Pozdravljeni!
Sem 25 letno dekle, ki si zelooo močno želi otroka. Od nekdaj sem bila bolj materinski tip ženske vendar letos je želja po otroku tako močna, da se je začela moja veza s partnerjem kar malo krhati.
No od začetka:
S partnerjem sva že peto leto v vezi, nekako se mi zdi da je zdaj že čas, da bi kaj naredila, vsaj tako se meni zdi. Kot sem že povedala, želim si ustvariti družinico, kar bi me najbolj osrečilo, moj dragi si pa tega niti pod razno še ne želi, pravi da je še premlad za take zadeve, namreč sva istih let.
Kot drugi razlog je navedel, da nimava kam it, kar je res se strinjam z njim, glede bivanja še nimava nič zrihtano, nekako računava v roku 3 let, da se bo skristaliziralo, ampakkkk čez tri leta bom jaz stara 28 – 29 let, kar se mi zdi preveč, vsaj zame, ker si želim v vlogi matere nekoliko prej uživat. Sicer omeni mi željo po otroku, tudi sam jih ima zelo rad, vendar kot sem napisala, pravi, da še ne zdaj, da še ni pravi trenutek.
Včasih se mi zdi, da sem kar malo preveč obsedena s to mislijo, no pa se v trenutku potolažim, da to ni res in se mi zdi čisto normalno, nekateri uživajo v drugih stvareh in jih veselijo, mene pa pač veselijo otroci…taka pač sem. Začela sem premišljevati, kaj če si partner ne želi tega z menoj, z mano ustvariti družinico??? No njegov odgovor na to je, če sem z lune padla, da toliko let ne bi bil z menoj, če ne bi nameraval z menoj ostati.
Priznam sem čisto zmedena, lahko da si boste nekateri mislili, kako lahko pri teh letih mislim na take stvari, kot me nekatere prijateljice postrani gledajo, pa vseeno upam da je nekdo med vami, ki me razume in mi lahko svetuje kaj naj storim.
Fanta imam zelo rada in si želim , da bi bil oče mojih otrok, zakaj on nima te želje??? Ne silim ga v nič in ga ne prepričujem, le večkrat mu omenim, samo mojo željo, ki se z leti povečuje.
Hudo mi je ker me ne razume, oziroma gleda na vse materialne stvari, jaz pa v sebi vem, da ko se zgodi, se stvari razvijejo mnogo hitreje in pride do rešitve, glede stanovanja in vseh ostalih stvari. Naj še to pripomnem, oba sva redno zaposlena, zato denarnih težav ne bi bilo, sem prepričana.
Zelo bi bila vesela vaših odgovorov, nasvetov tako ženskih kot moških, sem prepričana, da je bil kdo od vas v kaki podobni situaciji.
Lep dan še naprej,
Eva, ki upa, da se bo njen Adam omehčal….. :)))

Moja zgodba: Tudi moj mož ima rad otroke, tudi on je odlašal in odlašal. Končno sem ga prepričala za enega otroka. Za drugega pa ga prepričujem že 5 let, pa ga očitno ne bom prepričala. Zdaj mi je žal, da nisem kar zanosila, ker vem da če bi ga že imela bi ga imel rad. Samo odločiti se ne more. V vsakem zakonu je potrebno sklepati kompromise. Svetuje ti, da se že sedaj z njim pogovoriš koliko otrok si želi, če si jih sploh in kako se vidi v vlogi očeta. Srečno!!!

Ne vem, zakaj se ti tako mudi z otroci. Oba sta še mlada in bi lahko recimo uživala brez otrok še kake tri leta.

Draga Diana!

Ali morda misliš, da se da uživati samo brez otrok? Po mojem je ravno obratno, največji užitki v partnerstvu so zelo povezani z otroci, ki so pol mame in pol ata, se pravi skoraj to kot mi sami…

Draga Eva!

