Dobro jutro!

Najprej se moram zahvaliti vsem vam, ki me vzpodbujate, da nadaljujem. Sploh ne veste, koliko mi to pomeni. Toliko lepih, vzpodbudnih misli, res ste me presenetili. Še enkrat HVALA.

Danes je na sporedu tretji del naše male nadaljevanke in sicer

NAPAKA ŠT. 3 : POPUŠČANJE

Vsak otrok nujno potrebuje ( in si tudi želi, pa čeprav se vede drugače) strukturo, okvir, ki pomeni sistem vrednot, pravil, norm, omejitev in zadolžitev. To strukturo mu morajo izgraditi starši, seveda pa je sistem vrednot individualen za vsako družino, univerzalnih pravil ni. ( Primeri nesprejemljivega vedenja : kričanje na starše, zamujanje ob večernem izhodu, izmikanje dogovorjenim obveznostim ali če majhen otrok udari babico …) A ko se dogovorijo za neka pravila, se jih morajo držati. Če otrok pravilo krši in se ne zgodi nič, govorimo o popuščanju. Da ne bo pomote – gre za pomembne stvari, ne za vsakdanje malenkosti, ki so lahko malo bolj raztegljive..

Seveda se otroci pravilom upirajo ( in prav je tako), vedno znova poskušajo premikati meje. Če starši na vztrajno moledovanje rečejo ‘da’, so bodisi prelagodni ( najlažje je reči DA in imaš potem mir, za NE pa je potrebnih še toliko besed in prepričevanj), bodisi imajo nezdrav odnos do otroka ( šibke mame) in se mu ne upajo reči ne iz strahu, da jih potem ne bi imel več rad ( nepojmljivo!).
NE z argumentom je največji dokaz starševske ljubezni, saj s tem pokažemo, da nam ni vseeno, kako se bo otrok razvijal.

Za primer: v naši družini smo uvedli pravilo – v osnovni šoli nobenih nočnih izhodov ( diskoteka). Pika. Ja, drugi lahko, ti pa ne. V gimnaziji smo seveda to pravilo ukinili, vendar je bilo tako, da sta s fantom ( še sedaj sta skupaj) šla raje na sprehod ali v kino. Tako nam je bila prihranjena nočna taxi služba, kar počne ogromno staršev.
Moja hči pravi, da nama je hvaležna in da bo isto pravilo uvedla pri svojih otrocih, saj ima osnovnošolec še premalo soli v glavi, da bi se znal izogniti raznim pastem.
Ne trdim, da je naše pravilo recept in je najbolj pravo, je pa bilo najbolj pravo za sistem vrednot naše družine.

Torej, kaj menite o popuščanju?
Komaj čakam vaše komentarje.

Lep dan,
Lenja

Kako pa si hči prepričala, da je šla raje na sprehod in ne v kino, disko, ……?

Draga Frucka,

sploh je nisem prepričevala, sama se je tako odločila. Poskusila je in ugotovila, da ji ta vrsta zabave ne ustreza, saj so jo preveč motili zakajeni prostori in opiti, nadležni fantje.
Pač tega ni potrebovala.

Lep pozdrav,
Lenja

Tudi sama si želim, da miji hčeri tovrstna zabava ne bo ustrezala, ampak se bojim ravno nasprotnega.

