Čisto v svojem svetu…
Pozdravljeni,
moja 5-letna hči je precej zasanjane narave, življenje se zanjo odvija počasi in brez pretiranega naprezanja in naglice. Vse lepo in prav, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko je vendar treba pohiteti in hitro odreagirati – npr. mudilo se nam je na letalo in z možem sva bila že pripravljena na odhod, ko si mala niti še čevljev ni obula; mirno je sedela v predsobi na tleh in se pogovarjala z medvedkom….
Enako mirno in stoično spremlja hitenje ob jutranjem odhodu v vrtec in v službo.
Zjutraj jo namenoma zbujam 15 minut prej, da se v miru dokončno prebudi in izvede cel ritual od kopalnice, oblačenja itd. pa se še vedno dogaja, da obsedi npr. na školjki in meditira…
Ugotovila sva, da vsak pritisk situacijo še poslabša, zato nanjo ne kričiva, samo opozarjava jo, največkrat zahtevava, da se obuje in obleče sama, kar pa traja in traja in traja……
V vrtcu je situacija podobna; ko so vsi otroci že oblečeni in obuti ter pripravljeni za odhod na sprehod, si ona še popeva, pripoveduje ostalim otrokom pravljice in prav počasi sezuva copatke :).
Na srečo ima vzgojiteljica hčerko, ki je značajsko podobna mojemu otroku, tako da nekako razume take mesečnike…
Doma dostikrat tekmujemo – npr. kdo bo prvi pritekel po stopnicah do vhodnih vrat, stimuliramo jo – če boš v določenem času pripravljena za spanje, ti bomo prebrali dve pravljici, če boš pohitela z oblačenjem, bomo šli lahko na dolg sprehod v Tivoli.
Sicer je mala normalno živahna, telovadi v društvu, v vrtcu obiskuje plesni krožek in je kar spretna.
Ker sem pač iz drugega testa – bolj človek akcije, recimo – včasih težko gledam, kako se počasi obrača, čeprav po drugi strani občudujem njeno sposobnost popolnega odklopa iz hitečega vsakdana.
Torej – če ima kdo izkušnje z malimi sanjači, vas prosim za kakšen dober nasvet.
Lep dan vsem,
Ali
Hja, eden, zdaj že veliki sedi pred računalnikom. Moja mama je vedno rekla, da sanjam z odprtimi očmi. Kaj ji je preostalo, nič, samo mojemu časi se je morala prilagoditi. Kar pomeni, da se je vsak “akcija” pričela odvijati 15 minut prej, kot bi bilo to potrebno, če bi ne hodila okrog kot začarana princeska.
Je pa res nekaj, za kar mislim, da velja tudi za tvojo princesko. Če so vsi okoli mene živčno hodili gor in dol in se jim je grozno nekam mudilo, potem sem bila jaz še počasnejša. Ker me je hitrica motila. Tako sem se še bolj zavlekla v moj svet. In ti povem, Ali, da je tam tako luštno, da se še včasih. In sanjam.
Verjetno ima tvoja petletnica blazno domišljijo. To vzpodbujaj, njeno počasnost pa ne grajaj, ker boš s tem bore malo dosegla. Kvečjemu bo obratno. Preprosto utrip malce prilagodi njej, planiraj stvari z časovno rezervo, tako da se boš saa bolje počutila in ne boš postala živčna, ko bo ura kazala preveč.
Pa še nekaj: jo bo slej ko prej minilo. Še prehitro se ji bo mudilo na kakšne zmenke. Potem boš pa videla, mama, kaj je to hitrost!
T.
Sama imam podobno izkušnjo kot ti Ali. Tudi moj sin je izredno zasanjan in vedno ko je treba nekaj postoriti je zadnji. Moram pa povedati, da je največkrat prvi ko je treba rešiti kako logično nalogo. Torej njegova dejanja so počasna, razmišljanje pa izredno hitro in bogato.
Ker sva tudi midva z možem človeka akcije sva ga vedno priganjala in mu “težila” pohiti, pohiti, obuj se , daj že , daj že, …………….
Nekako sva se sprijaznila, da je najin otrok v drugačnih sferah kot midva, je bilo pa kar težko ko sva prišla do tega spoznanja narediti korak in ga ne siliti v aktivnosti.
