Imava 2,5 mesečnega zlatega fantka, ki zelo uživa v kopanju. Ko ga dava iz vode in ga želiva obrisati pa se začne drama. Najprej naju radovedno opazuje, nato pa naenkrat zakriči in začne jokati. Vendar je ta jok zelo specifičen. Zajame sapo, nato pa naenkrat postane v obraz temno rdeč in čisto onemi. To traja par sekund in v tem času ostane brez zraka. Temu sledi hud jok, ki ga pomirim tako, da ga pristavim k prsim, tudi če je pred tem jokal. Ko najin mali onemi oz. že ko postane rdeč ga vzameva v naročje in stisneva k sebi, a ne pomaga. Včasih postane v obraz tudi modrikast in izgleda kot, da bo ostal brez zraka. Enak jok se je ponovil tudi, ko je ležal v posteljici in veselo čebljal ter opazoval igračo, ki jo ima pritrjeno nad posteljo. Naenkrat je zakričal in vse se je ponovilo.

Povedati pa moram, da se je nekako pred 14 dnevi zjutraj začel močno peniti iz ust. Pena mu je kar tekla, on pa je jokal. Ni imel vročine in tudi kakšnih krčev ne. Ima pa tudi že skoraj 2 meseca zamašen nosek, ki mu ga rešujeva z Nisito. A uspeha ni. Zaradi penjenja smo bili tudi pri zdravnici, ki ga je 2 krat natančno pregledala in dejala, da je s pljuči vse dobro in nama svetovala, kako naj ravnama, če se kaj podobnega ponovi. A do zdaj se na srečo ni, le ta njegova onemelost in jok naju precej skrbi. Drugače je zdrav, živahen in nasmejan fant. Tudi po tem penjenju se je veselo nasmejal.

Ali ima kdo podobno izkušnjo in kako si je pomagal?

Hvala in lep pozdrav.

Tudi naš sine , ki je v petek dopolnil enajst tednov, postane rdeč v obraz in tudi dihati pozabi, ko ga zagrabi hud jok, vendar po parih sekundah zajame sapo in spet joka- še huje, saj se po mojem močno prestraši, ker je bil brez zraka. Včasih pozabi dihati tudi med dojenjem, zato sem še posebej pozorna, kako diha, ko se dojiva. Naj še povem, da naš tako joka kadar ga mučijo krčki. To, da se med igro zajoka pa ni nič narobe, ker je morda razočaran nad svojimi sposobnostmi – morda bi rad igračo prijel, vendar je še ne zna, včasih pa se vrtiljaka preprosto naveliča in z jokom pove, da ima dosti. Mi to rešimo tako, da ga zamotimo s kakšno drugo igračo. Po kopanju pri nas ne jokamo, imamo pa zelo toplo sobo v kateri ga kopamo in tudi iz banjice ga vzamem počasi, ter mu prigovarjam , se pačim ali ga kako drugače zamotim tistih par sekund od banje do previjalne mize.
Pozdrav,
Pety

Tudi naša petnajstmesečnica joka na čisto enak način. Ko sva bili pri zdravnici, je dejala, naj ji takrat, ko ostane brez sape, močno pihnemo v ustka. To smo začeli delati, vendar še vedno ostane brez sape, vendar se mi zdi, da mnogo manj.
To se dogaja že od rojstva. Včasih imam občutek, kot da gre za trmo, pravzaprav imam občutek, da počne nalašč, ko se zgodi nekaj, čemur ona nasprotuje.
nekje sem pobrala, da se dihanje “uravna” pri treh letih.

l.p.

Tudi naša skoraj devet-mesečnica sem in tja joka na tak način. Zajame sapo, postane v obraz vsa rdeča in potem nekaj časa nič. Ko se je to prvič zgodilo sem bila kar malo panična, sicer pa naredimo tako kot je že napisala moja predhodnica; pihnemo ji v usta in začne dihati.
Lp,Vesna

Danes sem našla tvoje vprašanje tudi pri družinski medicini.Prej te nisem želela po nepotrebnem vznemirjati, pač pa ti to pišem zato, da boš še bolj pozorna.
Opisala sem ti že vedenje vnukinje.
Danes pa ti bom opisala še hčerino, materjo vnukinje.
Že zgodaj, skorajda od rojstva, ji je zastajal dih. Nekoč, ko je bila s taščo, je bila ta vsa iz sebe, ko je hči prenehala dihati in potem zopet prišla k sebi, jaz pa sem bila tega že vajena. Vse sem povedala tudi pediatrinji,
ki pa ni bila posebej zaskrbljena, in mi je dejala, da se dihanje ponavadi uravna okoli 3 leta starosti. Nekako v tem času je prvič padla v nezavest. Bila je z možem,
ki je paničen in mu tega nisem posebej verjela. Potem je tudi meni padla v nezavest, enkrat se je tudi pomočila. Med napadom je bila čisto mehka. Potem, ko je prišla k sebi, je bila zelo, zelo bleda in utrujena. Napada se ni spominjala.
Se je pa napad vedno pojavil takrat, ko je bila zaspana, in takrat obvezno, ko je jokala. Začela je jokati vso sapo izdihnila in temu je sledil napad. Približno 1x mesečno. Po pregledu v specialistični ambulanti je dobila terapijo, in napadi so se ustavili. Po nekako dveh letih pa je zmanjkalo zdravil. Za druga zdravila sva morali takrat na ponovni pregled čakati kar lep čas. Med tem časom se napadi niso ponovili, če pa je začela jokati, sem ji “primazala” eno okoli ušes, in to se ji je tako
zafržmagalo, da je zajela sapo in vdihnila in se naprej normalno jokala.(zaradi takšne “terapije”me je zelo pekla vest, ampak bolje slabo kot slabše). Ker je “zadeva ” delovala, sem se odločila, da grem ponovno na pregled šele takrat, ko se bo zopet pojavil napad. Danes je hči že 17 let brez napada. Seveda, pa je nismo pustili v disko, bila je samo parkrat, prepovedan je bil tudi alkohol, čeprav vem, da ga je parkrat popila tudi preko meje. Vedno, ampak vedno pa sem pazila, da ni bila nikoli zaspana, nikoli preutrujene.
In, ko sem vnukinjo peljala k zdravniku, in ko je opazila vnukinjino “zadrževanje”
sape, in sem ji potem povedala vse o hčeri, mi je svetovala, naj vnukinji močno pihnemo v usta vsakič, ko bo z dihanjem prenehala.

Ne bi te rada, kot sem že rekla, prestrašila, pač pa zgolj opozorila še na eno možnost, in na to, da ste pač bolj pozorni tudi na to možnost. Epilepsija ni nujno, da se pojavi zgolj z tresenjem in ostalimi znaki, ki jih poznamo. Tudi mine lahko, tako kot je pri moji hčeri, čeprav bojazen, da se napadi ponovijo verjetno nikoli ne mine.

lp