Kaj delajo dojencki, stari en mesec, ko so budni
pozdravljena Ida,
si predstavljaš, da bi te postavili na novo delovno mesto, v novi firmi, kjer ne poznaš nikogar … nihče ti ne razloži ničesar, nihče se ti ne posveti … vsi pa želijo, da delo opraviš strokovno in profesionalno, po možnosti s čim manj hrupa … tako bi lahko bila vsem v ponos !!!
no, po moje se te naše male kepice počutijo nekako tako, ko pridejo na svet, mi pa od njih pričakujemo … da se bodo obnašali tako,kot bi pasalo nam…
Moje mnenje …bodi srečna, da imaš zvedavega dojenčka, več komu boš pokazala, povedala, ga crkljala…. več ga bo zanimalo, vedno bolj bo zvedav,nikoli mu ne bo dovolj …. saj, zate bo to naporno, vendar, ko boš videla kako bo otrok napredoval … ti ne bo žal za nobeno minuto,ki si jo preživela znjim.. zapoj mu pesmico, razkaži stanovanje, pokaži kako se skuha juha … mogoče se ti bo zdelo brez veze,…da te nič ne razume in da tako malemu otroku razlagaš … ampak verjemi … to bo v njem ostalo …če ne drugega, tvoj prijazen glas in tvoja bližina,ki jo tako zelo potrebuje.
Jaz mojega sina nikdar nisem pustila jokati v stolu .. vedno sem imela v mislih.. .. mogoče mi želi kaj povedati, če se mu ta moment ne posvetim,mi nikoli več ne bo tega želel povedati … tako sem mu bila vedno navoljo (tudi takrat, ko še ni govoril, oziroma, od vsega začetka) .. vse ostalo lahko počaka, če mojega sina kaj teži .. je to potrebno rešiti takoj!
veliko užitkov z dojenčkom in lep pozdrav,
Barbara.
Barbara,
najprej lepa hvala za izcrpen odgovor. Vseeno pa me se nekaj tezi, namrec, kako ves, da se ti ne bo otrok v primeru, ce bos na vsak njegov stokec skocil k njemu, ga zacel nositi po rokah in mu nekaj prigovarjal, razvadil in zahteval, da ga ves cas nosis po rokah. Dojencki namrec po mojem zacnejo zgodaj razvijati vzorce obnasanja in ce mu pokazes, da z jokom vedno doseze to, da ga nosis okrog po stanovanju (pri nas je namrec tako, da otrocek sploh ne zna biti sam v stolcku, sam pomeni, da pac sedi, nekdo pa je v istem prostoru kot on in se z njim pogovarja, vendar ga nima v narocju), ne bo niti vedel, da je mogoce se kaj drugega. Vedno bo hotel natanko to. Meni se zdi, glede na to, da je otrocek buden cele dneve (ja, ponoci se kar pridno spi, to je, spi 3-4 ure naenkrat in se ne pritozujem), pa da ga je treba cele dneve okrog nosit, da bi bilo potrebno kaj ukrenit, pa ne vem kaj. Kaj mislis?
Ida
… vprašaj sebe .. a to res tebe skrbi, ali to skrbi tvoje sosede, pa sorodnike, starše ….. namreč moje izkušnje… ko smo našega malega prinesli iz porodnišnice domov, so mi vsi pametno dajali takšne in drugačne nasvete .. na srečo sem se jaz že pred porodom poglobila v to, kakšnega otroka si želim, kako ga bom vzgajala, kako se mu bom posvečala, ….. tako, da nisem bila prav navdušena nad pripombami od ‘zunanjega sveta’. Kadarkoli mi je kdo kaj rekel, mi predlagal…sem najprej pomislila na njegove otroke.. kakšni so, kako so vzgojeni,kako so odprti… če mi njihov način ni bil všeč, tega človeka enostavno nisem poslušala, …. od tistih brez otrok pa tako ali tako ne moreš dobit nobene uporabne informacije. Tako sem se najbolj zanašala na svojo lastno presojo, na stvari,ki sem jih prebrala v knjigah (seveda tudi v knigah ni vse za vsakega in mnogokrat sem prebrala stvari s katerimi se nisem strinjala …pa tega enostavno nisem uporabljala za vzgojo ) … od vsake prijateljice , ki ima otroka pa še danes ‘pobiram’ tiste nasvete in vzorce,ki ustrezajo meni, kot mami in nam kot družini.
