Pri nas že sije sonce, lep dan bo. Kar malo mi je žal, da smo že prispeli do konca naše mini nanizanke. Neverjetno, kako me je to druženje z vami napolnilo z novo energijo. In najbolj fino se mi zdi, da sem se od vsake od vas kaj naučila. V resnici – več sem dobila, kot dala.

Danes je na vrsti :

ZMOTA št.7 : IGNORIRANJE VAŠEGA LASTNEGA ŽIVLJENJA

To je najslabša stvar, ki jo starši lahko naredijo svojemu otroku. Še vedno je preveč živ mit matere – žrtve, ki se je ‘vsemu odpovedala zaradi otroka’.
Otroci si želijo zadovoljne, srečne starše, ne pa zagrenjenih in zamorjenih ljudi okoli sebe. Mati – žrtev je zelo slab zgled za otroka.
Samo zadovoljna, notranje izpolnjena mama, ki ljubi svojega moža, in ki si vzame (!) čas za njiju, pa tudi zase, za prijatelje, zabavo, rekreacijo, dobro knjigo – karkoli ji pač mnogo pomeni, ko se ne vrti vse okrog otroka, je lahko zares dobra mama.

Se strinjate?

Lenja

Popolnoma se strinjam. Je pa tudi res, da imajo otroci, posebno tisti malo vecji, radi lepo, zadovoljno in urejeno mamo in seveda oceta tudi. Tudi medsebejni odnosi so dosti bolj zdravi, ce smo starsi zadovoljni s sabo.

Se popolnoma strinjam, kajti tako mati kot oče, ki sta napolnjena z novo energijo se lahko kvalitetno posvečata družini, drug drugemu, otrokom. Napolnita pa si jo seveda s stvarmi, ki jih najraje počneta: športne aktivnosti, druženje s prijatelji, branje stvari, ki ju zanimajo, ….. Boljša se mi zdi kvaliteta, kot pa kvantiteta.

Popolnoma. Zelo všeč mi je stavek, da iz prazne skodelice ne moreš ničesar dati. In tega se poskušam držati. Bi še kaj napisala pa je moje razmišljanje tako podobno Tinkarinemu, da bi se večkrat lahko kar pod njeno podpisala, samo, da zna ona vse tako fino napisati. Bom kar počakala na njen odgovor.

Strinjam, bom pa precej samokritična. Sem človek s “stilom vse ali nič”, kar pomeni, da v stvar, ki jo počnem, vlagam 90 % energije. To je po eni strani dobro, po drugi pa se rado zgodi, da je tistih 10% zelo zanemarjenih. Ker se ukvarjam z medicino, ki sem ji vdana z dušo in telesom, kot pravijo, si lahko predstavljate, da večkrat nisem dober starš. Ko dnevno vidiš 100 bolnikov in hočeš biti “vedno” prijazen, je včasih nemogoče, da si prijazen doma. “Še naprej lep dan,” rečem zadnjemu bolniku, odhitim domov, kjer komajda pozdravim in že besno čistim popackani štedilnik, pa še neprijetne zvoke spuščam zraven, ha,ha. Moram reči, da so moje “perfekcilnistične” poteze sicer kar vzpodbudno vplivale na otroke, ki postorijo marsikaj. Čeprav sem z delom, ki ga opravljam, srečna, tudi slučajno ne mislim vplivati na otroke, da bi šli po mojih stopinjah. seveda pa jih bi spodbujala, če bi se tako odločili. No ja, pa saj imajo čas: 8-letnica pravi, da bo slikarka, 7-letnica bo gradbenica ali trener smučanja, 4-letnik pa bo vitez mečevalec.
Pozdrav vsem, Lenji pa hvala!
Nina

Živjo,
Lenja- spet malo berem in se strinjam s predhodnicami- samo eno pripombo imam k kvaliteti in kvantiteti:
-nekoč sem v ženski reviji brala intervju z znano Slovensko gospodarstvenico; omenila je, da je mati dveh mlajših otrok in da ju zaradi urnika in načina življenja povprečno vidi le pol ure na dan, da pa ta čas kvalitetno preživi z njima.
Zanima me, kako lahko pol ure časa pred spanjem nadomesti 4 ali 5 popoldanskih ali večernih uric, v katerih z otrokom kosiš, greš z njim na sprehod, sezidaš grad iz kock, greš na obisk, predstavo, mu prebereš knjigico, z njim rišeš in ustvarjaš….
Kakšna ideja?
Ali

Jaz si tako predstavljam: bolj, da preživiš pol ure kvalitetnega časa in se 100 % posvetiš otroku, kot pa da ga recimo dve uri paziš in se ne pogovarjaš z njim, če te kaj vpraša, mu rešeč, naj bo tiho, ker gledaš TV, če kaj blebeta, mu rečeš, da te moti. Na tak način si jaz predstavljam kvaliteto in kavntiteto. Seveda pa je bolje, da preživiš 2 uri, kot pa pol ure z otrokom 100%. Pač enim to ni dano, ali pa si narobe sestavijo delavnik???

