Pred par meseci sem vam na forumu potožila, da moja 15 mesečna hčera še ne hodi in vas povprašala po vaših izkušnjah. No, deklič se je pri dobrih 17 mesecih le odločil, da se mora postaviti na svoje noge (res pa je, da je nikoli nismo silili, držali roke ali jo imeli v hojci). Njen napredek je bil potem tako hiter, da se sedaj ne razlikuje od tistih, ki so shodili pri enem letu ali še prej. Nauk zgodbe – pusti času čas. Pa vendar. Sedaj komaj čakam, da bo kaj povedela. Sedaj je stara dobrih 20 mesecev in njen besedni zaklad obsega Ne in Da ter hvala.O kakšni mami ni duha ne sluha – no včasih izusti nekaj temu podobnega. Z hčero se nenehno pogarjava, obožuje knjige in zato tudi veliko bereva – predvsem ima rada pesmice – zbirko Mehurčki in Mačka Murija pa še kaj, znam že na pamet. Vse ve (spet ena takšna mama!), ne samo da pokaže predmete, če jo vprašaš npr. zakaj je krtek žalosten pokaže na miško, ki leži bolna v poselji. Tudi sama se pogavarja v svojem jeziku, ima blazno zanimivo in iztazito mimiko obraza, ampak besed pa ni. Ko sem nekoč v naglici ugotavljala, kaj hoče (očtino nisem bila dovolj pozorna) sem ji rekla, da ne vem kaj hoče povedati. V hipu je postala čisto rdeča in je jokala. Imela sem takšen grozen občutek, ker mislim, da je v njeni glavici vse jasno in razumljivo, ona pa tega ne more povedati. Takrat se mi je zdela, kot osebica, ki nekaj hoče dopovedati ljudem, pa je nihče ne razume. Kakšne so vaše izkušnje, kdaj so vaši otročki spregovorili? Ja še to, tudi v vrtcu mi je rekla vzgojiteljica, da se lahko z njo povsem normalno pogovarjajo, ker vse razume. Malce sem se razpisala, pa saj je vikend pred mani – zato uživajte, še sonček bo baje z nami.

Živjo, Neža, z govorjenjem je tako kot s hojo -ali z odvajanjem od plenic ali z delanjem stoje na glavi :))- ko bo otrok dozorel, bo spregovoril. Moj najstarejši nečak, v katerega smo vsi navdušeno rinili je, kot tvoja deklica, molčal do svojega drugega rojstnega dne, pa še kakšen mesec čez. Potem pa se mu je, dobsedeno čez noč, odprlo; besede je izgovarjal pravilno in lepo počasi.
Moja hči pa je začela govoriti še pred svojim prvim letom, vendar dolgo ni znala lepo izgovoriti črke R, še danes pa jo oopominjam, naj govori počasneje in naj v veliki govorni vnemi ne “požira” črk….
Prijeten vikend s tvojo malčico!
Ali

Če je s tvojo deklico vse v redu, potem bo spregovorila, ko bo prišel njen čas, kot pravi Ali.
Ne bi te rada strašila, vendar poznam primer, ko so šele pri dveh letih ugotovili, da otrok slabo sliši. Tudi moja hči pri 3 letih še ni govorila, vendar je bil vzrok za to v prometni nesreči.
Nasvet, ki sem ga dobila od logopedinja pa je bil takle:
za vsako stvar, ki jo je želela, je morala povedati. Torej nič več brati otrokovih želja.
To je potrebno začeti bolj postopno, da ne trmoglavi. Naprimer, če želi banano,ki jo vidi na pultu, se delaj neumno, in ji ponudi npr. jabolko ali pa mandarino. Ko s ponujenim nebo zadovoljna, ji ponudi banano in naj ti potem to besedo tudi pove.
Karkoli bo rekla je dobro, samo da bo rekla.

Tudi naš dečko je star dobri dve leti (25 mesecev) in še ni prav nič zgovoren, ampak se da z njim vse zmeniti. Če kaj hoče, to pokaže. Na veliko mi “pripoveduje” z raznimi kretnjami, kaj je videl, doživel… Nič ga ne silimo, se pa veliko z njim pogovarjamo, mu razlagamo. No, in včeraj je povedal svojo prvo pravo besedo: copata. Zdaj to navdušeno ponavlja že ves dan. Mislim, da bo že začel govoriti, ko bo pripravljen.

