Pomagajte!
Svojo šele 8-mesečno punčko sem pustila doma in šla za 8 ur v službo-že od njenega 4-meseca sem delala 4 ure dnevno, sedaj pa gre zares. Problem je v tem , da se mi vsak dan (delam šele en teden), ko grem v službo para srce, saj se mi zdi, da sem jo čisto pustila na cedilu. V službi se ne morem zbrati, kaj šele delat, pa bi mogla, ker sem začetnica in bi se morala izkazat.Druge možnosti nisem imela kot da grem predčasno delat, saj so v naši regiji hude tažave s službo. Punčko čuva izmenično moja mami, ki je doma (stara je 46 let) in partner, ki dela v dveh izmenah. Povejte misem se prav odločila ali naj vse pustim in se za ceno službe vrnem k punčki, ki me mislim, da najbolj potrebuje.
Ali ima kdo podobne izkušnje?Kako ste se znašli?
Hvala za vsak nasvet.Mateja

Draga Mateja!

Sama sem imela podoben primer. Tilna sem bila pri 9 mesecih primorana pustiti in oditi v sluzbo (potekla mi je pogodba). Srce se mi je paralo, kot se sedaj tebi. Najhuje pa je bilo to, da prva dva meseca v sluzbi sploh nisem imela kaj za delat (prisla sem v casu dopustov) in sem neprestano razmisljala o mojem soncku doma in o tem kako me on potrebuje, ne pa da tukaj zapravljam cas. Bala sem se tudi tega, da vec ne bom sledila njegovemu napredku.
Resnicno sem se trudila, da sem cele popoldneve aktivno prezivela z njim, pa tudi ce sem bila izcrpana. Ugotovila sem, da se nima smisla sekirati za tem kar nimam ampak je bolje, da uzivam v tem kar imam. In glej zacuda se je vedno vse zgodilo v moji navzocnosti (razne norcije, umski napredek, prvi koraki,…itd.). Vikende pac komaj cakamo in izkoristimo vsak trenutek, da smo skupaj. Sicer pa mislim, da tudi ce bi sla v sluzbo pri 11 mesecih bi bilo enako. To da smo 9 ur odsotni in 3-4 ure z otrokom je katastrofa, ampak o tem ne smes razmisljati, saj je v vecini druzin tako.
Poskusaj uzivati v tem kar imas. Otrok, pa ne bo za nic prikrajsan, saj mu verjetno tudi tvoja mama in moz nudita ogromno ljubezni. Sicer pa je dokazano, da starsi, ki smo vec odsotni – takrat ko smo prisotni resnicno damo vse od sebe!

Pozdrav,
Miša

Za punčko sploh ne bi bilo dobro, da bi bila samo ti sama z njo 24 ur na dan. Na ta način, ko je sama še z drugimi ljudmi, ki so poleg tega še sorodniki, bo razvila nove kvalitete. In tudi tvoj partner jo bo bolje spoznal in sprejel.

