Imam 4 tedne staro punčko. Vsi mi pravijo da je ze razvajena, ampak
resnicno ne vem, kje so meje. Nekje sem prebrala da otroka ne moreš razvaditi
do 6, 7 mesecev-le kako je potem moja razvajena.
Rada se crklja, to je res, ne pustim jo da se dere več kot 5 minut v postelji,
potem jo dvignem,, pa malce nosim, pa bozam, pa pojem, resnicno ne vem
kaj bi drugače še lahko počela z tako majhnim otrokom, ko se še ne more
igrati. Noče biti tudi v lezalniku, ki ga postavim na kuhinjsko mizo, da pomijem
posodo, ali skuham kosilo, samo joka se, potem jo vzamem v naročje , pa neha.
Skratka resnicno je veliko po rokah, vendar kaj naj storim, mi lahko pomagate?
Ko jo preoblečem, nahranim, podreva kupčka, jo dam v zibelko ji zapojem pesmico, grem ven iz sobe, se cez 5 minutk zacne jokati.
Potem jo grem malo pobozati-seveda jo ne dvignem takoj, vendar ne odneha
in ne odneha, po cca 15 minutkah pa jo vzamem v naročje, malce crkljam in
potem zaspancka in jo dam v zibelko.
Ponoci pa teh tezav ni.
PROSIM ZA NASVET
HVALA VSEM

Tvoja deklica ni razvajena,saj je stara komaj 4 tedne in še ni čisto “navajena” na novi svet. Ne vznemirjaj se in ne poslušaj drugih.Samo mama ve kaj je dobro za njenega otroka.Res je, da otroka do 6 mesecev nemoraš razvaditi,sicer pa še nikoli nisem slišala ,da je potreba po bližini in ljubezen razvada.Sama sem mama dveh otrok in res je bil sin prve mesece precej “naporen” in “pametne glave” so modrovale ,jaz pa ga kljub vsemu nisem puščala,da bi jokal,vedno sem mu bila na voljo,da ga potolažim.Po 6 mesecu je postal pravi dobrovoljček in tudi jokal je vse manj.Piši čez nekaj mesecev,prepričana sem ,da tvoja deklica ni razvajena in prepričana sem,da ima zelo skrbno mamo.

Zivio,

Tvoja puncka sploh ni razvajena. Ma kaksne so to pametne glave ki ti razlagajo da jo razvajas. Saj je sele prisla na svet. Kako pa naj reagira na vse tisto kar jo moti v “novem svetu” kot z jokom. Normalno da jo bos uzela v roke in potolazila. Saj je tvoja puncka zdaj visja prioriteta kot kakrsnokoli drugo opravilo. Gospodinjstvo lahko malo das na stranski tir in se ne obremenjujes ce ni vse narejeno. Bolj vredno je da imas energijo in veliko casa za svojo deklico.

Pa uzivaj svojo deklico saj so trenutni neponovljivi!
Lep pozdrav,
Ana

Draga Maja,

Se strinjam s Selino in Ano. Tudi moj sin je bil “zahteven” dojenček, pa sem dala ostale stvari na stranski tir in se mu posvetila. Vsekakor pa je še mnogo prezgodaj govoriti o razvajenosti, otrok te potrebuje ob sebi, pri tebi se počuti varno in prijetno. Ravnaj spontano in uživaj v tem.
Pozdravček tebi in hčerkici.