Joj, me je zabrisalo ven in se mi je vse zbrisalo!
Ker imam dveletnika je jasno, da je moja potrpežljivost in vztrajnost zdaj na veliki preizkušnji. Včasih, ko se mi meče po tleh sredi Spara in me vsi grozno gledajo, bi mu najraje dovolila vzeti tistega avtomobilčka (čeprav jih ima doma najmanj 30), da bi že bil mir. A SE NE DAM! Po moje pri popuščanju ni stvar v tem, da je otrok dovolj vztrajen, vztrajni in trdni morajo biti starši, da prenesejo izsiljevanje in manipuliranje.
Pri starosti nekaj mesecev otrok ne pozna manipuliranja. Ko zajoka, je mama tam, kar je edino prav. Toda z leti ugotovi, da lahko, če zajoka še bolj, dobi vse, kar mu srce poželi – če mama to dovoli. Zato mi našega gusarja ne vodimo več v trgovine, oziroma gremo samo familijarno, sama z njim niti pod razno. Potem ga, ko se spet oprime histerične trme, jaz brcajočega pod roko in ven iz trgovine, očka pa dokonča nakup. Enkrat je mož popustil in potem še dva meseca prenašal moledovanje vsakič ko sem jaz rekla NE.
Babicam popuščanje oprostim – so sicer pravila, ki jih ne krši nobeden od nas – pravilna prehrana, grde besede, neagresivnost in podobno. Toda babice so na svetu, da razvajajo mulčke, in jih pravzaprav nihče ne sili, da po vrtcu z njim zavijejo še v trgovino z igračami po novi avtomobilček. A to so malenkosti, igrače nad 2000 tolarjev se pri nas kupujejo le po posvetovanju s starši, pa še to za posebne priložnosti kot so rojstni dnevi, božič ali pa morda daljša bolezen. Tako, tu tudi jaz ne popuščam babicam. Saj sem vendar jaz starš!
Glede izhodov potem, ko bo večji, pa sva se z možem po primerjanju najinih izkušenj že dogovorila za pravila igre (house rules) 1. do 4. razred OŠ doma ob 19. uri, vedno moramo vedeti kje, s kom in kako je, do 8. razreda do 20. ure, 1., 2. letnik 1-krat na mesec v disko, ati pride od 01. uri iskat, 3. in 4. letnik disko 1-krat na mesec do 02. ure, kasneje morda dlje, odvisno od tega, kdo jih pride iskat oziroma vozi. Pijančevanje odpade, mene so tudi vse do študija vohali! Če kršiš uro, si za teden, dva, tudi mesec dni v haus arestu. Saj pričakujem, da se bo pobalin poskušal izmazati iz tega, a moj oče je vedno lepo povedal – DOKLER BOŠ POD MOJO STREHO…
Morda zveni za luno, toda je delovalo. Moja sestra, ki imela mnogo manj strogo (starejše pač pokasiramo vsa pravila) vzgojo je bolj bluzila, pila že pri 16. letih (in bruhala, jaz pa pucala za njo, da ne oče videl), pa tudi zdaj si dovoli marsikaj, kar za 23 letnico (ki je zame že odrasla) ne bi pričakovala. No ja, saj nič ne reče, morda pa bo tudi mora teorija v praksi nasedla na čeri.
T.
P. S. Mimogrede, je katera prebrala knjigo DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI avtorja Roberta Skynnerja? Ej, tako kul, da se ti strga, veliko psihologije, vzgoje, pa še zabavno je, ker hitro najdeš sebe in svojo družino v kakšnem od vzorcev! Tip je seveda psihijater, pri živahni razpravi pa mu pomaga eden od članov Monty Phytona. PRIPOROČAM!

Podobno vzgojo sem imela tudi sama in tudi premišljam, da je ila kar v redu, čepšrav sem takrat protestirala.

Mimogrede še za Frucko!
Torej po precej strogi vzgoji doma, sem se z 18. leti znašla sama v LJ, kamor sem šla študirat. Kar nisem izkusila doma, sem si z veliko žlico privoščila v LJ. A samo za kratek čas, ker se mi je zdelo vse izredno površno, pijansko in brez veze. Torej starpi mi niso nudili le pravil, pokazali so mi tudi dobre in pozitivne altermative zabave – knjige, šport, prave prijatelje, konec koncev so mi dali tudi vrednote, po katerih sem iskala partnerja za življenje. Ne reče, sem včasih tako udarila mimo, da me je še danes sram, toda pijanske zabave mi ne dišijo, ker so odnosi med ljudmi popolnoma zmaličeni, narejeni. Pa saj ne , da se nisem zabavala – le moj kriterij je bil mnogo višji in ga tudi trije kozarci piva niso prestavili na dol.
T.
Kar sem hotela povedati je, da moja vsak poizkusiti, kako je, da pa tisti, ki imajo nekaj od življenja in ne čakajo samo na petek, da se ga bodo spet lahko dotolkli, kaj kmalu ugotovijo, kaj bi radi. Oziroma ugotovijo, da tega ne bi radi.