Tudi meni se je pred leti zgodilo nekaj podobnega in to s partnerjem, s katerim imam sedaj otroka. Noro sem si želela otroka, on pa me je zavrnil. Celo jokala sem od prizadetosti in si risala najbolj črne scenarije.
Vendar pa ko mi je navedel svoje razloge, sem ga skušala razumeti.
S porodom so se mi zbudila še močnejša materinska čustva – njemu seveda ne! Škoda je od določenih moških pričakovati, da bodo čutili kot mamice. So veliko bolj racionalni in zato jih bolj vleče materialna plat življenja. To je seveda prav dobra kombinacija, tudi kasneje pri vzgoji se dobro obnese.
Sama ti lahko svetujem, da res počakaš, da najprej uredita stanovanje, gresta še kam na potovanje in se naužijeta drug drugega, mogoče se bosta celo še bolje spoznala. Otrok marsikaj spremeni v partnerskem življenju, prinese veliko nove sreče in mogoče malo razbije intimo. Nikoli več ne bosta samo dva, prilagajati se bosta morala tretjemu. Za žensko, ki ji seveda pomagajo hormoni je to zelo enostavno, za moškega pa ne tako zelo.
Moj mož ima sicer zelo rad otroka, kar se kaže s tem, kako ga crklja in kako zanj skrbi, vendar pa je včasih tudi malo ljubosumen nanj.

Svetujem ti, da prebereš še kakšno knjigo o partnerskem življenju, npr. od Marjana Košička.

Lep pozdrav, Katarina

Sama sem imela pri tvojih letih otroka, ki je bil nekako z obeh strani zelo zazelen. Tudi midva nisva imela urejenih stanovanjskih razmer, ki pa so se v letu dni uredile. Moj moz je vedno govoril da si zeli tri otroke, jaz pa da sta dva dovolj, ampak kot kaze bova ostala pri enem. Ker sedaj moz pravi da v stanovanju (lastnisko) ze ne moreva imeti dva otroka, ker bi si pac morala daliti eno sobo (ki je mimogrede dovolj velika za dva). On trdi da bi morali imeti hiso, to bi bilo pa realno tam nekje cez sedem ali vec let, takrat pa bom tudi jaz ze mocno cez 30 leto, in tudi moj malcek bo ze kar velik otrok. Samo prisilit ga ne morem, da bi imela se enega, in se bom pac morala sprijaznit s situacijo. Ti pa tudi lahko se malo pocakas, ker ce partner se ni pripravljen ga je nesmiselno siliti , ker s tem ne bos nic pridobila, in vama bo toliko lepse ko bosta oba za.

Pozdravljena!

Tako kot ti si tudi midva z partnerjemzelo želiva otroka.Vendar bi te pri tem opozorila, da ni dovolj če si ga želiš samo ti. Pomembno je da sta oba pripravljena na prihod novega družinskega člana. Pusti času čas in ne sili preveč, ker drugače boš partnerja spravila v položaj ko se bo počutil ogroženega in siljenega v nekaj za kar še ni pripravljen. Prepričana sem da te ljubi. Sicer pa imaš še dovolj časa za materinstvo. Mama pri 30 pa ni takšna katastrofa.

Eva

Čestitam edi! Lepo povedano.

Aja

Ja. Edijeva misel je lepo zapisana, ker pa očitno Evin partner še ni pripravljen na očetovstvo, ne vidim nobenega smisla, da bi ga Eva v to silila. Odločitev za otroka je v vajinem primeru stvar vaju obeh in ne le tvoja, Eva.
Lp,Eva

Hvala vam za vse spodbudne besede in nasvete….ne strinjam se z vsemi, ampak zdaj vem in sem prepričana le v eno….moj partner mora sam priti do te želje in manj bom drezala vanj hitreje bo prišel tudi on do tega zaključka… (mogočee??)
Bomo videli, upam le da ne bom jaz prej obupala….sicer pa imam tudi sama za opravit in zaključit določene zadeve, da se bom lahko kasneje posvetila izključno samo otroku in seveda možu… :)))
Hvala še enkrat!!!!

Lp

Draga Eva!

Žal ti kakšnega pametnega nasveta ne morem dati, ker sem v zelo podobni situaciji kot ti. Noro si želim otroka, neprestano razmišljam o tem, ponoči se mi sanja, da sem noseča… skratka groza. Vem, kako se počutiš, vem, kako hudo ti je. Pri meni je prišlo že tako daleč, da sem resno razmišljala, da bi fanta pustila. Vem, da ga nimam pravice siliti v to, in ga niti nočem. Tudi sama pogosto razmišljam tako kot ti… Če me ima rad, kako da ne čuti želje po otroku?
Stara sem toliko kot ti. In vem, da ga ne bom več dolgo čakala. Ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker preprosto ne morem. Ker me bo drugače ta stvar požrla.
Želim ti, da bosta čim bolje prestala to krizo in da boš svojega dragega uspela omehčati.
Srečno!
Laura