Sin je izredno rad doma v svoji sobi in bere, ter meditira, midva z možem pa vsak prosti trenutek izkoristiva, da greva v naravo, kino, predstave, itd……
Sedaj se trudimo, da delamo kompromise in nekako iščemo ravnovesje med našimi potrebami.
Velikokrat so mi že rekli, da tisti otroci ki so aktivni intelektualno, ponavadi niso fizično in obratno. Najbrž to kar drži
Moja prvorojenka Zala je takšna. Pravljice, filozofija, počaaaasi, Harry Potter, volkovi… Pojma nimaš, kako to izgleda pri nas. Jaz in druga dva otroka smo hiperaktivni. Torej, ko sta Mariša in Allaž že pred hišo, letam med tretjim nadstropjem in ulico, pa spet gor in dol. Ko Zala s premislekom natika najprej en, potem pa še drugi čevelj, pa ugotovi; da morda nogavice niso najbolj ustrezne; pa se vaja ponovi…. , ta mala dva sta pa tudi že nekje daleč. Za znoret!
No, smešnico (ali pa tragikomedijo), ki se tiče prav te teme, bom dodala kar tu. Zala je imela 3 leta, Mariša pa 2, ko smo se vračali s sprehoda po prvem snegu. Mož je oblikoval kepo in jo dal Zali. “Prečudovita snežna kraljica je,” je vzkliknila. Potem jo je hotela nesti v stanovanje, jaz pa nisem dovolila. Mlajša Mariša ji je izpulila kepo iz rok, jo vrgla po stopnocah in “znanstveno” ugotovila: “Poglej, Zala, sneg je voda.” Nahbrž mi ni treba razlagati, da se je vse skupaj žalostno končalo v kupu solza, a s popolnim nerazumevanjem moje mlajše hčerke, ki je še danes grozen realistin za katero je 1+1=2 (ne bo ekonomist, a, ne)?
Pozdrav!
Nina
Joj, ta razlika med romantikom in realistom je vidna tudi pri nas. Nekoč je moja mama rekla, da smo se peljali ponoči po zasneženi pokrajini, ki je bila tako čudovita, da mso se morali ustaviti – saj veste, belina snega in jasno zvezdno nebo,ooooooh. No, jaz sem bila kot začarana princesa sredi lepote, moja sestra pa je glasno razglabljala in s prsti merila, koliko snega je na polju. Ih, kako smo si različni.
T
Cisto nic ne skrbi. Pri meni je bilo popolnoma enako. Po temperamentu sem cisto nasprotje oceta. On je vedno poln akcije, vse hitro, dinamicno, energicno. Vedno poje vse prvi, ce greva kam jesti. Jaz sem vedno, ampak vedno pojedel zadnji – v vrtcu, v soli, v druzbi. Za vse stvari si vzamem cas, toliko, kolikor presodim. Gledam pa precej na prioritete – saj znam pohiteti, ampak le za tiste stvari, ki jim dam najvecjo prednost v tistem trenutku. In cist kul mi je tako. Sovrazim ihto in nervozo.
Zato je fino, da svojo hcerko stimuliras in ne kricis nanjo, ker je to hudo slabo.
Pa se to. Nikoli v zivljenju se nisem panicaril. Se spomnim enega dogodka pred par leti – je zagorelo stanovanje nasproti nasega in mama je bila cela panicna, vsi nekam letali brezglavo, ko Ingrid pri TV DoberDan. Sem cisto kul sel po brisaco, jo zmocil in dal mami in rekel, tako, zdaj pa laufaj do konca hodnika in levo in potem sem se sam storil enako. In zunaj sem jo tolazil, ce se bo kaj zgodilo, saj je itak zavarovano, pa vse bo se dobro. Prav cudim se samemu sebi, od kod znam potegniti najvecji optimizem v takih situacijah, ko ne gre zame osebno. Po svojem prepricanju sem rahli pesimist, ker vec pricakovati je vedno slabse….Sem toliko bolj srecen potem, ce kaj uspem, oz. ce se mi kaj lepega zgodi.
Ajd pa pazi na svojo malo.