Tema, o kateri bi lahko debatirali do noči in še naprej.

Zase lahko povem, da mi kar uspeva. Mogoče najprej izkušnja s sinom,
ki je sedaj star 22 let.Živi sicer še z nami, pa vendar spi vedno pri punci, čez dan je na faksu, tako da ga vidim mogoče max . 1 uro na teden.
Kot mami samohranilki mi je to popuščanje oz. nepopuščanje lažje uspevalo,
saj se v moj način vzgoje ni nihče vmešaval oz. ni bilo različnih metod.
Zdi se mi, da sem bila pri sinu kar malo prestroga, saj sem hotela, da se navadi
na en red in nisem hotela popuščati. Trmoglavil je do onemoglosti, se metal po tleh. Jaz sem mirno počakala, da ga mine. Kljub strpogi vzgoji in kar osrim merilom, je zrasel v samostojnega mladeniča, ki nikoli ni popival, ni užival mamil in je sam točno vedel, kje je meja. Ko je bil star 16 let, smo se preselili 10 km iz mesta.Na svet je privekala še hčerka in bila postavljena v prvi plan.Kadar je sin žuriral, je prespal v Ljubljani v našem praznem stanovanju in ker sem imela delo z dojenčkom in predvsem tudi zaradi tega,ker sem mu zaupala, nisem skrbela, kaj je z njim. Sedaj ima resno punco, uspešno študira in na sploh ni problemov z njim.
Kako mi je uspelo ? V bistvu še sama ne vem kako. Očitno sem našla pravilno mejo popuščanja in vztrajanja.
Tudi s spanjem nismo imeli nobenih problemov.Po risanki umivanje, potem pa v posteljo. Nikoli ni klical, nikoli vstajal, celo pravljic nisva nikoli brala skupaj.

Pri šestletni hčerki pa je zadeva drugačna. Ker je bolj uporniški tip, me seveda preizkuša na vse načine. Predvsem opažam, da se z njo bistveno več pogovarjam, poskušam zakriti slabo voljo( ki pa je zelo redka) . Če otroku na lep način razložiš , se da marsikatero njegovo zahtevo oz. željo prebroditi na eleganten način.

Lp, Kaja

Verjetno se mata s fantom ful rada pa si želita bit nekje na samem in ne v neki diskoteki? Mislim da tu ni potrebno nobeno prepričevanje, ker bi bilo tudi nesmiselno:)

LP, miki

Zdravo,

prvo bi te rada vprašala če si prebrala moj odgovor na (tudi tvoje) grajanje?
Videti je, da si razumela bistvo ker je že današnja razlaga mal bolj “mehkejša” kot zadnji dve???

Drugače, če pripomnem svoje mnenje, tudi sama vse te prijeme in pasti staršestva veliko poznam, seveda, pa niti slučajno vseh ne, ker je punčka stara komaj 5 let in pol, tako da me še marsikaj čaka, v primerjavi z mojo vzgojo, ki sem jo bila deležna s strani staršev, ki niso izobraženi in nikoli niso prebrali nobene strokovne knjige o starševstvu pa sploh ne, pa so me vzgajali “po starih uzancah”. Samo kljub isti (zelo strogi) vzgoji, ki sva jo s sestro bili deležni je sestra končala samo osnovno šolo, živi precej nestalno, nima ambicij in je zadovoljna s malim, skratka čisto obratno od mene, sama sem zelo ambiciozna, pretirano urejena in živčno natančna, vedno si želim več. Skratka isti starši precej drugačni otroci.

Starši sami pa imajo za moje pojme idealen zakon, vedno podpirata v celoti drug drugega, se idealno dopolnjujeta (če mami razvaja očeta je on njej zelo hvaležen kar tudi pokaže, posledično ga mami še bolj razvaja, on ji je še bolj hvaležen in tako v krogu naprej že celih 40 let). Kot starši pa so bili grozno strogi, neuvidevni, nestrpni, žaljivi do skrajnosti (tudi danes je žal še tako), skratka grozno strogi in zahtevni starši.