Pozdrav, Katarina

Mislim, ter to tudi udejanjam, da majhen otrok potrebuje mamo ob sebi in tako majčken, kot je tvoj, sploh. Zato so psihologi dosegli, da je porodniška eno leto in si prizadevajo, da bi bila še kakšen mesec daljša. Za popolnoma zdrav psihofizični razvoj otrok dolgo časa potrebuje materino bližino, saj je v njej rasel, se iz nje rodil in se dojil, zato traja ločevanje od nje kar nekaj let.
Žal se v naši kulturi potrebe otrok zreducira zgolj na zadovoljevanje fizičnih potreb, na psiho in še ostale plasti kot so duhovna in še katera, se pa pozablja. Vsaka mati naj bi poslušala svoje srce in ne razuma, kajti, če te gloda slaba vest, se ne moreš zbrati in ti je hudo, ti tu govori tvoja punčka preko srca. In če poslušaš svoje srce, ne glede na svet okoli sebe, si kot mati pomirjena, pa četudi ješ vsak dan krompir in zelje in nosiš eno obleko. Ko vidiš srečen in zadovoljen obraz otroka , ki se stiska k tebi, sploh še tako majhen, veš, da si ravnala edino prav.
Jaz sem bila prvič tudi v veliki stiski, kot ti in sem se tolažila z vsemi razlogi ,ki sta jih navedli predhodnici. Pa pri drugem otroku to ni več zdržalo in sem se vrnila k otrokom. Ni mi žal.
Draga Katarina, žal mi je, ker misliš, da je za otroka , ki še ni dopolnil niti leto dni slabo, da je po 24 ur z materjo. Žal mi je za vse tiste otročke, katerih matere mislijo tako. Ker nihče ne more nadomestiti matere prve mesece in leta. Še tako ljubeča babica ne. Pa ne bi sedaj naštevala vsega , kar to potrjuje. Danes žal živimo v svetu , ki ceni le uspešnost in karierizem, zahteva od mater-žensk enostavno preveč, za otroke pa se izumljajo vedno nove teorije in psihološki prijemi, kako jih čimprej odstaviti od matere, potem pa se pri petnajstih ugotavlja, kako so ti mladostniki popolnoma prazni, brez empatije in veselja do življenja. Zgražamo se nad tem, da otroci ne znajo spoštovati odraslih, so rivalski, nesramni, ne skrbijo za ostarele starše. Pa saj ni čudno. Namesto, da bi bila njihova osnovna potreba po bližini in varnosti zadoščena v prvih letih, kot bi to moralo biti, se jih odriva in se jih prepušča za dolge ure v varstvo celo popolnoma tujih oseb, kot so varuške v vrtcih, ki ne morejo imeti hkrati ali celo dopoldne po 10 otrok v naročju in jih zibati.
Tudi ta teorija, da starši, ki so manj z otroki, potem dajo več od sebe , ne zdrži , sploh pa ne pri tako majhnih, še ne enoletnih.
Vse te psihološke teorije so prinešene iz zahodnih držav, kjer je razčlovečenje že skoraj popolno, nobene humanosti, droge….v Ameriki že nekaj let glasno opozarja skupina psihologov, da je vse to zgrešeno, a je žal govorica kapitala postala močnejša od govorice in krikov otrok.
Katarina, prosila bi te, če mi lahko podrobneje razložiš, kakšne kvalitete lahko osem-devetmesečni otrok razvije, če je ločen od svoje matere in dolge ure z drugimi sorodniki. Kakšne so te kvalitete?! Morebiti globoko vsidran občutek zapuščenosti, razpuščenosti in strahu?
Nisem zagovornica teze, da je ženska samo za štedilnik, ampak bi morali upoštevati potrebe majhnih otrok in svojo energijo usmerjati v to, da bi ženske lahko delale krajši delovni čas. Tako bi bil volk sit in koza cela. Zakaj ne bi pričele javne pobude na to temo, namesto, da bomo energijo sedaj usmerjale v tale forum in se pričkale, kaj je boljše in kaj ne in dokazovale svoj prav.Vse je v naših rokah, me lahko spreminjamo svet in ne mali otroci. Ti so nam podarjeni , a na žalost potem prepuščeni na milost in nemilost. Svojo stisko in strah pred zapustitvijo kažejo potem z večjo obolevnostjo, predvsem vnetja ušes (ker nihče ne sliši njihovega klica), jokanjem, nočnimi morami in strahovi, zavračanjem hranjenja, zavračanjem matere, histerijo, namernim zadrževanjem blata po nekaj dni,…..
Poslušajmo drage mame svoje srce, svoj instinkt, ne pa psihologov in vseh modernih teoretičnih opravičil o kakovostno preživetem času,…..o tem, da če drugi preživijo, boste pa tudi vi- zelo slaba tolažba v stilu, če ga drugi pijejo, ga bomo pa še mi, kaj hočemo, življenje je pač tako. Ni res! V imenu svojih malih bitij , ki smo jih rodile, se globoko in iskreno vprašajmo, kaj je dobro zanje.

Mateja, želim si, da poslušaš svoje srce.

Popolnoma se strinjam z Marjeto. Tudi jaz sem sledila svojemu srcu in mi ni žal. Ko je bil moj otrok star tri leta , sem se za pol. delovni čas vrnila v službo, pri drugem ravno tako.

Draga Mateja!

