Ste že kdaj naletee na problem, kako otroku razložiti smrt ?

Naj razložim situacijo: šestletna hčerka že od drugega leta živi z mano in starejšim bratom, očka jo pride iskat 2x na teden. Zelo uživa pri njemu in odnose imamo zgledno urejene.

Problem je nastal pred pol leta, ko ji je očka sicer v igri rekel, da če ne bo pridna bo pa umrl. neumna igra , samo popravit moram jaz. Mala je planila v jok in mu rekla ‘Nikol’ ne boš umrl, a ne , zmeraj boš z mano.’ Ni se mogla umirit, ponoči je imela more, skratka hudo. Potem se je nekako umirila. Vendar me vsaj 3x na mesec vpraša ali mi res umremo in kaj je potem. Razložila sem ji, da ne umremo zares, da se lahko še enkrat rodimo, lahko tudi kot rožica ali živalca. Potem je to razlagala v vrtcu in so ji jasno vsi vtepali v glavo, da umreš in te ni več. Hčerka je zelo čustvena in ne morem ji reči, da potem ni nič več, ker jo bo dotolklo. Že to, da njen starejši brat ne spi več doma jo boli (spi pri punci) in pravi, da bo ona vedno z mano, tudi ko bo šla v službo in bo imela otroke.

Kako oz. na kakšen način ji razložiti smrt ?

LP,Kaja

Mnenja številnih strokovnjakov so, da otroku smrti nikakor ne smemo prikrivati. (To, kar je storil vaš bivši mož, je popolnoma druga zgodba, saj bi se v primeru, da se mu res kaj zgodi, otrok celo počutil krivega). Smrt je naraven pojav in razen rojstva edini detrminirani dogodek v življenjskem krogu. Pogine psiček, povozijo mačka, človek umre. Priporočajo, da se tudi otrok poslovi od umrle osebe in ga peljemo na pogreb. Razlage o ponovnem rojstvu, reinkarnaciji in pretakanju energije so stvar filozofije, niso pa primerne za razlago pri otrocih. Otrok v starosti 5 do 6 let je v t.i.fazi izgradnje realnosti. Otroku predstavite, kje spi njen brat, lahko gre tudi pogledat. Reakcija v vrtcu je pričakovana, saj večina šol za starše uči, da otroka s smrtjo na primeren način seznanimo čim prej.
Oprostite še mojemu zapažanju. Glede na to, da s hčerko živite sami, je možno, da ste svojo “izgubo” partnerja nehote prenašali nanjo. Hčerko usmerite v aktivnosti, v katerih uživa in v katerih je uspešna. Pokažite ji, da človek včasih izgubi in včasih zmaga. Včasih starši “občutljivost svojega otroka” vidimo mnogo večjo kot le v resnici, še zlasti, če imamo sami nerazčiščena čustva.
Pravite, da bi otroka smrt “dotokla”. A si predstavljate, kako ga bo dotolklo, ko bo res umrl nekdo iz okolice in vas bo ujela na neresnici?
Pozdrav!
Nina

Hvala za nasvete, Nina.

Kar se tiče izgube partnerja, ni bilo nobenih travm, saj sem jaz prekinila zvezo in tega nisem nikoli obžalovala, saj lahko rečem, da sem srečno ločena. Od takrat dalje živimo vsak po svoje dosti lepše življenje , saj lahko rečem, da otrok ne čuti pomanjkanja očetove ljubezni in tudi razume, da nismo skupaj zato, ker se midva pač nisva razumela.

Kar se tiče dejavnosti, se uspešno udeležuje plesnih vaj v Urški, v vrtcu poje v zboru in hodi k uram angleščine(tudi v vrtcu). Je zadovoljen otrok in uživa, ko skupaj ustvarjava iz različnih materialov.

To, da ljudje umirajo, punčka že razume, ne more pa razumeti, da bi izgubila koga od svojih.

LP,Kaja

Zdravo,

zares občutljivo področje, ampak, mislim da moramo otrokom razlagati vedno in samo resnico, prilagojeno njihovim letom pa vseeno, s tem si prišparajo marsikakšno grenko v življenju.

Moji punčki sem letom primerno razložila smrt kot globoko spanje. To pa je za njo sprejemljivo. Počasi bo pa izvedla tudi še kaj zraven.

Spomnim se na lastni koži, prvega srečanja s smrtjo, ko je umrl dedek, in so vsi tako to skrivali od mene, zraven so se vsi jokali, tako da sem bila prestrašena do konca, zato sem pri svoji punčki reagirala drugače, ko je umrla babica, sem ji že prej razložila da sem zaradi tega žalostna, da jo imam zelo rada, da sem imela svojo nono tudi zelo rada, in da jo pogrešam ker pač globoooko spi, in da jo ne bom mogla videti več. In punčka je bila tisti dan zelo resna ni pa bila prestrašena in to mi je bilo v redu.

Tudi v knjižnici sva nekoč kasneje, najdle eno knjigico, ki razlaga izgubo in smrt otrokom, tako da mogoče ne bi bilo slabo, če bi si jo poiskali, predvsem pa veliko pogovarjali o tem. Tudi jaz sem samohranilka, pa mi je na misel prišlo, da se otrok mogoče boji izgube, ker pač očka ne živi z vama, tako da bi bilo dobro da ji tisočkrat ponovite da jo imate radi, da jo ima oči rad, pa čeprav ne pančka pri vaju in tako naprej.

