je že nekaj let minilo od takrat. Najhujše mi je bilo to: prej sva vedno hodila povsod skupaj, potem pa sem kar naenkrat jaz začela ostajati doma sama z otrokom. Pa še to predvsem zaradi mojih izgovorov, da ravno zdajle pa res ne morem, ker moram pač narediti to ali pa to, v glavnem vedno se je kaj našlo. Najhujše pri vsem tem pa je, da je bil glavni izgovor ponavadi otrok. Ampak danes vem, da je otork zelo prilagodljivo bitje, jaz pa tudi in da se da preživeti tudi, če kaj storiš mimo ustaljenega reda. Druga stvar je bila pa to, da od partnerja pa res nisem imela kakšne hude pomoči. Hranjenje, previjanje, kopanje, vse je bilo na meni. Res pa je tudi to, da še takrat ko se je ponudil za pomoč, sem raje naredila sama, ker sem mislila, da otroka noben drug ne zna tako zrihtati kot jaz. NAPAKA!!! In potem res ne rabiš več veliko, da se popolnoma ohladiš kot sem se tudi jaz. Zvečer bi on seksal, jaz pa sem bila ali preveč utrujena ali pa se mi enostavno ni dalo ukvarjati z njim, ker sem si že čez dan nabrala preveč zamer do njega, ki jih seveda nisem povedala naglas. Sledil je seveda tudi marsikateri prepir. Danes, po sedmih letih, lahko rečem, da sem začela spet živeti, ko je bila hčerka stara enih štiri ali pet let. Da sem se končno spravila kam ven, da sem šla na aerobiko, da sva šla z možem kam sama. Res mi je bilo v užitek, da sem ga samo prijela pod roko kot prej ko sva bila še sama.
No, da ne bom predolga, pa bi imela še veliko za povedat. V glavnem, takole bi svetovala vsem mladim mamicam in seveda tudi očkom: moraš si vzeti čas tudi zase in tudi za partnerja. Dokler se sam ne počutiš dobro, tudi partnerju ne moreš dati pozitivne energije. V veliki večini pa so dedki in babice zelo veseli, če lahko čuvajo otroka. Samo ne vsak dan pri njih viset!