Današnji dan je spet eden izmed tistih! Pričel se je s pretepom in ves dan poteka v takšnem stilu. Kaj storite, če se vaši otroci neprestano pretepajo? Dva proti enemu, pa spet drugi proti drugemu, pa v zamenjanih parih? Branje jih ta dan ne zanima, tudi računalnik ne, po 3 minutah risanja letijo po zraku raztrgani listi, najmlajši – štiriletnik pa tako in tako ves dan maha z mečem (ko mu vzamemo plastičnega, topega, ima pa leseno kuhalnico, ki je učinkovitejša). Tudi učinkoviti sprehod v naravo (po nasvetu psihologov, zdravnikov in vzgojnih priročnikov) je podoben napadu gusarjev (hodimo povsod tam, kjer je najbolj nevarno, znamenitosti in rožice nas tudi slučajno ne zanimajo, pretepi pa vzplamenevajo in vzplamenevajo). Na koncu te prime, da bi še sam katerega mahnil (ali pa vse tri pesjane), pa ga seveda ne, ker je to dokončna potrditev njihovega stila. A ja, stari so 8, 7 (deklici) in 4 (deček). Na koncu izleta pa te najmlajši vpraša: “Mami, a sem bil priden?”

Na pomoč!
Nina

P.S.: Na enem izmed prejšnjih forumov – problemi petletnice, ste razpravljali o umiritvi otroka, celo razno postavljanje v kot in klečanje so bili omenjeni. Kako pa ste spravili otroke vanje? Mojim tudi na misel ne pride, da bi stali kjerkoli brez razloga.

Zanimivo vprašanje!
Tudi jaz imam včasih podobne težave smo, da imam malo več avtoritete.
Sam menim, da otroku pač ni treba čisto vse pustiti in ga je treba malo po prstih tudi ko je majhen (ko shodi).

Jaz sem jim sicer ko so se začeli streljati in mečevati pokazal kakšen del poročil, kjer so nekoga ubili ali pretepali žival in verjemite, da so razumeli, da to ni rešitev.

Moji so zelo čustveni in zelo radi so gledali film Lessie in filme o živalih.

Poskusite s tem, da jim pač pokažete delček krvavih poročil, ki so resnični- ne filma, ker otroci točno vedo kaj je resnica in kaj ne. Ne morete jih prenesti okoli- čeprav starši mislimo, da smo jih- nismo. Odkriti moramo biti z njimi.

Komentar zaželjen. Franci

Draga Nina!

Tudi jaz imam take probleme z razliko, da imam samo eno hči. Je pa vse podobno kot pri vas. Sprehodi s hčerko in psom so vse kaj drugega, kot le sprehod po naravi. Domov pridemo popolnoma umazani, dobesedno od nog do vrata. Ker hči nima drugega za preganjat, je seveda najbolšji za take stvari pes. Uboga niti pod razno ne. Kot ti praviš, kako naj otroka prislim, da bo nekje šepel, stal za brezveze. Še med gledanjem televizije ni pri miru, non stop se premika, pa jo gleda, tako, da ji glava visi dol s kavča, ali se postavi na noge, jih razkorači in gleda pod nogami. GROZA!!!! Ko boš prišla, do kakšne učinkovite metode, kako otroka vsal majčken umiriti, mi prosim povej. Ne predstavljam si jo v šoli, kjer naj bi sedeli pri miru. MIR- kaj pa je to????

Hvala, Frucka!
Natanko takole izgleda moj Aljaž. Mi psa sicer nimamo, zato so mu pa tuji toliko bolj všeč. (Imava prave učne ure, kako se ne sme dotikati psov, ki jih ne pozna; ali se dogovoriti z lastnikom. Potem pa vidiva prvega psa, ko je Aljaž že v nizkem startu, jaz pa seveda za njim…).
Kar se tiče šole, imam izkušnjo, vsaj pri obeh Aljaževih sestricah (2. in 3. razred devetletke), da jih tam prav čudežno umirijo, stimulirajo, lepo se obnašajo, sodelujejo, pospravljajo, pomagajo drug drugemu ipd. Moram pa priznati, da sta bili deklici tudi v Aljaževih letih bistveno bolj vodljivi. Tako da…..
Pozdrav!
Nina