Pri nama je to bilo zelo aktualno, tako da sva se res veliko o tem pogovarjale, pa čeprav je majčkena in kdaj ne razume vsega, razume pa, da jo imava oba rada, in da oči čeprav ni pri nas, misli nanjo, in jo ima rad……

Mala se niti ne spomni, da smo bili kdaj skupaj in tako se ji zdi čisto normalno,
da pač nismo skupaj in tudi nikoli ni omenila, da bi rada, da spi pri naju. Razume, da živimo vsak na svojem .Veliko je z njim, tudi prespi kdaj pri njemu, tako da ji ljubezni z njegove strani res ne manjka.

Mogoče veš, kakšen je naslov knjige, ki sta jo prebirali ?

LP,Kaja

v tem trenutku se ne spomnim, vprašaj za nasvet v knjižnici, sigurno bodo vedli

zdaj hitim domov

lp

Draga Kaja!

Nedavno mi je umrla najboljša prijateljica. Mož je ostal sam z dvema otročkoma, starejšemu je bilo dve leti in pol. Hudo je bilo in je še, ampak otroku je treba, starosti primerno, pošteno razložiti ta pojav. Nikakor se ne sme reči, da je nekdo zaspasnčkal in podobno, temveč, da je umrl in kaj to pomeni. Prej ali slej se bo srečal s smrtjo bližnjih (babica, dedek).
Če želiš vedeti, kako, si lahko pomagaš z zloženko, ki jo je v ta namen izdalo društvo Hospic v Ljubljani. Obrni se na njih in ti jo bodo poslali.

Lep pozdrav, Vesna.

Hvala Vesna, se bom obrnila na Hospic.

Lahko je brati teorijo, ko pa se te otrok oklene kot klop in neutolažljivo joka,
da bo on vedno s tabo, da ne bosta nikoli umrla, takrat je pa hudo.

LP,Kaja

Punce, veliko je knjig, meni se je zdela najbolj primerna avtorice SARAH LEVETE z naslovom KADAR KDO UMRE (When People Die). Šestletnik jo bo zagovoto razumel.
Smrt je ena zelo tažka reč za razložiti, ker je otrokom nekaj blizu, če ve, da je tudi fizično blizu. Da nekdo umre in potme živi samo še naših spominih in tako naprej, je za njih nekaj zelo abstraktnega in tudi nedoumljivega. Morda tu razlaga o nebesih (ali pa zvezdah, če se ne želite zatekati k krščanskim podobam), o tem, da ko nekdo umre postane angelček (brez cerkvenega prizvoka), postane nekdo, ki čuva otroka, ki bedi nad njim, ki ga opazuje z neba.
Evo, ravno sem se spomnila na eno starejšo knjigo, ki pa je mene spremljala skozi otroštvo. To je bila Povestice o punčki Maji. To so zgodbe o punčki, ki ji umre mamica in o njenem čustovanju in spopadanju z žalostjo. Malo žalostna knjiga, vendar izredno pomaga – meni je pri 10 letih umrla prababica, ki mi je veliko pomenila – ona mi je dala to ljubezen do knjig in zgodbic, ker sva jih, na koncu, ko nič drugega ni več mogla, skupaj brali in se pogovarjali.
Upam, da sem bila v pomoč.
>T
P.S. Bivšemu pa povej, da nima otroka kaj strašiti s takimi grozljivimi stvarmi. Zadnjič je ena ženska v trgovini dejala mulcu, ki je ni poslušal, da ga bo kar teta (jaz) vzela s sabo in ne bo več pri mamici. Pa sem dejala, da tega naj nikar ne počne, če noče imeti otroka, ki je ne bo hotel niti za hip izpustiti izpred oči, ker se bo bal, da ga bo kje pustila. Otroci ne vedo, kaj je (bolna) šala in kaj je res. Oni tudi “zdaj te pa nimam več rada” vzamejo zares. Paziti je treba, kaj jim polagamo v srce.

Pozdravljena Tinkara,

hvala za naslove knjigic. Takoj danes bom šla v knjižnico ponje.

Kar se pa bivšega tiče : žal je njegovo zavedanje starševstva na popolnoma drugačnem nivoju kot naše tukaj. Ničkolikokrat sem ga že opozorila na to, pa ima še vedno včasih take fore. Zleti mu iz ust, potem je pa že prepozno. Verjamem, da ni nalašč, kontrolira se pa tudi težko. Zato mi je včasih zelo težko popravljati njegove napake.

LP,Kaja

fyhhh

Draga Kaja!

Ko bi le šlo le za branje teorije. Najbrž si ne predstavljaš, kako je, če otrok izgubi mamico. Brez skrbi, da vem, kako je, če otrok neutolažljivo joče in se oklepa. Zraven govori, da bi se rad stisnil k svoji mrtvi mamici. Seveda gre tu za povsem druge razsežnosti.
To so hude reči, zelo daleč od razglabljanja in pojasnjevanja dejstev. In zelo daleč od teorije.

Pozdrav, Vesna.

Kaja!
Menim, da ti bo uspelo popravljati moževe napake z odkritimi odgovori in pogovorom o vsem. Jasno, da tistega dogodka ni mogla pozabiti in z večkratnimi odgovori na ista vprašanja ji daješ občutek varnosti. Še dobro, da si vsaj ti normalna. Mene sta oba starša, odkar pomnim, strašila, da lahko umreta, češ, kaj bom pa potem? S tem sta mi vzbujala občutke krivde in krepko omajala moj občutek varnosti, saj je bilo to v obdobju, ko sem bila povsem odvisna od njiju. In nikogar nisem imela, ki bi mi pregnal strah. Tvoja hčerka ima vsaj tebe.

Naša deklica, ima 5 let, si je v knjižnici izposodila knjigico Dedka ni več, avtorja pa ne poznam. Večkrat sva jo prebrali in obnavljali zgodbo. Zdi se mi primerna starosti in realno napisana. Poskusi ! Lep pozdrav