Pri nas je prva deklica začela izgovarjati prve besede pri 8 mesecih in je pri 18 mesecih govorila v stavkih z večimi besedami. Druga je bila do 20 meseca podobna tvoji, 21. mesec pa je bil prelomnica. Aljaž pa je bil do 22.meseca praktično popolnoma tiho, v 23.pa je pričel intenzivni razvoj govora. S črko R nismo imeli problema pri nobenem otroku. Prva je samo sebe poimenovala Tarrrrra;težave pa ji povzročala črka č, prijatelju Črtu je rekla Strt, čaju pa staj.
Časa imaš še dovolj….
Pozdrav!
Nina

Naš mali je pri 18 mesecih povedal že marsikaj, ima sicer govorico, ki jo jaz imenujem svitščina – a o mami ni bilo niti sluha! Vsi so bili prej – dadi (oči), babi, dedi, celo muc, vak(vlak), avto, caj – mama niti pod razno! Morda bi bilo dobro, da te ljudje okoli tebe za kratek čas pričnejo klicati “mami”, toliko, da bo ona razumela, kako je tebi “ime”. Seveda naj jim to ne reide v navado – mami si samo za svojega otroka, o tem smo enkrat že razpravljali.
T.

Strinjam se, da je treba dati otroku cas. Vse pride, pri enem otroku malo prej, pri drugem kasneje, pa je vse normalno.

Neza, sem se pa skoraj nasmejala ob tvojem razmisljanju glede tega kako pozno je tvoj otrocicek shodil. Se ti ne zdi normalno, da otrok, ki mora sele spoznat zakaj ima noge shodi pozneje, kot tisti, ki ga starsi pri tem spodbujajo (in ne silijo). Kot da bi dal otroku kolo in ga od dalec gledal kako se uci (in najprej spoznava zakaj so sploh pedala in zakaj balanca), nato pa bi se cudil, zakaj se je naucil vozit kasneje od sosedovega (kjer sta starsa cele popoldneve tekala z njim in ga drzala za balanco). Ne razumi me napacno – ne kritiziram tvojega otroka, zgolj tvoj nacin razmisljanja. Pa srecno.

Prav gotovo je nekaj resnice v tvojem razmišljanju. Vendar pa je dejstvo, da večina pediatrov in fizioterapevtov odsvetujejo, da se “uči”otroka hoditi, ali tako da se ga drži za rokice ali preko hojce ali kako drugače. Mi smo se tega držali in nisem pustila, da bi hčero silili, da hodi, dokler ni sama pokazala interes za to. In potem se je tudi sama premikala, najprej ob pohištvu, ko pa je prišel čas pa se je tudi spustila. Sicer je res trajalo dolgo (po našem štetju), ampak kot pravijo, vse je za nekaj dobro.

LP

Zakaj bi ga ne smeli držati za roke? Ali se potem smemo pogovarjati z njim ali zgolj dovoliti, da nas pri tem opazuje. Zakaj ga potem siliti z različnimi “Mački Muriji”? Mi smo torej po vseh teorijah “zamočili”. Pri devtih mesecih je shodil, zdaj, ko je devet in pol, že lepo stopiclja … pa sem ter tja kakšno besedo pove …
Srečno, Anita

Draga Anita,
vse kar si napisala je res – vaš malček je očitno že zelo zgodaj dozorel in shodil, nekateri otroci pa so tega sposobni precej kasneje. Bistvo tega kar sem napisala je v tem, da otroka ne smeš siliti da hodi, če sam ne kaže interesa. Poglej malo okoli sebe in boš videla koliko otrok vlači nogice za sabo ali hodi po prstkih, ker jih starši držijo za rokice in jih spodbujajo k hoji. Govor in hoja sta dve različni stvari, imata pa nekaj skupnega – do samostojne hoje in govora pride takrat, ko je otrok za to dozorel.