Jaz sem mojega fantka prenosila ogromno, včasih so me roke bolele tako zelo, da tudi gospodinjskih del nisem bila sposobna opravit … pa sem si mislila… ah, saj posoda počaka, če bomo kak dan jedli za kosilo kruh … , se pa tudi svet ne bo podrl … važno da sva s sinom zadovoljna drug ob drugem… da je on vesel in zdrav otrok in da ve, da ga imam rada.
Saj ne rečem, včasih sem se smilila sama sebi, drugič sem dvomila o pravilnosti mojih odločitev …. včasih sem si mislila… kaj ga nisem pustila da bi jokal… pa bi se navadil biti sam in mi ne bi težil ves čas, jaz pa bi imela več časa zase itd, itd …. ampak to so trenutki šibkosti ki jih gotovo doživlja vsak.
ponosna sem na svojega sina. Pri treh letih se lahko z njim pogovarjam kot s človekom, še vedno je zelo zahteven, še vedno ga je potrebno ves čas motivirati, si vedno znova izmišljati nove igrice in zgodbice, še vedno ni sposoben se igrati sam več kot 20 minut… v zameno pa imam njegovo zaupanje … vse mi pove, vse deli z mano, in z očkom seveda, za vsako stvar, ki jo namerava narediti me prej vpraša, če lahko, … vse to mi daje občutek, da ko bo večji, v bolj ‘nevarnih letih’ bo prav tako prišel k meni, mogoče mi ne bo povedal vsega, vedel pa bo, da mi lahko zaupa,da mu bom pomagala po najboljših močeh … in tudi to je tisto, zaradi česar se zdaj tako zelo trudim, da bi mi zaupal.
Če otroka pustiš samega, se tega navadi ..najprej malo joka,potem si pa misli .. saj,komu mar zame .. pa se poglobi v svoj mali svet, kjer ga nihčene more prizadeti .. to se z leti samo poglablja in je prepad med starši in otroki vedno bolj globok … saj je ‘priden’ in tih in samostojen …. pa, a je res srečen tak otrok ??
Jaz zagovarjam tezo, da otroka do enega leta niti slučajno ne moreš razvaditi … to, da se ves čas hoče nositi in se te dotikati je čisto naravno.. kako bi se mi počutili, če bi nas nekdo pripeljal v trgovino z.. kaj vem … najmodernejšimi cunjicami, ali pa čevli, ali pa računalniki … pa bi nas dali na stol, nas privezali in mi si niti slučajno ne bi mogli pogledati kaj v tej trgovini prodajajo …. pa tako zeloooo nas zanimajo vse te stvari ….. uh bi bili tečni..se ti ne zdi???
na razvajenost bodi pozorna kasneje… da ne bo mislil, da kosilo pride samo od sebe na mizo, da imaš vrečo brez dna, v njej pa neskončne količine denarja za njegove želje po vedno novih in novih igračah, … takšne stvari so razvajenost, to da želi biti ob tebi … to pa bo trajalo le nekaj let … potem ga boš pa ‘izgubila’ in ne bo več tvoje dete … potem bo samo še otrok, za katerega si boš močno želela, da bi se kdaj pa kdaj še stisnil k tebi.
No bila sem dolga, sem ti pa želela povedati da to, kar se dogaja tebi, se dogaja prav vsaki mami (pa če to prizna ali ne !), odločitev kako boš nadaljevala je pa tvoja in želim ti da se odločiš tako, da bo prav zate in zatvojega fantka …
Pozdrav, Barbara.