V službo sem odšla, ko je imela moja hčerka 16 mesecev. Tudi meni je bilo neznansko žal, da je minil čas, ko sem bila doma in se ukvarjala le z otrokom in skrbela za dom in gospodinjstvo, in v tem zelo uživala.

Mislim, da ta prvinska vloga ženske nekako bolj ali manj živi v nas, še bolj pa seveda v času po porodu, ko so hormoni še bolj na delu.

Žal pa je življenje sklepanje kompromisov. Živimo tudi od materialnega in če si ne morete privoščiti, da ostanete doma, je pomanjkanje lahko dovolj, da se v družini marsikaj spremeni na slabše.

Najprej si morate priti na jasno, kako je z možnostmi za vašo zaposlitev v bodoče, če trenutno delo pustite. Kako je z denarnim nadomestilom – pozanimajte se na Centru za socialno delo. Vse te argumente pretehtajte, morda bo odločitev potem lažja.

Lp!

Pozdravljena,

upraviceno imas slabo vest in se dolgo jo bos imela. Vse zaposlene mame imamo ta obcutek in popolnoma vseeno je koliko so stari nasi otroci. Svojega sina sem zapustila pri 10 mesecih. Na kaseto sem jim posnela nekaj zgodbic, pesmic in podobnega. Telefonirala sem ogromno. Na sreco malcki vstajajo zgodaj. Midva sva dan zacenjala ob 5h. Namesto da bi dremuckala sva ta cas izkoristila za posten zajtrk, oblacenje v miru, pa se za igranje je bil cas.

Rada pa bi opozorila na nekaj drugega. Razen do svojega otroka imas odgovornost tudi do sluzbe. Upam, da sem prav razumela in si Mateja-profesorica. Ce ne zmores v casu sluzbe vsaj delno pozabiti na dom, potem raje ostani doma.

lp
Alenka

Zelo, zelo se strinjam z vsako napisano besedo. Stvari se žal še slabšajo. Sama velikokrat pomislim, da bi morali ta problem bolj izpostaviti, a žal ravno matere, ki se ubadamo s prezaposlenostjo nimamo časa za tovrstno udejstvovanje.
Mateja tebi pa priporočam, da se ne sekiraš preveč, saj s tem škodiš sebi in posledično otročku. Žal je situacija taka, sprejmi jo in poskušaj biti v “prostem času” čim več z otročkom. Če pa obstaja možnost /tudi za ceno nekoliko nižjega standarda/ ostani doma.

Nisem profesorica. Prvo in edino odgovornost čutim do svojih otrok. Zato sem sklenila kompromis in tudi na račun nižjega standarda pustila službo in ostala doma. Popravni izpiti pri lastnih otrocih, žal, niso mogoči.
so pa mogoča odrekanja materialnim prednostim, novim kiklam in čevljem in položaju, ki ga ta družba narekuje in pričakuje. Jaz predlagam , da res energijo usmerimo v pisanje pisem in v združenje moči za boljše pogoje dela za vse matere. Moja prioriteta pa je bila in bo moja družina.

Draga Jasna!
Če sem te prav razumela, si šla v službo za polovičen delovni čas. Tudi jaz bi rada delala le polovičen delovni čas, a ne vem, kje začeti. Kakšne so moje možnosti? Moram dobiti kako potrdilo od zdravnika ali je to odvisno samo od delodajalca?

po zakonu ima mati dve leti pravico do skrajšanega del . časa.
Vse je pa odvisno od dobre volje delodajalca in vztrajnosti matere.
pa srečno.

Mateja!

To kar pišeš je direkt za v Afganistan!!! Kakšne kvalitete lahko otrok razvije s svojim očkom, s svojo babico, dedko? Postane odprt, zaupljiv, sproščen, spozna, da so ljudje okoli njega dobri. Spozna širšo skupnost, s katero bo živel še veliko let. Absolutno sem za to, da se otroku že v malih letih ponudi širina življenja in sveta. Otroku je treba svet odpirat, ne pa zapirat na eno osebo. To je egoistično dejanje nekaterih mater. Sama se večkrat potrudim (ker me materinski nagon dela zelo ljubosumno!) in otročka – dojenčka izročim očku, da je lahko še on popolnoma sam z njim. Fizično se umaknem in grem na kavo k prijateljici. Zaradi dojenja je to lahko le tri ure. Všeč mi je, ko vidim nasmeh na moževem obrazu in tudi na obrazu otroka. Tudi če bi se ločila, ne bi mogla nikoli otroku prepovedat stikov z očetom in ga zapirat v sobo samo zase.