Kakšen starš sem posledično jaz, ne vem, vem, da se zalotim večkrat v glasnem dretju, kar mi povzroča grozno slabo vest, samo če gledam za nazaj so to bile epizode ko sem sama imela tisoč težav, zato si srčno upam, da bo moja hči to razumela, ko bo odrasla.

Zdaj sem se v celoti odkrila vsem ta idealnim staršem, presodite in komentirajte pa sami….

Napaka v naslovu, ne vem zakaj vedno kliknem na post kateremu želim odgovoriti potem se pa vse zmeša, post je bil namenjen Lenji, ne Frucki

Uf tota pa je malo huda! Za osnovno šolo še nekak razumem, ker jaz v osnovni šoli sploh nisem nikamor hodo. Sicer pa časi se spreminjajo. Konec prvega letnika sem začel hodit na rave partyje, brez droge! Prvič sem mel izhod do 2.00 in ker sem bil 5 do 2.00 doma sem mel drugih izhod do 3.00. Tak je blo približno pol leta in ker sem bil zmeraj točen mi mama več ni dala ure – domov sem prišo tud ob 7-9 zjutraj, če je party bil izven Maribora še kasneje. Pa kaj! Saj se to ne dogaja vsak teden, vedno je bilo vse O.K. in mama to vidi, zato mi lahko upravičeno zaupa. Do 2 zjutraj se mi zdi občutno premalo ker se v zadnjih letih čage začnejo vedno bolj pozno, na kar pa vaš otrok ne more vplivat. Ob 1.00 folk komaj začne množično prihajat, ob 2.00 se v zadevo vživiš in že je treba domov.
Ampak to je samo moje mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem, da ne bo pomote.

LP, miki

Mislim, da smo še na nekaj pozabili, na kar je zelo dobro opomnila Nives – otroci so različni, zato lahko enaki vzgojni prijemi pri enem delujejo, pri drugem pa izzvenijo v prazno. Nekoč mi je sogovornik na intervjuju o vzgoji otrok, tako da ne bi postali žrtev anoreksije, dejal, da bi morali biti starši malce bolj naštimani na otrokovo valovno dolžino. Da bi zaznali morebitne stiske in se hitreje odzvali na morebitne znake težav. Me pa je groza včasih dejstva, da starši oblikujejo osebnost otroka le do 6. leta, torej je tudi škoda (če jo neredimo z napačnimi prijemi) narejena že takrat.
Tudi sama se včasih zalotim, da začnem dvigovati glas in takrat raje – ob spominu na očetove izpade, ko niti poslušati ni hotel, kaj mu imam sama za povedati – globoko zajamem sapo, preštejem do 10 in poskušam še enkrat povedati na karseda miren , a strog način. Ne pozabim pa dodati, da ” mami postaja huda, ker je Svit ne uboga”. Takrat me ponavadi uboga. Poudarjam, ponavadi, včasih pa si pač malo očistim pljuča. Nobody’s perfect.
T.

Draga Nives,

saj mi je pravzaprav koristilo, da sem slišala tudi drugo mnenje.
Res je, bila sem malo preveč nestrpna, ampak le zato, ker res vsakodnevno sodoživljam grozovita početja nekaterih mater do svojih otrok. V materinsko ljubezen zavita početja.
Pravzaprav me je prav to spodbudilo, da sem odprla to temo na forumu. Ker sem bila besna in nemočna. Ker matere nimajo pravice, početi z otrokom, kar se jim zljubi. Ker jim mora nekdo povedati, da je njihova prva in poglavitna dolžnost, otroka z veliko mero ljubezni in potrpežljivosti pripraviti na samostojno življenje, ne pa ga pahniti v odvisnost. Krasno so pisale o tem nekatere mame, preberi si.
Če sem te s čim prizadela, mi je žal.
Moj namen je bil dober.

