Hčerka je stara tri leta. Septembra smo jo dali v vrtec. Le-tega je nekako sprejela. Problem pa je v tem, da v vrtcu odklanja vse obroke, pa tudi doma je začela manj jesti. V vrtcu dobijo dosti zelenjave, enolončnic.. Doma smo ji tako hrano prej ponudili, vendar je nismo silili, če je ni hotela. Sedaj je hčerka praktično tešča do tretje ure popoldne in se bojim, da ji to lahko pusti kakšne posledice.

POZDRAVLJENA !

Tudi mi se ukvarjamo z istim problemom, le da naša 3,5 letnica tudi doma odddklanja hrano.
Tudi hči je šla septembra v vrtec, do septembra pa se je čuvala pri babici, ki jo je hranila tako, da je z žlico hodila za njo, jedla pa je le tako hrano, katero si je izbrala sama (makaroni, pomfri, hrenovke, pohanje in nič drugega).

Ker tudi doma zavrača vso hrano (kuham ji samo hrano katero je imela do sedaj najraje), smo uvedli (po pol leta) nazaj flaško, da bi popila vsaj čokolino zjutraj in zvečer, a mi do danes še ni uspelo. Poizkusila sem ji dati flaško s kakavom (do septembra ga je imela najraje) ponoči, ko se zbudi in joče, da jo boli trebušček, a ga zavrne.

Ker sem hčerko že lansko leto morala izpisati iz vrtca, kjer niso bile vzgojiteljice nič kaj prida (je jokala, bruhala in na koncu dobila živčni zlom, tako da je bila na zdravljenju, a jo ni nikoli nihče potolažil, še več – dobila je kazen in morala je stati v kotu), letos pa smo zamenjali vrtec in smo zelo zadovoljnji z vzgojiteljicami,katere imajo tudi zelo lep pristop do vseh otrok – otroke objamejo, jih tolažijo in zabavajo, se mi zdi nesmotreno, da bi jo vzeli iz vrtca, pa tudi druge možnosti varstva nimamo več.

Bile sva tudi pri pediatru, ki meni, da ko bo lačna bo že jedla.
Se strinjam z njim, a kaj ko otrok razen vode ne zaužije poplnoma nič, če pa jo nekako prepričam, da poje eno žličko, to kasneje zbruha. Tudi bombončki, sladoled ali čokolada ne pomagajo.

Upam, da je to le prehodnega značaja in ne bo imela kasneje kakšnih težav s hranjenem.

Dragi obe,
meni se zdijo vajini problemi sicer tezki in moreci, vendar mislim tudi, da sta si sami krivi. Tekati za otroci z zlicami, jim kuhati samo, kar hocejo, jim ustreci torej v vsaki njihovi muhi … je pac nespametno starsevsko pocetje, ki se nekoc negativno obrestuje. Tocno tako, kot je rekel pediater – ko bodo dovolj lacni, bodo jedli.
Vida

DRAGA VIDA

Se popolnoma strinjam s to ugotovitvijo. Strinjam se tudi z izjavo pediatra. Ko pa v resničnem življenju in na lastni koži čutiš kako je, ko otrok zavrača VSO hrano, pa te izjave nimajo nobenega merila več.

Zato, da bi moja hči pojedla vsaj eno žličko sem pripravljena narediti vse. Ni hujšega kot to, da otrok ne je ničesar, ko pa poje vsaj kakšno žličko jo takoj izbruha (in to ne zanalašč).
Mislim, da je tak problem treba reševati drugače, kajti take mamice se močno bojimo, da se že pri 3 letih ne pojavijo motnje v hranjenju. Kakšne so posledice le tega, pa mi ni potrebno razlagati.

Vem, da so otroci trmasti in nas znajo prenašati okorg, a da sladkosnedega otroka ne moreš prepričati niti z liziko, bonbončkom, čokolado ali s sladoledom, pa se postavi velik vprašaj kaj in zakaj se to dogaja – verjemite, vsaka mamica prej ali slej zasluti, kdaj te otročiček vrti okoli prsta.

lila, upam, da tvoja punčka vsaj kaj poje doma in je to le prehodno obdobje. Razvajaj jo s hrano za katero veš, da jo obožuje. Mene so taki nasveti kašnega sva dobili za odgovor pripeljali do odklanjanja vse hrane. Veš Vida, na začetku je nisem razvajala s hrano in sem si rekla, mene pa že ne bo prinašala okrog. Sedaj pa bi naredila vse, da bi se vrnila na začetek. Mnenje pediatra pa si bom zapomnila, a če je kaj resnega bo moja hči pristala v bolnišnici brez mamice – s cevkami, pediater pa bo rekel, nihšče ni popoln (s pediatrom sem drugače zelo zadovoljna).

Lep pozdrav in brez zamere.

Vajina otročka, tako kot mnogi drugi, z odklanjanjem hrane izraža svojo stisko. Stisko, ki je najbrž zanju precej velika, a ju še ne znata ubesediti.
Otroka se ne bo pomirilo z jedmi, ki jih ima najraje, ampak s tem, da se bo vzelo malo več časa, ga prej odpeljalo z vrtca domov ali pa ga izpisalo iz vrtca, ga veliko crkljalo z dotiki, božanjem, torej z neverbalno komunikacijo izraziti ljubezen in pokazati, da vam je pomemben v tem trenutku otrok bolj kot služba.
Veliko otrok na različne načine izraža svojo stisko, ki bi se jo dalo ubesediti kot krik po materi, po njeni bližini. Kajti hudo je moten občutek varnosti, ko sta v vrtcu, daleč stran od svojih mater in njunih naročij.
Takšne niso le moje izkušnje, ampak tudi izkušnje številnih mater. Recimo bobu bob.
Ta svet je prekrut in predivji za male otročičke, kajti prekmalu in za predolgo se jih daje stran od sebe in svojo stisko največkrat izražajo tako in tam, kjer vedo, da so njihove matere najbolj ranljive in občutljive.
Prisluhnite otrokom z ljubeznijo in srcem in ne z žlico v roki.
Pa srečno!