Pozdravljene!
Borilne veščine so pri nas malo drugače in sicer, kako preprečiti, da otrok tepe druge? Včasih v razigranosti udari tudi mene ali moža, če mu pa rečeva, da to boli, se samo smeje. Mislim, da ga ne bi smela udariti, saj mu potem s pridigo o tem, kako se ne sme tepsti in z udarcem po ta zadnji sporočam dve popolnoma različni zadevi.
Tina

Oh, to sem pa popolnoma izpustila. Naš štiriletnik nas tudi maha, pa popolnoma nič ne pomaga. (Pravzaprav nas maha v obdobjih, ko ima izrazite napade trme.) Popolnoma se strinjam, da ga ne smeš udariti nazaj, saj mu samo potrdiš vzorec obnašanja, ki ga prepoveduješ. Priznam pa, da sem ga pred kakim mesecem prvič lopnila po ta zadnji (po tem, ko smo mu vsaj 10 krat povedali, da boli, če koga udari; da se pri nas ne tepemo; mu poskušali preusmeriti pozornost; mu brati knjigico; ga objeti; ga … ne vem, kaj še). Pa ga ne bi udarila, če ne bi iz ljubega miru do krvi ugriznil starejše sestrice. Potem je bil tako užaljen, da se je dva dni pritoževal, da ga ne smem priti iskat v vrtec jaz, ampak mora priti babica. Se mi pa zdi, da so se stvari vseeno nekoliko izboljšale; ali pa se s tem samo tolažim. Ko sem prijateljici, psihiatrinji, zaupala svoj vzgojni neuspeh, je rekla, da je bistveno, da se zavedamo, da otrok ne smemo nikoli tepsti; pa četudi se nam to kdaj ponesreči. Je pa bistveno, da ne uporabljamo vzgojnega principa: “Ena vzgojna”, ker vsak udarec pomeni nasilje nad otrokom.
Napade trme doživljamo od 7. meseca starosti, zlasti hudo je bilo med 2 in 3.5 letom. Vsak stres je induktor novih napadov. Prejšnji teden je šel v vrtec v nogavicah in spodnjih hlačkah,saj ni hotel iz stanovanja.
Pozdrav!
Nina

Hi, hi, Nina, ta je pa dobra!
Tudi pri nas smo že šli (pri dveh letih!) v vrtec v puloverju in spodnjem delu pižame, ker se ni hotel obleči. Stlačila sem ga v zimski kombinezon in hajd, v avto. Mož me je samo pisano gledal. No, lepo, da vem, da nismo edini s takimi težavami.
Tudi mene je zadnjič zdravnik vprašal, če mali že kaj uveljavlja svojo voljo. Ah, že od 9 meseca naprej, zdaj pa se je stvar grozljivo poslabšala. Ker mu takrat, ko mi kaj ni všeč, da počne, rečem, da bo mami postala huda, mi zdaj že sam zabrusi – če mu denimo obrišem nos, kar mu niti pod razno ni všeč – da je hud name.
Zadnjič se mi je trgovini pri blagajni, ker mu nisem hotela kupiti čokoladice z levom na sliki, vrgel po tleh, se zvijal, me brcal in se drl kot jesihar. Ostali ljudje so gledali kot zmešani, da se mi čisto trga, kakšnega otroka pa to imam. Potem je stopila k meni gospa in rekla, da bo ona kupila čokoladico, če je že mami tako grda, da mu je noče. Potem sem mi je strgal film! Napad trme bi že mirno preživela, saj ni bil ne prvi ne zadnji, na poglede ljudi, češ, kakšnega mulca imam, sem se že navadila, toda to!!! Se je komu že kaj podobnega zgodilo? Kako ste reagirale?
T.