Lep pozdrav,
Lenja

Lenja,

ne nisi me prizadela osebno, prizadela si nehote kakšno mamico, ki tega posta nikoli ne bo prebrala, ker mogoče živi v stiski, ker mogoče ima nižjo izobrazbo, ker ji mogoče nihče ni naučil, da to kar dela dela narobe, ker jo je mama tudi grdo vzgajala in ona posledično misli da je to prav. To pa mi vsi pozabljamo, da smo namreč otroci staršev, ki so nas vzgajali tako kot so to vedli in znali. Če so bili prijazni je to bilo super, če so pa oni bili vzgajani strogo, so tudi oni vzgajali strogo in ta boga mamica ne zna drugače vzgajati otroka kot strogo, ker so jo tako naučili starši in ker ji pač niso bile dosegljive nobene “sodobne” novotarije, kjer bi to izvedla. TO je poanta vsega kar sem želela povedati.

(Tebi priporočam Louise H. Hay, prebrala sem vse njene knjige, najbolj ti priporočam “Življenje je tvoje”, kjer boš marsikakšno zmoto (napako) vidla v čisto drugi luči, verjemi mi)

Strpnost in predvsem razumevanje je nekaj najbolj čudovitega kar lahko naučimo sami sebe in potem tudi svoje bližnje!

(Madonca, zvenim kot kakšen duhovnik)

ciao

Tudi jaz sem imela zelo stroge starše. V OŠ izhodi maksimalno do 19.ure, v gimnaziji do 20. ure z izjemo treningov Rock N Rolla. Bili so strašanski perfekcionisti. V gimnaziji mi je bilo neprijetno iti domov, če sem dobila oceno manj kot 5. Pri 13. letih sem zapadla v anoreksijo. Pri 16. letih sem pričela hoditi s sošolcem, no, tedaj se je šele začel režim. Noč ima svojo moč,… seks in grdobije…. , so bile stalne pripombe mojih staršev. Pravzaprav bi mi še dovolili kakšne izhode, če ne bi imela fanta. Tako so moji sošolci pri 18. šli na morje na teden dni, jaz pa s sestrično, staro 12 let v hribe. Če pomislim za nazaj, pravzaprav noro. Na gimnaziji nisem nikoli pila, kadila, pravzaprav sem vso uporništvo doživela šele na fakulteti. Imela sem odlično štipendijo, akvizitirala sem po terenu in ob enem mnogih sporov doma me je oče vrgel ven. Pri 20. sem se torej odselila k babici. Sledilo je nekaj intenzivnih let, povezanih tudi z divjimi zabavami. Kljub temu sem v popolnoma rednem času končala študij. No, potem me je pa popolnoma minilo. Otroke poskušam vzgajati k maksimalni samostojnosti, v kritičnih trenutkih mi včasih udari na plan poznani družinski vzorec in treniram glasilke, ha,ha. Ne boste verjeli, moja mati se je iz strašansko stroge mame spremenila v vse razumevajočo babico (da te kap). Ne vem, kako bi me opisali moji otroci. Mislim, da bi rekli, da večkrat “težim”. Dosledno zahtevam pospravljanje igrač, kopanje, umivanje, pomoč pri sesanju, čeprav se mi včasih zdi, da se bojujem z mlini na veter. Otroci si sami izbirajo stvari, ki bi jih radi počeli, a pri izvedbi vztrajam, kot se le da (včasih se mi zdi, da bi bilo bolje popustiti). O napadih trme sem pri sinu sem na tem forumu napisala že dovolj, samo nekaj vam povem: res trmastega otroka se ne da postaviti v kot, posteljico, ga odnesti v sobo in podobno. Trmastega otroka je potrebno obložiti z blazinami, ko se mu popolnoma “utrga”. Mislim, da Tinkara, pa Frucka, pa še nekatere to dobro razumete. Ko je napad polno razvit, tudi tisti bonbon ali avtomobilček več ne pomaga.
Ne vem, če je popuščanje sploh pravi izraz, ki ga lahko uporabljamo pri vzgoji. Otroke namreč vzgajamo v skladu s svojimi moralnimi in etičnimi predstavami in kar je npr. za nekoga pravilo, je za drugega popuščanje. Jaz, na primer, porabim ogromno časa, da otrokom skušam pojasniti, zakaj je nekaj potrebno, drugo pa ne. Kljub temu pa me pograbi sveta jeza, ko se zvečer vrnem iz službe in vidim mizo kot na glavni New Yorški pošti. Nekoga pa to sploh ne moti. Pravila in s tem tudi “popuščanje” so izjemno občutljiva stvar.
Pozdrav!
Nina

Pozdravljeni !

