očetje in porod
Glede na to, da tale forum obiskuje tudi nekaj očetov, me zanima, kakšni so bili vaši občutki in strahovi pred in med porodom? Ali je kdo obžaloval, da je bil poleg? ali je začel kdo na partnerko po porodu gledati drugače (pozitivno ali negativno)?.
In mamice, ali so se vaši partnerji po porodu kaj spremenili (značajsko)?
Lep pozdrav!
Pozdravljena!
Moje aktivno sodoživljanje nosečnosti in poroda je bilo nekaj enkratnega in popolnoma drugačnega od vsega, kar sem poznal (in čutil) do tedaj. Verjamem, da takrat, ko otroka pričakuje par s pozitivnimi medsebojnimi odnosi (ljubeznijo, spoštovanjem, razumevanjem…), nosečnost pomeni nadgradnjo in stopnjevanje ljubezni, ki jo čutita partnerja drug do drugega, in razširitev te ljubezni na novo bitje, ki se poraja iz njiju. Res je, da so nosečnice lahko nekoliko bolj sitne in preobčutljive, vendar imajo za to vso pravico in sam sem se maksimalno trudil Aniti olajšati prve mesece, ki so bili zanjo kar zoprni (celodnevne slabosti, okus žebljev v ustih, bolečine…). Mislim, da nama je tudi zato čas nosečnosti uspelo preživeti dokaj mirno in brez večjih pretresov. Seveda, večji kot je trebuh in bolj kot dojenček brca, večje je pričakovanje, kaj bo končno pogledalo na plan…
No, sam porod je bil nekaj popolnoma drugega. Ker sva prebrala ogromno literature o vsem tem in ker je Anita še kar gibčna in je delala vaje za mišice itd., sva bila dokaj prepričana, da bo vsa stvar potekala hitro in enostavno. Ups! Napaka. Sicer se ni zgodilo nič pretresljivega in vse skupaj tudi ni trajalo tako zelo dolgo (okrog 4 ure), a je bil naš Jakob tako velik (4kg), da se je njegova glavica le stežka prebila skozi medenične kosti. Takrat je Anita zelo trpela in je to tudi na vso moč kazala, sam pa sem se počutil popolnoma nemočnega, saj sem jo lahko samo držal za roko in ji dajal na usta kisikovo masko. K sreči se je vse dobro izteklo in občutki, ko je bil Jakob enkrat zunaj in je bilo vsega konec, so bili nepopisno lepi. Vsekakor bi jih na noben način NE želel zamuditi. Vse skrbi (in jeza na nič krive babice in zdravnika) so bile v trenutku pozabljene in vse, kar mi je potem še uspelo, je bilo “privleči se” do najbližjega hotela. Kot sva se pozneje pogovarjala z Anito, je bila tudi ona neizmerno srečna, da sem tam, saj je imela v vsej svoji bolečini in zmedenosti vsaj enega zaveznika. Že samo to, da sem bil ob njej, je ogromno pomagalo.
Če strnem nekoliko tole dolgovezenje:
Od vsega začetka mi je bilo jasno, da želim biti zraven pri porodu. Izkazalo se je, da je bila to psihično najbolj naporna preizkušnja mojega dosedanjega življenja. Vendar mi ni niti za trenutek žal; pravzaprav sem zelo zelo vesel, da sem bil tam. Tudi Aniti je bila moja prisotnost v veliko pomoč in najina ljubezen se je ob tem samo poglobila.
Vsekakor pustijo takšne izkušnje v tebi neizbrisne sledi in prepričan sem, da ti močno pomagajo pripraviti se na nelahko vlogo starša, ki se ti obeta. Sam sem bogatejši za množico novih občutkov, pogledov, idej, spoznanj… Postal sem oče, kar prej vsekakor nisem bil in se mi ni niti približno sanjalo, kaj to sploh pomeni. Mislim, da me razume večina očkov in mamic in na drugi strani sploh nihče, ki še nima svojih otrok. Vsem, ki se podajate na to pot želim veliko poguma in predvsem veliko veselja in sreče z malim nadobudnežem. Vsem bodočim očkom pa svetujem, da pomagate mamicam tudi pri porodu.
Samo
A je šel prostovoljno, ali si ga silila, da mora it. Poznam namreč en podoben primer – ampak k porodu ga pe priganjala ona, ni pa bila to njegova želja.
Mislim, da je treba željo moža upoštevati. Moj si je želel biti zraven in mi je bil obakrat v oporo. Tudi občutki po porodu so za oba nepozabni. Kar se pa želje po seksu in drugemu otroku tiče je pa izgovor bolj iz trte zvit. Prepričana sem, da je porod že kdaj na kakšnem filmu videl in ni to razlog. Poišči ga drugje.