Draga Tinkara!
Moram se ti oglasiti takoj, saj so se nam podobne situacije pripetile že večkrat (v trgovini in na cesti). Zadnjič včeraj. Pravzaprav je naš trmoglavec ravno včeraj doživel enega najhujših napadov, kar pomnim. Že v BTC-ju je tulil na ves glas, ker je hotel avtomobilček, pa sploh nismo bili v trgovini z igračami, ampak v Marosu (pohištvo). V avto smo ga tlačili trije. Seveda je tulil kot veper vso pot do doma, doma pa seveda ni hotel iz avta. Starejša sestrica mu je držala glavo, jaz sem ga vlekla za noge, mož pa ga je skušal izbezati iz avta. No, medtem so se zbrali pametni naključni opazovalci, dajali nadvse vzgojne pripombe in nasvete. Rahlo alkoholizirana gospa je mojemu možu govorila, da ne ravna prav, da naj otroka kar pusti v avtu, pa svetovala pregled pri zdravniku, pa razlagala, kako je nek zdravnik postopal s svojimi trmoglavci ipd. No, potem smo šli spet v nogavicah (čevlji so končali pod avtom), na oknih so viseli sosedje. Neki gospod se je ustavil, povedal malčku nekaj ostrih besed, meni pa, “no gospa, tako je treba”. Ostre besede seveda niso pomagale.
V trgovini sem že večkrat poslušala, češ, malenkost mu pa že lahko kupite ali pa kontra – razvajen otrok.
Kot si že ugotovila, Tinkara, je s temi trmastimi malčki včasih skoraj nemogoče ohraniti mirno kri. Včasih se sprašujem, kaj počnem narobe, ampak vedno znova ugotovim, da pri obeh deklicah podobnih težav nismo imeli nikoli. Verjetno sva za nastalo stanje delno kriva z možem, saj sva zaradi dežurstev veliko odsotna. Res pa je, da se ti napadi pogosteje pojavljajo v določenih starostnih obdobjih.

Pozdrav in čim več mirnih dni vam želim!

Nina

Pa lepo pozdravljeni.
Že kar nekaj časa spremljam vaše forume in končno sem se odločila, da napišem svoje mnenje. Nekako težko sprejemam, da so otroci tisti, ki se jim starši “podrejajo”.
Smo štiričlanska družina; otroka sta mlajša, razigrana in vesela, nič jima ne manjka. In poiskušamo ju vzgojiti tako, da vesta kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj se ne sme. Otroci to morajo vedeti in straši jim moramo znati to dopovedati. Vsak pri tem uporablja svoje vzgojne metode in verjame, da so pravilne.
Koliko pa so uspešne se vidi pri težavah, ki jih ima vsak s svojimi otroci. Recepta, ki bi deloval pri vsakem otroku enako, na žalost ni. Verjamem pa, da obstaja pri vsakem. Vsak otrok (ne glede na njegovo naravo) ve do kam sme; kje so meje, ki jim jih poslavljajo starši in sredina v kateri živi. Otrok natanko ve do kod mu starši pustimo. In nas preizkuša.
Jaz si sploh ne morem predstavljati, da bi kateri od mojih otrok izvajal kakšno trmoglavljenje po trgovinah, da bi hodil na pol oblečen v vrtec in podobno. Pa da ne bi slučajno kdo pomisli, da jih pretepamo, pošiljamo v kot ali se kako drugače “izživljamo” nad njimi. Pogovor, pa včasih povišan glas ali sami izraz na obrazu otroku povesta vse. Tudi moji otroci me stalno testirajo in preiskušajo. In ko berem take poste vidim, da te preiskuse dobro prestajam, saj bi težko rekla, da imam take težave, ki si na tem forumu tolikokrat izpostavljeni. Seveda se med sabo stepeta, trmoglavita kot vsi otroci, pa vendar v mejah, ki jih dobro poznata.
Lep dan vam želim.

