strah pred živalmi
3 in pol let star otrok se panično boji živali. Ko na cesti srečamo psa, se skrije za mano in se me oklene okoli nog. Boji se tudi muce, … celo metuljčka, ki se hoče vsesti na njegovo rokico. Nobene živali, niti ovčke, noče pobožati in nobeni se približati. Izjema je bil konj, ki ga je z veseljem zajahal. Dokler so daleč, jih je vesel in reče, da so lepe, v bližino pa ne spusti nobene.
Za boljšo osvetlitev problema naj povem, da starejši otrok vse živali naravnost obožuje. Ne boji se nobene živali. Ne gre torej za vzgojo (še posebno ne, ker je mož veterinar in nam je stik z živalmi nekaj normalnega). Velikokrat obiščemo živalski vrt, kar mu je zelo všeč, saj se nobena od živali ne približa v njegov osebni prostor.
Začeli smo razmišljati o tem, ali bi bila rešitev kupiti malega kužka, ki bi bil naš in na katerega bi se navezal (boji se tudi sosedovega, čeprav ga dobro pozna in ve da je prijazen). Bi to pomagalo prebrosti strah? Problem je v tem, da nikogar ni doma od 7h do 16h, kar bi pomenilo, da bi kuža bil v tem času sam. Ima kdo idejo, kako prebroditi to krizo?
Najbrž gre za neke vrste prastrah, ki ni povezan z nobenim dogodkom ali slabo izkušnjo.Tudi sama sem se kot otrok zelo bala živali. Zanimivo je, da sem si jih zelo želela pobožati , se jim približati, a enostavno nisem mogla premagati ovire v sebi.Dokončno me tega strahu ozdravil šele naš mali maltežan. Bala sem se namreč tudi majhnih živali.Ne pika ali ugriza, enostavno bala sem se jih dotakniti. Zadnjič sem podoben strah opazila pri prijateljičinem 4-letniku.Kar malo se je trese, sunkovito je umikal rokico in vendar je imel kužka rad, rad bi ga pobožal.Sam mu je nesel kost in kar videlo se je, kako si želi, da bi se mu približal.Celo popoldne sem držala kužka v naročju in deček je počasi prihajal vse bliže.Ko ga je na koncu pobožal, so njegove očke kar sijale od sreče!
Torej, mislim, da bi kak majhen, kosmat in prijaten kuža pomagal premagati v njem ta strah. Seveda pa mora to željo izraziti otrok sam, ne da se nekega jutra kar znajde v hiši pes.Mogoče mu lahko pokažete kakega mladička in ga vprašate, če bi ga imel rad doma, da bi bil samo njegov.Če noče, potem pač še ni pravi čas in ga ne silite.
Zdravo,
tudi mojo hči je v tej starosti bilo panično strah živali, predvsem pa psov. Zdaj je stara 5 let in pol in delno je ta strah premagala, in sicer tako da sva se veliko o tem pogovarjale. Ko se je recimo pes približeval sem jo stisnila k sebi, jo pobožala in rekla da vem da jo je strah. Verjetno jo je to moje “spoštovanje” do njenega strahu malo pomagalo. Povedala sem ji da je tudi mene bilo strah nekaterih živali ko sem bila majhna in da to ni nič takega. Ob kakšnih prilikah sem se sama približala kakšnemu manjšemu psu in ga pobožala, se pogovorila z lastnikom in podobno.
Ne verjamem da bi bilo treba samo zaradi strahu kupovati psa.
Lep pozdrav
Obema hvala za odgovor. Res strah ne izvira iz nobene sedanje slabe izkušnje. Tudi jaz skušam zaenkrat ravnati tako kot ti Nives.
Živa – res je, boji se tudi metuljčka. V Trenti je naredil celo paniko. Potem pa se je metuljček vsedel na njegovo nadlaht, ne da bi on to opazil in začela sem zgodbico o metuljčku, ki je iskal nežnega in prijaznega fantka, ki ga ne bi prepodil…, ker se metuljček ljudi zelo boji, ker so tako veliki…. in rekla: Poglej, našel ga je in pokazala na njegovo rokico. Sprejel je zelo lepo in bil tako ponosen, ker se ga ne boji, da sem ga mogla celo slikati z metuljem na rokici.
Je pa ta strah zelo hud in vesela sem, da sta se oglasili in povedali, da ni to samo pri mojemu fantku. Ko smo hodili po slapovih Krke pri Šibeniku, je zagledal malega Yorkširca z mašnico in se ga tako ustrašil, da je skoraj padel v vodo. Ugotovila sem, da bi bilo lahko to ob določeni situaciji, ko me ne bi bilo zraven prav nevarno (npr. skok pod avto s pločnika,…):