Draga Laura,
očitno sve res obe na istem, samo a misliš, da je res potrebno partnerja zaradi tega dati na hladno???
Raje ne počni tega, če se razumeta in če ga imaš resnično rada, ne, brez veze,
jaz vem, da se bodo najini partnerji v kratkem zresnili, čutim na vodi…haha.
No brez heca, po mojem moreve obe še malo potrpeti, bo že prišel najin lucky day.
Sicer ti pa priznam, da tudi mene mučjio razne nočne more, včasih pa preveč lepe sanje, od katerih sem zjutraj totalno zmedena…. :(((
No s pomočjo ljudi, ki so se odzvali na moj problem, sem prišla do zaključka, da vse pride ob svojem času. Pustive času čas….tako tudi moj pravi, no pa da vidimo!!
Laura, drži se in držim pesti za te, pa stran z vsemi črnimi mislimi, uživaj z dragijem in izkoristi vse možnosti, ki so ti dane.

Lp,
Eva

Ja, saj po svoje imaš prav, ampak vseeno se ne morem znebiti tega občutka. Moj partner je star 29 in mislim, da nepripravljenost ni dovolj dober izgovor za njegovo starost. Poleg tega že ima enega otroka iz prejšnje (zakonske) zveze in včasih imam kar občutek, da je njemu to zadosti.
Pa tako grozno realno gleda na to… saj vem, da je treba tako odločitev dobro premisliti, ampak, če bi človek čakal na idealne pogoje, potem sploh nihče ne bi imel otrok. Ker v bistvu je odločitev za otroka precej pogojena z denarjem, na žalost. In nama sploh ne gre slabo, sva nekje v povprečju. Zato res ne vem več, kaj naj si mislim.
Ne bom več bluzila. Hvala za lepe želje, želim ti enako. Očitno bo res treba malo več potrpljenja. 🙂
LP, Laura

Laura, pogovori se s svojim partnerjem kdaj in koliko otrok namerava imeti s teboj.
Ni rečeno, da če boš potrpežljiva, da boš imela otroke s sedanjim partnerjem.
Včasih potrpežljivost ni dovolj. Lahko pa ti povem, da morajo imeti partnerji skupne interese, v nasprotnem primeru npr. da partner ne bo zadovoljil tvoje želje po otroku lahko tudi tvoja ljubezen do njega presahne, saj te bo prikrajšal za materinstvo. Samo, da ne boš preveč potrpežljiva in da ne bosta tvoja potrpežljivost in ljubezen presahnili ko boš stara 35 let. Ker takrat je pa že malo too late.

Mar ne smem povedati svojega mnenja?

POZDRAVLJENA !

Zelo rada bi ti pomagala, a se mi ne godi nič bolje kot tebi, le, da sem malo starejša. Z možem sva bila 7 leta skupaj, od tega 2 leti v zakonu. A želje po dojenčku ni in ni imel. Ker je najprej vedel, nato pa mislil, da sem zaščitena, je bilo vse O.K., a sem ga prinesla okrog in nisem več jemala tabletk. Mislila sem, da bom kmalu zanosila, a ni bilo tako. Brez nejegove vednosti in podpore sem prestala razne preglede in posege, po več kot dveh letih truda, sem končno zanosila in rodila deklico, ki je največji očkov ponos.
Ko sem možu med nosečnostjo povedala, kaj vse sem mogla prestati (na začetku ni bil vesel, da sem noseča, a je kmalu postal navdušen, ker je tudi od prijatelja žena zanosila), je rekel, da to ni več pomembno, pomembno je le to, da sem sedaj noseča.
Najina hči ima sedaj 4 leta in moža že nekaj časa (let) pripravljam, da bi začel razmišljat o drugem otročičku, (ker hčerka nima nobenega vrstnika v bližini, da bi se igrala z njim, pa tudi zelo razvajana je) a on o tem noče niti slišati. Zgodilo se je le to, da spolnost ni več to kar je bila, da zelo pazi, da se ne bi kaj zalomilo, pa še na tone izgovorov ima. Povedati moram še to, da izhaja iz 5 članske urejene družine in da si je vedno želel tri otroke. Ko se je rodila hči, se ni niti enkrat zbudil ponoči, ni mu bilo treba (razen če si je zaželel) negovati otroka ali kako drugače imeti skrbi zanjo. Vse sem naredila, da je bil, kar se je dalo razbremenjen, samo zato, da bi videl kako lepo je imeti otroka, a je bilo oz. je vse zaman. Nekaterim moškim je verjetno zadosti služba, ljubeča žena, mogoče en otročiček za katerega skrbi mamica. Mogoče se boji odgovornosti,..
Upam, da pri tebi ni tako, da želi biti partner, preden se bo lahko v celoti posvetil tebi in otročičku stanovanjsko preskrbljen. Mogoče se boji, da bo vse breme selitve prešlo nanj, da te bo zavaroval težkega dela, mogoče pa se boji kako boš prestala nosečnost in porod. Vse to ga mogoče mori, ker si ne zna razlagati, kako stvari tečejo same po sebi. Mogoče bi bilo dobro, da si sposodiš kakšno knjigo in mu jo pokažeš, da jo preuči.Če pa ga take stvari ne zanimajo, pa ni dovolj samo ljubezen do partnerja, ampak skupne želje in skupna pot.
Lahko pa naredita tudi kompromis, on skrajša svoja merila in ti počakaš še kako leto. A pazi – želim ti, da bi takoj zanosila- če pa nastanejo problemi, leta hitro bežijo.

