Sem mama prvošolke, ki je na svojo novo vlogo zelo ponosna. Vendar so tu že prvi znaki stresov vstopa v šolo – driska, trebuhoboli, neprimerno obnašanje. Hčerka je nemirna, “gluha”, begajoča, vsak večji dogodek jo spravi “s tira”. Neprimerno se obnaša – nagaja mlajši sestrici, pri umivanju zob pljuva v kad, če ji kaj zaukažem, tega “ne sliši” ali postavlja pogoje. Ko dobi svojo porcijo po riti( mami popustijo živci) ima občutek, da je najbolj zapostavljen otrok na svetu.
Čez nekaj minut je vse “v redu”, se pomiri, jaz pa bom počasi dobila rano na želodcu. Ne vem več, kako naj se do nje vedem-je zelo težko prilagodljiv otrok. Kdo mi lahko svetuje? Starši podobnih mulcev-NA POMOČ!

Tudi mi imamo prvošolčka in opažam podobne “simptome” oziroma živčnost, nemir, celo rahle obrazne tike. Prvi dan v šoli smo imeli lep sprejem, v razredu ima kar nekaj prijateljev iz vrtca in doslej je bil zelo neproblematičen, komunikativen in živahen. V vrtec je šel s tremi leti in se vživel brez problema. S šolo ga nismo nikoli strašili. Vem, da predstavlja je prehod vrtec – šola nek stres, a da bo tako hudo, si nisem mislila. Priznam pa, da sem bila nekoliko živčna jaz sama in morda se je to preneslo.

Najlepša hvala za odgovor-torej nas lahko rešijo le “trdni živci” in dobra volja-ampak vedeti pa le morejo, kaj je prav in kaj ne- torej-na kak način naj prvošolko kaznujem, da bo učinkovito-“po riti” se mi upira-kaj je še drugega, da bi zaleglo?
Iščem ideje!
Lep pozdrav in hvala za odgovor-že vnaprej!

Pa zakaj bi jo kaznovala, če pa očitno doživlja stres ob vstopu v šolo?! nikakor ni edina, ki jo zjutraj boli trebušček boli glavica itd. Morda bi ji namesto ene po riti pomagalo, da bi se z njo ljubeče pogovorila, jo objela, pustila, da izpove vse, kar jo teži – očitno je tega veliko. Najbrž tebe mož ali starši, če si živčna in te boli glava in tečnariš ne tepejo po riti….In najbrž se ne označiš za težavno osebo…..

Tudi sama se strinjam, da s pogovorm prideš dlje, kot pa s tepežem. Pa vendar včasih uide kakšna poritnica, ne da bi se tega zavedal. Lepo je biti starš, je pa včasih tudi zelo naporno.

Zdravo,

če jaz kaj vem je danes ta tretji dan šole, in vi že (dve mamici) obsojate in kritizirate obnašanje prvošolčkov!!!!

Počakajte malo, a vi recimo pri zamenjavi službe niste nikdar nervozne, če bi vas nekdo izpostavil v novo okolje, pa vam povedal da boste tam morale biti 5-6 ur na dan, kako bi se ve počutile???

Dajte mal razumevanja, lepo prosim, jaz sem sicer ena od tistih mamic, ki je res bolj stroga kot ne, vseeno za tri dni šole pa se mi zdi vseeno močno, močno pretiravanje…..

Draga Maja,
sama dobro vem, da je vzgajati otroke včasih težko in naporno in razumem, da starši včasih izgubijo potrpljenje. Vendar pa mislim, da namesto da otroka kaznuješ in mu tako njegovo stisko še povečuješ, bi bilo bolj učinkovito, če bi se potrudila in ji v tej zanjo težki situaciji stala ob strani in jo skušala razumeti. Pogovor in potrpljenje ter razumevanje so boljši način kot “ena čez rit”. Zdaj imaš priložnost, da se z otrokom še bolj povežeš in ji pokažeš, da se lahko v težavah vedno obrne nate. Pa saj se je šola komaj začela. Sčasoma se bo na spremembe privadila in težave se bodo prenehale.

MAJA!

Moj sin je šel letos v tretji razred. Po dveh mesecih počitnic je to ogromna sprememba in je še drugi dan potočil kakšno solzico. Tako je to; nekateri postanejo trmasti, drugi se jokajo, nekateri so pa celo veseli šole. Mislim pa, da bo potrebno malo več razumevanja, čez kakšen mesec ali dva pa se bomo vsi navadili na drugačen (šolski) ritem.

LP

Tanja

Pozdravljena Maja,

tudi jaz bi se pridružila mamam, ki so na strani pogovora z otrokom… zavedaj se, da tvoja punčka vsega tega ne počne nalašč, da bi tebi nagajala, ker drugega dela pač nima …verjetno ji je težko, pa na tak način izraža svoje občutke … pomagaj ji , da ne bo teh občutkov zadrževala v sebi – s kaznijo boš vendarle dosegla ravno to .. ne bo ti zaupala.
Pusti naj da duška svoji notranjosti, pri tem ji pomagaj in ne glej na njeno obnašanje, kot na nekaj ‘nesprejemljivega’ pač pa ji daj vedeti, da je čisto ok, če se počuti nemočno, in da je čisto ok,da želi svoja čustva ‘spraviti’ ven iz sebe …

Primerjava s tvojim prvim delovnim dnem v novi službi je na mestu … pozdrav, Barbara.

p.s. Nives, mislim da znati ‘biti stroga mama’ , v časih kakršni so danes, je še kako zaželjeno .

No, jaz imam prvošolko in tretješolko. In pri nas doma, je zelo pestro.
Mislim, da smo (vsaj zase lahko tako trdim) kar dovolj potrpežljivi z našimi otroci. Ampak včasih res zelo preizkušajo našo potrpežljivost in nekje je potrebno postaviti mejo. Zato je dobro, da včasih dobijo kakšen antibiotik na rit.
Čez mesec dni se bo vse skupaj vneslo in življenje bo šlo naprej po starih tirnicah.

Dober dan,

moja hčerka (stara 4 leta) se mi zdi precej komunikativna, naproblematična, vesela in nič kaj zaskrbljena. Vsaj zdi se mi. Rada ima otroke in odrasle in do sedaj nismo opazili kakršnihkoli problemov v tej zvezi. Vendar me skrbi, ker ima v vrtcu samo enega prijatelja s katerim se igra in prijateljuje. Na vse ostale otroke pa večkrat kriči in jih po domače “komadira”. Resno me skrbi njen “napadalni odnos”. Tudi vzgojiteljice v vrtcu so opazile to spremembo. Zanima me, ali je možno, da je do tega prišlo, ker je šele sedaj začela spati v svoji postelji in ves čas si zelo, zelo želi k nama v posteljo. Prosim, pomagajte mi, saj me zelo skrbi.
Vnaprej najlepša hvala za vaš odogovor.
Ana