CELIBAT
Sem obupana mama, ki vas prosi za pomoč. Moj sin se je pri 20-ih letih odločil , da se bo posvetil cerkvi – se pravi, da bo šel v celibat.Saj ne da nisem verna vendar me boli to da nam je to sporočil kot strela z jasnega. Poleg tega pa se mi zdi še premlad za tako odločitev, ker v življenju ni okusil še nič .
Tvoje razočaranje čisto razumem, vendar mislim, da moraš njegovo odločitev spoštovati.Morda imaš prav in bo slej ko prej spoznal, da to ni pravi način življenja zanj, morda pa nimaš prav in fant res čuti, da se bo tam našel. Tvoj sin bo ostal za vedno in ker ga ljubiš, kot zna le mama, boš znala njegovo srečo ceniti bolj, kot svoje načrte za njegovo prihodnost.
Le ostani blizu in ga podpri pri uresničevanju njegovih sanj.
Spoštovana Razočarana!
Nekako se pridružujem mnenju Žive. Tudi jaz te razumem oz.
te lahko poizkusim razumeti. Starši si pač nekako potiho ali
naglas želimo določene stvari za naše otroke. Mislim, da si
(najbrž) vsaka mama, ki ima svoje otroke resnično rada, želi,
da bi si njeni otroci našli pravega partnerja, si ustvarili družino in tako bi v hišo prišli tudi vnučki. Tako kot ni neke
prave garancije, da se bi tvoj otrok odločil za prvega partnerja, s katerim bi imel uspešen zakon, tudi ni rečeno, da bo tvoj sin svojo odločitev obžaloval. Pogovori se z njim in pretehtaj njegove razloge za odločitev, morda ti bo lažje.
Morda mu je pa to res (od Boga ali usode ali ??) namenjeno in
bo srečen. Ob sreči naših otrok smo srečni tudi starši, pa
čeprav ne peljejo svojih življenj ravno po tistih tirnicah, kot
smo si jih zamislili mi.
Tudi jaz mislim, da je prav, da ga podpreš. Če mu boš za vsako ceno poizkusila to preprečiti, se ti zna zgoditi, da boš sina “izgubila”.
Razmisli še drugače: kako bi pa reagirala, če bi ti pripeljal domov bodočo tamlado, ki ti ABSOLUTNO ne bi bila všeč?
Nikakor ne pozabi, da je to TVOJ sin, kateremu, prepričana sem
tako, želiš samo dobro. Srečno!
Jaz ti lahko povem svojo izkušnjo. Sestra je šla pri 18ih v samostan. Povedala je en mesec prej. Mama je govorila približno tako kot ti. Zdaj bo imela sestra prve zaobljube, mama ne vem, če se je že čisto sprijaznila, ampak vsaj na zunaj tega ne kaže več.
Rekla bi tole: Mislim, da tudi za tvojega sina to ni lahka odločitev, vsaj ne v današnjem svetu. Tisto, kar najbolj potrebuje, je tvoja podpora, to da ve, da ga imate doma radi, da spoštujete njegovo odločitev. Moja sestra je na začetku imela težave v odnosu z mamo, ker je ta vedno jokala,… poznam pa tudi matere, ki svojih otrok po taki odločitvi niso več hotele videti doma, žalostno.
Se bo pa pokazalo, ali je to res njegova pot, saj je pred njim še nekaj let do dokončne odločitve.
Moja sestra je v teh 3 letih zelo osebnostno dozorela, vidi se ji, da je bila to pravilna odločitev, saj velikokrat njen obraz kar sije. Seveda pa so na poti tudi težave, tudi o tem mi je pripovedovala, ampak saj to so pa v zakonu in nasploh v življenju tudi.
Glede celibata je pa po mojem tako, da to ni glavni problem na tej poti. Če to postane problem, potem je bil že prej problem tudi na katerem drugem področju.
Mislim, da pomaga tudi molitev za sina, da bi se prav odločil, in zase, da bi znala sprejeti njegovo odločitev.
Lep pozdrav
Teja
S predhodnico Tejo se popolnoma strinjam. Podprite svojega sina pri njegovi odločitvi in mu stojte ob strani, saj Vas zdaj najbolj potrebuje. Je pa tudi res, da ta odločitev še ni končna, saj ga čaka študij in v teh letih se še vedno lahko odloči drugače. Nikar pa ne storite te napake, da ga obsojate za takšno odločitev, saj boste v tem primeru Vi izgubili največ. Pomislite še malo drugače. Kako bi Vas šele skrbelo, če bi izvedeli, da Vaš sin naprimer uživa mamila ali izvaja kriminal. To so dejanja, za katera bi Vas moralo skrbeti. Hvala Bogu je Vaš sin na dobri poti. Zato bodite hvaležnji njemu, ki ga je poklical in ne bodite obupani. Bodite srečni skupaj z njim in njegovo odločitvijo.
Lep pozdrav
Dana