Po moje je to predvsem odvisno od starosti otroka. Pol ure na dan za malčka je toliko kot nič. Pol ure dobrega razgovora z najstnikom, bi lahko bilo dovolj, če so sicer odnosi urejeni.
Pravil pa seveda ni.

Lenja

Hej, hej, malo z zamudo, ker sem bila pri enem gradbeniku, ni kaj, hiško bomo očitno zidali!
Ne samo, da moraš imeti svoje lastno življenje, interese, trenutke, ko si sam s seboj in tako zelo zadovoljen, tudi otrokom pomeni zadovoljna mama in pomirjen oče več kot najnovejša igrača, velikansko stanovanje (za katerega po možnosti še 30 let plačuješ kredit in vsak mesec izgubljaš pamet) ali konec koncev vse, kar si sicer nenehno želijo. Če bi otroke povprašali, kaj si v resnici želijo bi se nove smučke, obleko in sladkarije skrile v ozadje in želje bi bile: da bi se mami in oči imela rada, da bi se mami več smejala, da bi nam bilo fino.
Berem besede našega prijatelja MIKIJA in vse bolj ugotavljam, da njegovi starši pač niso ravnbo zadovoljni s svojim življenjem. Zato ga neneho davijo s pripombami. In – kar mu zdaj javno polagam na srce – tudi Miki ni zadovoljen sam s seboj, spremeni pa nič. Pričakuje od drugih, da ga bodo osrečili, tako kot njegova mama in še veliko drugih mam pričakujejo od otrok (in soprogov), da jih bodo odrešili in osrečili.
Midva z možem se nikoli nisva primerjala z dvema polovicama jabolka, ki tvorita celoto. Ne, midva sva dve jabolki, vsako s svojimi zgodbami, ki sta skupaj eni košarici. Jaz sem jaz in bom taka le, če bom sama poskrbela za to. Ne rečem, fino nam je. Morda nam bo čez nekaj let še vedno lepo, morda se bodo oblaki zbrali tudi nad našimi življenji. Toda vedno imamo na izbiro veliko poti. Tudi pot, ki vodi v obupanje nad samim s seboj. Vloga žrtve je le izbira. Zato matere, ki ne vidijo več sebe v ogledalu kot ženske z interesi in izzivi v življenju, ampak le sebe kot podaljšek moža ali otroka, ne pomilujem. Same so se spravile v ta položaj in SAME se bodo spravile iz njega. Nihče – pa naj si vsak dan gledajo Oprah – jih ne bo odrešil vsega hudega. Sploh pa ne otroci, ki mame takrat, ko bodo odrasli, zaradi tega, ker je svoje življenje dala na STOP, ne bodo spoštovali. Bolj bi ljubili mater (in očeta) ki je živel življenje, ne pa zgolj vegetiral. Enkrat sem že napisala – ko postaneš starš pridobiš eno fantastično dimenzijo, ki prinaša veliko skrbi in ogromno veselja. Toda vse ostale dimenzije ostanejo, še vedno si ljubica, soproga, delavka, ženska, osebnost, ki potrebuje nego in skrb. Kajti največ veselja bomo otrokom naredili, če bomo skrbeli za tisto osebo, ki skrbi za njih – sebe!
T.
Uf, sem bila dolga, kaj če, sem pač taka čveka!
Lenja, hvala za možnosti za debato, se mi zdi, da smo kot starši kar malce zrasli v teh dneh.

Kaj bi mi vsi brez naše Tinkare? Vedno da pravo piko na i.
Vsi smo jo vzljubili.
Ko včasih pišem o svoji hčerki z malo prevelikim navdušenjem , da najbrž nekatere kar dobivate mozolje ( ampak, zdaj ko jo lahko pogledam malo bolj od daleč, si ne morem pomagati – res mi je všeč, posebej zato, ker je vse to, kar jaz nisem), se vprašam, ali tudi tvoja mama, Tinkara, ponosno reče – kako krasno hčerko imam?