Lep pozdrav.

Še ena zgodba, samo z druge plati. Pri nama jaz ne želim imeti otrok. Kmalu bom trideset in klic materinstva me ne doseže. Moj mož pa si jih želi, vem. Zadovoljna sem s svojim življenjem in si ne želim večjih sprememb, kar otrok avtomatično je. Lasje mi grejo po glavi, ko slišim, da ste nekatere do otroka prišle s “prevaro” in moža prisilile, da ga sprejme. Lahko bi tudi odšel, veste. Možu sem že pred poroko razložila, da otrok ne želim imeti in sem mu tudi predlagala, da naj se odloči, ali je pripravljen živeti brez otrok in z mano, ali pa z otroki in s katero drugo. Pri tem sem jokala, saj ga imam zelo rada. Povedala sem mu, da ne morem imeti otroka samo zato, da bi izpolnila željo osebi, ki jo ljubim. Ker bi s tem ubila svoje želje in ravnala proti sebi. Ubogi otrok, če bi ga imela zato, ker ga mož hoče. Mož ni hotel niti slišati o tem, da bi šla zaradi tega narazen.

Vendar vem, da upa. Da se mi bo prebudila želja… In strah me je. Da ga bom izgubila zaradi tega. In ker spoštujem njegovo željo… In ker ni enostavno.

Taja

Draga Eva

Zamenjaj Adama

Draga Eva,
kot da bi to pismo napisala jaz pred leti. Popolnoma te razumem, meni je šlo na jok, ko sem gledala mame z vozički.
NIKOLI ga nisem silila, hotela sem, da si on želi otroka enako močno kot jaz. Ampak moški mora za očetovstvo DOZORETI. In mojemu se je to zgodilo pri osemindvajsetih. ON se je odločil, da se bova poročila in ON je KONČNO zahrepenel po otroku. Dobila sva krasno deklico in bil je in je še NAJBOLJŠI očka in res ljubeč mož. Veš, za odločitev o otroku mora vedno biti DVAKRAT JA. Nikoli mi ni bilo žal, da sem počakala, da ga nisem ‘okrog prinesla’ ( tega ne počni!), čeprav sem trpela tako kot ti. Splača se počakati. Uredita si gnezdo, posveti ta čas sebi in vama, saj ga bo kasneje bistveno manj za vaju.
Verjemi, imaš dovolj časa, zelo mlada si še.
Kako se mi smilijo ženske, ki so izsilile otroka, potem pa niso mogle razumeti, zakaj mož beži od doma in ne uživa, ne z otrokom, ne z njo.
Vse dobro ti želim.
Tinkara

Stara sem 30 in se oba z možem prizadevava, da bi imela otroka, ampak nama to ne uspeva. Menim da niso pogoj ne stanovanje, ne finance, vse se da urediti tudi potem, ko je otrok tukaj. To so lahko tudi izgovori, da bi posameznik uresničil, nekatere cilje.Svetujem ti, da raje počakaš z otrokom, če ga partner ne želi, kot da s tem uničiš vse kar imaš. Zaradi tega, ker se ti bo partner zagotovo umaknil, bodisi v družbo, pijačo…Zakaj raje ne bi še malo počakala, potem bi zagotovo oba uživala v starševstvu? Predaj se usodi!