Andrea

Draga Maja,
Otroci so različno zahtevni. Nekateri dosti spijo, drugi manj, nekateri ogromno jokajo… V vsakem primeru ti svetujem, da se ravnaš po svojih občutkih. Otrok potrebuje občutek varnosti in ljubezni in če mu to damo, ga s tem še ne razvajamo. Mislim, da je prav da se vsaj do šestega meseca takoj odzovemo na otrokov jok, saj je tudi dokazano, da otroci, ki jih kot dojenčke niso pustili same, ko so jokali, so kasneje manj jokali, kot tisti, ki jih niso “razvajali”.
maja je pisal/pisala:
>
> Imam 4 tedne staro punčko. Vsi mi pravijo da je ze razvajena,
> ampak
> resnicno ne vem, kje so meje. Nekje sem prebrala da otroka ne
> moreš razvaditi
> do 6, 7 mesecev-le kako je potem moja razvajena.
> Rada se crklja, to je res, ne pustim jo da se dere več kot 5
> minut v postelji,
> potem jo dvignem,, pa malce nosim, pa bozam, pa pojem,
> resnicno ne vem
> kaj bi drugače še lahko počela z tako majhnim otrokom, ko se
> še ne more
> igrati. Noče biti tudi v lezalniku, ki ga postavim na
> kuhinjsko mizo, da pomijem
> posodo, ali skuham kosilo, samo joka se, potem jo vzamem v
> naročje , pa neha.
> Skratka resnicno je veliko po rokah, vendar kaj naj storim,
> mi lahko pomagate?
> Ko jo preoblečem, nahranim, podreva kupčka, jo dam v zibelko
> ji zapojem pesmico, grem ven iz sobe, se cez 5 minutk zacne
> jokati.
> Potem jo grem malo pobozati-seveda jo ne dvignem takoj,
> vendar ne odneha
> in ne odneha, po cca 15 minutkah pa jo vzamem v naročje,
> malce crkljam in
> potem zaspancka in jo dam v zibelko.
> Ponoci pa teh tezav ni.
> PROSIM ZA NASVET
> HVALA VSEM

Ravnaj po občutku. Še naprej se čim več se posvečaj svojemu dojenčku, saj bo še prehitro zrasel. Res je naporno, zlasti še, ker se z njim še ne moreš igrati. Če se bo otroček počutil varno in ljubljeno, bo zadovoljen in bolj umirjen. Verjemi, da se ti bo to obrestovalo.

Draga Maja!
Ljudje so pred stvarmi. Če otrok zahteva pozornost, mu jo izkažite, ker pri teh tednih, ki jih šteje, NE MORE biti razvajen. Pravzaprav otroka z ljubeznijo in pozornostjo težko razvadiš, ker je to nekaj tako samoumevnega kot kruh in voda. To potrebuje vsak človek, čeprav z leti otopimo oziroma se poskušamo ravnati po svojih starših in starih starših – včasih je bila vzgoja otrok drugačna, saj veste. Kot pravi ena od bralk, ki Vam je tudi pisala: če je otrok v zgodnjih letih deležen velike mere ljubezni in pozornosti, je zna prav toliko in še več tudi sam dati, mislim pa, da si želite otroka z visokih čustvenih koeficientom, o katerem v zadnjem času na veliko govorijo psihološke in vzgojne knjige. In več ko ju dobi, prej se osamosvoji. Ljubezen in pozornost otroka napolnita s samozavestjo in pogumom, s čimer se lažje prebija skozi težke življenjske situacije.
Svojega trenutno 14-mesečnega sina Maja smo morali kot dojenčka imeti nenehno na rokah. Težko je bil sam oziroma da nas ni imel na očeh. Mogoče tudi zato, ker sem vseskozi dojila – do pred kratkim. Zvečer je zaspal pri meni, na dojki, da sem ga spečega nesla v posteljo, tako je še zdaj navajen, da zaspi v naročju. Da bi ga budnega položila v posteljo? Kje pa, brž je pokonci in želi v naročje. Ostali mi sicer govorijo, da bi moral znati zaspati sam, ampak sama sem mnenja, da bova to “znanje” osvojila, ko bo pravi čas za to.
Zato poslušajte svoje srce, kaj Vam pravi in se ne ozirajte na druge nasvete. Prav je tisto, kar mislite vi, da je prav. Pa srečno!