Ko sem brala poste o “Napaki st.3” in sicer popuscanju, sem cisto podzavestno zacela razmisljati, ali sem dobra mati, ali otrokoma vendarle ne popuscam (prevec!!), pa se nikakor ne morem opredeliti. Bom pa povedala, kako imamo pravila postavljena pri nas. Naj povem, da hcerko(skoraj 19.let, se doma s svojimi dohodki) in sina (3.letnik poklicne sole v domacem kraju) zadnji dve leti vzgajam sama. Predvsem se trudim, da se cim vec pogovarjamo med sabo-imamo dolocene ustaljene rituale, kjer beseda lazje stece (popoldanska kavica). Navajeni smo, da ko gre kateri od nas od doma, to oznani ostalim, da vemo, kdo je sploh prisoten v hisi. Sin je med tednom, ko je sola, doma ob 21.00, ob koncu tedna pa se dogovoriva za izhod oziroma se o dolzini odsotnosti tudi sproti dogovoriva. Naj povem, da se ure striktno drzi-ce pa ze pride kakrkoli-pa se javi po telefonu (nic mi ni odvec tudi ce me poklice sredi noci, samo da vem, da je na varnem). Tudi hcerka je navajena, da mi sporoci po mobitelu, ce je odsotna dalj casa kot napove, saj pravi, da ni treba veliko, pa sva lahko obe zadovoljni (ona je mirna, mene pa ne skrbi). In nekako nam to kar spila.

Se mi ne zdi, da preveč popuščaš. Imaš red, ki ti ustreza, in otroka se ga držita. Bi jima pa preveč popuščala, če bi jima zaradi tega, ker nimata družine več kompletne, dovolila vse iz slabe vesti, morda ker bi se bala, da bi te več ne maral, če bi kaj težila. Ampak, se mi zdi, da vam gre fino. Saj to je važno, da so otroci zadovoljni, ti pa tudi, mar ne?
T.

Zdi se mi, da vsak starš zase (no ja večinoma) reče, da je večinoma nepopustljiv razen v izjemnih – izrednih primerih. Ampak ali je res temu tako??? Mislim predvsem na to, kar je prej omenila ena od “forumk” – ko pride zvečer domov in vidi mizo kot na pošti v New Yorku. In njo to moti – ja mene bi tudi vrglo… So pa ženske, matere, ki se jih to ne dotakne, ker so same takšne. In so starši, ki se ne vidijo popustljive, njihovi najstniki pa se cele noči drogirajo in pohajajo po ulicah – preprosto si zapirajo oči in večina jih to utemeljuje z besedami – pri nas ne kompliciramo toliko …. In popustljiva vzgoja ni nekaj, kar se vnaprej odločimo. Za dobro vzgojo in postavitev pravih okvirjev svojim otrokom se moramo resno vprašati, kje v življenju so nam starši popuščali in kje nas sploh niso nadzorovali. Moja generacija prijateljev in sošolcev je bila ena tistih, čigar vsi starši so vztrajno zanikali – moj sin / moja hči pa že ne počne tega ali onega. Pa je vseeno zdaj lepo število mojih “nekdanjih” prijateljev (zdaj le še znancev) na drogi in nekateri so v zaporu in nekaterih sploh ni več – ja to je realnost. In dekle, ki s katero sem odraščala kot najstnica, je imela precej izobražene starše – to so bili fini in moderni… Pravila so bila in kot je sama rekla, ko je kadila svoj prvi joint – pravila so zato, da se kršijo – enkat si mlad in moji “ta stari” so ga tudi včasih tko žural in podobno. Skratka – če povzamem – ni samo pomembno postavljanje okvirjev v življenju – pomembno je kakšnih okvirjev in kako fleksibilnih okvirjev. In če začutimo, da otroka postavljena pravila utesnjujejo – da se znamo z njim pogovoriti in začutiti zakaj si želi kar pač hoče… In to se praviloma začne že zgodaj v otroštvu – ni pa nič v primerjavi s preizkušnjo, ki čaka starše najstnikov v težavnih letih.
Maja

Pozdravljeni!