Vem pa, da ima veliko odraslih, sploh moških, probleme z mamami (takimi, ki razmišljajo tako kot ti – da so nepogrešljive in edini in da znajo samo one dobro kuhat za svoje otroke, poudarjam svoje!). Matere se obnašajo skrajno egoistično in si otroke – odrasle preprosto lastijo.

Vsaka mati, če hoče biti ob otroku srečna, sproščena, mora imeti del življenja popolnoma zase. Le tako bo znala otroku povedat tudi kaj, kar se dogaja zunaj kuhinje. Zato sem absolutno proti podaljšavi porodniške samo za ženske.

Lep pozdrav, Katarina

Jasni hvala.
Glede vprašanja, kdaj pustiti otroka z drugimi bi vam svetovala, da si preberete knjigo Dr. Peter Praper: Tako majhen, pa že nervozen!? Sama sem jo izbrala za seminarsko nalogo, drugače sploh ne bi vedela zanjo.

Tu so zelo lepo opisana in razložena razvojna obdobja otroka od spočetja dalje ter kakšno vlogo ima mati pri razvoju otrokove duševnosti (pozitivno ali negativno). Priporoča se npr., da naj bi šel otrok v vrtec šele s tremi leti. Ker sta šla moja otroka z 11 meseci in sta zadovoljna, sem v debati dobila odgovor, kako je to možno in pojasnjeno mi je bilo, da morajo biti do 3 leta vzgojiteljice otroku druge mame! (Da jih veliko crkljajo,…) Po tretjem letu pa se mora to spremeniti! In v našem vrtcu je res tako.

Draga Marjeta!

Sama preberem ogromno knjig…se ukvarjam z duhovno platjo zivljenja…svojega otroka imam zelo, zelo rada…in on ima, kljub temu da sem v sluzbi, se vedno zelo, zelo rad mene…posvecava se drug drugemu kolikor je mogoce…TODA v nasi preljubi drzavi se bo moralo se marsikaj spremeniti, da bo drugace…za nas mamice in nase otrocicke…SAMO LJUBEZEN IN 24 UR OB OTROKU zaenkrat NI NASITILO SE NOBENIH TREBUSCKOV IN OBLEKLO NOBENEGA OTROKA!
Morda so tvoje moznosti drugacne…MOJE NISO…se vedno pa sem prepricana, da mojemu otroku DAJEM VSO LJUBEZEN KI JO PREMOREM.
…drugega kot naredila slabo vest, se meni sedaj ko ze 5 mesecev uspesno vozimo skozi taksno zivljenje, NISI NAREDILA. In ce se bos se ne vem kako trudila zame nisi in ne bos NICESAR SPREMENILA.

(s solzami v oceh)
Miša

Draga Misa, marjeta je zelo lepo napisala nekaj misli….ce njej in njenim otrokom tako pase , je v redu…ce tebi in tvojemu otroku ne , tudi v redu…toda vsak ima svoje mnenje, ki ga seveda lahko pove….glede porodniske oz njenega podaljsanja le ta traja 365 dni in stvar posameznice je, kako oz. koliko ga bo izkoristila.Tebe nihce ni silil, ker te nima pravice siliti, da ostani z otrokom doma vseh 365 dni ampak si se lahko po treh mesecih vrnila v sluzbo.Mamam, ki pa bi to eno leto ali vec rade prebile ob svojem otrocku, pa nikar ne odvzemaj te pravice….Saj je to njihova PRAVICA in ne OBVEZA…

LP MOjca

Nikomur ne zelim nicesar kratiti. Hvala bogu, da ste taksne srecnice, da lahko ostanete doma 365 dni ali se vec!!! Mene je v to prisilila situacija, ki je nikar ne sodi ker je ne poznas.
Dejstvo, da bi pa imela porodnisko celo podaljsano zaradi alergije me je se dodatno zrlo. Mateji sem zelela le olajsati vstop v delovno okolje! Marjeti pa sem zelela povedati podobno kot si ti meni, ker je sicer z lepimi besedami, na lep nacin “blatila” starse kot sem jaz. Zelo sem bila razocarana in moram reci, da sem potrebovala cel dan, da sem pozabila njeno pismo.