Jaz sem s svojim sinom hodila spat do dveh let, potem se je pa nekega večera sam odločil: “Bom zaspal sam, v svoji postelji!” Pred spanjem se še vedno crkljava in pogovarjava, moram pa reči, da kar malo pogrešam občutek, ko je zaspal pri meni… No, imam pa več časa zase in za trenutke v dvoje…

Tako mali otrok mora biti razvajen. Morate ga carkljati in mu posvečati svoj čas in pozornost. Nikoli naj vam ne bo škoda trenutkov, ki sta jih s hčerkico skupaj preživeli. Tako si boste njeno zgodnje otroštvo tudi Vi dobro zapomnili in ji boste o njenih prvih dnevih imeli veliko povedati ko bo večja. Mnenja o vzgoji otrok so različna. Izberite svojo pot, dajte otroku vso toplino, ki jo premorete. Prepričana sem, da bo to tudi vas napolnilo s pozitivno energijo in Vam pomagalo premagati utrujenost in stres. Od ljudi, ki Vam velikodušno delijo nasvete pa vzamite le tiste nasvete, ki so naravnani pozitivno in poslušajte tiste ljudi, ki znajo Vas in Vašo hčerkico pohvaliti. Pa lep pozdrav! DV

Draga Maja!

Ko sem prebrala tvoje pismo sem imela občutek kot, da ga bi pisala jaz pred destimi meseci. Naša Ana je bila ravno taka. Z možem sva si jo podajala, če sva hotela da sva lahko kaj postorila po stanovanju. Naša hči je bila mirna samo v naročju oz. v posteljici, če je lahko božala mojo oz, moževo roko. Tudi nama so govorili, da ta malo razvajava, vendar sva delala po občutku. Otroku sva nudila toplino in jo razvajala toliko kolikor je sama hotela. Pustila sva vse in jo nosila.Nikoli jo nisva pustila jokati. Zaspala je le v našem naročju. Celo v vozičku se prva dva meseca ni hotela voziti. No pa sva jo na sprehod peljala v rokah ali kengorujčku.
No naj preidem na bistvo. Sedaj ko ima Ana polnih deset mesecev je vse drugače. Še vedno se rada pocrklja in stisne k meni, vendar se zna tudi sama zaigrati, postala je ubogljiva, pa celo sama zaspi. Čez dan se stisne k meni in mi nakaže, da je zaspana. Takrat jo položim v posteljico, ji zapojem, pobožam in odidem. Zgodi se da me enkrat ali dvakrat pokliče. Vendar, ko se pokažem je zopet zadovoljna in zaspi, Saj ve da lahko računa name. Isto sledi zvečer – umivanje, pravljica, uspavanka.
Iz mojih izkušenj ti lahko povem, da tako malega otročka ne moreš razvaditi. Otroci so različni. Eni rabijo več topline in razumevanja kot drugi. Predlagam ti, da se posvetiš svoji punčki in ji prisluhneš. Zagotavljam ti, da tudi to obdobje mine. Predvsem mora otrok čutit, da se lahko zanese na starše.
Uživaj s svojo punčko in presliši komentarje ostalih. Srečno!

Pozdravljena!
Zdi se mi, da si opisala našo deklico, ki ima en mesec. Moram ti povedati, da mi nimamo miru niti ponoči. Vzdrži, tako kot mi!
Suzana

hvala vsem za vaša mnenja, vidim da se vse vrtijo v isti
smeri in da delam prav.
hvala

Poslušaj samo svoje srce. Nauki vseh babic, sosed, tet indrugih “strokovnjakov” naj ti gredo skozi eno uho noter in skozi drugo čimhitreje ven. Ljubezen ni še nikoli nikogar razvadila! Razvajamo s stvarmi, ko naprimer kupimo otroku igračo, da se neha dreti v trgovini in točno vemo, da tega ne želimo storiti. Zame dojenček ne more biti razvajen. Če ga boš veliko pestovala in ljubkovala prav gotovo zato ne bo slabši človek, kajne? In za to gre- vzgojiti dobrega človeka!