Lenja

Hvala, in v bistvu res – pravi, da ima dve krasni hčarki. Čeprav ne morem trditi, da ji nisva povzročili prenekaterega sivega lasu. A je tudi ona kar krasna in predvsem trpežna mama. Najine vragolije, ki so bile sicer redke, namreč niso ravno “navadne” sorte. Sploh ne vem, po moje jo je kap, ko sva z možem , takrat fantom, naznanila, da se bova poročila. Kar tako – oba sva še študirala, jaz sem bila stara 22 let, skupaj sva bila slabo leto. A mi mama nikoli ni rekla, da tega ne smeva narediti. Moj soprog je bil še tako prebrisan, da jo je, preden je padel na kolena pred menoj, šel skrivaj v službo vprašat, ali sme prositi za mojo roko. MISLIM!!!
Ali pa moja sestra – poleti je šla v Grčijo za natakarico v nek surf klub, ker se je želela naučiti surfati. Potapljanje in bordanje na snegu pa sta itak njeni obsesiji št. 1, da o maratonih sploh ne govorimo. Malo je zmešana, se mi zdi, a saj nikoli ni bila kaj bolj “normalna”.
Saj se včasih z možem hecava, da je najin sine rojen v čudno družino, vsak od nas je malo posebnež.
Jaz denimo, spet čvekam….A kaj, ko danes v službi samo luft bremzam.
Ah, ta služba, potrebuje kdo pridno in malce zblojeno tajnico? Sem tudi prav krasna rama za jokanje in za dajanje pametnih nasvetov. Ih, zdaj zvenim kot oglasna deska, a kaj ko bi naš družinski proračun potreboval tudi mamin redni dohodek…Ups, jokam, dosti bo!
T.

Lenja hvala za debate okrog starševskih zmot.Do zdaj sem bila v ozadju, samo prebirala sem vaša mnenja, moram pa priznat da sem dostikrat, ko sem prišla domov razmišljala o njih, še posebej takrat, ko sta malčka izvajala indijanske krike v sobi, vlekla en drugega in obračunavala na raznorazne možne načine. V marsičem sem spremenila tudi odnos do svojega moža, ker včasih pač ne razume, da je tooooliko stvari, ki bi jih rada počela, poleg igre in vzgoje otrok, mojih konjičkov, kakšne knjige in resnica je, da ponavadi njega zapostavljam. Si pač mislim. on je velik bo že potrpel. Ampak se bom poboljšala, še posebej zdaj, ko lahko kakšen svoj hobi “pokrivam” z malčkoma, ki mi že malo pomagata in sodelujeta. Nekako sem vas v tem času tudi že nekako spoznala in pospravila v svoje predalčke, drage gospe.
Hvala Tinkari, pa Lenji,Nives,Nini in vsem ostalim, ki ste mi dale kakšno lepo misel in predlog.Prav lepo bi se bilo srečati z vami ob kakšni kavici….
Lep dan, pri nas izza oblakov kuka sonček.

Od kod pa ste, srečnica? Iz ambulante v Ljubljani vidim samo meglo. Nina

Mislim, da ne more nadomestit, vsaj ne pri tako malem otroku, ki rabi veliko pozornosti pa tudi od vas se uči. Drugo bi blo, če bi to bil najstnik recimo 16 let, ki seveda tudi rabi pozornost ampak v drugačni obliki, zato bi mu res KVALITETNE pol ure nekaj pomenlo.

LP, miki

Draga Nina, pridi k nam na Štajersko. Jaz že počasi pospravljam mizo, bom počasi izginila iz prizorišča. Grem po enega otroka v vrtec in drugega k babici (malo si je vzel danes dopusta) in jo mahnemo malo v gozd.Ampak moram pohiteti, ne vem kako dolgo nas bo še razvajalo s svojimi žarki.
Sicer pa naj te potolažim, po skoraj celem tednu malo sončka.Smo ga pa zato toliko bolj veseli.

Z največjim veseljem, Hali.

Lenja

Evo točno tak, kot si napisala, se popolnoma strinjam. Sama si tud ugotovila, da bi blo najboljše, da grem na svoje. Dokler pa na svoje ne bom šel (ni pogojev), se situacija ne bo spremenila, pa če se na trepalnice postavim (ker v skupnem stanovanju ne morem bit sam SVOJ šef itd. da ne naštevam). Ko bom enkrat na svojem, sem prepričan, da se bo kar nekaj stvari spremenilo na boljše, seveda ščasoma. Morem priznat, da zvem dost zanimivega tud s strani vas staršev…različni pogledi na družino in vidim, da je prvi pogoj za srečno družino in zakon, da si zadovoljen sam s seboj). Zato sem se odločo, da družine ne bom mel tak dolgo, dokler ne bom tega dosegel (če nikoli pol pač nikoli), ker mislim da je brezveze spravit na svet nekoga, kateremu se ne moreš ali ne znas pravilno posvetit in ga vzgojit v duhovno zdravega človeka, kar se tiče moralnih vrednot in njegove osebnosti. Mislim, da vse preveč ljudi naredi to napako in si misli, da jim bo družina sama po sebi zapolnila čustveno praznino. Se morda motim?