Obilo uzitkov pri sonckih se naprej.
Misa

Ljuba Katarina,
žal je v komuniciranju tako, da sprejemnik sporočilo popolnoma drugače razume , kot mu ga je posredoval oddajnik.
kot prvo, ne trdim, da mora biti otrok samo z mamo in z nikomer drugim. Ne trdim, da se mora otroka omejevati pred svetom in ne trdim, da zna samo mati, v tem primeru ciljaš kar name, edino dobro kuhati in prati, da drugi za to niso dobri.
Očitno sem ti stopila na žulj, čeprav tega nisem hotela. Že v prvem pisanju lastnega pogleda na to temo sem predlagala, da namesto prerekanja, katera je bolj super mama in katera ima bolj prav, naredimo nekaj skupaj, da bo lažje tistim materam, ki pa bi si želele ostati doma nekoliko dlje in skrbeti za otroke.
Opisala sem samo svojo izkušnjo in moj pogled. OPISALA. Nikakor nisem nobenemu rekla, naj to dela. Samo izrazila sem željo, naj bi vsaka mati poslušala svoje srce in ne razuma, kjer so doma tudi zmote, predsodki in vse sorte stvari.
Ti bi tudi Matejo poslala kar v Afganistan, s čimer dokazuješ, kar dokazuješ. Ne svoje širine in tolerantnosti. Hočeš, da vse tako delamo, kot ti. Če ne, smo za izgnat in za popljuvat, ker ne sodimo v novi vek. Smo posesivne in bolne.
Vesela sem, da obstajajo tudi področja , kot npr. antropologija, sociologija in ostale humanistične vede, kjer lahko črpamo in se učimo o izkušnjah in pogledih drugih ljudi in tudi kultur.
Lahko gremo v Afganistan. A otrokove potrebe povsod po svetu so povsem identične, le kulturna okolja so različna. In kulturna okolja gojijo tudi pričakovanja do žensk in mater. Otroci pa imajo povsod iste potrebe. Morda boš kdaj segla tudi po kakšni ezoterični literaturi, ki navaja vse, o čemer sem jaz pisala. Ne, da bi te hotela posiljevati in prepričevati, želim samo, da odškrneš zaveso svoje zavesti in pustiš, da vanjo posijejo tudi drugačni žarki od pričakovanih.
In prosim te, zavedaj se, da če ti ni nekaj pri drugem všeč, to napadaš zato, ker se bojiš, da bi tudi ti postala takšna. Vsaka agresivna reakcija izvira iz strahu. Tvojega lastnega. Ne mojega. Jaz zase vem, ZASE, da delam prav in TEBE, ki delaš drugače , ne obsojam.