Barbara in Ida
Najprej bom rekla: “Bravo Barbara”. Moram priznati, da si me kar v jok spravila (ker si tako lepo napisala),mogoče zato ker sem sedaj malo bolj občutljiva, ker sem noseča. Sicer imam že enega otroka in mi je najbrž malo hudo, ker se mu nisem posvetila toliko kot ti in mi sedaj pri osmih letih že kar malo uhaja.
Idi pa polagam na srce naj upošteva Babrbarine besede, saj bi bil svet veliko lepši, če bi bilo več tako skrbnih staršev kot je Barbara.
Idi svetujem še to, da naj si prebere knjigo “Vzgoja sinov” – avtorja ne vem – jo imajo pa v knjižnici. Jaz sem jo prebrala šele pred kratkim pa mi je žal, da je nisem že prej.
LP
Tanja
Draga Barbara,
iskrena hvala za izcrpno razlago. Veckrat, ko jo preberem, bolj se mi zdi, da imas najbrz prav. Seveda ne pricakujem, da bo zivljenje, ce sprejmem podobno odlocitev kot ti, lahko, se posebej ne v prvih letih z otrockom, niti nisem tega pricakovala preden sem prebrala tvoje pismo. Kljub temu pa imam se vprasanj …
Pravis, da privzames nasvete prijateljev in znancev, ce ti ustrezajo in da najprej pogledas, kaksni so njihovi otroci. Pomislek, ki ga imam, je tu naslednji: moja mama sicer danes nadvse zagovarja podobno filozofijo kot si mi jo predstavila ti, vendar pa je v casih, ko sem se rodila jaz, porodniski dopust trajal le 2 meseca, zato me je pustila v varstvu varuske in sla v sluzbo, ko sem bila stara samo dvakrat toliko kot moj otrocek. Kasneje ni imela veliko casa, da bi me nosila naokrog, mislim, da se je z mano ukvarjala dve do tri ure na dan. Kljub temu, da me je “zapustila” in se se zdalec ni drzala svojega danasnjega prepricanja, da je treba otroka, cim zajoka, dvigniti, tolaziti, dojiti, no, karkoli pac ze ugotovis, da v tistem trenutku pomaga, pa nikoli med nama ni bilo tezav v odnosih, in danes se razumeva zelo zelo dobro, zaupava si in pomagava drug drugi. Prijateljici, ce hoces, in ce ti ne zveni prevec romanticno. Sprasujem se torej, zakaj se pri meni nikoli ni odrazalo to, da mame ni bilo ob meni in da sem bila glede na tvoje in njeno prepricanje dokaj sam sebi prepuscen otrok.
Ida
Barbara – bravo, bravo in še enkrat bravo!
Sem oče dveh otrok. Hčera je že … uf, za ožent, dobesedno, sine pa je star 6 let. Pri hčeri sem (še sam preveč, preveč mlad) poslušal “nasvete” teh in onih, kako je treba otroka pazit, da se ne bo razvadil in podobne neumnosti. Danes mi je zelo zelo žal, da nisem ravnal enostavno po instinktu, ki mi je že takrat govoril, da so določene stvari svetovane sicer dobronamerno, ampak so v bistvu velike neumnosti.
Bog mili, pa kako naj majhna štruca pri štirih, petih ali ne vem kolikih mesecih izsiljuje starše? To bitje ne ve za drugega kot za svoje potrebe – pa ne samo tiste – jesti, piti, spati, biti suh … ampak predvsem, da čuti, da ga imajo tisti okoli njega radi radi radi.
Pri hčeri sem se tega zavedel prepozno. Saj ne, da bi v svojem odnosu zvozila … ampak čutim in vem, da bi lahko bilo veliko bolje, če bi se samo zanašal na svoje instinkte.
