Sem 25 nosečnica, v sestem mesecu nosečnosti. Z možem živiva v enosobnem stanovanju, imamo pa tudi velikega psa. Mene zelo skrbi, če bi lahko dlake (ki jih je veliko vsak dan kljub rednemu čiščenju) škodile otroku, ali pa če lahko pes (glede higiene) škodi otroku. Redno skrbimo da cepimo psa, da skrbimo, da nima glist, itd. Za dobro otroka bi sama psa raje dala stran, kljub temu , da ga imamo radi, vendar partner za to noče niti slišati. Ali so moji strahovi upravičeni?

Hvala lepa

Mateja

Draga Mateja,

Kadar lahko izbiramo, je bolje ne imeti domačih živali hkrati z novorojenčkom iz številnih, ne le higijenskih razlogov. Pes je precej čustvena žival, ki lahko doseže čustveno zrelost 7 letnega otroka. Odrasla žival včasih ne sprejme novega družinskega člana in postane ljubosumna. Večji ko je pes, večjo nevarnost potem lahko predstavlja. Lahko otroka v igri ali nalašč poleži, lahko ga napade….lahko pa ga samo ogroža s paraziti in z dlakami, ki so vir alergenov in nesnage(včasih). To seveda ne velja vedno. So primeri, ko je pes tako dober čuvaj “človeških mladičev” da razen matere nikogar ne pripusti k dojenčku. Glede na situacijo (majhen skupni prostor) si priskrbite rezervno varianto. Pogovorita se z možem kaj bo, če bo…..alegija?, ljubosumnost psa? preveč dela? nevzdržno iz drugih razlogov…? Naredite načrt. Ne postavljajte ga pred dejstvo, naj sam izbira, kaj bo naredil v konkretni situacij, ki jih veliko lahko že predvidite. In še nekaj: zaposlite ga z opravili, ki so sicer prepuščene “ženskam”. Delo krepi telo in duha! Lahko, da bo sam prišel do sklepa, da ima dojenček prednost??? Tudi lenoba je motor za “inovacije”!

Popoloma se strinjam z zdravnikom, saj sem imela podobne težave tudi jaz, katera sem bila strašno navezana pa na mačko . Že v desetem tednu nosečnosti so mi v krvi ugotovili nek virus (imena se ne spomnem), ki je imel povezavo z živalimi. Zelo hudo mi je bilo , toda morala sem jo oddati , ker sem se zelo bala za svojega še nerojenega otroka. Ta virus sem potem še nosila v sebi toda v manjši obliki. Če bi ti domača žival škodovala tako kot je meni, se bi morala hitro odločiti.

Lep pozdrav pa srečno. Stanko Pušenjak je pisal/pisala:
>

Moram reči, da se ne strinjam ne s Teo ne zdravnikom. Vkolikor je pes zdrav in nima zajedalcev ni načeloma nobene potrebe po temu, da se ga odda. SPloh pa draga Mateja pomisli kako se bo revez počutil, ko bo ne bo več zaželjen? In ali misliš, da boš dobila dober dom zanj? Že tako je preveč zavrženih psov, ne pridruži se še ti sebičnim lastnikom.

Da ne bo vse skupaj zgledalo kot nakladanje…sama sicer nimam otrok a poznam veliko družin pri katerih so najprej imeli pse, nato pa so se odločili še za otroka in pri NOBENEM niso imeli niti najmanjših problemov ne z zdravjem ne ljubosumnostjo. Ponavadi se celo zgodi, da so psi pretirano zaščitniški do otrok a to je le manjši problem, ki se ga odpraviti na enak način kot, če imaš dva otroka.
Enak odgovor podajo tudi vsi kinologi in veterinarji.
Torje premisli še enkrat ali ti pes resnično ne pomeni nič (pri mačkah je drugače, namreč le so proste nevemo kje se potikajo in tudi prenašajo več človeku nevarnih bolezni kot pa psi)

pozdravček

Draga Saša,

Vaše pismo sem potrdil, tako, da je zdaj v forumu vidno. S kinološkega stališča imate verjetno prav in če ste pozorno prebrali moj odgovor ni velikih razlik v najinih mnenjih vendar bi dodal, da ni pošteno biti preveč pameten za druge samo na podlagi “teorije”. Sami pravite, da nimate otrok in morda bi bilo prav, da se pri omenjanju družin s psi in otroki omejite na tiste, ki imajo recimo enosobno stanovanje. Stiska s prostorom v kombinaciji s pasjimi problemi so bili Matejini glavni pomisleki. Verjetno ne veste koliko življenjskega prostora potrebuje otrok in koliko veliko pes. Lepo je, če imaš svoje mnenje, igrati na čustva pa ni lepo, ker ženske že tako prepogosto postanete žrtve svojega čustvenega pristopa k reševanju konfliktov v družini. Enosobno stanovanje je komaj dovolj za družino, pes, poleg tega menda še velik pa tudi potrebuje svoj prostor, čeprav je morda šolan in navajen ubogati. Če bodo izhodišča in možni izidi v naprej jasni, potem bo lažje uveljavljati “bonus”, ko bo, če bo, prišlo do “težav”. In to je vse, kar svetujem Mateji. O nikakršnem “vnaprejšnjem oddajanju” ali “odsvetovanju” psa za vsako ceno ni bilo govora.