Draga Janja!
Saj se nihče ne podreja! Morda imam sama precej trmoglavega otroka (v vrtcu pravijo, da je bojevit, kar je po mojem mnenju samo lepši izraz za trmo), le v tej starosti je, da preizkuša, kje so meje. Tudi pri nas ni debate o oblačenju, hranjenju in podobnih stvareh – to, da je šel enkrat v spodnjem delu pižame v vrtec, je bilo zato, ker se sploh ni pustil preobleči, meni pa se je noro mudilo, ker sem imela razgovor za službo. Nisem popustila, le v tistem trenutku se mi je zdelo, da to, kaj bo imel oblečeno, sploh ni tako pomembna zadeva. Poznam družine pri katerih izpadov trme ni, tega ne poznajo, zato se jim zdi čudno, kakšne akrobacije izvaja naš sine. Tolažim se s tem, da ga bo minilo. Je bister, izredno dojemljiv otrok, zato morda tudi noče takoj popustiti v svojem prepričanju, ker pač meni, da ima prav on. Kaj pa vem! Ga bo že minilo, samo vztrajati moram, a ne?
Nisi napisala, koliko sta stara tvoja dva. Moj je star dve leti, zato meje šele spoznava. Brez skrbi, ko jih bo poznal, jih bo tudi on upošteval. Predvsem, ker tudi midva z možem upoštevava pravila igre, ki sva jih postavila v naši družini.
Lp
T.

Dokler sta bili pri nas samo deklici (rojeni sta s 14 mesečnim razmikom), sem napade trme opazovala pri sestričnini hčerkici, s katero smo bili pogosto skupaj in razmišljala, le kaj počno z njo narobe. Še dobro, da ji nisem dala kakršnegakoli vzgojnega nasveta, ker bi mi sedaj z dvojnimi obrestmi vrnila, ha,ha.
Pozdravček!
Nina

Dober dan še enkrat.
Morda izraz podrejanje res ni bil najprimernješi. Morda bi bilo bolje, če bi napisala “prenašnje” in čakanje, da bodo razno razni “izpadi” pri otrocih minili kar sami od sebe. No, ja tudi to se zgodi, saj imamo vsi ljudje v svojem življenju faze ali obdobja, ki si sledijo po nekem vrstnem redu in včasih minejo sami od sebe. Vsekakor pa imamo starši ravno v teh fazah nalogo, da otroke usmerjamo na pravi način, in da ne obupamo prehitro, ter ne dopuščamo, da “nas vozijo naokrog”. Moja fanta sta stara 5 in 8 let, eden je v vrtcu in eden v šoli. Nisem idealna mama, vendar se trudim, enako velja za očija (pa ne da bi bil idealna mama ha, ha). Tudi otroka sta čisti “tipična” otroka. Ampak ko jih vidim z drugimi dobim potrditev, da jih dobro vzgajava. Ubogata (bolj ali manj), še na misel jima ne pride, da bi koga udarila (če izvzamem občasno medsebojno “merjenje moči”), kaj šele kakega od nas (moram reči, da mi gre na bruhanje, kadar vidim, da straši pustijo svojim otrokom, da mahajo po njih), pospravita za sabo (seveda ju je potrebno opozoriti),… Včasih se mi sicer zdi, da sem kar malo prestroga. Ko pa je moral starejši v šoli opisati nekaj stavkov (sedaj pravijo povedi) o svoji mami je med drugim na koncu zapisal; “Moja mami z mano zelo lepo ravna.” V takih trenutkih dobim tisto pravo potrditev, tisto, ki res nekaj velja.
Pa lep pozdrav.

Ko sem zadnjič tašči pojamrala, da ima Aljaž spet napade trme, me je potolažila: “Naš je bil prav tak”.
Ko sva se lani v začetku aprila (star je bil 2,5 let) okopala v Kamniški Bistrici, sem seveda slišala, kako se je “naš” marca kopal v jezeru v Fijesi, pa pri treh letih padel v gnojno jamo ipd. Kamniška Bistrica je bil torej takorekoč pričakovan dogodek. Da ne boste mislili, da sem ubogega otroka pustila samega ob vodi. Kakih 10 otrok je stalo ob vodi BREZ staršev, edino jaz sem Aljaža držala celo za roko. No, da se je kopal samo moj sin vam najbrž ni potrebno posebej razlagati.
Da je bil tisti “naš” moj nadebudni mož pa seveda tudi ne. Torej, če želite preprečiti napade trme, se krepko pozanimajte za rodovnik svojega dragega ali papreučite svojega, ha,ha. (Tašči pa zamerim, da me ni opozorila malo prej).
Pozdrav!
Nina