Veliko misli se mi podi po glavi vendar lepo po vrsti.
Najprej sem se spomnila dveh najbolj bolečih ne-jev.
Prvi je bil, ko je hči hotela zvečilko, in je ni dobila, in je temu sredi trgovine sledil napad trme in vsega ,kar sodi zraven.
Drugi pa se je zgodil pri tašči, ker je hči želela čez vikend ostati pri njej, pa ona ni imela časa in ji je rekla, da ne more. Hči je najprej prosila, in prosila, tašča je ostala neomajna, nakar se je hči začela jokati. Takrat sem posegla vmes in ji razložila, da pač ne more ostati itd. In nadeljevala z milim jokom in prošnjami
da bi ostala. To je trajalo kar nekaj časa, nakar sem jaz rekla, da gremo domov,
in ker še kar ni nehala, je tašča rekla:” Pa jo pusti, če bi tako rada ostala, saj vidiš , da joka.” Takrat v tistem trenutku so mi šli lasje pokonci, vendar sem se nekako vzdržala, in moje jokavo dete odpeljala domov.

Ne tašče, tudi ko je bila še sama mati, ni nikoli pomenil ne, ampak se ga je dalo spremeniti.

Ne moje mame se ni spremenil, tudi po 2 ali 3 prošnjah ne.

Tudi sama sem se držala tega, da ne pomeni ne pa pika. Včasih, ampak res izjemoma sem ne ali ja vzela nazaj, z opravičilom ali izgovorom, da nisem dobro slišala, da sem narobe rekla …

Že nekaj časa se mi moj ne bogato obrestuje, saj vidim, da mi hčeri verjameta,
zaupata. Tudi sedaj, ko imam vnukinjo, in o kakšni stvari s hčero nisva istega mnenja, vedno spoštujem njeno odločitev, čeprav je za moje pojme “čist mimo”,
in ona to ve.

Uveljaviti ne , pa je bila zame ena najhujših “vzgojnih” ukrepov. Saj so bile vse druge mame tako dobre , prijazne in razumevajoče, samo njuna ne.
Tudi pri nas smo se držali dogovora in se ga še, da se pove ali napiše ali pokliče, če se kam gre. Imeli smo ure, ko sta morali biti doma, bolje rečeno smo se ravnali kar po soncu, do mraka doma , v osnovni šoli in v srednji šoli tudi, razen potem, ko sta že imeli fanta, sta bila petek in sobota sproščena, v nedeljo in med tednom pa do desetih v postelji. Po nekaj preizkušnjah alkohola in parih obiskov diska, sta ugotovili, da to ni tisto pravo. Ne vem, kako bi mi uspelo zadržat otroke doma , takrat v puberteti, če bi živeli v mestu, mislim, da mi je bilo takole izven mesta veliko lažje, saj sta bili odvisni zgolj od našega prevoza.

In še za konec o neki napaki, ki sem jo delala do 1 leta vnukinje starost.
Ko sem odhajala, se je vnukinja vedno jokala. Zato sta jo odnesla v drug prostor, jaz pa sem odšla. Podobno smo počeli, ko je odšela njena mamica in očka.
Malo preden je vstopila v vrtec, pa o je hči odnesla na balkon, da mi je pomahala in jaz njej, in ko sem rekla, da se bo jokala, mi je odvrnila, da se mora navadit.
Čisto normalno pa se mi je zdelo, da se od otroka posloviš, ko ga pustiš v vrtcu.
Na našo srečo smo tam spoznali mamico, ki se ravno tako ni poslovila od hčerke in je kar odšla. Potem ji je vzgojiteljica razložila, da se je treba od otroka vedno, ko kam gremo posloviti in mu povedati, da nas ne bo, in da pridemo nazaj. Tako otrok ve, da takrat, ko bomo odšli, mu bomo to povedali in se mu nebo treba bati, da ga bomo kar tako zapustili. In da smo mi to počeli vnukinji eno leto, smo spoznali šele
tisti dan.

lp