Lep pozdrav vsem. Danes imam bolj malo časa, zato na kratko :

ZMOTA ŠT. 6 : PRIČAKOVANJE, DA BO VAŠ OTROK URESNIČIL VAŠE SANJE

Ta napaka gre z roko v roki z napako štev. 5 in je greh, ki lahko uniči ‘duh’ vašega otroka.
Otroci so genetsko tako opredeljeni, da se prav posebej odlikujejo v nekaterih stvareh in sploh ne v nekaterih drugih.
Ne pritiskajte na vašega malega slikarja, da bi postal fizik ali obratno. Končali boste z otrokom, ki ima zlomljen ‘duh’ in družba bo izgubila naslednjega Picassoja ali Einsteina .

O tem smo pravzaprav že dosti povedali včeraj. Mene še posebej prizadenejo primeri staršev, ki so svoje življenje nekako ‘zapravili’ oz. slabo izkoristili in si krčevito prizadevajo, da bi njihov otrok izpolnil njihove neuresničene sanje.

Kaj menite o tem?

Lep pozdrav,
Lenja

Pozdravljeni!
Moje bo kratko in sladko: Naj bo mesar, arhitekt ali novinar, naj bo mehanik, duhovnik ali slikar, meni je vseeno – edini pogoj, ki ga bom postavila je, da ljubi svoj delo, da v njem išče svojo zapolnitev in veselje, in seveda, da do njega prileze v potu truda. Meni je vseeno, kaj bo otrok počel, ko bo velik, da bo le zadovoljen. Lenobe pa seveda ne bom podpirala – torej, tudi če bo v šoli škripalo in domov ne bo ravno nosil petic, me to ne bo bolelo, dokler bom vedela, da se je trudil. Taka trojka ali dvojka je potme več vredna kot vsaka petica nekoga, ki vse opravlja z levo roko.
O neizpolnjenih sanjah staršev pa tole – svoje sem in se bom skozi celo življenje trudila, da jih bom, izpolnjevala. Če pa mi bo kakšna želja vseeno spolzela skozi prste, pa menim, da bo to zato, ker ima vesolje drugačne načrte z mano.
T.

Se absolutno strinjam. Pravzaprav sem se že včeraj zelo razpisala na to temo na primerih svojih treh otrok. Ponovila bom samo to, da menim, da je potrebno otrokove sposobnosti (oziroma talent) maksimalno razvijati, če je otrok za to seveda motiviran. Uspešnost namreč krepi otrokovo samopodobo in samozavest. Krasno je, če otroci uživajo v rečeh, v katerih uživamo tudi mi (za to se splača potruditi), toda če ne gre, pač ne gre. Že včeraj sem zapisala, da jaz npr. berem Harrya Potterja kot akcijo, moja 8-letnica pa kot filozofijo in je včasih ne razumem.
Seveda je otroku potrebno pomagati, da bo osvojil nujno potrebna šolska znanja (torej da bo tudi slikar obvladal osnove fizike) in ga pri tem vzpodbujati. (A to je že druga tema).
Pozdrav!
Nina

Se popolnoma strinjam in se tega zavedam. Vnaprej se pripravljam na to, da bom pustila, da bosta otroka delala to, kar sama hočeta. Zanimivo je, da se mi zdi samoumevno, da bosta študirala, kot sva midva. A prav lahko se zgodi, da ne bosta. To bom morala sprejeti. Kaj, če se bosta hotela ukvarjati s kakšnim nevarnim športom? Ne vem, kako bom to sprejela.

Naj na kratko dodam še našo izkušnjo. Ko se je naša hčerka ob koncu gimnazije odločala o izbiri študija, so se začeli razni moževi ‘mehki pritiski’, da bi šla po njegovi poti ( medicina). Strašno si je to želel. Sicer je krasen človek, mož in oče, a tej želji se ni mogel upreti.

Poskušala sem mu dopovedati, da ni rojena za ta poklic, da ima popolnoma drugačna nagnjenja in dispozicije, da skratka to za njo ni dobra izbira. Ker pa imata z očetom prav poseben odnos, je bila nekaj časa celo v dvomu.
A končno se je le odločila popolnoma sama in sicer za nekaj popolnoma drugega, za študij, ki ji je pisan na kožo. Vidim, ker resnično uživa in ker nas kar pogosto preseneti s kakšno desetko.

Lenja

Tole je pa krasna zgodba. Jaz, na primer, vse do informativnega dne nisem vedela, kaj bom študirala. Najbolj mi je bil všeč učiteljski poklic (učitelji so bili tudi: mama, babica in dedek, pa dedkovi predniki – vsaj 3 generacije nazaj). Kolebala sem med matematiko in slavistiko, pa fakulteto za šport. Potem sem na informativnem dnevu obiskala več fakultet in v trenutku izpolnila prijavo za medicinsko fakulteto (starše pa obvestila po že izvršenem dejanju). Seveda sem jo končala, amoak veste, v čem še danes najbolj uživam? V predavanjih, ki jih imam za študente. Misli, da bi bila tudi kot učitelj telesne vzgoje, matematike in sloveščine srečna.
Pozdrav!
Nina

Joj, Nina, srečo imaš, da uživaš v poslu, ki ga opravljaš. Zdi se mi, da ni boljše življenjske popotnice za otroke, kot da ti vidijo, kako njihovi starši radi opravljajo svoje delo. Iz pravih razlogov in z veseljem.
Tudi sama sem kolebala med razrednim poukom, veterino in novinarstvom, pa sem po pritisku mojih staršev šla na FDV. Ni mi sicer žal, vendar si po končanem študiju želim delati z mladimi, z otroci, kar pa mi ta študij ne nudi kot možnost. Zato bom morala verjetno še na podiplomca, čeprav so dragi kot strela!
Uh, rada bi bila z ljudmi in rada bi bila obdana s knjigami – te obožujem! Ja, knjižnica bi mi bila tudi pisana na kožo. Moja teta je knjižničarka in prav uživa v tem poslu.
T.
Torej, otroci naj si sami najdejo poslanstvo, kajti le to jih bo izpolnjevalo in jim nudilo veselj, zadovoljstvo in srečo. Kar pa je najpomembnejše, kar si starši želimo za svoje otroke, mar ne?