LP, miki

O tej čustveni praznini imaš čisto prav. Dejstvo je, da veliko odraslih pričakuje, da jim bodo otroci polepšali življenje ali celo zakrpali odnose. A ni tako: toliko dela in skrbi ter odgovornosti ti prinesejo otroci – seveda tudi kup lepih stvari, da ne bi kdo mislil, da sem kak pesimist – toliko vsega, da so obremenjeni odnosi še bolj pod pritiskom, nezadovoljni ljudje pa pričakujejo, da jim bo otrok izpolnil vse skrite želje. A ni to nefer? Malo bitjece, ki se na svet rodi z groznim bremenom osrečevanja, izpolnjevanja in reševanja odraslih?
Moj mali zakladek bo morda zato ostal edinec, kajti, kot ste mi v enem prejšnjem postu odprli oči, imam raje le enega, s katerim se ukvarjam po vseh svojih sposobnostih in željah, kot pa dva in še enega nezadovoljnega moža, ki pač meni, da bi bilo dobro imeti tudi več časa zase in za naju. Ne bi bilo pravično do drugega otroka, da se rodi v zakonu, ki bi zaradi njegovega prihoda na svet zaškripal, ker bi se eden od zakoncev počutil opeharjenega. Jaz se morda v tem trenutku ne počutima ravno zadovoljna zaradi te (saj ni dokončna, je rekel mož) odločitve, a hkrati se zavedam, da bi moje travmiranje za še enim otrokom povzročilo krizo ne le v zakonu, pač pa tudi v mojem odnosu do sina. Ne bi pa rada, da bi imel sine občutek, da ni dovolj. Uh, včasih je še preveč!
POzdravček
T.

Enostavno je reči, da se strinjam z vsem povedanim. Pravzaprav sem se ravno tega bala, da bom, ko bom imela otročka, postala in ostala samo mama. To mi ne bi in mi ni dovolj.Obožujem svojo hčero, toda hkrati ljubim tudi svojega moža. In moram priznati, da je presneto težko vedno živeti tako, da bi bili vsi srečni in zadovoljni. Še posebej, ker je hčera do 16 ure v vrtcu in ko prideva(mo) domov, naju sploh ne izpusti več iz rok. Če moram kaj postoriti v kuhinji je ves čas z mano, če grem na stranišče stoji pred vrati in me čaka, za mano hodi s knjigico v roki in čaka, da ji jo bom prebrala, ali mi prinese žogo. In vseskozi govoriva, pojeva. IN potem si mislim, “pa koji faktor je ta kuhinja” in se usedeva na tla in se igrava, bereva. Ampak vedno ne gre. Predvsem pa sem zvečer, ko gre spat, tam okoli 20.30. totalno fuč. In z možem potem samo obsediva. Ampak včasih človek potrebuje čas zase. In tako sem si privoščilo -v soboto sem v dobri družbi sestre celo dopoldne prekladale knjige na knjižnjem sejmu, potem sva šli na kavico in v kino. Bog, kako to paše. In včasih gre moja mala hčera v varstvo moje sestre in midva z možem po svoje. In ravno to najino druženje in pohajanje v dvoje najbolj pogrešam – pri nas je namreč, zaradi precejšnje oddaljenosti obeh babic,pravi logistični projekt, da lahko greva z možem kam sama.
Pa drugi strani pa sem mi zdi grozno pustiti hčero za cel dan brez naju tudi čez vikend, saj se že med tednom skorajda ne vidimo. In potem jo v 99% mahnemo na potep kar v troje. Mogoče smo se ravno prejšnjo nedeljo srečali na Šmarni gori? V glavnem – imamo se radi, imamo se krasno, samo dan je prekratek za vse kar moramo in želimo.
Lep pozdrav vsem
miki je pisal/pisala:
>
> Mislim, da ne more nadomestit, vsaj ne pri tako malem otroku,
> ki rabi veliko pozornosti pa tudi od vas se uči. Drugo bi
> blo, če bi to bil najstnik recimo 16 let, ki seveda tudi rabi
> pozornost ampak v drugačni obliki, zato bi mu res KVALITETNE
> pol ure nekaj pomenlo.
>
> LP, miki

Moram nekaj dodati. Tudi jaz se včasih sprašujem, kako sploh lahko še razmišljam o še enem otročku, ko sem že pri svoji malčici včasih čisto preč. Ampak z mojim dragim sva odločena povečati najino družinico. Tako zaradi naju kot tudi zaradi najine hčere. Oba izhajava iz družine s tremi otroci in oba imava dobre odnose z brati in sestrami. Jaz si preprosto ne znam predstavljati, kako bi živela brez moje sestre. In zato želim tudi hčeri omogočiti, da ima, ko naju več ne bo (o kam sem zajadrala?) nekoga najbližjega. V glavnem, včeraj sem se cepila proti gripi (Nina, hvala za odgovor) in počasi bomo začeli izvajati projekt “nov dojenček v družini”. Prav veselim se – najprej izvajanja projekta in seveda tudi rezultatov.