Miša, ljubi drugega, kakor samega sebe.
Zelo mi je žal, da si prebrala moje razmišljanje in ga dojela kot fino blatenje staršev kot si ti. Nihče te ni sodil, tudi Mojca ne. Vsaj ona je zmogla toliko treznega premišljanja, da je izrazila nevtralno mnenje.
Nisem rekla, da ljubezen in 24-urna prisotnost nasiti lačne trebuščke in obleče gola telesca. če se res veliko ukvarjaš z duhovnostjo, potem je tvoja reakcija vse prej kot to. Tudi tvoja reakcija je bila napad, to pa zato, ker si se ponovno zamislila nad situacijo pri sebi, ko si prebrala moje razmišljanje.
Sedaj bom pa tudi jaz dovolila sebi biti nesramna in kastrirajoča, ne bom vas pošiljala v Afganistan, ne v umobolnico. Naravnost pa bom rekla sledeče:
v vseh neg. reakcijah na moje zgolj razmišljanje se kaže vaš STRAH. Ne poznate me in ne veste, kaj je mene vodilo v življenju, a ker sem premogla toliko poguma in krenila po težji poti kot ve, ko se moram nenehno spopadati s takšnimi in drugačnimi pametnjakoviči, kot ste ve, ki me nenehno zasipajo z nasveti , jaz pa nikoli njih, se čutite ogrožene. Prva reakcija je popljuvati nekoga ,ki si upa, ki si drzne navkljub prevladujočemu načinu razmišljanja v družbi ravnati po svoji VESTI in GLAVI in ne sledi kot ovca tropu. Zato ste me hitele popljuvati, da bi oprale lastno vest, kako imate ve bolj prav kot jaz. Pa jaz sploh nisem trdila, da imam prav in najbolj prav, samo opisala sem svojo izkušnjo in pogled na svet in otroke.
Kažete svojo omejenost kljub modernosti, ko me posredno deklarirate za omejeno in posesivno, ker zmorem zadovoljstvo najti tudi ob svojih otrocih in so mi vsa življenjska obdobja ljuba in lepa, čeprav so tudi težka in žalostna. V premagovanju samega sebe je ključ. Pri malih otrocih pa je potrebno veliko samopremagovanja.
Hvala ,ker ste me izzvale in me napadale, hvaležna sem vam za vaše reakcije,ki samo kažejo na to, kar pravi pregovor :”Človek človeku volk:” Iz vaših besed sem se veliko naučila. Rada vas imam kot človeška bitja, ki smo vsa zmotljiva in nepopolna.

Draga Misa, saj bi se kaj napisala, pa sem ob Marjetinih mailih brez besed.Dajmo se vsi skupaj nauciti, kako se do soljudi NE obnasa.Jaz osebno bi bila neizmerno vesela, ce bi Marjeto lahko spoznala osebno, saj so njena razmisljanja na moc podobna mojim.Vsi, ki pa na tak ali drugacen nacin popadate ljudi , pa si se enkrat s srcem preberite njene maile…in se ob njih tudi zamislite…pa ne takoj soditi in napadati…naj vam bo taksna izkusnja priloznost za osebnostno rast in ne prilika za izkazovanje svoje srcne ozkosti…

Lp Mojca

Lepo pozdravljene, vse skupaj!

Najprej me je pritegnila tema, saj se tudi sama ubadam s tovrstnim problemom…sluzba-slaba vest, potem pa se….in skoraj bolj…nacin, kako se s problemom spopadate. Najprej bi povedala, da sem sest mesecev na porodniskem dopustu in ….nekateri bi tako rekli…na nesreco svoje hcere me kar stisne, ko pomislim, da bo cez manj kot pol leta tega lepega ….zame najlepsega leta konec. Nikogar ne zelim provucirati, niti spreminjati , bi pa nekaj vseeno pripomnila. Forum je izmenjava mnenj, ne pa tekma “kdo bo koga prej v jarek zvrnil”…in na tej tocki se popolnoma pridruzujem Marjetinemu mnenju, da Afganistan ni pretirano bistra izbira…otroci so povsod otroci.Potrebujejo STARSE , mamo drugace kot oceta…to vse dobro vemo, pa imam svojega partnerja neizmerno rada…da bi pa v tej dobi preizkusale rahlost otroske socializacijske sposobnosti in jih cele dneve puscale zdaj pri tej zdaj pri drugi babici…ne da samo jaz tega ne zmorem,tudi moja deklica to tezko pozre. Za vse to je se cas, do takrat pa v stilu “nice &slow”…in vem, da mi bo nekoc sama od sebe rekla: “Rada bi prespala pri babici”. Takrat bom to naredila z lahkoto…do takrat bom pa njen glavni asistent pri odkrivanju sveta. Kar se pa sluzbe tice…..ce mi bo situacija le omogocala, bom ostala doma cimdlje kot se bo dalo. O vrtcih nimam slabega mnenja, vem pa, da sem kot otrok tri leta vsako jutro jokala, ko sem morala tja….je sicer izhod v sili,stvar odlocitve in moznosti posameznika, definitivno pa menim, da je za otroka najboljse, ce je vsaj prvo leto z materjo. Konec koncev….tega casa cez tri leta ne bo vec.
…Da bi pa prekinila porodniski…..ni sans!

Pozdravcek in ne se zaganjat vame, ker vam nic slabega nocem! Saj je vse le izmenjava mnjenj.