Ajda sorry, vendar kakor si napisala, je pa tvoj mož močno otročji. A ni že prej vedel, kako pridejo otroci na svet? Čisto se strinjam s Špelo.Pa še tole, a ni dober občutek, če je kdo ki ti je tako blizu, v takšni situaciji zraven. Mislim, da že prisotnost veliko pomaga, no mogoče se motim, bom pa to letos vsekakor skusila.
Če bi še enkrat rodila, bi ne želela nobene druge opore kakor moža ob sebi. Meni je to pomenilo največ na svetu… pa ne zaradi kake ogučljene fraze…zelo mi je pomagal… ko sem obrnila glavo na stran, je bil tam… zraven mene… držal me je za roko, mi podajal kisikovo masko, česar sama ne bi zmogla, me spodbujal, skratka, bil je tam…
Je pa seveda res, da če imata partnerja zanič, bolan odnos, če sta vsak na “svoji gori”, potem je gotovo res, da ti “itak ne more pomagat” najbrž nikjer… kaj šele pri tako težki zadevi…
Pa še to… seksala sva že zelo kmalu po porodu…
Me pa zanima, kaj se lahko možu pri rojstvu NJEGOVEGA otroka “zaserje”???A morda to, da ga ni žena “lepše” rodila, da bi se ubogi on ne prestrašil…
Lep pozdrav, Anita
Bil sem zraven in bom sel spet 🙂 Rojstvo je velicasten dogodek in sploh ne morem opisati svojih obcutkov.
Ko smo se pripravljali na porod (na tecaju), so nas trenirali, da moramo (bodoci) ocetje pomagati in ohranjati koncentracijo ter pravilno vzpodbujati bodoco mamico. Zena pravi, da ji je bilo v veliko pomoc ze samo to, da me je tam videla in vedela, da se nekdo opazuje in pazi, da gre “vse v redu”, daje moralno oporo in pravilne napotke ob pravem trenutku, itd. Ostalo je itak naredilo medicinsko osebje, jaz sem bil v bistvu samo “ojacevalec” navodil in sem pazil, da jih je zena slisala in razumela med popadki.
Seveda pa je narava relativno kruta in precej krvavo, torej je treba biti pripravljen tudi na to. Ne vem kako bi bilo, ce bi imel bolj obcutljiv zelodec.
Jaz pa po svoje razumem Ajdinega moža. Nekateri imamo za določene stvari “bolj občutljiv želodec”. Tudi sama sem na tečaju za nosečnice ob diasih, ki so prikazovali zadnjo fazo poroda, gledala v tla. Še sreča, da med porodom nisem imela vidnega pregleda nad dogajanjem v mednožju. Iz svoje kože pač ne morem.
Vprašanje je bilo sicer vezano na občutja očetov pri porodu. Moj mož je bil čisto očaran, ko je zagledal svojega sinčka in je name skoraj pozabil. Takšnega ga nisem videla nikoli prej.
Lp,
To da je bil moj mož pri porodu zraven, se mi zdi samoumevno.Saj nisem samo jaz postala mama, ampak smo postali družina.Skupaj sva dočakala rojstvo obeh najinih deklic.Odločitev o prisotnosti je odvisna od vajinega razmerja. Na “slabe želodce” pa sorry ne padam.Tako natančnega dostopa pa možje pri porodu nimajo, razen , če so sami babice.
Srečno in lep pozdrav!
Draga Ajda, očitno še lep čas ne bosta seksala saj je v življenju še velik hujših reči, ki se ti lahko zaserjejo!
Ajda, oprosti, ampak a je tale tvoj mož sploh normalen? Kako se mu lahko pri rojstvu njegovega otroka “vse zaserje”? To se mi zdi totalno zgrešeno. Mogoče si se pa po porodu malce preveč zapustila (ne trdim da si se, samo razmišljam v tej smeri). Jaz sem po porodu v 3 mesecih dobila nazaj svojo težo,malo manj hrane in malo več telovadbe. Sicer pa moj mož pravi, da sem jaz in tudi vse ostale ženske po rojstvu otroka še lepše, saj izžarevajo nekaj drugačnega. Moj sedaj name gleda drugače kot prej.Še rajši me ima, pa tudi seks ni nič slabši kot prej!
Ajda, oprosti, ampak a je tale tvoj mož sploh normalen? Kako se mu lahko pri rojstvu njegovega otroka “vse zaserje”? To se mi zdi totalno zgrešeno. Mogoče si se pa po porodu malce preveč zapustila (ne trdim da si se, samo razmišljam v tej smeri). Jaz sem po porodu v 3 mesecih dobila nazaj svojo težo,malo manj hrane in malo več telovadbe. Sicer pa moj mož pravi, da sem jaz in tudi vse ostale ženske po rojstvu otroka še lepše, saj izžarevajo nekaj drugačnega. Moj sedaj name gleda drugače kot prej.Še rajši me ima, pa tudi seks ni nič slabši kot prej!