Pri sinu teh napak nisem ponovil. In lahko rečem, da je situacija popolnoma drugačna. Sine je do mene sproščen, hecava se, hodiva na pijačo, igrava se, žgečkava, premagujeva …
Tako zelo mi je škoda vsake minute, ko nisva skupaj … čas tako hitro beži.
Ida – ne pusti se zapeljevati dobronamernim in “dobronamernim” žlahtnikom in sosedam in … Poglej goloboko v sebe, zaupaj svojim instinktom, in ne delaj napak zato, ker premalo zaupaš vase.
Barbara – še enkrat bravo. 1000000…..% se strinjam s teboj.
Pozdravljeni Ida, Tanja, Alenka, Očka, Pizza … saj to kar sem jaz napisala ste v bistvu vedeli tudi sami, samo mogoče niste prav pogosto razmišljali v tej smeri, ali pač … kakorkoli, hvala za lepe misli …
Ida, tvoji pomisleki so tudi moji pomisleki … kako so naši starši skrbeli za svoje otroke, pa so v večini otroci ‘izpadli’ kar uredu,so šolani, pametni, delovni, pa imajo svoje družine,ki so tudi uredu … ampak vse to lahko ti kot posameznik samo predvidevaš,nikoli ne moreš vedeti kako zares živijo drugi ljudje, veš lahko le to, kako živiš ti in tvoja družina …
Seveda smo mi večinoma otroci staršev ‘delavskega razreda’, ko so naše mame že par mesecev po porodu pač morale v službo … mi pa prepuščeni sami sebi … kako je to uplivalo na nas ??? Kdo bi vedel , najbrž na vsakega drugače… je pa tudi odvisno,kaj so starši popoldan počeli … z nami ali mimo nas ….
Tudi jaz se z mamo zelo dobro razumem … z očetom je isto … ampak mislim da je problem drugje …danes je svet drugačen … vse se odvija hitreje… danes je čudno, če tvoj otrok ob vstopu v šolo še ne pozna črk, številk, … če ne zna rolati in ne pozna računalnika … če ni družaben, … skratka če ne ustreza nekim ‘merilom’ , ki si jih je izmislil … kdo ve kdo … … ampak so pa le tu in če hočeš da tvoj otrok ne bo ravno izoliran … se moraš teh ‘pravil’ držati … vse skupaj je seveda spet odvisno od okolja v katerem živiš … ampak dejstvo je,da si ti kot starš odgovoren pripraviti otroka na samostojno živlljenje … potem je pa odločitev spet tvoja …kaj si za to pripravljen storiti … in kako priti do željenega cilja …poti je sigurno več … na koncu pa je še vedno važen naš otrok in odnos med otrokom in starši ….
… mislim da ti je ‘Oče‘ to zelo lepo povedal … razliko.. ki jo ti čutiš, če se otroku posvetiš, ali pa ne …
Jaz sem kar uredu vzgojena, v življenju mi pravzaprav ni nič manjkalo …pa vendar, ko se pogovarjam s starši, so stvari iz mojega otroštva, ki bi jih jima lahko očitala …seveda jih ne očitam …sta pač skrbela zame po svojih najboljših zmožnostih in močeh … ampak jaz bi pa rada te napake mojih staršev vsaj malo popravila …kolikor se pač da… sigurno nisem idealna mama,sigurno bo tudi moj sin v slabem momentu našel napake v mojem načinu vzgoje…to se zavedam … ampak kot sem rekla, trudim se in želim si, da bi mi nekako uselo …
Ko mi je zares hudo in ko mi zmanjkuje moči za igro s sinom… takrat se spomnim besed mojega partnerja …on pravi, da je igra z otrokom njemu največja sprostitev…jaz sicer ne čutim vedno tako … se pa trudim … in moram reči da mi kar uspeva …pravzaprav vedno bolj … 🙂
Lep pozdrav vsem, Barbara.